V dobi od leta 1848 do 1858 je denimo izhajalo le nekaj časopisov, na svetlo je prišla kaka povest ali pesniška zbirka, pa nekaj šolskih ali strokovnih knjig in seveda - da ne pozabimo - vrsta takih ali drugačnih molitvenikov. To pa je bilo vse in zaradi tega se dolgo tudi ni bilo vredno podati k mizarju, da bi izdelal novo knjižno omaro. Že za nekajletno bero je zadoščala močnejša stenska polica.

Vendar smo tudi na tem področju Slovenci kaj kmalu dosegli velik napredek.

Kratek seznamček
Eden izmed zvestih bralcev tedenskega lista Novice si je na začetku leta 1860 naredil seznam vsega, kar je preteklo leto izšlo na slovenskem knjižnem trgu. Naštel je - verjeli ali ne - celih dvanajst naslovov. Najprej so bili na vrsti časopisi, štirje po številu, (Novice, Zgodnja Danica, Slovenski prijatel in Slovenski glasnik), potem pa še osem drugih samostojnih izdaj. Najpomembnejša knjiga leta 1859 je bil Vodnikov spomenik, veliki zbornik zapisov, posvečen stoti obletnici rojstva tega slovenskega pesnika, ki je sicer izšel z rahlo zamudo: Valentin Vodnik se je namreč rodil 3. februarja 1758. Potem sta bili tu dve povesti; Kočevarjeva Mlinarjev Janez, ki je pozneje služila kot podlaga za libreto znane Ipavčeve opere Teharski plemiči, in Malavašičeva Krivica za krivico. Ljubiteljskim igralcem je bil namenjen Venec gledaliških iger, ki je obsegal tri dela, pevcem pa Pesmarica, ki so jo izdali trije domoljubi iz Šentjurija pri Celju, namreč brata Benjamin in Gustav Ipavec ter tamkajšnji župnik Dragotin Ripšl. Širše občinstvo pa sta razveselila Pratika velika in Koledar slovenski za leto 1860. Za nameček pa se je dalo kupiti še del Nemško–slovenskega slovarja. Če ne upoštevamo še raznih molitvenikov, ki so v izvirniku ali ponatisih izhajali dokaj pogosto, je bilo to vse, kar si je kupec lahko privoščil v celotnem letu.

Dobri obeti za prihodnost
Že naslednjega leta (1860) pa je stanje na slovenskem knjižnem trgu bistveno oživelo. Izraz bistveno bi morali gledano z današnjega vidika dati v narekovaj. Ampak takrat je dvajset naslovov pomenilo že velik napredek. Kronist je zato zapisal: "Minulo leto 1860 je rodilo več sadu na našem književnem polji kakor nektere prejšnjih let. Predlanskim je slovenski domoljub le 12 novih bukev pridjal svoji bukvarnici; poglejmo koliko lani?"

No in potem našteje vseh dvajset naslovov. Bera se je torej povečala za "celih" novih osem enot. Zato ljubitelj knjig na koncu še dodaja: "Gospodarili smo dobro, Bog daj, da bi k letu še bolje; ne zamudimo delati dokler je dan, da nas ne prehiti noč nemila."

Slovenci so radi upoštevali nasvet novičarskega dopisnika, zato je bilo njegovo poročilo za leto 1861 še spodbudnejše. Začel je namreč izhajati nov strokoven list - mesečnik - Učiteljski tovariš. Pojavil se je nov zvezek zbornika Drobtinice, pozneje kar šest pesmaric in znani Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, ki je bil v prejšnjih časih prepovedan. In še njegov Kratek slovenski zemljopis. Ljubiteljem domačega pesništva sta bila namenjena zbornik Cvet slovenske poezije in samostojna zbirka Gregorja Kreka. Edina slovenska knjižna založba, Družba sv. Mohorja, je izdala Koledarček za leto1862 in četrti zvezek zbirke Slovenske večernice. Zgodbe svetega pisma so izšle v posebni izdaji.

Šolarji so dobili knjižico Darek slovenski mladini in neki poslovenjen nemški zemljepis. Potem pa so bili tu še zabavnik Nanos, Velika pratika, Domač koledar slovenski za leto 1862, dvoje stenografskih zapisnikov deželnih zborov in prav toliko šolskih gimnazijskih letopisov. Na koncu pa smo dobili še prevod nemškega dela, Schillerjeve igre, Maria Stuart. Seznam je tako obsegal že "celih" trideset del.

