Čeprav se je nesrečna Johanca smilila sama sebi, pa je bil v tistem času zapor pravzaprav nekaj najboljšega, kar jo je sploh lahko doletelo. Zaradi napadov v liberalnem, tedaj pa tudi že v klerikalnem časopisju, ki sta kar tekmovala, kdo ji bo naprtil več grehov, je bil med ljudstvom gnev nad njenim početjem čedalje večji. Prav zato se je ob njeni aretaciji na kolodvorih v Vižmarjah in Ljubljani zbralo toliko ljudi. "Kaj še nobene babe niste videli?" jih je nahrulila Johanca. "Svetnice še ne! ... Pokaži rane! … Pozdravi škofa! pa se je slišalo iz radovedne množice.
Čas do sojenja je torej preživljala na varnem, daleč stran od razgrete množice, ki je zahtevala pravično sodbo zanjo in za vse, ki so jo pri njenem sleparjenju podpirali.
Johanca kot del uspešnega posla
Komaj so se dobro zaprla vrata celice, v katero so strpali vodiško Johanco, že je nekaterim Slovencem padlo na pamet, da bi iz vsega primera lahko izpeljali donosen posel. Že objava njene slike, ki jo je v četrtek, 23. oktobra - ko Johanca še ni bila prijeta -, prinesel Slovenski ilustrovani tednik, je bila zadetek v polno. Dnevnik Dan piše: "Po gostilnah in kavarnah ter brivnicah je šel Tednik iz roke v roko in po tobakarnah in knjigarnah, kjer se prodaja na drobno so ga ljudje kar pokupili." Čez dva dni je bila 43. številka tega lista že popolnoma razprodana. Urednik Pesek se je odločil, da objavi še nove slike. Te sta prinesli tednikovi 44. in 45. številka.
Dobro železo pa je začel kovati tudi dnevnik Dan, kjer je bralce ravno tako že od četrtka, 23. oktobra, razveseljevala pesniška nadaljevanka o Johanci. Urednik Radivoj Korene se je odločil za knjižno različico in obljubljal poseben popust za stare in nove naročnike. Tako je 5. novembra res izšla knjižica z naslovom Johanca ali vodiški čudeži. Uredništvo jo je pospremilo z besedami: "V parih dneh bo prepotovala vso slovensko deželo. Smo radovedni kako bo 'švicala' ..."
Že naslednjega dne pa so pisali: "Johance je zmanjkalo včeraj – pa ne v zaporu ampak v Učiteljski tiskarni. Takega navala že dolgo ni bilo. Do opoldne je bilo razprodanih 4500 izvodov – popoldne pa smo z vsemi silami delali, da smo mogli ustreči novim naročnikom. Tako so v pravem pomenu besede tudi pri nas stroji in ljudje 'švicali', da smo mogli zadostiti prvim naročnikom. Po trafikah je takoj zjutraj zmanjkalo Vodiških čudežev. Zopet in zopet so prihajala nova naročila. Ker je bil ravno semenj, so si ljudje kupili za spomin Johanco. Skoraj vsak jo je nosil v žepu. Brali so jo po gostilnah in po ulicah. Vse se je veselilo in smejalo. Marsikdo je kupil po več izvodov, da jo odnese domov med svoje znance. Saj je cena 10 vin. tako nizka, da si jo res lahko vsak privošči."
Slovenska uspešnica
Zanimanje za malo brošurico o vodiških dogodkih je bilo res neverjetno. Do srede, 12. novembra, torej v dobrem tednu po izidu, so prodali že 18.000 izvodov, naslednji dan, v četrtek, pa so jih natisnili še 2.000. Tako so dosegli naklado 20.000 izvodov, kar je bilo za uredništvo Dneva velik uspeh. Zato so prišli na zamisel, da bi izdali še roman o vodiških dogodkih, ki bi povzel dogodke Johančinega življenja od rojstva do aretacije konec prejšnjega meseca. To namero so objavili 20. novembra. Vmes pa so dva dni prej (18. novembra) pošli že prav vsi izvodi njihove "Johance".
Tržaški odmik
Kako pa so na dogodke na Kranjskem gledali v drugih deželah, kjer so prebivali Slovenci? Poglejmo, kaj je pisal tržaški dnevnik Edinost v dneh po Johančini aretaciji: "Ne čudimo se, da se toliko govori o podivjanih razmerah na Kranjskem in prav posebno v Ljubljani, saj tudi ne more biti drugače, če se javnost preplavlja in zastruplja s tako še naravnost perverzno škandalografijo, ki jo poleg tega še vsiljujejo z uprav najumazanejšo židovsko reklamo. "Kupujte Vodiške čudeže, stanejo samo 10 vinarjev. Po več izvodov skupaj naročite!" Da, kupujte to telečjo kri; prej jo je 'švicala' in prodajala Johanca, sedaj jo pa 'švica' in prodaja Dan in to samo po 10 vinarjev."
