Tudi v času bojevanja z nenasitnim Napoleonom se je izkazal in prispeval, da so ognjevitega Korzičana končno le premagali in spravili na samotni otok svete Helene. To se je zgodilo leta 1815, evropski vladarji pa so zatem na Dunaju še začrtali novo pot stare celine. In tudi tam se je znašla osebnost slavnega Radetzkega.
Po sklenitvi miru pa je nastopil tudi čas, da se skorajšnji petdesetletnik, Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, upokoji in posveti družinskemu življenju. Z ženo sta imela namreč kar osem otrok in prav lep dvorec v Tržiču na Kranjskem, ki ga je zmagoviti vojskovodja malo prej kupil od njene matere. Tam bi se dalo prav lepo živeti in dočakati stara leta.
Nesojeni upokojenec
Feldmaršallajtnant von Radetzky, rojen 2. novembra 1766 na Češkem na gradu Trebnice, 60 km oz. osem avstrijskih milj južno od Prage, med Slovenci imenovan kar Radecki, pa si je izbral popolnoma drugačno pot. Kdor se namreč enkrat zaveže vojaškemu poklicu, cesarju ostane zvest do konca svojega življenja. Tudi Josef von Radetzky ni bil izjema.
Sprva se je še posvečal družini, ki jo je prej zaradi bojnih pohodov nekoliko zanemarjal. Vstajal je ob petih, potem pa se lotil raznih opravil. Sledil je "zajtrk" z družino, ob desetih "južina" in ob štirih popoldne "obed". Potem se je spet posvetil družini, ob sedmih zvečer pa spil čaj in se počasi odpravil spat. A to ni bilo življenje za starega vojaka. Ker ga je cesar 22. oktobra 1815 imenoval za svojega tajnega svetnika, se je mož že videl na starem položaju.
In res. Že junija 1816 je bil nameščen v Šopronu (madžarsko Sopron) na Ogrskem, dve leti pozneje pa premeščen v Budim, kjer je bil imenovan za namestnika poveljnika nadvojvode d'Este. Po desetletju je 18. februarja 1829 postal konjeniški general, konec tega leta pa poveljnik trdnjave Olomuc (češko Olomouc) na Moravskem.
Na vročem jugu
Meseca julija 1830 se je na Francoskem spet začela vstaja, kar je vplivalo tudi na razmerja v Italiji. Avstrija je tedaj zasedala njen severni del, kjer je cesar po Napoleonovem porazu vzpostavil Lombardsko-beneško kraljestvo. Za vojnega poveljnika je bil imenovan general Frimont, ta pa si je za pomočnika izbral prav Radeckega. Tako je 64-letni vojskovodja zopet dobil novo zadolžitev, ki pa se je že leto pozneje še oplemenitila. Zaradi Frimontovega odpoklica na Dunaj je namreč njegovo mesto zasedel prav Radetzky.
Smrt Nemcem – "Morte ai Tedeschi"
Kmalu potem je umrl cesar Franc, ki mu je Radetzky služil 43 let, in nadomestil ga je Ferdinand prvi. Ta je prekaljenega vojskovodjo že po letu dni imenoval za feldmaršala. Z raznimi odlikovanji pa so se ga spomnili še nekateri drugi evropski vladarji.
Pod navidezno mirno vladavino novega cesarja pa se italijanske državice niso umirile. "Morte ai Tedesci" je postalo geslo vsem Italijanom pod žezlom avstrijske monarhije. Radetzky je slutil, da se pripravlja nekaj izrednega. Posebno živahen je bil sardinsko-piemontski kralj Karel Albert, ki bi italijanske državice rad združil v močno državo. O njem Radetzky 17. novembra 1847 piše svoji hčerki, grofici Wenckheimovi: "Sardinski kralj je potegnil krinko z obraza, pa se postavil uporu na čelo – tedaj se bo treba pripraviti, da se začetkom spomladi udarimo pred milanskimi vrati."
"Oj, zdaj na Laško pojdemo ..."
Radetzky je tako tisti čas že pripravljal svoje vojake na spopad. Tako sta tudi dva bataljona 17. pešpolka, v katerem so v glavnem služili Slovenci, na začetku novembra 1847 odpotovala proti jugu. Že prve dni januarja 1848 pa je bilo napadenih nekaj avstrijskih vojakov, to pa je bilo slabo znamenje.
Nemiren italijanski duh pa se je še stopnjeval, zato je Radetzky po cesarjevem naročilu 22. februarja izdal posebno vojaško povelje, v katerem pravi: "Vojaki! Ob vaši zvestobi in hrabrosti se bo razbilo početje fanatizma in novotarij, kakor se ob skali razdrobi steklo. Še mi je v roki meč, katerega sem v teku 65 let vihtel v marsikateri vojski. Rabil ga bom, da branim mir dežele, katera je bila do nedavnega še srečna, a jo zdaj blazna stranka hoče treščiti v nepregledno nadlogo.
