Zeleno platno, v katerega so vezali najznamenitejšo zbirko Mayevih del, je sicer še ohranilo pravi odtenek, a je hrbtišče z značilnim črnim ornamentom in ovalno pozlato - prostor, kjer je zapisan knjižni naslov - kar pošteno potemnelo. Živo barvitost pa je izgubila tudi naslovnica, ki je nekoč toliko bralcev privabila k nakupu.

Množična izdelava popotnih zgodb
Kljub svoji dotrajanosti pa ima knjiga še vedno veliko vrednost in tudi dokaj lepo ceno. Izšla je namreč že v času Mayevega življenja, ko je sam še imel možnost vplivati na kakovost in obseg del, ki so nosila njegovo ime. Opisani primer z naslovom Am stillen Ocean (Ob tihem oceanu) predstavlja že drugo izdajo te njegove pustolovščine. Prvič je izšla leta 1894 kot enajsti zvezek zbirke potopisov. A tudi na tretji natis ni bilo treba dolgo čakati. Izšel je okoli leta 1904. Kar trije natisi enega samega dela v tako kratkem času zgovorno pričajo o tem, kako priljubljen je bil v tistih časih May.

Če ameriški tovarnar Ford velja za izumitelja tekočega traku, ki ga je v proizvodnjo avtomobilov uvedel leta 1913, potem bi mu May prav lahko vzel prvenstvo. Že dvajset let pred njim je namreč vzpostavil "množično izdelavo" popotnih zgodb, ki so kot sveže žemljice tekoče prihajale iz njegove pisateljske delavnice.

Od gor Balkana do Satana in Iškarijota
Od leta 1892 je sedel v svoji sobi ter pisal in pisal … Odkar je sklenil pogodbo z založnikom Friederichom Ernstom Fehsenfeldom, je bila to njegova dnevna obveza, saj naj bi vsaka knjiga vsebovala več kot 500 strani. Zbirko sta poimenovala Carl May's Gessammelte Reiseromane (pozneje Karl May's gessammelte Reiseerzählungen), za katero je May že prvo leto napisal šest knjig, ki so istovetne s slovenskimi naslovi: Po puščavi, Po divjem Kurdistanu, Iz Bagdada v Istanbul, V gorah Balkana, Po deželi Škipetarjev in Žuti. Leta 1893 so sledile tri knjige Vinetouja in potopis Orangen und Datteln.

V letu 1894 je kot enajsta knjiga izšla zbirka več povesti, že omenjena Am stille Ocean, nato pa še (ponašeno) Na Rio de la Plati, V Kordiljerah in prvi del knjige Old Surehand, drugi pa je izšel leta 1895. Leta 1896 so izšli trije deli potopisa Mahdi, 1897 pa tretji del Old Surehanda. Kot dvajseta, enaindvajseta in dvaindvajseta knjiga je sledil potopis Satan in Iškarijot in tako dalje. Vmes je pisal tudi za mladinski list Der gute Kamerad, s katerim je začel sodelovati leta 1887 in ga s svojimi zgodbami zalagal dobro desetletje. Tamkaj so bili objavljeni Slovencem znani naslovi: Sin lovca na medvede, Karavana sužnjev, Zaklad v srebrnem jezeru, Petrolejski kralj …

Veliki uspeh Vinetouja
V teh najplodovitejših letih svojega življenja (1892-1897), ko je napisal kar 24 potopisnih del (vsako je imelo več kot 500 strani), je torej nastal njegov lik Vinetouja, ki mu je prinesel takojšen uspeh. Prikazuje poglavarja Meskalerov iz indijanskega plemena Apačev, ki se mora boriti proti "bledoličnikom" in tudi nekaterim sovražnikom iz "rdečekožnih" vrst. Karl May, ki se je poistovetil z junakom Old Shatterhandom, pa mu je bil pri teh pustolovščinah v veliko pomoč.