Johančina biografija in muzej
V nizu resnih in zabavnih člankov v povezavi z vodiško Johanco je 15. novembra 1913 katoliški dnevnik Slovenec objavil hudomušen predlog: "Biografije so postale v zadnjem času najnovejši šport naših liberalcev. Za biografijo gospodične Theimerjeve (domnevne ljubice poslanca dr. Janeza Evangelista Kreka op. avtorja) so začeli sedaj z minucijozno natančnostjo zbirati podatke iz življenja vodiške Johance. Sedaj vedo že skoro vse: koliko žepnih rut je imela, kakšne nafteljne je najbolj ljubila. Ali je imela rajše poselske bukvice ali srebrne žlice in še mnogo drugih podobnih stvari. Kadar bodo imeli vse podatke skupaj, izide menda posebno biografsko delo, ki se bo pečalo z življenjepisom Johančinim. Kar pa bo nabranih spisov in spominov nanjo posebej, za te mislijo napraviti liberalci poseben muzej v Narodnem domu, kjer je od dne do dne več prostora in ga bo menda še več!"

Volitve se bližajo
Medtem ko je bila Johanca za zapahi, pa se je zunaj vnel hud boj za njeno 'dediščino'. Do volitev je manjkalo le še dober mesec dni in oba tabora sta se podala v neizprosen boj za volivce. Liberalci so želeli njen primer izkoristiti v svojo korist in dokazati sleparstvo nasprotnega, klerikalnega tabora. Razumljivo je, da so bili njihove glavne tarče duhovniki, ki so v največji meri usmerjali verno ljudstvo, ne samo v cerkvah, pač pa tudi v vseh porah javnega življenja. Tako so bili nekateri izmed njih tudi kandidati za prihajajoče volitve. Prav v okrajih Kamnik in Brdo, kamor so spadale tudi Vodice, je Slovenska ljudska stranka določila dva svoja pomembna predstavnika, bogoslovnega profesorja doktorja Janeza Evangelista Kreka ter kamniškega župnika in dekana Ivana Lavrenčiča. Pričakovati je bilo, da bo gnev nad Johančinimi dejanji vplival tudi na njuno uvrstitev na volitvah, vendar so se stvari zasukale drugače. Tako je bil že v torek, 28. oktobra, torej le tri dni po Johančini aretaciji in takoj naslednji dan po objavi tega dogodka v časopisih, v Vodicah volilni shod Slovenske ljudske stranke, ki je bil dobro obiskan in kjer so prisotni potrdili njuno kandidaturo. Za uspeh na volitvah čez mesec dni se jima torej ni bilo treba bati.
Strele
Med liberalci pa je bilo drugače. Ponekod na Slovenskem jim ni kazalo najbolje. Klerikalni tabor je prirejal uspešne shode, liberalci pa so v časopisju poudarjali slabosti klerikalnega gospodarjenja v tedanji zasedbi deželnega zbora, kjer je Slovenska ljudska stranka imela večino. Njihove največje pozornosti pa je bila deležna Johanca. Glede na liberalne napade v prejšnjih letih, pa je bilo za klerikalni tabor tokrat to pravzaprav celo dobrodošlo.
Slovenski narod, glavno trobilo liberalne stranke, namreč že od prehoda v novo stoletje ni bil prav nič 'nežen', kadar je omenjal slovenske duhovne pastirje.
Poglejmo, kako jih je denimo 'označeval' leta 1902, torej približno desetletje pred dogodki v Vodicah: "duhovniška drhal", "žegnani pobalini", "blazni derviši", "pujsi v kutah". Leta 1903 so bili duhovniki zanj: "tonzurirani kozlički", "posvečeni falotje", "svinjski pastirji", "stekli popje", "posvečeni lopovi", "blagoslovljena ščeneta", "falotje v črnih haljah" in "stekli derviši". Leta 1904 so si v posameznih člankih prislužili nazive, kot so: "blagoslovljeni šufti" in "svojat v črnih suknjah". Leta 1905 so 'napredovali' v: "duhovne kozle" in "žegnane troglodite". Leta 1912 pa se je Narodu pridružil še Slovenski dom, ki dušnim pastirjem pravi, da so "farška politikujoča sodrga".
Ob vsem tem se je stara psovka "far", ki je v prejšnjem času v nekaterih liberalnih krogih označevala duhovnika, zdela kot pravi salonski izraz.
Slovenski liberalizem
Duhovniki na Slovenskem so zaradi psovanja v časopisih ustanovili posebno obrambno društvo, ki je korenito poseglo tudi v predvolilni boj leta 1913. Izdalo je namreč knjižico Slovenski liberalizem v pravi luči, v kateri o "zasramovalcih slovenske duhovščine" med drugim piše: "Sovraštvo slovenskih liberalcev do katoliške duhovščine je naravnost nepopisno. Liberalni žurnalisti bi lahko sestavili iz najgnusnejših psovk na slovensko duhovščino precej velik slovar, ki bi na kaki mednarodni razstavi za take vrste blago brez dvoma po vsebini in velikosti daleč prekašal žurnale vseh drugih liberalnih listov na svetu. Tako surovih, podlih in umazanih napadov na slovensko duhovščino, kakor jih prinašajo slovenski liberalni listi, ni zmožen tudi zadnji cigan na Kranjskem."
