Pomemben ne le za sedemintridesetletnega Ernesta Železnega iz rodu Habsburžanov, ki je bil na ta dan ustoličen za koroškega vojvodo, ampak tudi za prebivalce Koroške. Osemnajsti marec se je zapisal v zgodovinske knjige kot poslednji dan, ko se je kateri izmed deželnih gospodov dal ustoličiti za koroškega vojvodo po starodavnem ljudskem običaju.

Ernestov sin Friderik III./V. (Friderik je bil kot nemški cesar tretji s tem imenom, kot avstrijski vojvoda pa peti) se je izognil obredu, ker se mu je zdel preveč poniževalen za njegovo cesarsko dostojanstvo. Pozneje, v šestnajstem stoletju, ko so bili koroški deželni stanovi na vrhuncu svojih moči, sta še dva koroška vojvodi sprejela dedni poklon oblasti in se simbolno usedla na vojvodski stol; to je bilo leta 1564 (Karel II.) in leta 1597 (Ferdinand II., ki je pozneje postal tudi cesar).

Pomanjkanje virov
Pri poskusu rekonstrukcije poteka obreda ustoličevanja so se strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, spopadali s pomanjkanjem virov, pa tudi z njihovo verodostojnostjo. Obstajajo trije ključni viri, vsi iz poznega srednjega veka (13.–14. stoletje). Najstarejše je poročilo zgornještajerskega viteza Otokarja iz Geule, ki opisuje ustoličevanje Majnharda Goriško-Tirolskega leta 1286. Isti dogodek opisuje tudi opat cistercijanskega samostana iz Vetrinja (nemško Viktring) pri Celovcu, znan pod imenom Janez Vetrinjski, ki poleg že omenjenega ustoličenja poda tudi opis ustoličenj Otona Veselega in njegovega brata, Albrehta II. Hromega. Kot tretji vir pa se omenja vrinek v pravno knjigo Švabsko zrcalo (Schwabenspiegel) – pri dveh primerkih so našli vrinek, dopolnilo, ki opisuje pravice koroškega vojvode ter splošen opis ustoličevanja. Še vedno pa ni do potankosti raziskano, ali gre pri vrinku v Švabsko zrcalo za ponaredek, ki naj bi nastal zaradi političnih pretenzij Rudolfa IV. v drugi polovici štirinajstega stoletja. Vprašanje je, ali bo skrivnost kdaj dokončno razvozlana, upoštevajoč pomanjkanje virov in časovno odmaknjenost od dogodkov.

Obred ustoličevanja
Pri obredu ustoličevanja je šlo za simbolno predajo oblasti novemu karantanskemu knezu oziroma koroškemu vojvodi. Obred se je spreminjal skozi čas, nazadnje ob zamenjavi vladarske rodbine na Koroškem, ko so leta 1335 prišli na oblast Habsburžani. Takrat je bil obred sestavljen iz treh delov: ob knežjem kamnu na Krnskem gradu (nemško Karnburg), pri Gospe Sveti (Maria Saal) in ob vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju (Zollfeld). Najpomembnejši del obreda ustoličenja je potekal pri knežjem kamnu, kjer je vojvoda simbolično prejel oblast od kmeta. Posebnost obreda, ki je potekal v slovenskem jeziku, je bila ravno v simbolični izročitvi oblasti, saj je kmet vojvodi izročal oblast kot sebi enakemu, kar je bilo povsem v nasprotju z miselnostjo in navadami v srednjem veku. Po obredu pri knežjem kamnu je sledila maša v župnijski cerkvi pri Gospe Sveti, kjer je škof blagoslovil novega vojvodo, po maši pa je sledil še zadnji del obreda, ki je potekal pri vojvodskem prestolu, kjer je novi vojvoda sprejemal poklone deželnega plemstva in podeljeval vojvodske fevde.