Naš cesar se zanaša na vas, vaš stari poveljnik vam zaupa. To je dovolj. Naj nas nikar ne silijo, da razvijemo zastavo dvoglavega orla-. Njegove peruti še niso opešale. Naše geslo bodi: Pomoč in mir krotkemu, zvestemu državljanu, pogin pa sovražniku, ki z zlobno roko razdira mir in srečo narodov!"
Nepričakovani dogodki
Povelje Radetzkega je bilo napisano ravno v času, ko so se k uporu znova dvignili tudi sosedje Francozi. Konec februarja 1848 so namreč odstavili kralja Ludvika Filipa in zopet razglasili republiko. Kmalu zatem pa so se odzvali tudi Dunajčani.
V ponedeljek, 13. marca, so se tako v avstrijski prestolnici začeli nemiri, v naslednjih dneh pa je val nezadovoljstva zajel tudi druge kraje monarhije. V nekaj dneh je sporočilo o dogodkih prispelo tudi v Milan (Milano) glavno mesto Lombardsko-beneškega kraljestva. Nastal je velikanski hrup in številni neredi. Upor prebivalstva se je hitro širil. Avstrijsko vojaštvo je bilo poleg strelov deležno tudi vrelega olja in kropa z mestnih poslopij. Radetzky z vojaštvom ni hotel nastopiti proti prebivalstvu, zato se je po nekaj dneh odločil za začasen umik.
"Radecki 'ma sivo glavo, a vendar gre na vojsko z njo ..."
Vzporedno z umikom Radetzkega je mejno črto med Piemontom in Lombardijo z več kot 50-tisočglavo vojsko prekoračil tamkajšnji kralj Karel Albert: osiveli, 81-letni vojskovodja je tako dobil še enega trdovratnega nasprotnika. Ker pa je imel premalo moštva, pač le posadke, predvidene za mirnodobske čase, se je z vojsko namestil v trdnjavskem štirikotniku Peschiera, Mantua, Verona, Legnano.
In boj se je začel. Blizu Verone v kraju Sv. Lucija, sta se obe vojski pomerili 6. maja 1848. Italijani, čeprav dvakrat številčnejši od Avstrijcev, so jih močno dobili po grbi in so se morali umakniti. Pod zastavo Radetzkega se je tiste dni boril tudi osemnajstletni nadvojvoda Franc Jožef, eden izmed kandidatov za avstrijskega prestolonaslednika.
Radetzky je še vedno imel premalo vojakov, da bi se odločil za zasledovanje sovražnika. Proti koncu meseca pa so na laško bojišče prišle izdatne okrepitve. Železnica je takrat vozila le do Celja, potem pa so vojaki potovali z vozovi. Tedaj se je tudi pokazalo, kako dobro je bilo, da so v Ljubljani ravno tiste čase zgradili Kolizej, kamor so nameščali prehodno vojaštvo, saj bi jim prenočišča sicer morale nuditi posamezne meščanske hiše.
"Radecki pa na konj sedi, nas mlade fante on dobi ..."
Okrepitve so pripomogle, da je Radetzky 27. maja izvedel premik iz trdnjavskega okolja. Prva bitka je tako potekala pri Curtanonni blizu Mantove. Tu so se izkazali tudi možje in fantje slovenskega 17. pešpolka. A brez izgub ni šlo. Imeli so 17 mrtvih in 38 ranjenih. Naslednja na vrsti je bila 10. junija Vicenza, ki so jo zavzeli z naskokom. Enako se je zgodilo s Padovo in Trevisom.
"Radecki pa na konj sedi, pa oster meč v rokah drži ..."
Meseca maja pa so na Dunaju spet izbruhnili nemiri. Cesar in vlada so zbežali na Tirolsko in odslej zasedali v Inomostu (Innsbrucku). Ker se je nezadovoljstvo širilo tudi še drugod po državi, so nekako želeli sprostiti laško bojišče, s Karlom Albertom skleniti premirje in mu prepustiti to deželo. Radetzky pa se je temu uprl in prosil dovoljenja za nadaljevanje bojev. Tega je sredi julija tudi dobil in začel se je končni pohod za pregon italijanske vojske.
"Radecki je pa žlahten mož, je vojsko peljal skoz in skoz!"