Tudi ta seznam je pripravil A. K. Cestnikov, dopisnik in sodelavec Novic iz Zagreba, in na koncu pripisal: "Vidi se, da spešno napredujemo vkljub mnogim zaprekam, ktere nam stavijo protivniki narodnega izobraženja. Če bo šlo tako naprej, bi rad vidil tistega, ki bi se podstopil našo literaturo v robcu odnesti!"

Orjaški skok namesto koraka
Vsi navedeni seznami, ki so zasedli le malo novičarske strani, prvi en stolpec, druga dva pa malo več, so izšli še v času, ko je bilo slovensko društveno gibanje še zelo okrnjeno. Leta 1861 pa so se začele ustanavljati narodne čitalnice, društva, ki so s svojimi knjižnicami načrtno gojila domačo bralno kulturo. Ker jih država in dežela denarno nista podpirali, so si omislila dramske in glasbene odseke, da bi z javnimi prireditvami pridobila sredstva za svoj obstoj. Vse te ljubiteljske zasedbe pa so potrebovale primerno literaturo in to je opogumilo posamezne ustvarjalce, da so se odločali za tiskanje svojih del. Kajpada so si to lahko omislili le na svoje stroške, vendar se je že v kratkem pokazalo , da tozadevni vložek ni vržen v prazno. Omenjeni dopisnik Novic je tako lahko že leta 1863 bistveno dopolnil svojo knjižno zbirko. Novi seznam del, ki jih je predstavil javnosti, je tako znašal že oseminšestdeset naslovov. K tej številki je veselo pripisal: "Od 1859 do 1863 je šlo le počasi naprej, čeravno spešno - letos pa je napravila naša književnost orjaški skok namesti dozdaj navadnega koraka. Dospeli smo letos tako visoko, kakor še menda nikoli popred. Naša skrb mora tedaj biti, da vzdržimo na tej visočini domačo književnost ter da se ne damo riniti za las nazaj."

O društvenem – čitalniškem delu pa je Cestnikov na začetku leta 1864 zapisal: "Osem slovenskih čitavnic že deluje spasonosno za dušni blagor našega naroda, snujeta se ravnokar še dve novi v Ptuju in Celovcu, in sčasom bi se utegnile ustanoviti v Črnomlju, Ipavi, Novomestu, Kamniku, Slovenski Bistrici, Ljutomeru itd. Če bomo dočakali čitavnic tudi v manjih mestih in trgih slovenskih, potem pa matice slovenske, bomo napredovali še čisto drugače kakor letos. Bog daj srečo in blagoslov!"

Polstoletni zamik
Oseminšestdeset knjižnih naslovov in komaj osem delujočih narodnih društev - čitalnic ter upanje, da se bo ustanovila Slovenska Matica, ki bi izdajala poučne knjige - to je bil kulturni izkupiček, kulturna bera leta 1863. Kako drugačno pa je bilo stanje natanko pol stoletja pozneje. Že v novem stoletju, ko se je pisala številka 1913.

Slovenska Matica se je dejansko ustanovila že leta 1864 in je bila tedaj torej že skoraj na pragu svojega polstoletnega jubileja. Ogromen napredek pa je bil storjen tudi na polju društvenega življenja in slovenske književnosti.

Tako je že ena izmed prvih številk Slovenskega naroda na začetku januarja 1913 prinesla ogromen oglas, ki je segal od vrha do dna strani in se tudi močno razbohotil v širino dveh stolpcev.

Prinašal je seznam knjig, ki so jih za božično-novoletna darila lahko kupili ljubitelji domače kulture. In to le v Narodni knjigarni na ljubljanski Prešernovi (danes Čopovi) ulici. Kje pa so bile potem še vse druge.

Preostala vsebina Naroda pa je tistega dne med novicami in dopisi prinašala še vrsto zapisov o številnih društvih, ki so v tistem obdobju priporočala oglede svojih prireditev.

Kakšen napredek, kakšen skok v razvoju slovenske kulture. Tisti, ki si je petdeset let prej še lahko sproti privoščil nakup vsega, kar je tiskanega izšlo na slovenskem trgu, je bil zdaj prisiljen narediti že dokaj ozek izbor, pa še tako je moral dobro premisliti, ali mu bo v žepu ostalo kaj cvenka za druge življenjske potrebe.

Leto 1913
Bleiweisove Novice in Zgodnja Danica, ki sta bila leta 1863 edina uveljavljena slovenska lista, sta izhajala tedensko, pet let pozneje pa smo Slovenci dobili še Slovenski narod, ki je sprva iz tiskarne prihajal redkeje, potem pa prerastel v prvi domači dnevnik. Leta 1913 pa je bilo slovenskih dnevnikov že sedem. Neverjetno število za narod, ki ni štel niti poldrugega milijona prebivalcev.