Kako je potekal obred ustoličenja
Zaradi že omenjenih težav z viri in oddaljenostjo od dogodkov ter zaradi samih sprememb obreda, ki so se zgodile skozi čas, obstaja več različic dogodka, ki pa so si vseeno precej podobne. Pred sto leti je časopis Slovenski narod svojim bralcem takole predstavil obred ustoličenja:
"Ernst Železni je bil prispel v Krnski grad. Priprave za ustoličenje so bile končane. Kmet iz rodbine Šaterjev je čakal novega vojvodo pod Krnskim gradom na knežjem kamnu. Sedaj so preoblekli bodočega vojvodo v kmečko obleko in mu dali kmečki klobuk. Stopil je iz gradu s šarcem [konj z belimi lisami, op. a.] na povodcu, z desno je vodil lisasto govedo. Vojvoda-kmet. Pred njim goriški grof, pred njim in ob njegovi strani deželni dostojanstveniki, za njim preprosto ljudstvo, prepevajoč pesmi. Trikrat obkroži knežji stol, kjer ga čaka kmet, da mu izroči vlado nad narodom. Ko se tretjič približa kmetu, mu ta samozavestno kliče: 'Kdo je ta, ki se bliža tako ošabno?' In ljudstvo odgovori: 'Deželni knez.' Kmet pa vpraša nadalje: 'Ali je ta pravičen sodnik, vnet za blagor dežele? Ali je svobodno rojen? Ali bo ščitil krščansko vero, vdove in sirote?' In ljudstvo potrdi. Tedaj se začne odkup vojvodskega dostojanstva. Kmet vpraša novega vojvodo, kako in s kako pravico ga bo odstranil s sedeža, nakar mu izroči vojvoda obe živali in 60 vinarjev ter mu obljubi svojo, kmečko obleko in prostost davkov za njegovo hišo. Vojvoda stori nato iz svojega kmečkega klobuka še požirek vode, ki mu jo prineso iz bližnjega studenca. Šele potem mu napravi kmet prostor na knežjem kamnu, pristopi pa k njemu in ga rahlo udari na lice, opominjajoč ga, da naj bo vsikdar pravičen sodnik. S tem udarcem je kmet prenesel v imenu naroda vladarske pravice na vojvodo, ki stopi nato na knežji kamen ter zavihti meč na vse strani neba prisegajoč, da bo vsakemu pravičen vladar in sodnik, zaščitnik vere, vdov in sirot. Nato se odpravi vsa zbrana množica prepevaje v bližnjo cerkev k zahvalni službi božji, čemur sledi svečanostna pojedina na Krnskem gradu z vsemi srednjeveškimi običaji, dočim se ljudstvo pod gradom zabava in razveseljuje po svojih običajih. Popoldne odjezdi novi vladar, sedaj že opravljen v viteški oklep, z velikim spremstvom na Gosposvetsko polje k vojvodskemu stolu, kjer deli fevde ter priseže deželnim stanovom, da bo zvesto varoval njih svoboščine in pravice. […] Vojvodski kamen, ki ima dva sedeža, enega proti vzhodu za vojvodo z dvema stopnjicama, drugega proti zahodu z eno stopnjico za goriškega volilnega grofa, predstavlja vojvodski prestol, na katerem je izvrševal vojvoda pravice, podeljene mu na knežjem kamnu od ljudstva."
Izčrpen opis obreda ustoličevanja je v prvoaprilski številki leta 1914 predstavil tudi list Zvonček. V njem povzema opis dogodkov po Janezu Vetrinjskem, natančneje njegov razširjen opis, ki je nastal okoli leta 1343. Dogodek je opisan podobno kot v Slovenskem narodu, toda ne povsem enako, zato ga povzemamo v celoti, kot je bil objavljen pred sto leti.
"Slovesnost se je vršila na sledeči način: Svoboden kmet je sedel na takozvani knežji kamen v bližini Krnskega gradu in cerkvice sv. Petra. Knežji kamen je bil del rimskega stebra iz bližnjih razvalin nekdanjega rimskega mesta, po imenu Virunum. Okoli omenjenega svobodnega kmeta so stale neštete množice ljudstva, ki so pričakovale novega vojvodo. Ta je prišel slavnostno oblečen, a preden se je približal knežjemu kamnu, je moral sleči pražnjo obleko in jo nadomestiti s kmetiško. V levici je držal palico, z desnico pa je vodil na vrvi lisastega vola ali lisasto kobilo. Ko je svobodni kmet na knežjem kamnu zagledal bližajočega se vojvodo, se je obrnil proti narodu in vprašal v slovenskem jeziku: 'Kdo je tisti, ki se tam približuje?' Ljudstvo mu je odgovorilo: 'Deželni knez je.' Kmet vpraša dalje: 'Ali je pravičen sodnik? Ali mu je mar blagor domovine? Ali je svobodnega stanu? Ali je čestilec in varih prave vere?' Ljudstvo mu je odgovorilo: 'Je in bo vedno!' Zdaj vpraša zopet kmet: 'S kakšno pravico me more pregnati s tega sedeža?' Odgovor ljudstva se je glasil: 'Odkupi ti ga s šestdesetimi vinarji, z lisastima živalima in z obleko, ki jo ima na sebi, tvojo hišo pa oprosti vseh davkov.' Nato je udaril kmet vojvodo rahlo po licu, opominjajoč ga, da naj bo pravičen sodnik, potem pa je vzel obe živali in se umaknil s kamena. Zdaj je sedel vojvoda na knežji kamen, mahnil z mečem proti vsem štirim stranem sveta in je obljubil, da hoče biti ljudstvu pravičen sodnik. Medtem je prinesel kmet v klobuku čiste vode. Vojvoda je izpil iz klobuka požirek vode v znak, da se bo zadovoljeval s tem, kar mu bo donašala domača zemlja. Nekatere koroške rodovine so imele baje pravico, da so smele pred ustoličenjem po okolici pleniti in celo požigati. S tem so hotele pokazati, kako bi se godilo v deželi, če bi ne bilo poglavarja. Po ustoličenju na knežjem kamenu je odšel novi vojvoda v starodavno gosposvetsko cerkev. Na potu ga je spremljalo ljudstvo in prepevalo slovenske narodne pesmi. V gosposvetski cerkvi je daroval najvišji duhovski dostojanstvenik slovesno sveto mašo, po službi božji pa je blagoslovil novega kneza, ki je imel tedaj še vedno kmetiško obleko na sebi. Zdaj šele se je preoblekel, njegovo kmetiško obleko pa so razdelili med siromake. Tretji del slovesnosti je bil obed, pri katerem so stregli najvišji deželni dostojanstveniki, po obedu pa je odšel vojvoda z vsem spremstvom k vojvodskemu stolu severno od gosposvetske cerkve. Vojvodski stol stoji še dandanes na svojem mestu. Sestavljen je tudi iz kamenov virunskih razvalin in ima dva sedeža, enega proti vzhodu, drugega proti zapadu. Vojvoda je sedel na stol; tedaj sta se mu poklonila gospoda in narod, potem pa je potrjeval stare pravice, podeljeval nove in razsojal prepire. Nato je bila slovesnost pri kraju."