Po vsem tem seveda ni bilo pričakovati, da bi ob volitvah jeseni leta 1913 liberalni časopisi, posebej še Slovenski narod, Zarja, Dan, Sava in Slovenski dom varčevali s pripombami na račun duhovščine, čeprav najhujših psovk iz prejšnje dobe vendarle niso uporabili. Besede, kot so škandal, svinjarija in podobne, pa so bile na dnevnem redu. In v največji meri so se nanašale prav na pretekle dogodke v Vodicah.
Iskanje krivca
V času, ko je Johanca ždela v zaporu in čakala na sojenje, pa se je razvila tudi polemika v slogu: "Kako se je vse to sploh lahko zgodilo?" Na videz je bilo vse zelo preprosto. Župnik Žužek, ki je prevarantko vzel pod svojo streho, je to storil na pobudo škofa Antona Bonaventure Jegliča. Ta pa je verjel preiskavam svojega osebnega zdravnika dr. Frana Doljšaka, ki je dekle pregledal že meseca januarja 1913. Nekateri pa so močno podvomili o strokovnosti njegove preiskave. O tem pozneje piše socialnodemokratski dnevnik Zarja: "On ni bil nikdar pri Johanci v Vodicah, pač pa je bil pozvan k Johanci v Ljubljano, preden je šla še v Vodice, da jo preišče. Ko je gospod dr. Doljšak videl Johanco, je bila nekoliko krvava, rane pa ni imela nobene. Imel je s seboj tudi mikroskopične priprave, da bi preiskal Johančino kri. V sobi kjer je Johanca ležala, je bilo pa tako temno, da ni mogel izvesti preiskave. Dr. Doljšak je zahteval, da se pošlje Johanco v bolnišnico ali sanatorij, kjer bi imeli zdravniki priliko za natančno opazovanje in preiskavo. To se ni zgodilo."
Trditev dr. Doljšaka, da je sicer imel s sabo mikroskop, vendar preiskave ni mogel opraviti pri enem izmed Zarjinih bralcev, je sprožila dvom o njegovi strokovnosti. Uredništvu je poslal pismo, v katerem pravi: "To pojasnilo, oziroma opravičba, g. dr. Doljšaka je milo rečeno slabo spričevalo za zdravnika, ki zavzema prvo mesto v deželi. Dasi sem lajik, smelo trdim, da se je g. dr. Doljšak s tem svojim pojasnilom nesmrtno blamiral! To pojasnilo nam odpira nova vprašanja, odgovor na katera pa ni nič kaj laskav za tiste, ki imajo dosti povoda se bati razkritij v tej aferi. Prvo vprašanje je: Kdo je pozval dr. Doljšaka k Johanci? Ker ima državna oblast svoje izvedence, je čisto naravno, da tisti, ki ima pravico Doljšaka pozvati. To je pa cerkvena oblast, ljubljanski škof, katerega telesni zdravnik je dr. Doljšak. Johanca je takrat bila v Ljubljani; torej je moral tudi njo kdo, bodisi naravnost ali pod kako pretvezo povabiti v Ljubljano, ker sicer bi je dr. Doljšak ne mogel najti v dotični baje temni sobi. Spraviti jo je moral v Ljubljano kdo iz duhovniških krogov. Že iz tega sledi, da je cerkvena oblast slutila v Johanci sleparko. Dr. Doljšak je Johanco gotovo že preiskoval, ker sicer ne bi opazil na njej še sledove krvi. Ampak on pravi, da je moral oditi brez uspeha, ker je bila soba pretemna. Presmešno. Trohica krvi na oslinjen prst, košček bombaža ali kak drug pripraven predmet bi zadostovalo za poznejšo preiskavo doma, v laboratoriju itd. Lahko bi bil vzel potrebno množino krvi s seboj pa jo preiskal magari vrh stolpa šenklavške cerkve, kjer bi imel dovolj svetlobe. Toliko krvi bi lahko dobil četudi bi se Johanca tega branila …"

Johančine krvi - kolikor hočete
Laični bralec Zarje, ki ni bil iz zdravniških krogov, pa je spregledal dejstvo, da pravzaprav sploh ni bila težava v Johančini krvi. Kajti če bi dr. Doljšak dekle vestno in strokovno pregledal in odvzel vzorec, bi lahko samo ugotovil, da ima dekle dobro ali slabo kri. Srž vse zadeve pa je bila v tem, da seveda ni bila sporna Johančina, ampak telečja kri. No, tudi to prevaro bi zdravniki kaj lahko hitro odkrili, če bi pridobili katero izmed njenih "relikvij". Župnijsko osebje je namreč prodajalo rjuhe in drugo posteljnino, na kateri so bili sledovi "njene" oziroma pravilno rečeno - telečje krvi. Nekateri so si potem iz tega delali obkladke, ali pa blago namočili v vodo in potem te izcedke tudi pili. O tem Narod piše: "Očividec nam pripoveduje, da so nevedne kmetske ženice, prišedši iz daljnih krajev one rjuhe, ki so bile polite z Johančino telečjo krvjo, oprale in tisto svinjsko brozgo nabirale v steklenice in jo nesle vse srečne kot zdravilo domov ..."