Slovenski Narod, Slovenec, Dan in Zarja so izhajali v Ljubljani, Edinost v Trstu, Glas naroda pa v New Yorku. V prestolnici pa je izhajal še nemško pisani Laibacher Zeitung, ki je prinašal novice iz različnih krajev, pa tudi uradne državne dopise.

Poleg dnevnikov so bili uveljavljeni številni drugi listi, ki so izhajali redkeje, navadno enkrat mesečno. Od teh so imeli največ odjemalcev trije leposlovni listi: Ljubljanski Zvon (od leta 1881), Dom in svet (od leta 1888) in Slovan (od leta 1902). Zadnja dva sta objavljala tudi fotografije in umetniške priloge, Slovan celo na boljšem papirju in v barvah.

Edini izrazito vsestransko opremljen list pa je bil Slovenski ilustrovani tednik, ki je po vzoru tovrstnih dunajskih časopisov prinašal zanimivo branje za širše občinstvo ter bil zelo dobro založen s fotografijami in drugim slikovnim gradivom. Občasno si je omislil tudi izdajo kake samostojne knjige ali razglednice. Tedensko so izhajali še mariborski Slovenski gospodar, celjska Domovina, ljubljanska Domoljub in Slovenski dom, koroški Mir, novomeške Dolenjske Novice, kranjski Gorenjec, pa še kateri.

Nepregledno število revijalnega tiska
Leta 1913 skoraj ni bilo organizacije ali društva, ki ne bi izdajalo vsaj svojega mesečnega lista. Tako so si pravniki omislili list Slovenski pravnik, trgovci Slovenski trgovski vestnik, gasilci Gasilec, lovci Lovec, muzealci Carniola, rudarji Rudar, železničarji Železničar, narodni rodoljubi Slovenski branik, sokolski telovadci Sokolski vestnik, orlovski telovadci Mladost, napredna mladina Preporod, dijaki in študentje Mentor, Omladina in Zora, učitelji Popotnik, Učiteljski tovariš, Slovenski učitelj, krščanski izobraženci pa Blagovestnik. Salezijanski redovniki so prebirali Salezijanski Vestnik, frančiškani v Ameriki pa Ave Maria. Gostilničarji so ponujali še Gostilničarski vestnik, ki pa je septembra 1913 prenehal izhajati. Živinozdravniki so imeli svoj Veterinarski vestnik. Lepši spol se je odražal v glasilu Slovenska žena, gospodinje in dekleta pa še posebej v listu Naše gospodinje. Kmetje v Primorju pa so brali list Primorski gospodar. Za mladino so izhajali Zvonček, Vrtec, Angeljček, za starše pa še Domače ognjišče. Organistom je bil namenjen Cerkveni glasbenik, glasbenikom na splošno pa Novi akordi. Planinci so se naročali na Planinski vestnik. Poglobljena družbena in modroslovna vprašanja so bila zajeta v listih Napredna misel, Veda, Čas, Katoliški obzornik. Domovinsko navdihnjeni bralci so kupovali Časopis za zgodovino in narodopisje. In vendar seznam še ni končan.

Novotarije
Kot da vsega še ni bilo dovolj, so poleg opisanih glasil v letu 1913 na novo zaživeli še: Železničarski glasnik, Sava, Konjerejec, duhovniški list Vzajemnost, Slovenski sadjar, Perutninar, kmečko-obrtniški Domačin, misijonski Zamorski otrok, Ženski list, Gasilski vestnik. Kot kaže, so v deželi informacijsko in strokovno podhranjeni ostali le še rejci koz, ovac in podobnih živali.

Književna bera
Po ustaljeni navadi iz prejšnjih let so knjige izdajale nekatere založbe, največ pa še vedno kar posamezniki sami.

Najstarejša in najbolj uveljavljena je bila seveda Družba sv. Mohorja, ki je imela sedež v Celovcu. Ustanovljena je bila leta 1851. Po svojem običaju je vsako leto pripravila komplet šestih knjig s knjižnim koledarjem, ki je vseboval vrsto poučnih člankov, zanimivih za širše bralstvo. Družba je imela tudi poverjenike, in to so bili kar župniki sami, ki so potem s prižnic nagovarjali vernike k včlanitvi. V letu 1913 so tako nabrali kar 78.271 rednih letnih naročnikov.

Poleg Mohorjeve založbe pa smo leta 1913 imeli tudi štiri založbe, imenovane matice: slovensko, šolsko, socialno in glasbeno. Prve tri so izdajale knjige, zadnja pa notno gradivo.
Prve tri je Slovenski narod opredelil z besedami: "Delo treh Matic je razdeljeno. Slovenska Matica goji književnost in vedo. – Socialna Matica hoče izdajati moderne popularne znanstvene spise. – Šolski Matici pa pripada naloga skrbeti za knjige, ki jih potrebuje naša šola in naši vzgojitelji."

