Apače se prvič omenjajo na začetku 13. stoletja kot posest benediktinskega samostana v Šent Pavlu v Labotski dolini na Koroškem. Približno v tem času se je začela tudi nemška kolonizacija območja, za katero je bilo značilno, da so narasle vode Mure pogosto odplaknile kar cele vasi. »Dolina menihov« je bila dokaj neznano območje, ki je v ospredje stopilo ob določanju državne meje med republiko Nemško Avstrijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Določitev Mure kot mejne črte je apaške Nemce dodelila jugoslovanski državi. S tem so se mnogi med njimi le stežka sprijaznili. Graški tisk je še spomladi leta 1920 opozarjal na upanje avstrijske strani, da bodo proavstrijska prizadevanja prebivalcev rodila sadove. Nemško usmerjeni domačini so tedaj sklenili poslati posebno delegacijo zavezniški razmejitveni komisiji, vendar je odločen nastop jugoslovanskih vojakov to preprečil. Z Apaško kotlino je Jugoslavija dobila okoli 4 tisoč prebivalcev, približno polovico Slovencev, rodovitna polja in številne mline ob Muri. Novembra 1920 se je razširila novica, po kateri naj bi v zameno za koroško ozemlje do Drave Apaško dolino odstopili Avstriji, vendar se to ni zgodilo. Aprila 1921 časopis Murska straža piše o načrtovani postopni poselitvi doline z ruskimi begunci, saj bi tako zagotovili "red na meji". List je pisal tudi o tem, "da bi se bilo treba, če menijo apaški nemški kmetje še naprej živeti v svoji (vsenemški) miselnosti, poslužiti enakih metod, kot so se jih poslužili Prusi nad Poljaki, namreč razselitev".

Kljub obvezni slovenski šoli je okoli 3000 ljudi ohranilo nemščino kot svoj občevalni jezik, novo upanje pa jim je dvignil vzpon nacizma s priključitvijo Avstrije nemškemu rajhu. Takrat so po poročilih mariborske policije prirejali nočne baklade in pohode s pihalno godbo do mejnega prehoda Cmurek in vzklikali: "Hitler, Hitler …" Takšne demonstracije so bile od 28. do 30. marca 1938 in se jih je poleg številnih spodnještajerskih Nemcev udeležilo tudi nekaj sto državljanov slovenske narodnosti.

Čas okupacije je že po nekaj tednih pomenil čas nacističnih deportacij za številne njihove slovenske sosede, že v predzadnjem letu vojne in po neugodnih poročilih z bojišč pa je tudi med apaške Nemce legel dvom. Ne tako malo jih je slutilo, da prihajajo hudi časi. Nekaj jih je bilo odpeljanih in brez sodbe pobitih že sredi maja 1945, sledile so deportacije v Strnišče (Kidričevo). Ko je kazalo, da je morda najhujše mimo, je prišla druga januarska nedelja 1946. V času maše v tamkajšnji župnijski cerkvi so iz Maribora prispeli vojaški tovornjaki. Pripadniki KNOJ-a in OZNE – politične policije tedanje Federativne ljudske republike Jugoslavije so v skladu z medvojno preizkušeno gestapovsko metodo izselili nemško govoreče prebivalce iz Apaške doline. Navodilo je bilo jasno – časa imate deset minut, s seboj lahko vzamete le najnujnejše, kar je praktično pomenilo nekaj več kot 10 kilogramov prtljage. Na vozila so natrpali približno 2200 ljudi, med njimi skoraj tretjino otrok, takšnih, ki so bili stari eno leto ali manj, je bilo 33, najstarejši izseljeni prebivalec pa je štel 101 leto. V Gornji Radgoni so že čakali živinski železniški vagoni in v januarskem mrazu je sledila pot skozi Madžarsko proti Dunaju. Avstrija jih ni hotela sprejeti, saj so pregnance obravnavali kot jugoslovanske državljane. Meja je zanje ostala zaprta. Sledila je vrnitev do madžarsko-jugoslovanske meje, kjer so – še vedno v hudem mrazu – v živinskih vagonih čakali tri tedne. V tem času jih je zaradi lakote in ozeblin umrlo 77. Po treh tednih so jih spet prevzele jugoslovanske oblasti in jih čez Jesenice dokončno izselile v Avstrijo. Selitev nemško govorečega prebivalstva iz Apaške doline je bila v vseh potankostih podobna selitvam Slovencev, ki so jih med vojno izvajali nacisti. S to razliko, da je gestapo pošiljal ljudi v uničevalna taborišča, KNOJ in OZNA pa v prav tako uničevalno zimo in lakoto. V Avstriji so se številni naselili pri sorodnikih in znancih ter več kot desetletje čakali na pridobitev državljanstva. Novo državljanstvo pa je bilo treba plačati.

Izpraznjeni domovi niso dolgo ostali prazni. Vanje so naselili ljudi iz Prekmurja, Bele krajine, Primorske, Notranjske in Dolenjske, med njimi je bilo veliko takih, ki so v vojni izgubili svoje domove.

Izbris apaških Nemcev januarja 1946 je bilo totalitarno dejanje po imenu sicer demokratične države, ki je nekaj mesecev predtem celo podpisala ustanovno listino OZN in se s tem zavezala, da je »odločena … potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka«. To načelo je kmalu zanikala tudi v Apaški dolini, čeprav je ugledni odvetnik dr. Igor Rosina (1900–1969), izgnanec, zapornik in partizan, pozneje pravni referent SNOS-a pri narodni vladi LRS prevzel vodenje štajerskega odseka Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih sodelavcev ter pojasnjeval, da so taki postopki pravno in etično nedopustni ter da je odgovornost za nacistične zločine in druga medvojna hudodelska dejanja lahko le individualna in nikakor ne more biti kolektivna. Rosina je zaradi tega izgubil pravico do advokature z obrazložitvijo, da "ne razume vloge odvetništva v novih družbenih razmerah". Prevladali so "revolucionarni" pravniki, med katerimi so bili tudi takšni, ki so ves vojni čas preždeli v Ljubljani in so želeli z brutalnostjo izkazati lojalnost novi oblasti. Pri tem je zanimivo še, da se prav v apaški volilni enoti kot prvi kandidat na volitvah v ustavodajno skupščino oktobra 1946 pojavi ime dr. Heli Modic (1906–1985). Gre za poznejšega predsednika sodišča v politično montiranih dachavskih procesih, katerih sodbe je aprila 1986 odpravil 10. kongres Zveze komunistov Slovenije. Obsojenim in pobitim žal to ni veliko koristilo.

Matrica dejanj, ki jih je v Apaški dolini pred 70 leti izvedla ljudska oblast, je bila povzeta po nacistih, ki so med vojno v podobnih načelih odločali: "Krivi, ker so Slovenci." Spremeniti je bilo treba le besedo – ker so Nemci. Staro preizkušeno in v štirih vojnih letih tolikokrat prekleto prakso so z lahkoto prevedli v domači jezik. Še najbolj je bilo treba paziti pri podpisu odgovorne osebe. SS-Standartenführer je v prevodu lahko postal tudi major OZNE ...