Samokritika v katoliških krogih
Nekateri duhovniki so težko gledali, kako so se razvijali dogodki v povezavi z vodiško Johanco, posebno še zato, ker je slaba luč padla na ves njihov stan. Med njimi je bil tudi sorški župnik Fran Saleški Finžgar, ki je imel 11. novembra 1913 predavanje v katoliškem Ljudskem domu pod ljubljanskim gradom. Tam je opozoril na premajhno zavzetost duhovščine ravno v primerih, kot je bil vodiški. Njegove besede pa so naletele na oster odziv v liberalnih krogih. Književnik Albin Prepeluh mu je odgovoril v Slovenskem narodu: "Ves katoliški Izrael je pokonci! Vzdramilo ga je razkritje vodiških čudežev. Celo leto je molčal in trpel sleparijo, ker mu je prinašala žoltih cekinov na poliče, a zdaj bi se rad otresel svete čudodelne Johance in zatajil svojo notorično zvezo z njo. Ves duhovski in tercijalski aparat se zdaj trudi z dokazi, da romanja v Vodice ni zakrivil on in skuša ga obesiti na rovaš neuki, nerazsodni masi in preklicanim liberalcem. Do nedavna so se pehali za takimi dokazi le najfanatičnejši kaplani in prononsirani zagrizenci; a ker tem delo ni uspevalo prepovoljno, so zdajci vpregli v te gare tudi ljudi, o katerih smo do zdaj gojili vero, da so zmerni in dostojni. Obžalujemo iskreno, da je med to tolpo zašel i sorški župnik gospod Fran Ser. Finžgar, slovenski pisatelj, na dobrem glasu in pošten, ki je dosihdob zbog svoje koncilijantnosti užival naše osebno spoštovanje. – Mož je predaval pretekli torek v Ljudskem domu o temi 'Več žilavosti.' V svojem govoru se je lotil našega trgovca in obrtnika ter ožigosal našo malo podjetnost in nebrižnost za veleindustrijo; dotaknil se je izseljevanja v Ameriko; privoščil si naše dijaštvo, ki mu je izstopivšemu iz srednje šole, večinoma samo cviček in klobasa ideal; položil na koleno slovensko inteligenco, ki neče podpirati domače literature, pač pa se zanima za "sanjske bukve" in krtačil gledališko občinstvo, ker ne poseča dram pač pa opero," ker je nobel". Do tu bi se več ali manj strinjali z govornikovimi izvajanji; ustregel bi nam bil pa še mnogo bolj, če ne bi pozabil okrcati takih ali enakih grehov tovarišev njegovega stanu, kajti i ti so krvavi pod kožo. Toda strogo pa moramo zavrniti in obsojati, da je sicer dostojni duhovnik Finžgar, ko je "vzel na piko naše čtivo", vpletal v svoje izvajanje i vodiško Johanco, češ, da nam je to ženšče "priča kako premalo je pri nas v vseh stanovih prave verske naobrazbe, ker se dobe ljudje, ki nasedejo tako priprosti slepariji!" - Si tacuisses! Ne umeje li gosp. župnik, da je s temi besedami zadal samemu sebi in svojim stanovskim tovarišem najkrepkejšo zaušnico?! Kdo pa je kriv, da imajo naši ljudje tako majhno "versko naobrazbo"? Tisti fajmoštri in kaplani, ki zanemarjajo svoj poklic in ki se, mesto z verskim poukom, bavijo raje s politiko, posedajo po posojilnicah, konsumih itd., ter se posvečajo vrag si ga vedi kolikim in kakšnim drugim poslom, a jim je verouk in katoliška morala deveta briga! Je li častiti gospod pozabil popolnoma, da so baš njegove lastne ovčice iz bližine dale velik kontingent zavedencev, ki je trumoma drl v Vodice, da vidi čudeže telečje krvi, ko si je javno dal tak testimonium paupoeritatis?! Ne ve li, kaj klepečejo zlobni jeziki o bolnikih iz njegove neposredne soseščine, ki so se zdravili z Johančinim urinom? Kako, da tem ljudem ni nudil boljše "verske naobrazbe"?! ... Gosp. župnik Finžgar! V prvo pometajte pred svojim in svojih kolegov pragom, ter "versko naobrazite" svoje duhovne sobrate in sestre, predvsem pa škofa! Potem šele se lotite nerazsodne mase. Naprednjakom pa, ki so se ab ovo rogali vodiškim sleparijam in jih najodločnejše obsojali pa prizanesite!"
Johanca v zaporu
Kaj pa se je ves čas godilo z Johanco? Ta se seveda v zaporu ni dobro počutila. Že prve dni je začela tarnati nad novimi razmerami. Bila je namreč zaprta v samici. Sčasoma pa se je kar nekako sprijaznila s svojo usodo, vendar pa tistih, ki so bili vzrok za njen položaj, ni pozabila. Slovenski narod piše, da je na ves glas prisegla, "da bodo zdaj njeni prečastiti kompanjoni "kri švicali". Narod še dodaja: "Že ko je bila aretirana, se je rotila, da bo še druge notri spravila in to menda tudi zdaj ponavlja in sicer še vse odločneje ..."