Glasbena Matica pa je vsako leto izdala svojo redno zbirko not za pevske zbore, včasih pa tudi za samospeve s spremljavo klavirja. Leta 1913 pa se je odlikovala tudi s slovenskimi narodnimi za dve violini, ki jim je bila dodana tudi pianistična spremljava.

Poleg teh društvenih založb pa je na slovenskem delovalo še nekaj zasebnih založnikov, ki so bili obenem navadno tudi prodajalci, knjigotržci. Med njimi je bil najbolj znan ljubljanski Lavoslav Schwentner, pri katerem so izdajali knjige najpomembnejši pisatelji tedanje dobe. Med njimi tudi Ivan Cankar, ki je zanj že do leta 1906 napisal deset književnih del, prav toliko pa še v naslednjih letih do številke 1913. Presenečenje tega leta pa je bila najnovejša Cankarjeva knjiga Milan in Milena. Pisatelj jo je v podnaslovu označil za ljubezensko pravljico. Njegova dela so navadno vzbudila veliko pozornost in tudi zdaj je bilo tako. Le da tokrat niso bili vsi soglasni glede kakovosti tega dela. Tako si ga je denimo kritik, podpisan s črko "R", pošteno privoščil v eni izmed ocen Slovenskega naroda:

"To, da Ivan Cankar kot pisatelj nazaduje, je v literarnih krogih – pravijo – popolnoma znana in stara stvar. V kritiko prehaja to prepričanje strahoma in počasi. Godi se prilično tako, kot pri pokojnem Aškercu. Tu ali tam se še najde kritik, ki se odločno puli za svojega avtorja. Dokazuje lepoto, neutrudoma jo dokazuje tako, da prekaša – rekli bi po pravici – v tem sebe samega. S takšnimi težavami je neki gospod rinil kvišku slabo zbirko novel »Volja in moč«, tako trudapolno je zavračal za avtorja manj vnete in razgrete poročevalce! In kdo se ne domisli naporov, katere je zahtevala vprizoritev »Lepe Vide«, da se je držala vsaj na zunaj nekoliko pokoncu? Tistih seveda, ki so se predstave udeležili, ni bilo mogoče prepričati o užitku, ki ga niso užili. Isto je z ocenami o »Milanu in Mileni« ... Jezik je povsod lep, vsebina povsod pusta. Isti avtor nam je povedal že vse to in kolikokrat lepše in temperamentneje. V tej knjigi ni sugestivne moči, ki bi zgrabila čitatelja in ga potegnila v svoj vrtinec, ki ga tudi ni. Stare zgodbe se meljejo naprej, kakor bi lezli pred nami ledirani metulji. Kako so se nekoč nosili, kako so se premetavali v svoji življenjski sili! Da jih vidimo zopet moramo poseči po prejšnjih avtorjevih delih. Kdo ve, če jih bomo videli še kdaj v novih, če se bodo blestele še kdaj zvočne besede in žarele iz njih izvirne misli?"

Poleg Cankarja so leta 1913 svoje samostojne knjige doživeli še Milan Pugelj. Alojz Kokalj (podpisan kot Luigi Calco), Rudolf Badiura, Peter Bohinjec, Radivoj Peterlin – Petruška, Blaž Pohlin, Engelbert Gangl, Fran Milčinski, Anton Novačan, Julij Slapšak in drugi.

Fran Gerbič je uspešno končal svojo opero Nabor, za katero je libreto napisal njegov sin Hugo. Frančiškanski pater Hugolin Sattner pa je uglasbil veliko kantato na osnovi Gregorčičeve pesmi Oljki.

Izšlo je tudi nekaj prevodov tujih del. Posebno pozornost pa so, zaradi tekočih dogodkov seveda, vzbudile knjige z bojišč Balkana. V zadnjih dveh letih, ko sta na tem vrelem koncu Evrope izbruhnili kar dve vojni, so tudi Slovenci pokazali veliko zanimanja za tamkajšnje boje. Nekateri mladeniči so se tudi pustolovsko vključili v spopade na strani Srbov. Drugi so pomagali po drugačni poti. Denimo štirje naši zdravniki, ki so se odpravili med tamkajšnje ranjence. Eden izmed njih, dr. Ivan Oražen, je o tem napisal knjigo Med ranjenimi srbskimi brati. Milan Plut se je odlikoval s knjižico Na macedoskem bojišču, Vladimir Levstik z zgodbo Za svobodo in ljubezen, skrivnostni Staroslav pa z delom Junaki svobode.

