Bila je mlajših let, slabotnejše postave, oblečena po kmečko in pokrita z ruto. Ura je bila zgodnja, okrog šestih zjutraj, zato ni bil voljan svoji potnici posvečati posebne skrbi, posebno še ne, ker ga je čakala dolga vožnja na čisto drugi konec mesta. Dekle si je želelo priti do mestne klavnice, ki je že dobrih trideset let domovala ob Gruberjevem prekopu na Poljanah. Možakar je v pogovoru izvedel, da mladenka namerava obiskati svojega strica. Kmalu sta pripeljala do poslopij na Mesarski cesti, kjer se je potnica zapletla v pogovor s hlapcem Martinom in služkinjo Lumbarjevo. Delovni čas se uradno še ni začel, vendar so že zaklali mladega telička in neznanka si je kupila pol steklenice njegove krvi. Dejala je, da bodo doma imeli "ohcet" in jo potrebuje za izdelavo klobas. Potem sta se z izvoščkom, ki se mu je zdelo čudno, ker nikjer ni bilo videti kakega dekličinega strica, o katerem je govorila poprej, odpeljala nazaj do prostora pred hotelom Slon in ljubljansko pošto. Potnica je vozniku plačala dve kronici in se peš podala dalje po Dunajski cesti …
Izvošček je zadovoljen spravil denar, tedaj pa je k njemu pristopil stanovski tovariš Matevž Ažman in ga povprašal, ali ve, koga je ravnokar odložil z voza. Možakarju se seveda ni prav nič sanjalo, kakšno priložnost je zamudil, ko se ni bolj posvetil svoji potnici. "Johanco, svetnico iz Vodic," pravi nato izvošček Ažman in pripomni, da je sam že vsaj štirikrat peljal radovedne romarje v Vodice. Tamkaj je že skoraj leto dni prebivala 27-letna Ivanka Jerovšek in dvakrat tedensko na nepojasnjen način potila kri. V Vodice pa se je zgrinjala množica ljudi, da bi videli ta čudež.
Toda ali je šlo res za potenje njene lastne krvi ali pa je ta življenjska tekočina na površino prihajala po drugačni poti?
Dogodek tistega septembrskega jutra je razkril skrivnost, ki do tedaj ni pustila spati marsikateri posvečeni ali malo manj pobožni glavi v deželi Kranjski.
Ivanka Jerovšek - vodiška Johanca
Vasica Repnje je bila na Slovenskem dokaj znana, saj se je tamkaj leta 1780 rodil znani jezikoslovec Jernej Kopitar. Večino svojega življenja je preživel na Dunaju in v državni prestolnici leta 1846 tudi zatisnil oko. Njegovi slovenski rojaki so se ga spomnili ob stoletnici rojstva in mu na rojstni hiši v Repnjah vzidali kamnito ploščo, ki je bila slovesno odkrita 22. avgusta 1880.
V tistem času je v mali vasici, kjer je bila tudi znana redovniška hiša šolskih sester, na novo življenjsko pot stopil kajžar, 24-letni Janez Jerovšek. Kajžarji, rekli so jim tudi kočarji ali bajtarji, so imeli navadno le kako hišico in malo zemlje. Ukvarjali so se s kmetijstvom ali kakim obrtnim poklicem in si navadno izbirali ženice izmed deklet svojega stanu. Staretov Janez - tako so mu rekli v domači vasi - pa se je zagledal v Heleno Kesnar, hčerko polgruntarja iz bližnje vasi Dobruša (hišna št. 7) ravno tako v vodiški fari. Morala sta se resnično imeti rada, saj se kmečka dekleta niso rada poročala na take "beračije", kot je bila Staretova. Poleg tega je bila Lenčka še leto dni starejša od Janeza. Kljub temu sta se vzela v predpustu, 4. februarja 1878. Zakon je bil bolj poredko posejan z otroki. Najprej se je leta 1879 rodila hči Marija (Micka), za njo pa leta 1881 še Marjana (Manca). Zatem je 4. decembra 1885 na svet prijokala Ivanka, ki so jo krstili naslednjega dne in potem ves čas klicali za Johanco. Avgusta 1888 sta sledili dvojčici Francka in Marjeta (Meta). Slednja je po dveh letih in pol (1891) umrla zaradi angine. Na koncu pa se je deklicam marca 1892 pridružil še bratec Gregor. Oče Janez je rad pogledal v kozarec in je avgusta 1899 pri nedopolnjenih šestinštiridesetih umrl za jetiko. Johanca je tedaj imela štirinajst let.
Mati Lenčka je tako ostala sama s petimi otroki. Johanco je dala učit slamnikarstva v Kamnik. Ob trudu za družino pa je zbolela. Lotila se je je vodenica, ki jo je februarja 1905 pri skorajšnjih triinpetdesetih letih spravila v grob. Skrbelo jo je, kaj bo z njenimi otroki, zato je na smrtni postelji prosila domačega, vodiškega župnika Simona Žužka, naj poskrbi zanje. In to je ostareli duhovni pastir tudi storil.