Konec novembra pa se je uredništvo še naknadno pozanimalo, kako se godi nekdanji svetniški junakinji. In je zapisalo: "Kakor znano biva sedaj Johanca v samotni celici ljubljanske sodnijske palače. Ker je v preiskavi je revica sama in ji je neki silno dolgčas. Da pa vsaj nekoliko zopet pride med ljudi je sprosila, da sme hoditi vsako nedeljo k maši z drugimi kaznjenkami - A tudi tu je sama. Ima od drugih oddaljen stol s katerega milo zavija z očmi proti nebu in je vse njeno vedenje sploh tako, kakor najhujše tercijalke. Vse to pa njenih sovrstnic ne premoti in jo imajo za najslabšo med vsemi, češ, tudi me smo grešile in se pokorimo, a da bi se bile v farovžu iz Kristusove krvi norčevale, ni nobene. Če takrat ni imela vere je tudi sedaj nima, pa naj se dela še tako pobožna. In imajo prav."

Johanca v dunajskem parlamentu
"Dober glas seže v deveto vas, slab pa v deveto deželo," pravi slovenski pregovor. To se je pokazalo tudi v Johančinem primeru. Številni časopisi iz raznih delov monarhije so spremljali dogodke na Kranjskem in poročali o predvolilnem boju, niso pa spregledali niti zadeve z vodiško Johanco. Ta pa je bila 26. novembra omenjena celo v državnem zboru. Slovenski liberalni poslanec dr. Vladimir Ravnihar je namreč govoril o položaju učiteljstva in odnosu kranjske deželne vlade do tega stanu. Učitelji so bili med najslabše plačanimi deželnimi uslužbenci, za kar je Ravnihar okrivil klerikalno vlado, nato pa dodal: "Sicer pa se ni čuditi pri ljudeh kvalitete kranjskih klerikalcev, da se upajo tako postopati. Saj imajo zaslombo v idolenci in nerazsodnosti kmečkega ljudstva, ki verno sprejema celo take sleparije, kakor je slučaj Vodiške Johance." Ravnihar nadalje opozarja, "da se je ta sleparija godila v farovžu katoliškega župnika in da je baje Johanco obiskal sam ljubljanski škof in si izprosil od nje krvavo srajco. Tako daje najvišji cerkveni pastir oporo praznoverju. Ti in drugi slučaji so najlepši dokaz za kulturo, ki jo sejejo med ljudstvo. Vendar pa bi moral biti nositelj ljudske kulture ravno ljudskošolski učitelj, ki ga oni preganjajo. Ljudskošolskim učiteljem naj se omogoči dostojno materijalno stanje." Temu govoru je potem sledila pohvala od Ravniharjevih somišljenikov, klerikalni poslanec dr. Vinko Gregorič pa mu je očital, da je s tem govorom osramotil slovenski narod.
Dan streznitve
O Ravniharjevem govoru v dunajskem parlamentu je poročal tudi ljubljanski dnevnik Slovenski narod, ki pravi: "Kdor želi, da bi na Kranjskem že nastale boljše razmere, ta je poslancu dr. Ravniharju od srca hvaležen, da je v državnem zboru osvetlil naše nevredne, barbarske razmere in ž njimi vred pokazal v primerni luči naše klerikalce, ki so krivi teh razmer. Seveda klerikalcem bi dišalo, da bi za take dogodke živa duša ne izvedela in posebno jim je neprijetno, da je vodiški škandal prišel v državni zbor. V imenu klerikalne stranke je zacvilil dr. Gregorič zaradi tega hudega udarca in je v nedeljo na klerikalnem shodu trdil, da je dr. Ravnikar, pojasnivši vodiški cerkveni in kulturni škandal sramotil pred tujim svetom slovenski narod. Ta dr. Gregorič pa včasih ne ve kaj govori. Vodiški čudeži so sramota, pa ne za slovenski narod ampak za klerikalno stranko in specijelno za vse prizadete duhovnike."
Slovenski narod je ta članek objavil 3. decembra, ko je bilo na Slovenskem že odločeno, kdo je zmagal na deželnih volitvah, ki so potekale dva dni prej. Tedaj so volili poslance za splošno kurijo. Zmagali so - kot je bilo pričakovati - zopet člani vladnega S.L.S. Tudi v Vodicah je klerikalni kandidat, kamniški dekan Ivan Lavrenčič, premagal Andreja Slokarja, podjetnika iz Domžal. Lavrenčič je dobil 222 glasov, Slokar pa 145.
Drugi in tretji dan volitev
Dober teden pozneje, 9. decembra, so bile volitve v kmečko kurijo. V sodnih okrajih Kamnik in Brdo je bil glavni klerikalni kandidat dr. Janez Evangelist Krek, ki je spet porazil liberalnega nasprotnika. Tega so mu liberalci postavili kar v vodiški fari, saj si je tamkaj v parlament želel priti Matevž Seršen, posestnik v Skaručni. Krek je dobil 185 glasov, Seršen pa le 72.