Predavanja ter Slovenci in Jugoslovani
V letu 1913 so znani slovenski kulturniki izvedli tudi nekaj odmevnih predavanj - denimo Finžgar v Ljudskem domu na Streliški ulici ali Ivan Cankar v Mestnem domu na sedanjem Krekovem trgu. Ivanu Cankarju leta 1913 ni šlo najbolje. Še vedno je prebival na ljubljanskem Rožniku ter tamkaj ustvarjal nove črtice in knjige. Na pomlad pa se je podal v mesto in v soboto, 12. aprila, v Mestnem domu predaval na temo Slovenci in Jugoslovani. S tem izvajanjem je vzbudil nemajhno pozornost, vendar pa je bil spet deležen hude kritike. V svojem videnju je izrekel precej ostrih besed, ki so naletele na različno razlago občinstva in uradne oblasti. Dejal je na primer: "Imenuj se dandanes Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov …" O kulturni povezavi Slovencev z ljudmi južno od Kolpe pa je menil: "Po krvi smo bratje – po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu."

Liberalni dnevnik Slovenski narod je njegov nastop ocenil dokaj kritično: "Tema predavanja in predavatelj sam sta vzbudila mnogo zanimanja, zato je bila predavalna dvorana vkljub skrajno slabemu vremenu do dobre polovice zasedena: Razume se samo ob sebi, da je občinstvo pričakovalo, da mu bo pisatelj Cankar v idejnem in estetičnem oziru nudil s svojim predavanjem izreden užitek. Toda poslušalci to pot niso prišli na svoj račun. Zabavali so se pač ob raznih bolj ali manj uspelih »šlagerjih«, estetičnega učinka pa jim Cankarjevo predavanje ni nudilo prav nobenega. Sicer pa, ali sploh smemo imenovati Cankarjeva izvajanja predavanje? Cankar je podal nekaj svojih misli, ki deloma niso imele med sabo prav nobene notranje zveze in jih garniral z nekaterimi dovtipi in »šlagerji«, o katerih duhovitosti in banalnosti bi se dalo še prepirati - in to naj bi bilo predavanje uglednega sodobnega slovenskega pisatelja, namenjeno inteligentnemu slovenskemu občinstvu? Dve tretjini Cankarjevih izvajanj sploh nista imeli prav nobene zveze s predmetom, s temo, zadnje tretjine kratko jedro pa je bilo, da se moramo Slovenci navduševati samo za politično jugoslovansko idejo, misel kulturnega jugoslovanskega zbliževanja in edinstva, kulturne jugoslovanske vzajemnosti, pa moramo odklanjati zategadelj, da bomo svoječasno, ko pride do politične združitve Jugoslovanov, tvorili tako mogočen kulturen faktor, da bomo ostalim slovanskim plemenom lahko z uspehom narekovali svojo voljo. To jedro, o katerem se da prav pametno razpravljati, je podal Cankar v dveh, treh zadnjih stavkih, a tako nejasno in megleno, da stavimo, da se je 90 odstotkov vseh poslušalcev koncem predavanja vprašalo, čemu je pravzaprav predavatelj dal svojim izvajanjem naslov Slovenci in Jugoslovani. Prepričani smo, da se pisatelj Cankar sam zaveda, da je bilo njegovo predavanje temeljito ponesrečeno, zato se nam ne zdi umestno, da bomo še obširneje govorili in razpravljali o njem."

Uredništvu Naroda se torej ni zdelo vredno polemizirati s Cankarjevimi trditvami. Tako bi lahko natančneje povzeli Cankarjevo misel ko je, kot navajajo, dejal: "Mi, kar nas je, smo vsi te misli, da je naš edini cilj doseči jugoslovansko republiko." Prav nasprotno od Naroda pa so se Cankarju temeljiteje posvetili gospodje na ljubljanski policiji. Kaj kmalu je bil namreč uradno ovaden za kaznivo dejanje po 305. členu kazenskega zakonika. Zaradi tega je moral 21. avgusta popoldne na zatožno klop. Najbolj so mu zamerili in očitali besede: "Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku, bodimo kot Mazzini Italiji."

Ivan Cankar je za svoje izvajanje dobil enotno kazen - teden dni zapora, kar mu je potem omogočilo brezplačno gostovanje v "cesarsko-kraljevi" ječi.