V vodiški fari
Vodice so bile leta 1913, ko so na nenavaden način stopile v slovensko javnost, ena najzanimivejših župnij. Ta je imela podružnice v Repnjah (z graščino šolskih sester), na Skaručni, Šinkovem Turnu (tudi z graščino), Utiku in ekspozituro na Šmarni gori. Na tej romarski točki, ki je bila prejšnja leta duhovniško zasedena in je tam gori služboval tudi Prešernov stric Jakob, tedaj ni bilo rednega duhovnika, bili pa so v Repnjah, na Skaručni in v Šinkovem Turnu. V vodiškem župnišču pa sta prebivala župnik Simon Žužek in kaplan Franc Krische. Torej kar šest duhovniških moči, poleg tega pa še redovnice, šolske sestre, v nekdanjem Špornovem gradu v Repnjah.
Simon Žužek, rojen 27. oktobra 1841, je bil doma iz župnije Velike Lašče. V mašnika je bil posvečen 31. julija 1866. Po raznih službah kot kaplan in župnik, nazadnje pri sv. Katarini nad Medvodami, je leta 1888 zasedel župnijsko mesto v Vodicah. V času odmevnih dogodkov z vodiško Johanco je bil torej star blizu 72 let.
Prizadevanja župnika Žužka
Stari vodiški župnik Simon Žužek je po smrti Helene Jerovšek izpolnil njeno željo in poskrbel za pokojničine sirote. Priskrbel jim je službo pri benediktinkah na Reki. Tam so opravljali kmečka dela zunaj samostana. Za Johanco je bilo to delo težko, saj je morala garati v hlevu. Lahkotnejše življenje redovnic ji je veliko bolj ugajalo in želela si je postati nuna. Zato je začela govoriti, da trpi iste muke, kot jih je trpel sam Jezus Kristus. S pomočjo raznih prijateljev ji je res uspelo zaigrati nekaj prizorov Kristusovega trpljenja in krvavenja iz "njegovih" ran. Glas o tem se je razširil po vsej okolici. Ko so jo spodili iz benediktinskega samostana, se je zatekla v Marijin dom, ki je bil v samostanu očetov kapucinov. Tudi tam jo je doletela enaka usoda. "Delovala" pa je tudi na Trsatu pri tamkajšnji božji poti. Na koncu je pristala pri nekem slovenskem zasebniku, kjer je tudi prikazovala "Kristusove rane". Te njene "predstave" so trajale več kot dve leti. Hrvati so prosili ljubljanskega škofa Jegliča, naj jo vzame nazaj v svojo škofijo. Ta je to tudi storil in ji začasno namenil mesto v domači, vodiški župniji. Pogovori o tem so potekali konec leta 1912.
Simon Žužek pripoveduje
Johančino pot s hrvaškega Primorja je opisal župnik Žužek sam: "Pred božičem lanskega leta (bilo je to leta 1912, op. avtorja) se je naenkrat slišalo, da se kažejo na njenem telesu čudeži in naš škof si je ogledal njeno trpljenje. Škof mi je potem pisal, da je trpljenje sam videl in mi je naročil, naj jo vzamem k sebi v Vodice, da se ne bode v svojem trpljenju po tujih hišah klatila. V resnici je potem prišla nekega dne v spremstvu škofove nečakinje k meni, na kar sem jo sprejel v svojo hišo, istočasno sem pa pisal škofu naj se jo da pregledati po zdravniku, da bom vedel kaj sem vzel pod svojo streho. Peljal sem jo potem v Leonišče, vsled zdravniške preiskave, po naročilu škofa pa sem jo potem moral peljati v škofijo, kjer jo je škof hotel pustiti preiskati po zdravniku dr. Doljšaku. Pri preiskavi nisem bil navzoč, pač pa mi je škof dne 18. januarja 1913 pismeno poročal, da jo je dr. Doljšak natančno preiskal in da vkljub krvavenju ni mogel najti nobenih ran. Istočasno mi je škof tudi pisal, naj jo vzamem nazaj, kar sem tudi storil. Začetkoma sem sam precej dvomil o nadnaravnosti njenega trpljenja, vsled tega pa, ker se mi je od strani škofa in osobito od strani več resnih in poštenih mož iz Reke poročalo, sem slednjič sam popolnoma verjel, da gre za takozvano 'stigmata'. V tej svoji veri me je podpirala okolnost, da se je mnogo od tega, kar sem bil čital o teh 'stigmata' tudi pokazalo pri njej, ki je bila tudi sicer precej pridna in marljiva in je sploh celi dan molila."

Kristusove rane
Stigme pomenijo obnovitev Kristusovega trpljenja na človeškem telesu. Odražajo se v petih ranah: na obeh rokah in obeh nogah, na levi strani telesa okrog srca ter v sledovih bičanja in trnjeve krone. Vse to je uprizarjala tudi vodiška Johanca. In vse to so lahko "opazovali" tudi ljudje, ki so obiskali to "svetnico". Vendar je pri pravih stigmah kri brez bakterij in ne sproža neprijetnega vonja, Johanca pa je pri svoji "predstavi" uporabljala zastarano telečjo kri, saj se ni mogla stalno oskrbovati s svežo tekočino. Odtod velik zadah v sobi vodiškega župnišča. Če se je zaradi tega kdo pritoževal, pa mu je dejala, da "smrdijo njegovi grehi" in razprave je bilo konec.