Tudi na volitvah v mestno kurijo 16. decembra je liberalcem trda predla. V okrajih Kamnik in Kranj je bil dr. Vinko Gregorič, primarij ljubljanske bolnišnice, seveda član vladajočega S.L.S. in do tedaj že poslanec v dunajskem parlamentu, prepričljivejši od ljubljanskega profesorja Pestotnika. A tu je bila zmaga tesnejša - Pestotnik 63 glasov, Gregorič pa 80.
Poraz liberalcev
Volitve konec leta 1913 so tako ohranile dotedanje stanje na Slovenskem političnem nebu. Večino v deželnem zboru so ohranili klerikalci oziroma njihova Slovenska ljudska stranka. Za deželnega glavarja pa je bil zopet potrjen njen načelnik dr. Ivan Šusteršič. Staro stanje jim je torej uspelo ohraniti, vendar pa je prav vodiška afera povzročila, da so v primerjavi s prejšnjimi volitvami dobili precej manj glasov.
Huda ura za Johanco iz Vodic
Božični prazniki so potem nekako pomirili napete razmere v deželi Kranjski, takoj po novem letu pa je vse zopet izbruhnilo na novo. Najprej je bila na vrsti ravno vodiška Johanca. Obravnava je bila razpisana takoj po božično-novoletnih praznikih, že za prvo januarsko soboto. Narod je v petek, 2. januarja 1914, zapisal: "Jutri, v soboto, dne 3. januarja se vrši pred tukajšnjim deželnim sodiščem obravnava proti Johanci Jerovšek, ki je najprej na Reki, nazadnje pa v Vodicah 'krvavi pot potila'. Kakor se govori, je Johanca priznala svojo goljufijo. Izpovedala je, da je jela na Reki krvavi pot potiti s pomočjo telečje krvi z namenom, da bi bila sprejeta k tamošnjim benediktinkam. Ko se ji to ni posrečilo je hotela prenehati s "krvavim potenjem". Predno pa je to storila je šla k spovedi in je spovedniku odkrito razložila svoje sleparstvo. In ta spovednik – imena baje Johanca noče povedati - ji je zabičal da s "krvavim potenjem" pod nobenim pogojem ne sme prenehati, ker bi to v javnosti povzročilo prevelik škandal, pač pa ji je svetoval naj zapusti Reko in naj nadaljuje svoje "čudežno trpljenje" drugod Johanca je res zapustila Reko in se nastanila - v Vodicah ter tu nadaljevala svoje sleparije z odobravanjem višje duhovske gosposke … Obravnava se prične jutri, v soboto ob 9. uri dopoldne. Izmed 64 prič bo zaslišanih samo pet. Jerovškova je tožena po paragrafu 201 kazenskega zakonika. Zagovarjal jo bo dr. Sabothy."

Odločilen dan
Tiste sobote je bilo pred ljubljansko sodno palačo vse polno ljudi. Vsi so hoteli izvedeti, kakšno kazen bo doletela "vodiško svetnico". Dvorana je bila nabito polna in ob deveti uri je jetniški paznik pripeljal obtoženko - Ivanko Jerovšek iz Repenj pri Vodicah. Znana Johanca se je na razpravo dobro opravila in si je celo 'nasukala lase', kot je opazil Narodov "poročevalec". V dvorano je vstopila jokaje, a se je kmalu uspela pomiriti. Sodni dvor so sestavljali sodniki: predsednik svetnik Vedrenjak in 'prisedniki' - svetniki Pajk, Milčinski (znan slovenski pisatelj) in dr. Papež. Državnega pravdnika (tj. javnega tožilca, op. avtorja) na razpravo ni bilo, pač pa ga je nadomeščal dr. Neuberger.
Predsednik je prebral obtožnico: "Cesarsko kraljevo pravdništvo v Ljubljani vlaga pri cesarsko kraljevem deželnem sodišču v Ljubljani, ki je za presojo te kazenske reči pristojno, proti Ivani Jerovšek, rojeni 4. decembra 1885 v Repnjah, pristojni v Vodice, samski dekli, sedaj v preiskovalnem zaporu v Ljubljani, nekaznovani, sledečo obtožbo ..."
Sledila je navedba vseh Johančinih grehov, od tega, da je že od leta 1911 na Reki hlinila Kristusovo trpljenje in izkazovala sposobnosti vedeževalke, do navedbe vseh oseb, od katerih naj bi zvabila denar. Nato je predsednik dejal: "Zakrivila je Ivana Jerovšek s tem hudodelstvo deloma dovršene, deloma poskušane goljufije v smislu členov 197 in 201 kazenskega zakonika, ter naj se kaznuje po paragrafu 202 kazenskega zakonika."