Pisanje romanov je Mayu prineslo tudi denarni uspeh, da si je v Radebeulu pri Dresdnu (slovensko Draždani) kupil vilo, ki jo je poimenoval po svojem junaku oziroma kar po sebi - Vila Shatterhand. Dal se je tudi slikati v oblačilih Olda Shatterhanda in Kara Ben Nemsija ter javnost skušal prepričati, da je to, o čemer piše, sam tudi osebno doživel. Zato je ob vsesplošnem uspehu njegovega književnega dela naraslo tudi zanimanje za njegovo dotedanjo življenjsko pot in marsikdo je bil razočaran, ko je izvedel, da gre za človeka, katerega preteklost je povsem drugačna, kot jo opisuje v svojih potopisih.

Več v ječi kot na prostosti
Rojen je bil 25. februarja 1842 kot sin tkalca v nemškem kraju Ernstthal. Zaradi slabih življenjskih razmer je že kot otrok oslepel, a jim ga je uspelo pozdraviti še pred vstopom v šolo. Kot učenec se je dobro odrezal in pridobil tudi nekaj glasbenega znanja. Pri štirinajstih letih je stopil v učiteljišče v Waldenburgu, a je bil izključen zaradi domnevne kraje sveč. Šolanje je nadaljeval v kraju Plauen in se prikopal do učiteljskega poklica. A že na prvem službenem mestu je prišel navzkriž z zakonom, ko je zadržal uro svojega sostanovalca. Dobil je šest tednov zapora. S tem je bilo njegove nadaljnje učiteljsko delovanje onemogočeno.

Nato je dve leti živel doma in se ukvarjal s poučevanjem ter glasbo. Ker pa to ni zadoščalo za preživetje, se je zatekel k posameznim krajam in prevaram, zaradi česa je bil obsojen na štiriletno (1865–1869) ječo. Zaradi spodobnega vedenja je bil izpuščen pol leta pred iztekom kazni. Dolgčas v zaporu je namreč izkoristil za branje potopisov in drugih knjig ter se odločil, da bo tudi sam postal pisatelj. Po izpustitvi leta 1869 je želel zaživeti na novo, a ni dobil službe. Zato je spet začel goljufati in krasti. Prijeli so ga, a jim je ušel in se potikal po odročnih krajih Saške. Ko so ga končno spet ujeli, je bil za štiri leta (1870-1874) poslan v waldheimski zapor. Tudi tam se je lepo obnašal in bil izpuščen predčasno.

Od zapornika do uspešnega pisatelja
Po vrnitvi iz zapora se je vrnil v domači kraj in uresničil zamisel o pisateljskem poklicu. Že med prestajanjem kazni je navezal stik z založnikom Heinrichom Gottholdom Münchmeyerjem iz Dresdna. Prva njegova povest je bila objavljena novembra 1874, potem pa je objavil še vrsto zgodb pod svojim imenom ali z raznimi vzdevki. Malo zatem je zamenjal založnika in se pri šestintridesetih letih končno odločil za svoboden pisateljski poklic.

Avgusta 1880 se je poročil z Emmo Pollmer, nekoliko prej pa začel objavljati v katoliškem tedniku Deutscher Hausschatz (Nemški družinski zaklad). Tu so potem izšle prve njegove pustolovščine z Orienta (Jutrovega), še nadalje pa je pisal tudi za druge časopise. Leta 1891 je založnik Friedrich Ernst Fehsenfeld v omenjenem Hausschatzu prebral eno izmed Mayevih zgodb in mu ponudil, da njegova časopisna nadaljevanja izda v samostojnih knjigah. Tako je nastala edinstvena Zelena zbirka, ki je v letih od 1892 do 1910 prinesla 33 Mayevih potopisnih del.