Začetek nove božje poti
O prvih obiskih romarjev v vodiškem župnišču pa je Simon Žužek še povedal: "Ko se je izvedelo o njenem trpljenju, je nastal naenkrat velik naval ljudi, ki so jo hoteli videti. Začetkoma sem hotel ljudem braniti, kar se mi pa ni posrečilo, vsled česar sem jo dal v posebno sobo s posebno strežnico. Istočasno sem ji, tako kot svojim uslužbencem, prepovedal od ljudi jemati denar ter v moji navzočnosti denarja nikdar vzela ni, kakor tudi jaz za njo niti vinarja nisem vzel."
Prvi odzivi "občinstva"
Tako torej župnik Žužek. Časopisna poročila z začetka leta 1913 njegove navedbe potrjujejo. Januarja 1913 je bilo v Vodicah 200 ljudi, februarja za pepelnico pa že 2.000.
Slovenski narod je 8. februarja 1913 objavil prispevek "Čudeži v XX. stoletju" in se ponorčeval iz ljudske lahkovernosti: "V Vodicah na Gorenjskem v okraju Kranj imajo v župnišču neko 27-letno dekle, katera se baje zamakne vsak teden redno dvakrat, in sicer v sredah in petkih redno ob treh in traja ta zamaknjenost eno celo uro. Položaj je sledeči, kakor sem čul od očividca samega: 'Ko prihaja tretja ura, se vleže dotično dekle v postelj ter se razgali tako, da ima gole prsi, roke in noge in ko bije ura tri, razpoči ji koža na čelu, rokah in nogah ter se napravi rana na levi strani prsi in prične iz vseh razpok teči 'topla' kri (?). Ko mine ura, gre dotično dekle samo v drugo sobo, se umije in ni najti nikakega sledu razpok na njenem telesu. Vsa Gorenjska drvi, da si ogleda ta čudež, ki ga imenujejo 'Kristusovo trpljenje'. Kdor ne verjame, naj si ogleda, jaz sem pač mnenja, da na tem ni dosti resnice, pač pa so deželnozborske volitve pred durmi. Tudi se govori, da namerava to čudno dekle spraviti škof v svojo palačo. Ali bi ne bilo bolje na Studenec."
Tednik Slovenski dom pa je temu pričevanju še dodal: "Na pepelnično sredo je bilo zbranih nad 2000 ljudi, ki so se pripeljali od blizu in daleč. Tudi okrajni glavar iz Kamnika je bil tam. Orožniki so morali delati red in so le z veliko težavo zadrževali radovedno ljudstvo, zlasti ženske."
V Johančini sobi
No, pozneje so v Vodicah malo spremenili "proceduro" pri obisku njihove Johance. Prizor, ki so ga romarji doživljali v sobi z dvema oknoma v prvem nadstropju nad glavnimi vrati župnišča, je bil pretresljiv. Dekle je med zaigranimi prizori zamaknjenosti oziroma ekstaze podoživljalo Kristusovo trpljenje in "čudežno" krvavelo. To "trpljenje" je potekalo dvakrat tedensko ob sredah in petkih popoldne. Ljudje so videli, kako ji lije krvavi pot po obrazu, ter njene okrvavljene roke in noge. Odgrnila pa je tudi odejo in pokazala kri, ki naj bi pritekla iz njene srčne rane. Na levi stani je imela zato srajco nekoliko prerezano. Včasih pa se je tudi zvijala v bolečinah in jecljala čudne besede.

Skorajšnji vstop v slovensko leposlovje
Johanca je postala prava junakinja. A ne za vse. Meseca junija jo je obiskal župnik in pisatelj Peter Bohinjec in se z njo tudi pogovarjal. O tem piše Ivan Vrhovnik, trnovski župnik v Ljubljani: "Stvar hoče porabiti za srednjeveški roman, ki ga ima v načrtu. Ženska, ki res krvavi na glavi, je izvanredna prikazen, nikakor pa ne čudežna . Krvavitev je menstruacija. Ko je kri vznemirjena, je mogoče tudi duševno delovanje, zato mislijo ljudje, da je zamaknjena, Stavil joj je razna vprašanja in se do dobrega uveril, da ni tu nič prekonaravnega. Čudežno si stvar razlagata izmed duhovščine - škof in neki njegov profesor iz njegovih zavodov. Ko je Johanca vstala iz postelje in se oblekla - tedaj je bila seveda sama - je pozvala goste v sobo in pokazala na vzglavje in vznožje, češ glejte srce Jezusovo. Bilo je res nerodno, okorno z okrvavljenim prstom načrtano srce. Saj ste ga s prstom naredili, jej je dejal Bohinjec; ona ni zanikala."

Politični položaj
Volitve, napovedane za mesec december, so se vztrajno bližale: vse vpletene stranke so pri volivcih želele narediti čim boljši vtis in so skrbno stikale za napakami svojih nasprotnikov. Liberalnemu taboru je zadeva z vodiško Johanco prišla zelo prav, saj so v svojem časopisju poleg kritiziranja ljudske lahkovernosti mimogrede ošvrknili tudi duhovščino, ki je bila temelj Slovenske ljudske stranke. Pri tem so prednjačili dnevniki: liberalni Slovenski Narod, neodvisni Dan in socialno demokratska Zarja.
Slovenska Cerkev pa je konec avgusta uspešno izvedla svoj IV. katoliški shod, na katerem so sodelovali tudi Hrvati.