Nato je bilo na vrsti zaslišanje obtoženke. Johanca je najprej izpovedala svoje življenje na Reki, kjer naj bi jo benediktinka mati Josefa naučila hliniti Kristusovo trpljenje, počasi pa je svojo življenjsko zgodbo pripeljala do dogodkov, ko se je nastanila pri zasebniku, reškem Slovencu Možetu. Predsednik ji je postavil vprašanje: "Kam ste šli od Marijinih devic na Reki?" In Johanca je odgovorila: "Spravili so me v Ljubljano. Dobila sem pismo na škofa. V Ljubljano me je spremljal Može. Oddal me je v Ljubljani v škofiji in škof me je poslal župniku Žužku v Vodice." Nato je predsednik še spraševal: "Kako ste pa prišli v farovž?" Johanca pa je povedala: "Škof me je spravil k župniku! Župnik me je pripeljal v Ljubljano k škofu, nato se je odpeljal. V Ljubljani so me preiskali. Po preiskavi dr. Dolšaka so me poslali zopet k župniku. Verjeli mi niso in trdili, da sem bolna. Kljub temu pa je župnik, ki je dvomil od začetka, začel verovati, posebno ker me je poslal škof in so me priporočili taki visoki gospodje. Naval ljudi k meni je naraščal in župnik mi je odkazal posebno sobo s posebno strežnico, kjer sem ponavljala Kristusovo trpljenje. Prepovedal pa mi je jemati denar. – V Vodicah se je začelo v farovžu kmalu živahno življenje. Ljudje so hodili trumoma v farovž in župnik je moral postaviti pred vrata hlapca ali deklo …"

Po tej izpovedi so sledila zaslišanja nekaterih prič, tudi župnika Žužka. V obtožnici jih je bilo navedenih 71, a so svojo zgodbo lahko povedali le nekateri. Obravnava je bila prekinjena ob enih popoldne in se potem nadaljevala ob četrti uri. Zopet so govorile priče in do besede je prišla tudi Johanca.
Glavni Johančini motivi
Kot je razvidno iz Johančinih odgovorov, ta ni imela namena goljufati, pač pa je bila prepričana, da noben človek ni tako pobožen, da bi takoj po smrti prišel naravnost v nebesa. Obstaja namreč vmesna stopnja, ki se ji reče: vice. Johanca je zbirala denar, da bi reševala duše iz vic, s katerimi je - po svojih besedah - vzpostavila tudi osebni stik. Ljudje so za reševanje njihovih pokojnikov morali plačevati maše raznim župnijam ali romarskim središčem, sama pa je sprejemala le prostovoljne darove.
O svojih vzorih pa je še povedala: "Ko sem prišla v Vodice, mi je nekoč neka ženska povedala, da je baje že preje bila nekoč na Kranjskem neka Gornik Lenčka iz Sodražice, katera je ravno tako trpela kakor jaz, katera pa je tudi zamogla zvedeti, kaj da je za rešitev duš iz vic potrebno. Na to sem pa tudi začela pripovedovati, da vidim duše v vicah in da zvem, kaj je za njihovo rešitev potrebno, k čemur me je osobito tudi zapeljala okolnost, da so me ljudje vedno o dušah mrličev izpraševali. Tega pa nikajkor nisem storila v namenu, da bi bila ljudem denar izvabila kar mi sploh ni prišlo na misel, kajti kar sem potrebovala, sem itak dobila v župnišču."

Gornikova Lenčka, ki jo omenja Johanca, je bila Magdalena Gornik s sv. Gore nad Sodražico, ki je živela med letoma 1835 do 1896.
Končno dejanje
Ko so bile pripovedi glavne obtoženke in prič končane, pa sta nastopila še državni pravdnik in zagovornik. Prvi je poudaril, kot navaja Slovenski narod, "… da je cela zadeva popolnoma jasna. Stvar stoji v stiku z vero samo toliko, v kolikor se je obtoženka posluževala vere v svrho svojih goljufij. To delajo tudi "špiritisti", ki duhove kar citirajo. Obtoženka je hlinila zamaknjenje, trpljenje Izveličarja in je razglašala, da občuje z dušami v vicah. Morda bo imelo to nekaj dobrega za posledico in to je, da bodo postali ljudje bolj pametni. Kar so ljudje dali obtoženki (ali po njenem naročilu drugim) so dali samo zato ker so ji verjeli. Drž. pravdnik predlaga obsodbo v smislu obtožnice, in zahteva z ozirom na mladost, predrznost in posebno z ozirom na veliko javno pohujšanje strogo kazen brez milosti."
Uradni zagovornik je bil seveda zmernejši. Računal je na milostno sodbo, ker je bila Johanca "orožje v rokah drugih" in drugič, ker je bila v velikih duševnih stiskah. "Obtoženka ni izobražena rafinirana goljufica, marveč preprosto kmečko dekle, ki je živelo več let med samostanskimi zidovi." Nato je spomnil, da si vsega tega ni sama izmislila, pač pa jo je v to spravila redovnica, ki ji je povedala kako naj uprizarja Kristusove rane, dekle pa ji je sledilo, da bi bilo sprejeto v samostan." Potem je navajal še druge spodbude iz duhovniških vrst, ki so obtoženko opogumljale, da je nadaljevala svoja dejanja.