Gledališko življenje in praznovanja
Slovensko deželno gledališče v Ljubljani, ki je bilo osrednja gledališka organizacija v deželi, je leta 1913 doživljalo težke čase. Zaradi nerazumevanja in nezadostne podpore deželne vlade je bilo tedaj odvisno le od svojih predstav. Prirejalo je dramske in operne predstave. Že na novoletni dan, 1. januarja 1913, so izvedli pravljico Pepelka, ki so jo podkrepili tudi z glasbo. Tudi za svete tri kralje je bila predstava s petjem in plesom imenovana Zimska pravljica. Obe so izvedli premierno. Nato so sledile še tri predstave, med njimi narodna igra s petjem Rošlin in Verjanko. Februarja so predstavili štiri novitete manj znanih avtorjev. Meseca marca pa so počastili poseben jubilej, namreč 35. obletnico delovanja svojega vrhunskega igralca, Antona Cerarja - Danila. Izkazal se je v igri Ljubezen treh kraljev.

Danilo je bil ves čas zvest ljubljanskemu gledališču, medtem ko je njegov nekdanji igralski tovariš Ignacij Borštnik že leta 1894 zapustil Ljubljano in se podal v Zagreb, kjer je uspešno nadaljeval svojo kariero kot igralec in režiser. Leta 1913 pa je tudi sam praznoval svojo tridesetletnico delovanja na odru. In to je želel proslaviti prav v Ljubljani. Namenili so mu predstavo, Cankarjevo igro Kralj na Betajnovi. Ob tej priložnosti je Borštnik napisal tudi pesem, v kateri je označil svojo igralsko pot. Dal ji je naslov Spustite ogrinjalo.

Takole toži:
"Pobede ni, / le boj vihra brez kraja! / Kdo v borbi težki padel bo nocoj / Tu, kjer junakov kri tal se napaja, / Kjer, Muze ste razvile prapor svoj?
Minilo trideset je let,/ Odkar sem v hram vaš bil sprejet, / V vrte vaše in nasade / Cvetoče večno, večno mlade, / O. časi krasni! / O, dnevi jasni!
Sto src, sto duš sem dal vam v dar, / Položil jih na vaš oltar-/ Jaz: kralj, berač, ljudi tolmač / Iz nizkih koč, gradov, palač.
Poslednja krinka danes pade. / A s krinko zadnjo padam jaz; /Pokriva prošlost te zaklade -/ Ostal mi je le moj obraz!
Umetnosti se hram zapira. / Zaklepa se dehteči vrt, / Ki meni več ne bo odprt; / Junak nekdanji tu umira!
Zato tecite. / Solze, škropite / Še enkrat mi ta mali svet, / V obleko praznično odet!/ Teko poslednje naj solze, / Ki plakal sem jih jaz za te. / Za te, umetnost, tvoje ideale! / Da te solze v očeh bi vedno stale, / Da ena vsaj ostati more / Do zadnje noči – zadnje zore / Življenja mi, kot drag spomin: Na srečne dni - dni bolečin!
Spustite zagrinjalo …"

Kriza gledališča in opere
Po Borštnikovi predstavi je slovensko deželno gledališče zaigralo le še dvakrat, prvega in tretjega aprila. Potem pa je zaprlo svoja vrata, saj zaradi pomanjkanja sredstev kljub ponovitvam predstav ni več moglo nadaljevati dela. Podobno pa je bilo tudi z opernimi predstavami. Tudi te so se začele že prvega januarja, ko so izvedli ponovitev Verdijeve opere Traviata. Vestni poročevalec Slovenskega naroda jih je pohvalil: "Zvečer so peli v razprodani hiši »Traviato« z g. Hafnerjem v vlogi Alfreda. Predstava je bila gladka in lepa."

Pevci so potem meseca januarja premierno izvedli še dve operi, ponovili pa tudi Wagnerjevega Večnega mornarja. Tako so že zgodaj počastili oba velika skladatelja, Verdija in Wagnerja, ki bi tega leta praznovala stoletnici rojstev.

Februarja so prvič zapeli v Puccinijevi operi Madame Butterfly. Marca pa so se še posebej potrudili s premierama Rossinijevega Seviljskega brivca in Puccinijeve Tosce. Potem pa je tudi operni oder zajel molk. Zadnja predstava je bila ponovitev Tosce 31. marca 1913.

S tem dnem je bilo konec slovenskih predstav na odru deželnega gledališča. Obudili so jih šele novembra 1918, ko tu že ni bilo več iste države in tudi ne istega deželnega zbora.

Zagate tudi drugod
S prenehanjem gledaliških in opernih predstav je zašel v težave tudi orkester Slovenske filharmonije. Ta je sicer nastopal tudi po drugih dvoranah v Ljubljani, vendar je glavnino njegovih dohodkov predstavljalo delo v gledališču. Godci nemškega in češkega rodu so si službo poiskali drugje, društvo pa je od tedaj obstajalo le na papirju.