Odmevi v slovenskem prostoru ob 500-letnici
Pred sto leti, ob petstoletnici zadnjega ustoličenja koroškega vojvode, so se takratni slovenski časopisi precej obsežno razpisali o tej temi. Liberalni časopis Slovenski narod je v čustvenem prispevku na naslovnici obžaloval - po njihovih besedah - izgubljeno "zibelko slovenstva":
"Gosposvetsko polje! – Naše Kosovo polje! Izpostavljeno navalu s severa si padlo Gosposvetsko polje v tujčeve roke. Kosovo je osvečeno, nad Gosposvetskim poljem in nad grobovi slavnih slovenskih vojvod krožijo gavrani. Kosovo je padlo podjarmljeno od meča sultana Murata. Gosposvetsko polje je padalo počasi, skoraj neopaženo, kakor v hudi dolgi bolezni. Petsto let je tega, ko je bilo Gosposvetsko polje še slovenska zemlja. Kratkih petsto let v življenju naroda! Nekdaj središče slovenskega življa, sega danes v tujino. In vendar si ti, Gosposvetsko polje, naše, dokaz slavnejše dobe, dokaz svobode in samozavesti našega naroda. Brez boja, skoraj neopazno se je izvršilo, kar imamo danes pred seboj. Na rodni zemlji teptani in brezpravni vzdihujejo zvesti sinovi za onimi časi, ko je Slovenec delil Slovencu pravice. Kratkih petsto let je bilo treba, da so sinovi te zemlje pozabili, kar jih je učila mati. Ne vsi! Še slišiš domačo govorico okoli vojvodskega prestola in okoli cerkve sv. Petra pod Krnskim gradom. Še slišiš domačo govorico – toda to ni več ona ponosna beseda, ki je narekovala knezu prisego, to ni ona samozavest, s katero je stopil slovenski kmet pred vladarja, ki si ga je sam izbral, ki ga je potrdil sam in mu dal v roke vso oblast nad narodom."