Stranka S.L.S. je imela večino v deželnem zboru, iz njenih vrst pa je bil tudi deželni glavar dr. Ivan Šusteršič. Imela je primerno zastavljen politični, gospodarski in kulturni program. Vse je kazalo, da bo zmagala tudi leta 1913. Liberalni tabor je torej moral izkoristiti vsako pomanjkljivost na "cerkveni" strani, posebno še, ker je primer z vodiško Johanco kar ponujal različne dvome. Pričakovati je torej bilo, da bo o tem prelitega še veliko črnila.
Predvolilni september 1913
Že na začetku septembra pa so slovenski liberalci po naključju dobili zaveznika, ki je "čudežno" napeljal vodo na njihov mlin. To je bila - ne sicer po svoji zaslugi ali hotenju, a vendar kar - vdiška Johanca.
A počasi. Prisluhnimo Slovenskem narodu. Ta je 10. septembra objavil naslednji dopis:
"Slučaj je hotel, da sva prišla s prijateljem ravno na sredo v Vodice. Ljudje so nama povedali, da je znana Johanca še vedno v župnišču, in da se zamakne dosledno vsako sredo in vsak petek popoldne okrog druge ure ter traja približno potem do četrte ure. Ker je bila prilika ugodna, si ogledati ta čudež, stopiva s prijateljem v vežo župnišča, kjer je bila zbrana že precejšnja množica ljudi, med temi celo neka ženica iz Novega mesta: Na kuhinjskih vratih se prikaže debela kuharica, ki nas potolaži, da bo kmalu. In res, ni dolgo trajalo, ko nam da dovoljenje, da smemo po stopnicah gori v sobo, kjer leži čudežna Johanca: Ko vstopimo v sobo, vidimo že pri vratih, da je zglavje popolnoma krvavo, ravno tako tudi odeja pri rokah. Na obrazu so se videli sledovi, ko je tekla kri. Brez vsakega vprašanja prične pojasnjevati postrežnica, ki je stala pri glavi, da je krvavenje na glavi že pri kraju in ko tako stojimo pri postelji, stopi v sobo debeli župnik in nas nahruli: 'Ali je ves Narod tukaj - pa Dan in pa Zarja?' Postrežnica pogleda pod odejo in pravi, da Johanca ni še predrta na prsih. Čez nekoliko časa zopet in glej - Johanca je imela na levih prsih pretrgano srajco in tako zopet vse polno krvi. Ko jo začnemo natančneje ogledovati, so jo hitro zopet pogrnili in pravi župnikov nečak, ki je stal pri nogah, da bo tudi na nogah predrta. Odgrne dvakrat odejo pri nogah in obakrat smo videli suhe nogavice, kakor so tudi rjuhe bile suhe. A v tretjič, glej ga spaka, manjkalo je na zgornji strani košček nogavice, okrog vse krvavo in poleg pete za četrt litra nabrane krvi. Smrad, ki je že omamil do tedaj neko žensko, je postal tak, da nama je obema slabo prišlo ter sva tudi hitrih korakov morala sobo zapustiti …"
Dvomljivec
Narodovemu dopisovalcu se je ob tem obisku pojavilo nekaj vprašanj. Takole nadaljuje: "Zakaj stražijo 'Johanco' tako skrbno, kakor v tem slučaju župnik na sredi, kuharica pri glavi, župnikov nečak pa pri nogah? Zakaj ne dovoli župnik, da bi se opazovalo, kako priteče kri iz glave, kako se pretrga srajca, kako nogavice? Kajti vse se je godilo pod odejo. Zakaj se župnik tako boji ljudi, ki so naprednega mišljenja, saj bi moral biti ravno teh vesel, če se vrši res čudež, kakor je sam prepričan. Kdor pa je videl to predstavo, se mora vprašati, kako mogoče, da oblast to pripusti, posebno ko je znano, da sta bila že dva okrajna glavarja na licu mesta, da se ponavlja ta komedija, ki je prava svinjarija v župnišču … Kako more župnik, ki spada med inteligenco, trpeti pod svojo streho tak smrad in tako svinjarijo. Taka ženska spada v bolnico - na kliniko, ne pa v župnišče, in zato vprašamo oblast: Kje si?"
Hiter odgovor
Dopis nepodpisanega spraševalca je bil objavljen v Slovenskem Narodu v sredo, 10. septembra. Ravno tega dne pa naj bi izvošček Ažman pred ljubljanskim hotelom prepoznal Johanco, ki si je nakupila telečje krvi. Zadeva je bila takoj pojasnjena - nesojena vodiška svetnica je prevarantka, trpljenje, pri katerem podoživlja Kristusove rane, pa je zgolj sleparija. Dekle pa pri tem uporablja zastarano telečjo kri, zaradi katere se v prostoru širi neprijeten duh.
Še istega dne se je vest raznesla po Ljubljani in v petek, 12. septembra, zvečer je o nakupu telečje krvi v mestni klavnici poročal tudi Slovenski Narod. Vmes pa so za dogodek so izvedeli tudi že salezijanci na Rakovniku. Njihov predstojnik Josip Valjevec se je takoj odločil, da preveri resničnost mestnih govoric.