Ob vsem tem pa je bila prizadeta tudi Glasbena Matica oziroma njen pevski zbor, ki je na svojih koncertih uporabljal tudi filharmonični orkester. Matičarji so morali spremeniti nekaj svojih načrtov, med drugim tudi izvedbo večera v spomin bratoma Benjaminu in Gustavu Ipavec.

Gledališki igralci so se znašli po svoje. Meseca maja so priredili vrsto nastopov po različnih krajih Kranjske in Štajerske. Avgusta so prvič na Slovenskem v ljubljanskem Tivoliju pripravili nekaj nastopov na prostem. Jeseni pa se je peščica vrnila v prostore deželnega gledališča in začela prirejati predstave v omejeni postavi. Tako se je 31. oktobra občinstvo spet lahko vrnilo v prostore deželnega gledališča. Osebje pa je bilo že na moč okrnjeno. Igralka Avgusta Danilova je pripravila kovčke in se podala za kruhom v Ameriko, njena hči Vera pa je s tovarišico Thalerjevo odšla na nemški oder. Molek je odpotoval v Maribor, Bukšek pa v Osijek. Stari Danilo je dobil koncesijo za nadaljnje prirejanje iger.

Pomoč župana Hribarja
V želji, da bi rešili težak položaj ljubljanskega gledališča, so se mestni očetje odločili za moder ukrep. Podpisali so pogodbo z zagrebškim kraljevim gledališčem, ki je pod svoje okrilje vzelo tudi odpuščene slovenske operne pevce. Zagrebčani so potem do novega leta 1914 v Ljubljani gostovali kar petkrat. Začeli so z Verdijevo opero Trubadur in tega mojstra potem predstavili še na nekaterih od skupno petih gostovanjih do silvestra 1913. Obenem pa se je na pomoč v Ljubljano začasno vrnil tudi Ignacij Borštnik in začel režijo dramskih predstav.

Drugod po Ljubljani - živahno delovanje
Ljubljanska Glasbena Matica je v letu 1913 izvedla vrsto zanimivih koncertov. Pevski zbor je meseca maja gostoval tudi v Trstu, na koncertih v Ljubljani pa so v Matičini organizaciji zaigrali in zapeli nekateri tuji umetniki, med njimi tudi čudežni 16-letni pianist Georges Szell. Glasbena Matica pa je imela podružnice - šole še v Trstu, Gorici in Kranju.

Tudi druga ljubljanska društva so živahno delovala: Ljubljanski Zvon, Slavec in Slovensko glasbeno društvo Ljubljana. Na nekaterih prireditvah pa so zaigrali tudi vojaki 27. pešpolka. V ljubljanskih gostilnah in kavarnah je bilo slišati mnogo glasbe domačih in tujih zasedb. Novembra 1913 pa se je namesto dosedanje Slovenske filharmonije ustanovil Društveni orkester, ki je štel blizu dvajset godbenikov.

Po Sloveniji
Ljubljana je bila sicer tudi v glasbenem in gledališkem pogledu središče Slovenije, vendar pa je glavnina društvenega življenja potekala zunaj nje. Na Slovenskem je leta 1913 delovalo več kot sto petdeset samostojnih pevskih društev. Pevske zbore pa so imele tudi različne druge organizacije, kot denimo telovadci, gasilci in podobno. Slovenska krščanska socialna zveza, ki je združevala okoli petsto društev, je imela v svojem sestavu veliko pevcev, godbenikov in tamburašev. Poleg teh je po mestih, trgih in vaseh delovalo še nekaj uspešnih samostojnih godb, tamburaških skupin in različnih drugih zasedb. Posebno odmeven dogodek je bil koncert Celjskega pevskega društva, na katerem so 8. junija počastili skladatelja Antona Schwaba. Ta je bil tako prvi slovenski glasbenik, ki si je zaslužil slavo še v času svojega življenja.

V kanalu ob Soči so se spomnili 35-letnice smrti skladatelja Josipa Kocijančiča. Petdeset let delovanja pa je počastila Narodna čitalnica v Kranju, ki je že na začetku svojega obstoja imela odličen pevski zbor in tudi igralsko skupino.

Razvijale so se tudi gledališke zasedbe v Trstu, Mariboru, na Jesenicah, v Celju, na Ptuju in še mnogokje.

Velja dodati, da so po slovenskih župnijah delovali številni pevski zbori, župnijski in društveni, in da so povsod zaposlovali tudi redne organiste, ki sta jim bili igranje na koru in vodenje pevskih zborov glavno službeno opravilo.