Končno je obiskal kraje, o katerih je pisal
Velika priljubljenost in dobra prodaja knjig sta Mayu prinesla tudi ugoden dobiček, zato se je odločil, da si osebno pogleda kraje, ki jih je prej tako natančno opisal v svojih romanih. V letih 1899 in 1900 je potoval po Jutrovem, leta 1908 pa še po Združenih državah Amerike. Tamkaj je dobil navdih za svojo zadnjo indijanarico, četrti zvezek knjige o Vinetouju. Umrl je v soboto, 30. marca 1912, v svoji vili Shatterhand zaradi zastoja srca, ki je sledil astmi in bronhitisu.

Po Mayevi smrti je vdova z nekaterimi založniki osnovala novo založbo: Karl-May-Verlag, ki je do konca prve svetovne vojne objavila 41 njegovih del. Pozneje se je seznam še širil in danes zajema več kot 90 del. Leta 1918 je začel izhajati Karl-May-Jahrbücher, tj. Karl Mayev letopis, ki je v zajetni knjigi vsako leto prinesel vrsto sestavkov o njegovem življenju in delu. Njegove knjige so bile izdane v milijonskih nakladah. Žal se založniki niso vedno držali izvirnega besedila in naslovov, zato je zelo težko sestaviti njegovo natančno bibliografijo. Poleg knjižnih del pa so se pojavile tudi priredbe za gledališče, radijske igre, filme in televizijske nadaljevanke ter prireditve na prostem. Njegovo delo je tudi raj za zbiralce raznovrstnih predmetov, od knjig, značk, znamk, plakatov, kovancev, nosilcev slike in zvoka, poslikanih majic in drugih oblačil do notnega gradiva, saj je bil tudi skladatelj. Po svetu delujejo Mayeva društva in klubi, nekateri izdajajo tudi svoje časopise. Najbolj pa je obiskana njegova vila Shatterhand v Radebeulu.

Mladost ob Vinetoujevih dogodivščinah
Karl May je seveda priljubljen tudi na slovenskih tleh. Naših krajev pa ni obiskal kot Old Shatterhand ali Kara Ben Nemsi, temveč kot običajen državljan. Mudil se je namreč v zdravilišču Dobrna. Na svojem orientalskem potovanju se je seznanil s Slovencem Furlanijem iz Štanjela na Krasu, ki je potem hranil mnogo spominov na pisatelja. Mladina v šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je navduševala nad Vinetoujevimi filmi nemško-jugoslovanske produkcije, ki so polnili kinodvorane. Nekateri so zbirali sličice in razglednice ter jih zvesto lepili v svoje albume.

Najbolj pa je May seveda znan po svojem književnem delu. Gozdovnik iz leta 1898 (ki je bil kmalu dvakrat ponatisnjen) in knjižica Eri iz leta 1901 (ki prinaša le prvo poglavje izvirnika Am stillen Ocean) sta že prava redkost. Frank Sakser je v svojem newyorškem dnevniku Glas naroda objavil vrsto prevodov, začenši z delom Vinetou - rdeči džentelmen. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je mariborska tiskarna Sv. Cirila v Cirilovi knjižnici vsak mesec objavila en snopič posamezne Mayeve knjige, ki so si jih kupci opremili po izbiri ali pa se na koncu vsake zgodbe odločili za nakup knjige z "uradno" vezavo v rdečem platnu.

Vzljubili so ga tudi Slovenci
V letih od 1918 do 1967 so se seveda izkazale tudi druge založniške hiše. Največji podvig je uspel Mladinski knjigi, ki je v letih 1967-1971 izdala zbirko 45 Mayevih del. Izhajala je letno po deset naslovov skupaj. Že po treh letih je bilo prodanih 450 tisoč knjig, kar je jasen dokaz, da so Slovenci njegove potopise sprejeli z zanimanjem. Prevodi niso najboljši, vendar je zbirka vredna branja.

Zato za konec dober nasvet: poletje se bliža in ponuja se priložnost, da nadoknadite zamujeno, če ste kakšen primerek do zdaj morebiti prezrli. Za celotno zbirko pa bi bile celotne počitnice ali ves dopust očitno premalo.

Andrej Mrak