Mladina v znak protesta bojkotirala pouk
Slovenski narod je poročal tudi o dijaški stavki, ki je potekala v teh dneh pred sto leti.
"Srednješolski dijaki so pričakovali, da bo današnji dan povodom pestoletnice ustoličenja koroških vojvod prost pouka. Če se pomisli, da je bil svoj čas Schillerjev dan prost poduka, je pač naravno, da so dijaki pričakovali, da se tako zgodi tudi sedaj. Mi tudi mislimo, da bi se bilo to dovolilo, če bi bila šolska vodstva storila primerne predloge, a ker se to ni zgodilo, so dijaki višjih razredov raznih ljubljanskih srednjih šol danes izostali od poduka. Menda so bili domenjeni z dijaki drugih srednjih šol na Kranjskem. Danes dopoldne so imeli pri frančiškanih mašo v spomin na rečeno petstoletnico. Pred cerkvijo je bil postavljen večji oddelek policije, a po nepotrebnem, kajti dijaštvo se je popolnoma mirno in dostojno razšlo. Sploh je imela policija snoči in danes mnogo opraviti. Čula je menda, da so imeli dijaki snoči na igrišču v Latterrmannovem drevoredu [danes Jakopičev drevored, op. a.] nekak sestanek in to ji je razdražilo živce. Kaj je bilo policijskih organov na nogah in kako so švigali po mestu! Veseli nas, da je dijaštvo tako mirno in dostojno izvršilo svojo manifestacijo in upamo, da bo šolska oblast vprizorjeno stavko milostno sodila, saj je vendar le izraz idealnega narodnega mišljenja in bi bilo le prehudo, če bi se zaradi tega kaznovali dijaki in njihovi starši. Upamo pa tudi in apeliramo na slovensko dijaštvo, naj se tudi nadalje mirno in dostojno obnaša in ogiba vsake najmanjše nepostavnosti."

Slovenec je objavil tudi odziv dijakov:

"Iz dijaških krogov smo dobili sledeči dopis: Dijaštvo višjih razredov ljubljanskih srednjih šol je z izjemo I. drž. gimnazije napovedalo za danes enodnevni štrajk. Že dejstvo, da je moralo naše dijaštvo praznovati oficijelno vsak nemški jubilej (n. pr. 100 letnica Schillerja, bitke pri Lipskem itd.) nasprotno pa so srednješolski zavodi redno prezirali slovenske narodne praznike, je moralo v mladih srcih vzbuditi odpor. Da pa se je prezrlo celo 500 letnico propada naše narodne avtonomije, mora zaboleti vsakega patrijota. Tako je edino dijaštvo v svojem narodnem ponosu proslavilo proti višji volji naš skupni praznik. Štrajk se vrši popolnoma mirno, tako, da policija nima prilike intervenirati."

Katoliški časopis Slovenec je bil v opisu dijaške stavke še natančnejši.

"Na II. državni gimnaziji se v nižjih razredih stavka ni skoro nič poznala, v višjih razredih je izostalo 124 dijakov (v V. a jih ni bilo 23, v V. b 27, v VI. je manjkalo vseh 28, v VII. 24, v VIII. 22; na I. državni gimnaziji so bili skoro vsi dijaki v šoli, na realki, ni prišlo v šolo 78 dijakov (v VII. b jih je od 35 manjkalo 28, v VI. b od 33 29, v V. b od 32 — 21. Na učiteljišču jih ni bilo k pouku 84, in sicer: moški oddelek: V IV. letniku so vsi izostali, prišel je samo eden — brez knjig; v III. letniku jih je prišlo v šolo 6, ostali so izostali; v II. letniku jih je prišlo 12, drugi so izostali; v 1. letniku je izostala večina; v pripravljalnem tečaju jih je odšlo ob 10. uri domov 18. Na ženskem oddelku so prišle v šolo vse gojenke, ne manjka niti ena."