Salezijanski pater reši vso zadevo
Vodiška Johanca pa ni prav nič slutila, da so jo že prepoznali, zato je še isti teden nadaljevala svojo komedijo. Čeprav je Slovenski Narod tiste jeseni kar bruhal psovke na račun vodiških dogodkov, pa moramo priznati, da se je pri razkritju vodiške sleparije dosledno in pošteno postavil na "cerkveno" stran, kajti prav on je dodobra pojasnil dogodke tistega dne: "V petek, 12. t. m., je 'svetnica' Johanca zopet močno krvavela: kar trikrat eno samo popoldne. Prišel jo je opazovat tiste dni tudi oče Valjavec, Salezijanec iz Ljubljane. Istočasno je bila z njim v Johančini sobi neka gospa. Stala je ob vzglavju 'svetnice' in opazovala kako 'krvavi pot' poti. Pozorno je motrila Johanco in res opazila nekaj sumljivega. Namignila je poleg stoječemu patru in le ta je segel pod odejo in izvlekel izpod nje steklenico – rdeče tekočine. Zavihtel je steklenico in jo vrgel 'svetnici' v obraz rekoč: 'To je torej Tvoja Marija'. V tistem hipu je tudi priskočil župnik in jel kričati: 'Nič več se ne bo to pri meni godilo!' Toda 'svetnica' ni prišla iz ravnotežja. Jela je zatrjevati, da lovi sveto rešnjo kri, da jo bo nesla na pokopališče in da z njo rešuje duše iz vic."
Rešitev uganke
Johanca je po tem dogodku pobegnila iz vodiškega župnišča in se začasno zatekla k svoji sestri v Repnje. Medtem pa so časopisi tudi že pojasnili sistem njenega "izuma". Ta je bil dokaj preprost: dekle si je med noge namestilo posebno žogo iz gumija, ki jo je napolnilo s telečjo krvjo. Iz tega "rezervoarja" so bile potem napeljane drobne cevčice po hrbtu navzgor med lase, po rokavih navzdol v dlani, pod srajco na levo stran prsi in pod nogavicami v stopala. Skratka - preprost "cirkuški" trik. S stikanjem obeh nog je "svetniška kri" brizgala iz vseh petih "Kristusovih ran". Da bi bil učinek večji, je imela Johanca prekrižana stopala.
Oblast pa - še vedno nič
Kljub vsesplošnim govoricam in številnim časopisnim člankom pa oblast še vedno ni ukrepala. Slovenski narod je 23. septembra, ko je bila Johanca še pri sestri v Repnjah, zapisal: "Gosposka pa še vedno mirno gleda in trpi te nezaslišane škandale, ki se zde mogoči samo še v srednjem veku. Ali res ni nikogar v deželi, ki bi napravil konec temu brezvestnemu varanju neukega in neumnega ljudstva?"
Dva dni pozneje se je oglasil katoliški Slovenec in med Dnevnimi novicami objavil tudi naslednjo: "Kakor je že v obče znano, so se zadnji čas razkrile sleparije, s katerimi je neka Ivanka Jerovšek v Vodicah in drugod delala 'čudeže'. Ker se čuje, da zadnje dni celo izvablja denar, naj ji nihče ne verjame. Torej pozor pred to žensko!"
Zdaj pa tudi že ovadba
Po dobrih štirinajstih dneh od razkritja Johančine prevare pa je zadeva končno prišla v uradne spise. Domači stražmojstrer Franc Ziherl je 25. septembra napisal ovadbo in jo poslal okrajnemu glavarstvu v Kamnik. Najprej je navedel podatke o osumljenki: Jerovšek Johana, stanujoča v Repnjah št. 32, do zdaj nekaznovana, po veroizpovedi: rimokatoličanka, družinsko stanje: samska, poklic: dekla, izobrazba: obiskovala dvorazredno ljudsko šolo v Repnjah, premoženjsko stanje: brez premoženja, domače ime: Staretova Ivanka, imena staršev: Johann in Helena, rojena Kesnar.
Vzrok za ovadbo je bil sum prevare oziroma prejemanja denarja. Ziherl potem (v nemščini seveda) zapiše (prevod): "Jerovškova je priznala, da je storila navedene stvari, a ne za lastno korist, saj se je vse to dogajalo na božji posesti in ni šlo za prevaro. Skupaj je dobila okoli 12 kron denarja in nekaj kosov oblačila. Večino denarja, ki so ga ljudje dali župnijskim in samostanskim predstojnikom, je predala na Rakovnik v Ljubljani. Kot dokaz, da je Jerovškova s kupljeno krvjo označevala božje rane, lahko navedem v samostanu Rakovnik pri Ljubljani nastanjenega duhovnika dr. Valjavca, ki je pri Jerovškovi odkril s krvjo napolnjeno stekleničko.
Jerovškova ni zahtevala plačila, denar in drugi predmeti so ji bili podarjeni; nihče ni spomnil primera, ko bi Jerovškova zahtevala plačilo. Prav tako se ni dalo točno ugotoviti, koliko denarja je bilo plačanega za maše in komu je bil predan.
Preden se je zaposlila v župnišču v Vodicah, je obdolženka sedem let delala v benediktinskem samostanu na Reki kot dekla. Verjetno je že tam trpela za temi težavami. To je verjetno tudi privedlo do histerične motnje in astmatičnih bolezni, ki so prispevale k njenem popivanju. Njen oče, ki je bil alkoholik, je že preminil."
Tudi katoliški dnevnik Slovenec se je podal v lov za znano "svetnico" in 4. oktobra znova posvaril:
"Sleparica 'Johanca' Jerovšek, ki je sleparila z zamaknjenostjo, se sedaj nekje skriva. Proti sleparici je vloženih več ovadb: Tako je Meto Mose osleparila za 55 K pod pretvezo, da je prišel k njej nazaj Metin brat prosit pomoči. Meta ji je dala 'za maše na Rakovniku'. Prosimo obvestila, kje se sedaj sleparka nahaja, da se jo more izročiti roki pravice."
Johanca v deželnem zboru
Dogodki v zvezi z vodiško Johanco, o kateri še vedno ni bilo nobene sledi, so začeli dobivati vedno večji pomen. V četrtek, 9. oktobra, je bila seja deželnega zbora in na njej je vrsta liberalnih poslancev na čelu z dr. Franom Novakom podala "interpelacijo" na deželnega predsednika barona Schwarza v zvezi s to zadevo. Zapisnik pravi: "V Vodicah, okrajno glavarstvo Kamnik, je v tamošnjem župnišču neka ženska z nazivom 'Johanca', tekom zadnjega leta s svojimi pomočniki izkoriščala praznovernost priprostega ljudstva in mu pod pretvezo čudežnih pojavov izvabljala denar. Napredno časopisje je opetovano opozarjalo oblasti na te sleparije, ki so se tem lažje izvrševale, ker so se pojavljali takozvani 'čudežni dogodki' v prostorih župnišča. Skoro eno leto je tz. 'Johanca' nemoteno vršila ta posel. Podpisani si dovoljujemo vprašati Vašo ekselenco, zakaj ni politična oblast takoj, ko je potom časopisja postalo sleparsko počenjanje navedene Johance notorično celi deželi, ukrenila in preprečila nadaljne izkoriščanje preprostega ljudstva. To izkoriščanje je trajalo skoro celo leto."
Deželni glavar dr. Ivan Šusteršič, sicer vodja zmagovite katoliške Slovenske ljudske stranke, pa je to interpelacijo zavrnil in tako je zadeva tudi tam končala na izhodiščni točki.
"Ne frak in ne talar"
Mineval je torej čas, Johance pa še vedno niso prijeli. Državni oblasti se, kot kaže, prav nikamor ni mudilo, prav tako pa ne tudi cerkvenim krogom. Nekateri duhovniki, ki s škofijskega sedeža niso dobili nikakršnih uradnih pojasnil, so zato postali nejevoljni. Med njimi tudi znani ljubljanski trnovski župnik, sicer tudi zgodovinski pisatelj in slovstveni podpornik, Ivan Vrhovnik. Ta je 10. oktobra 1913 potožil v svojem osebnem dnevniku: "Sedaj je že tri tedne odkar je razkrinkana vodiška Johanca, a iz škofije ni pastirskega lista, ki bi povedal ljudem kako ostudno se je skrunilo Kristusovo trpljenje in kako potrebno je, da se v potolažbo jeze božje opravljajo spravne pobožnosti. Ako kak slovenski list količkaj čez ojnice skoči, se takoj grom in peklo usuje iz škofije nanj; sedaj pa molči škofija kakor grob, dasi je kruto žaljen verski čut."
Johanca se pojavi v Kamniku
Če ne pride gora k Mohamedu, pa pride Mohamed h gori. Ker je niso hoteli aretirati, se je šla Johanca sama "prijavit" oblasti - tako pravi zgodba s sredine oktobra 1913. Slovenski narod 16. oktobra piše: "Johanca mora imeti prijetno zagotovilo, da se njene sleparije ne bodo preganjale, zakaj predrznila se je iti v Kamnik in vprašati pri sodišču in okrajnem glavarstvu, če imajo kaj proti njej. Pa so ji prijazno odgovorili, da nimajo nič, morda da imajo kaj v Ljubljani, v Kamniku v čigar okolišu stanuje, da nimajo ničesar. In Johanca je zadovoljno odšla …"
Dnevnik Dan pa že 14. oktobra zagotavlja: "Včeraj se je pojavila Johanca v Kamniku. Pravijo, da je bila na sodišču, kjer je bila zaslišana. Ko so ljudje zvedeli, da je Johanca v mestu, so od vseh strani drli skupaj, da so videli 'falirano svetnico' s telečjo krvjo."
Johanca potuje dalje
Malo pozneje pa so Johanco zasledili na drugem koncu dežele Kranjske. Slovenski narod 20. oktobra poroča: "Dne 17. t.m. je v Št. Petru vstopila v reški vlak na pol civilna ženska okroglih lic v starosti kakih tridesetih let z vsemi slovenskimi dnevniki v roki. Prišla je iz Sežane. Vstopila je v voz I. razreda, imela pa samo karto III. razreda. Na sprevodnikovo opozorilo je ošabno odgovorila: 'bom pa doplačala'. Pol civilna ženska v I. razredu je seveda vzbujala pozornost. Neki potnik je spoznal, da je ta ženska najbrž - Johanca in jo je ogovoril. Izdajala se je najprej za Italijanko, potem za Hrvatico, a končno jo je udarila po gorenjsko. Potnik je napeljal pogovor tudi na 'sveto Johanco'. Ženska je postala hipoma rdeča in je očividno prišla v veliko zadrego. Trdila je, da je Johanca res svetnica in pripovedovala, kako lepo je na Trsatu: Prišel je še drugi sprevodnik, ki je tudi agnosticiral žensko za sveto Johanco. Čudodelna Johanca je imela vozni listek do Reke, pa je izstopila že v Matuljah – najbrž ker je videla, da je spoznana."