"Še pri Custozzi bal se nisem smrti, zrl ji v oči ..." pravi Martin, junak Aškerčeve pesmi o mejniku. Možak je bil eden tistih Slovencev, ki so pod vodstvom Radetzkega izbojevali eno najznamenitejših zmag avstrijske vojske. Kustoca (italijansko Custozza) je slikoviti kraj v valoviti pokrajini na severu Italije, obdarjeni z živahnimi grički. Kronist iz časa pred prvo svetovno vojno piše: "Ti hribčki strmo padajo proti nižavi. Med njimi teče potok Tione s svojimi pritoki, po globoko zarezani strugi proti jugu v ravnino. Po hribih stoje posamezne bele hiše in vasi. Povsod je videti lepe cerkve z značilnimi laškimi stolpi. Ta svet je ono znamenito bojno polje, katero najlažje imenujemo po kraju, ki leži v sredi na enem izmed skrajnih južnih hribčkov. Ta vas je Kustoca. Malo bolj proti severozahodu je vas Sommacampagna, proti jugozahodu pa večji kraj Valeggio. Z višjih hribčkov se vidi lepo na severno Gardsko jezero in ob njem trdnjavo Peschiera ..."
Ti kraji so bili konec julija 1848 priča hudih spopadov, ki so končali italijanski prodor v tedanjo avstrijsko Lombardijo.
"Bila so mesta Lahova, a zdaj so pa Radeckova ..."
Stari borec Radetzky je za pregon sovražnika potreboval le dobrih štirinajst dni. Najprej so potekali boji v idilični pokrajini okoli Kustoce, potem pa se je usmeril na glavno mesto dežele – v Milano. Pred 170 leti je tako v dneh od 23. julija dalje zmagoval pri Sommacampagni, Custozzi (25. julija) in (naslednjega dne) še pri Volti. Uspelo mu je razbitij sredino piemontsko-sardinske vojske, zato je kralj Karel Albert prosil za premirje. Pogajanja pa niso dosegla želenega uspeha in boj se je nadaljeval. Radetzky se je podal za umikajočimi nasprotniki, ki so se usmerili proti Milanu. Četrtega avgusta so se tako pred mestom razvili hudi spopadi.
Italijani so se utrdili v mestu in nadaljevala so se pogajanja, ki so privedla do predaje mesta avstrijski vojski. Tako je 6. avgusta 1848 Milano, tudi po zaslugi Slovencev 17. pešpolka, spet prešel v roke slavnega Radetzkega. Čez tri dni pa je sledilo šesttedensko premirje med Radetzkim in Karlom Albertom, ki se je potem podaljšalo še do marca naslednjega leta.
"Radecki 'j bil pravičen mož, je bil cesarju na pomoč ..."
V tistih avgustovskih dneh pred 170 leti je avstrijski cesar Ferdinand dobil z italijanskega bojišča veselo sporočilo. Poslal ga je zmagovalec Radetzky, ki je med drugim zapisal: "Milansko mesto je naše. Podalo se je milosti Vašega veličanstva in sem danes s hrabro Vašo vojsko stopil vanj ... Pred dvema tednoma je vojska pri Veroni začela prijemati sovražnika. V tem času je pri Sommacampagni, Custozzi, Volti, Cremoni, Pizzighetonah in v dvodnevnem boju pred Milanonm slavno premagala nasprotnika ... Vojska in njeni voditelji mislijo tedaj, da so zvesto izpolnili dolžnosti do svojega cesarja in drage domovine, zakaj ni ga več sovražnika na Lombardijski zemlji."
Radetzky Marsch ali Radeckijeva koračnica
Novica o uspehu slavnega Radeckega je nemudoma završala po vsej Avstriji. S posebnim zadovoljstvom so jo sprejeli tudi na Dunaju, kjer so že v kratkem priredili veliko slavje na čast Radeckega in njegovih vojakov. V znanem zabavišču so tako 31. avgusta 1848 zaigrale kar tri godbe in prvič izvedle tudi najnovejšo skladbo, ki jo je zložil znani skladatelj Johann Strauss starejši. Bila je sestavljena iz treh delov. Posvetil jo je junaku Radeckemu in ji dal naslov Radetzky Marsch, torej Radeckijeva koračnica. V nizu skladb je predstavljala njegovo 228. delo. Navdušenje ob izvedbi je bilo tako veliko, da so jo morali ponavljati.
In ponavljajo jo, verjeli ali ne, še dandanes. Medtem ko je slovenska narodna pesem o Radeckem le še redko kje na sporedu, pa vsako novoletno dopoldne dunajski filharmoniki svojemu uradnemu sporedu, ki ga spremlja na milijone ljudi po vsem svetu, dodajo še to živahno melodijo, ki je vedno spremljana z bučnim ploskanjem in ki nas vedno znova spomni na slavnega vojskovodjo in njegove bojne uspehe, ki jih je dosegel v teh dneh pred davnimi 170 leti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje