Opozorilo portala priljubljene srednjeveške romarske “postojanke” na poti v Santiago de Compostela je jasno. Tiste, ki v življenju ne stopijo na pravo pot, čaka grozljiva poguba, kamor jih bodo popeljale neusmiljene pošasti. Toliko bolj pa bodo nagrajeni tisti, ki izberejo strmo pot kreposti.

Podobno opozorilo spremlja vhode številnih francoskih romanskih cerkva, ki s svojo ikonografijo hkrati poudarjajo vsemogočnost Boga. Kristus na prestolu, ki ga obdaja mandorla, je upodobljen kot ljubeči Bog, ki skuša urediti svet. Nad njim je križ, ki opozarja na Kristusovo žrtvovanje, prisotnost Sonca in Lune pa priča o kozmičnosti dogodka.

Kakšno usodo prinese izbira prave ozroma napačne poti v življenju, spoznamo ob upodobitvi izbranih, ki se nahajajo na Kristusovi desni strani, in zavrženih, ki so postavljeni na njegovo levo stran. V spodnjem pasu portala podpirajo to sporočilo še nebeška vrata in Leviatanovo žrelo. Kamnita pripoved Poslednje sodbe je nastala med letoma 1135 in 1140, kakšno desetletje pred tem pa so srednjeveški mojstri v zgodbo vklesali tudi nad vhod v cerkev v Autunu.

Povezanost sveta, časa in človeka
Tam je frontalni Kristus upodobljen kot neverjetno visok, s čimer je še dodatno poudarjen pomen in dramatičnost dogodka. Tej pa služijo tudi grozljive razpotegnjene figure, ki odnašajo duše zavrženih. V kontrastu z njimi so nežne postave izbranih, na njihovi strani pa je tudi Marija kot priprošnjica, ki daje vernikom kanček več upanja, saj jim lahko tudi njena lepa beseda pri Kristusu pomaga na koncu njihovih tuzemskih poti. Na arhitravu so razvrščene figure vstajenja mrtvtih, celotno podobo pa zgoraj zaokrožajo zodiakalna znamenja, dela mesecev in podobe štirih letnih časov.

Prav v času romanike so se začeli na katedrali pojavljati standardni kiparski okrasi cerkva, ki so se naslanjali na dela srednjeveških teologov, med katerimi je treba omeniti Izidorja iz Seville (okoli 560-636). Tako kot njegove Etimologije je torej tudi kiparski okras romanskih cerkva prikazoval na medsedbojno povezanost sveta, človeka in časa.

M. K.