Pogled Slovenca na dijaški protest
"V taki stavki, kakor rečeno, ne vidimo prav ni kake koristi za našo narodno stvar, zdi se nam celo, da bi one kronice, katere utegne ta stavka veljati starše, več zalegle, če bi se brez stavke zbrale v narodne namene. Že včeraj smo rekli, da so brezvestni oni, ki so mladino zavedli v stavko in nanje pada tudi vsa odgovornost. Obžalujemo, da glasu vodstva koroških Slovencev ni ubogala vsa mladina in da je mnogo mladih ljudi raje sledilo popolnoma neodgovornim ljudem. Storili smo svojo dolžnost: svarili smo mladino pred nepremišljenimi koraki in opozorili starše - iz nesrečnega pisanja tukajšnjega lista 'Dan' je bilo tudi pričakovati, da se zopet zapelje mladina — zato lahko mi tudi danes mirno in odločno povemo ter povdarimo svoje stališče. Pod nobenim pogojem ne odobravamo ravnanja dijakov, ki pomeni kršenje discipline in avtoritete, toda — razumemo našo mladino. Slavila se je pred meseci bitka pri Lipskem, slavila pragmatična sankcija, Madžari slavijo iz svoje zgodovine dneve, ki so očitno protidinastični, Poljaki slavijo svoje junake izza vstaških svojih bojev, Čehi proslavljajo dogodke iz svoje zgodovine, na zavodih, ki jih imenujemo naše, se prirejajo 'Schillerfeier' itd., zato je pač umljivo v današnjih časih, ko igra narodnostni moment tako izrazito ulogo ne le v Avstriji, ampak povsod zunaj nje, da se je mladina spomnila najizrazitejšega dogodka iz naše slovenske zgodovine ter hotela proslaviti ta dan. Da se je zgodilo to na nedovoljen način, tega ne odobravamo, želeti pa bi bilo, da bi bilo dovoljeno tudi vseskozi zvestemu in dinastiji vdanemu narodu proslaviti ta dan — tudi v kulturnih zavodih, to je na naših srednjih šolah. Kako čujemo, je bila dotična prošnja za proslavo v šolah od merodajne strani že vložena in je bilo pričakovati v kratkem ugodne rešitve, da ni prišlo danes do štrajka. Lepa šolska slavnost bi bila imela pač boljši efekt, kot ga ima tak štrajk. Kar se tiče posledic srednješolskega štrajka, naj bi uvaževali psihološki moment posebej oni, kateri bodo imeli soditi o nepremišljenem koraku naše mladine. Ako bi oblasti storile svojo dolžnost, kakor smo jo mi, bi gotovo tega neljubega dogodka na naših srednjih šolah ne bilo."

In nemško časopisje?
Laibacher Zeitung o obletnici ustoličevanja ni poročal. Je pa Kranjsko okrožno sokolsko društvo v kratki objavi vabilo na prireditev ob 500-letnici zadnjega ustoličenja koroškega vojvode in obveščalo bralce, kako bo potekal program, v katerem bosta sodelovali ženski in moški sokolski ekipi z različnimi nastopi, tudi s petjem.

Polemika okoli knežjega kamna
Do leta 1862 je knežji kamen stal na prvotnem mestu, v bližini Krnskega gradu, pozneje pa so ga prestavili v Koroški deželni muzej v Celovec, kjer je ostal do leta 2005, ko je bil, na pobudo takratnega koroškega deželnega glavarja, Jörga Haiderja, preseljen najprej v preddverje palače koroške deželne vlade, nato pa v Grbovno dvorano koroškega deželnega zbora. Selitev knežjega kamna je sovpadala s predstavitvijo novih evrskih kovancev, ki je povzročila precejšnje razburjenje v koroških nacionalističnih krogih zaradi podobe knežjega kamna na slovenskem kovancu za dva centa. Težko bi rekli, da so bili burni odzivi naših severnih sosedov nepričakovani. Podobno so se odzvali že leta 1991, ko je takrat, komaj nekaj mesecev samostojna in neodvisna, Republika Slovenija na prehodni valuti - bonih - na hrbtni strani bankovcev natisnila podobo knežjega kamna. O obeh dogodkih so novinarji naše televizije poročali v Dnevniku – oba prispevka si lahko ogledate spodaj.

Pomen ustoličevanja za Slovence
V Sloveniji je še vedno precej razširjeno mišljenje o Karantaniji kot prvi slovenski državi, kar pa ne drži. Karantanija velja za prvo slovansko državno tvorbo, saj o Slovencih kot o narodu v zgodnjem srednjem veku ne moremo govoriti, prav tako v tem času še ne moremo govoriti o Nemcih. Ozemeljsko je Karantanija zaobjela manjši del današnje Slovenije, saj z izjemo Mežiške in Mislinjske doline ni segala južneje od Karavank.
V tako imenovanem prednacionalnem obdobju pri ljudeh ne zasledimo nacionalne zavesti, temveč deželno zavest oziroma lokalno pripadnost. Poleg deželne zavesti je prisotna tudi verska pripadnost. (Koroški vojvoda je prisegel, da bo branil deželo in bo zaščitnik vere.) Za obdobje srednjega veka je tako pravilneje govoriti o prednikih Slovencev, o alpskih Slovanih. Ti so naseljevali območje, ki je danes poseljeno s slovenskim prebivalstvom.
V določeni meri izhaja privlačnost Karantanije tudi iz obreda ustoličevanja karantanskega kneza in poznejšega koroškega vojvode, ki poteka v slovenskem jeziku, ustoličevalec pa je kmet, kar je še danes mnogokrat sinonim za Slovenca. Potemtakem tudi knežji kamen ne more biti predstavljen kot simbol Slovenije (niti Avstrije), temveč je simbol Koroške (in tamkaj živečih prebivalcev, tudi koroških Slovencev).