Končno tudi podoba svetnice
Johančina sreča je bila, da slovenski dnevniki niso objavljali fotografij. Tako je lahko uspešno izginila brez sledu. Edini slovenski list, ki je objavljal tudi fotografije, je bil Slovenski Ilustrovani Tednik. Urednik Anton Pesek se je seveda na vso moč prizadeval, da bi dobil Johančino fotografijo. In uspelo mu je. Tako je 43. številka tega lista, ki je izšla 23. oktobra, prinesla tri fotografije, na katerih se predstavlja Johanca sama v svojem 'zamaknjenem' položaju, nato pa še skupaj z vodiško kuharico ter tudi izvošček Ažman, ki se mu je imela slovenska javnost zahvaliti, da je razkril osebo, ki je v začetku septembra v klavnici kupila telečjo kri. Poleg tega pa je urednik še zapisal: "Niti našim svobodomislecem, ki so se zgražali prav posebno, ni prišlo na um, iti na lice mesta in ogledati si 'čudež' natančneje. In tako bi bila uživala dežela Kranjska še dolgo časa slavo vodiškega misterija, da ni potuhtala zdrava pamet preprostega ljubljanskega izvoščka, česar niso našli vsi študirani in poklicani ljudje."
Johanca najde mesto tudi v slovenski poeziji
Tako velik dogodek, kot je bilo razkritje sleparij vodiške Johance, se je pokazal kot privlačna tema za pisce različnih člankov, ki so sicer povzemali dogodke ali izražali svoja mnenja. Johanca pa je zašla tudi v poezijo. V četrtek, 23. oktobra, je začel dnevnik Dan na svoji naslovnici objavljati zabavljivo pesniško nadaljevanko, ki ji je dal naslov vodiški čudeži. Za vsem tem je stal njegov začetni urednik in pisatelj Ivan Lah. Pripoved samo je imenitno ilustriral France Podrekar. Pa poglejmo nekaj verzov z začetka zgodbe o Johanci:
"Sred nebeškega je dvora / za svetnike mest dovolj, / če za druge je prostora, / bo za Kranjca ga še bolj.
Vendar Kranjec vse prenaša, / ker je vajen na peklo- / a pobožne žene naše / vedno si žele nebo.
Ker so pridne in pobožne, / so si zmislile tako: / če smo druge vse ubožne, / ena naj svetnica bo!
Ker v nebesih še premalo / je svetnikov in svetnic, / naj bi k drugim se pridjalo / še Johanco iz Vodic."
V političnem precepu
Vodiški primer je pred volitvami zelo omajal ugled cerkvenih krogov. Liberalci so upali, da jim bo to prineslo nekaj novih točk za bližajoče se volitve. Malo pred tem so zelo nazorno povzdignili in popljuvali domnevno ljubezensko razmerje, ki naj bi ga imel na Dunaju dr. Janez Evangelist Krek, duhovnik, profesor bogoslovja in poslanec katoliškega S.L.S, s Kamilo Theimerjevo, nemško voditeljico gospodinjskih tečajev. Tokrat pa jim je kot naročena prišla zadeva z vodiško Johanco. Katoliški list Slovenec pa jih je 25. oktobra takole poskusil osmešiti:
"Izbrali so si torej slovensko junakinjo, s katero napolnjujejo sedaj lačne predale svojih listov…Ta teden jo je intervival poročevalec na nekem notranjskem kolodvoru in je takoj poročal, 'da je kupila vse slovenske dnevnike' torej tudi Narod in Dan - vodiška Johanca najnovejši ideal narodno-napredne stranke. To je dobro, da imajo sedaj liberalci svetnico za svojo voditeljico. Svetnica ki Narod in Dan bere, je gotovo čisto nekaj posebnega in ni čuda, če ima potem toliko opravka s telečjo krvjo. Prva voditeljica je liberalcem samo klobase izdelovala, ta jim pa kar poti frišno telečjo kri. V znamenju svoje telečje krvi gredo sedaj liberalci lahko v volilni bolj. Johanca je torej vendar dobila vlogo in prostor za svojo slavo …"
Aretacija
Slovenčeva številka z oznako liberalcev, ki je izšla v soboto, 25. oktobra, pa še ne beleži dogodka, ki je tistega dne vznemiril ljubljansko javnost. Slovenčevemu uredniku do popoldneva, ko je zaključil vsebino lista - bila je pač sobota - na uho verjetno še ni prišla vest, da so aretirali vodiško Johanco. To se je zgodilo v jutranjih urah, ko so jo zalotili na njenem domu. Obenem s tem je sledilo tudi zaslišanje vodiškega župnika Simona Žužka, ki je trajalo skoraj dve uri. Johanco so potem z vozom pripeljali do vižmarske železniške postaje in jo pospremili na vlak. Že v Šentvidu in okolici se je novica hitro širila in na kolodvoru je bilo vse polno ljudi.

O tem je za dnevnik Dan poročal tudi očividec: "Peljal sem se s popoldanskim vlakom z Gorenjskega proti Ljubljani. Ko pride vlak v Vižmarje, je stala na peronu velikanska množica ljudstva. In koga zagledam med njimi? Johanco s štirimi orožniki in 4 duhovniki. Duhovniki se niso prav veselo držali. Kako se je držala Johanca, tega ne morem povedati, ker je imela obličje zastrto s 'šerpo'. Vstopili so. Vlak nas je potegnil in pripeljali smo se v Šiško, kjer so izstopili duhovniki; Johanca z orožniki se je pa peljala na glavni ljubljanski kolodvor, od koder je nastopila pot v zapore deželne sodnije."