Sodba
Po zadnjem govoru se je senat štirih sodnikov umaknil v sosednjo sobo in po kratkem posvetovanju razglasil sodbo, s katero je odločil, da je bila Johanca v smislu obtožnice kriva in obsojena na deset mesecev ječe. V kazen so ji šteli tudi preiskovalni zapor od 25. oktobra 1913. S tem je bilo končano veliko dejanje v življenjski igri Ivanke Jerovšek, Johance iz Vodic.
Ljudje so se začeli razhajati, obsojenko pa so med raznimi opazkami občinstva odpeljali v zapor.
Odmevi
Kakor že prej Johančine predstave je tudi njena obsodba naletela na veliko pozornost slovenske javnosti in spet je največjo vlogo odigralo časopisje. Liberalni listi so za glavnega krivca celotne zadeve, ki so jo imenovali velik "cerkveni škandal", skušali okriviti ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča. Ta pa se je seveda branil. Na njegovo stran je stopilo tudi katoliško časopisje. Sam pa je 14. aprila 1914 v svoj osebni dnevnik zapisal: "Liberalni listi vseh jezikov silno izrabljajo "vodiško Johanco". Naši domači o meni lažejo, da sem ji pisal 16 pisem, ji dal 7000 K, na Reki šestkrat obiskal itd. Slovencu sem dal kratko poročilo o mojem obnašanju do Johance, kar sem dolžan storiti, da umirim javnost: nisem ji pisal niti enega pisma, ni dobila od mene niti vinarja itd. Le toliko je res, da sem omahoval, bi li res verjel ali ne, ker nisem mogel misliti, da bi mogla ženska tako grozno goljufati."

Johančina nadaljnja življenjska pot
Sredi poletja tistega leta je izbruhnila velika evropska vojna, ki je potem počasi dobivala svetovno razsežnost. Ko so se vneli najhujši spopadi, pa je za Ivanko Jerovšek prišla svoboda. Njena kazen, prestajala jo je v ljubljanski kaznilnici, se je namreč uradno iztekla konec avgusta, vendar pa so jo zaradi lepega vedenja izpustili predčasno. Trnovski župnik Vrhovnik si je na začetku oktobra 1914 zapisal: "Vodiška Johanca je prosta že dober mesec. Ker je bila pridna v zaporu so jej prizanesli 14 dni. Odšla je k sorodnici na Skaručno, potem pa izginila z nekim fantom. Vodiški župnik jej je poslal vse, kar je imela še v župnišču; menda ga je sram."

Čisto na koncu leta 1914, po božiču, pa je Vrhovnik dodal: "Na Igu so baje prijeli Vodiško Johanco, ki je pobirala doneske za Rdeči križ. Dobili so baje 55 kron pri njej. Lagala je da je bila v vojni. Kazala kri. Orožnik jo je vprašal: Kje imaš rane?"

Vodiška Johanca je svetovno vojno stežka preživela. Možje in fantje so bili v strelskih jarkih, zato so povsod potrebovali delavce na polju in v hlevih. Dela na kmetijah torej resda ni manjkalo, a kaj ko se je za Johanco vlekel "sloves" nekdanje "svetnice". Morala je prenašati številne opazke, ki so merile na njeno neslavno prevarantsko dobo.
Slabo leto po koncu vojne pa je zanjo prišla zadnja ura. Pri delu, služila je kot je dekla na neki kmetiji, se je zbodla z zarjavelimi vilami. Bila je prepeljana v ljubljansko bolnišnico, kjer pa je umrla že naslednji dan po sprejemu, 22. septembra 1919. Diagnoza: tetanus traumaticus. Bila je stara komaj 34 let.
Boter ali žrtev - to je zdaj vprašanje
Prav tako žalostno in neslavno kot Johančina pa se je že nekoliko prej končala tudi življenjska pot vodiškega župnika Simona Žužka.
Njegov stanovski tovariš Ivan Vrhovnik iz ljubljanske trnovske fare je 31. marca 1914 o njem zapisal v svoj dnevnik: "Župnik Žužek je prejel brez števila anonimnih dopisov, pisem, razglednic z iz vseh krogov. Na neki dopisnici je napisala kmetska roka: Ti in Johanca sta ljudska sleparja. Jako ostro pismo mu je poslal ljubljanski protestantski pastor in mu očital, zakaj se je norčeval iz najsvetejših reči. Žužek, ki je bil za časa Johančinih čudežev popolnoma čil in zdrav sedaj hira, hodi ob palici, nekoč se je zgrudil pred oltarjem nezavesten."
Triinsedemdesetletni župnik Simon Žužek ni mogel prenesti sramote, ki mu jo je nakopala Staretova Johanca iz Repenj. Od svojih faranov se je poslovil še tisto leto. Sedemindvajsetega novembra 1914.
Skrivnost o tem, ali je sploh kdaj verjel v njene "čudeže" ali pa je ves čas vedel za njene sleparije, pa je odnesel s sabo v grob vodiškega pokopališča.
Andrej Mrak