"Vroča" novica
"Kako je dobro, če človek dela tudi v nedeljo, čeprav so jo že v davnih letih proglasili za Gospodov dan," si je verjetno mislil urednik lista Dan, ko je lahko prvi objavil vest o aretaciji vodiške Johance. Dan je izhajal vsak dan ob enih zjutraj in tako so lahko bralci po Ljubljani že dopoldne izvedeli za to senzacionalno vest. Že v soboto dopoldne je dobil več obvestil, kaj se dogaja v Vodicah in na Johančini vožnji v Ljubljano. Tako je lahko v nedeljo, 26. oktobra, na drugo stran lista - prvo je namreč že imel zapolnjeno - uvrstil kratko obvestilo: "Johanca - vjeta. Dolgo časa je hodila po vernih deželah in 'delila' ljudem 'milosti'. Tudi vernemu kranjskemu prebivalstvu je izkazala dobroto in napajala čudeža željne klerikalne ovčice za denar s telečjo krvjo, dokler se ni naposled njena goljufija izkazala. Velika jeza je zavladala po deželi, ko so liberalni 'brezverci' oškodovali verno ljudstvo za 'čudeže' trpljenja Kristusovega. Še večja jeza se bo pa polotila klerikalnih backov in Marijinih devic danes, ko se raznese po temni deželi vest, da je Johanca - vjeta."
Zbadljivke se vrstijo: kakšna je uredniška kri
Takoj naslednjega dne, v ponedeljek 27. oktobra, pa so o aretaciji vodiške Johance pisali še drugi ljubljanski dnevniki, pozneje pa tudi tedenski listi.
Katoliški tednik Domoljub piše: "Kolikor so dognali, je bila Johanca več časa v službi pri komedijontarjih v nekem cirkusu, kjer se je naučila, kako je treba 'čudeže' delati. Ljudje, ki so pa hodili lahkomiselno dekle gledat in občudovat njene 'čudeže', naj si pa vzemo iz tega smešnega dogodka nauk, da bodo v prihodnje bolj previdni in prevdarni."
Zelo slikovito pa je aretacijo opisal Slovenski Ilustrovani Tednik: "Ah kako se je skrivala bogaboječa revica, da bi izbegnila pozornost množice in zasmehovanje nejevernikov! Toda glej, v soboto, dne 25. t. m. potrka vižmarski stražmešter na vrata njene domačije v Vodicah, kjer je živela v postu in molitvi: 'Johanca pojdi z mano, zakaj prišla je tvoja ura!' Trdosrčneža niso genile njene solze, niti mile prošnje iz njenih ust; Johanca je morala z njim, da zapečati svojo svetost z zavžitjem ričeta, kakor jo je pečala tolikokokrat s telečjo krvjo. Cesarski oblastnik, ki ji je namenil palmo 'mučeništva', trdi namreč, da je Johanca kriva po paragrafu temintem … Ob silnem navalu brezbožnega ljudstva so pripeljali 'sveto Johanco' v zapore deželnega sodišča v Ljubljani in ji odkazali puščavniško celico v kateri se bo pripravljala na svojo usodo."
Slikovit in piker pa je bil tudi ponedeljkov Slovenec: "Aretirali so orožniki znano Johanco iz Vodic. Kaj bo sedaj z napredno stranko, ko jim tik pred volitvami vzamejo tako odlično sotrudnico. Pri njej sta bila večkrat v 'avdijenci' Narodov in Danov urednik. Morda bodeta sedaj ona nadomeščala Johanco in potila telečjo kri. Procedura bo cenejša, ker krvi kupovati ne bo treba."

Čakajoč na svojo usodo
Svetniška pot 27-letne Ivanke Jerovšek, vodiške Johance, najbolj znane in največkrat imenovane slovenske osebnosti leta 1913, je bila z njeno aretacijo v soboto, 25. oktobra, torej sklenjena. Zdaj je bila v zaporu in lahko je samo upala, da bo njena sodba čim bolj milostna. Kazni se seveda ni mogla izogniti. Zločin - po slovensko rečeno hudodelstvo - je bil storjen in morala je slediti kazen, to so nedvomno vedeli vsi, čeprav morda niso še prebrali znamenitega romana ruskega pisatelja Dostojevskega.
Zločin in kazen: ali kot so imeli navado reči v cerkvenih krogih, kjer se je Johanca največ gibala: greh in pokora. In pri tem zadnjem ji ni kazalo najbolje.
Johanca se je v svojem položaju namreč morala zavedati, da se je bodo v naslednjih dneh, tednih in mesecih skušali odreči vsi, ki so jo do tedaj tako velikodušno podpirali in spodbujali pri njenih vragolijah, in da bodo vse skušali prevaliti na njena pleča.

Nečesa pa se ji prav gotovo ni bilo treba bati - namreč tega, da bi se javilo kaj dosti ljudi, ki bi svoj darovani denar zahtevali nazaj - le koga ne bi bilo sram priznati, da ga je vodiška svetnica prav "pošteno" opeharila.
(se nadaljuje v nedeljo, 15. septembra)