Živahno pa so delovali tudi naši zdomci in izseljenci, posebno še tisti v Združenih državah Amerike. V Ljubljani pa so imeli tudi kinematograf, ki je prav leta 1913 predstavil tudi velika spektakla Ben Hur in Quo vadis? ter enega izmed prvih ameriških vesternov.

Izkazali pa so se tudi slovenski likovniki (21 slikarjev in štirje likovniki), ki so se odzvali povabilu svojega prijatelja Riharda Jakopiča, in v njegovem ljubljanskem paviljonu meseca junija pripravili odmevno razstavo.

Med slovenskimi društvi zunaj kulturnega kroga so se proslavili ljubljanski Sokoli, ki so praznovali 50-letnico. Kljub športni domeni pa je v njihovem okviru deloval tudi odličen orkester.

Pa še nogomet, brez katerega ne more biti popolne podobe društvenega življenja v Ljubljani. Znano moštvo Ilirije je na domačem igrišču izgubilo tekmo z najboljšo ekipo Evrope, Slavijo iz Prage. Izid tekme je bil 13:0 - žal v korist čeških gostov. Se je pa zato potolažilo, ko je dobilo tekmo z novoustanovljenim nogometnim klubom Slovan. Tokrat pa je bil rezultat 12:0 - za ilirijane seveda.

Bela žena in plenice
V letu 1913 k sreči smrt ni kosila tako pogosto kot prejšnja leta. Umrli so slovenski pesnik Emil Hojak, pisatelj Josip Premk, profesor in publicist Milan Pajk ter literarni zgodovinar dr. Karel Glaser. V Trstu pa je bil rojen še danes čili stoletnik, pisatelj Boris Pahor. V tem mestu, kjer je poleg glasbe cvetelo tudi gledališče, je bilo tistega leta prepovedano zapeti Puccinijevo opero Madame Butterfly v slovenskem jeziku! Predstava je zato odpadla.

Slutnje
Medtem ko so slovenski pesniki, pisatelji, glasbeniki in društveniki tako pridno delovali v korist domače kulture, pa so se nad Evropo že začeli zgrinjati temni oblaki. Dve balkanski vojni sta napovedovali, da je do končnega miru še daleč. Posebno skrb vzbujajoče pa so bile tudi posamezne vesti v časopisju, ki je povzemalo napovedi iz tujega tiska. Tako že na začetku leta 1913 lahko beremo o velikem oboroževanju zunaj vročega balkanskega kotla, denimo tudi na severu in zahodu Evrope. Vznemirljivi so bili naslovi kot Oboroževanje v Angliji, Franciji in Nemčiji in napovedi v člankih. Eden izmed njih med drugim pravi: "Po novem vojnem zakonu se naj nemška armada pomnoži do leta 1914 za 90.000 mož. Tako, da se bo število armade zvišalo na 800.000 mož …"

Ali pa poročilo z evropskega vzhoda z naslovom Pred novo vojno, ki izpričuje: "Navzlic vsej miroljubnosti ruskih merodajnih krogov se vendar zdi, da je vojna neizogibna. Javno mnenje v Rusiji žene stvari k razrešitvi in vladni krogi so se začeli zelo izpreminjati v svojem skalnotrdnem prepričanju o potrebi, da se ohrani mir ... Je mnogo vzrokov, zakaj si Rusija ne želi vojne, toda zelo se moti tisti, ki meni, da dela to iz slabosti in nepripravljenosti. Nasprotno, v merodajnih krogih so mnogi prepričani, da bo vojna z Avstrijo uspešna. To črpajo iz spekulacije, da je ta država zložena iz različnih narodnosti …"

Ljudje, ki so že spomladi 1913, ko so še divjali boji na Balkanu, brali take in podobne novice, so lahko slutili, da se tudi preostali Evropi ne obeta nič dobrega.

In res. Ni še dobro potihnilo orožje na Balkanu, kjer je bil poleti 1913 sklenjen mir, že je slabo leto zatem zarožljalo po vsej Evropi. V vrtinec velike vojne je bil potegnjen tudi velik del Slovencev.

Možje in fantje so morali odriniti na bojna polja po vsej Evropi. Utihnila je slovenska pesem v društvih, onemeli so cerkveni kori. Bilo je konec gledaliških predstav. Kulturne domove so zasedle vojaške enote, ki so se premikale z bojišča na bojišče. Mnogo dokumentacije in inventarja je bilo uničenega.

Z razvojem vojne pa je počasi umirala tudi slovenska kultura. Tako je bil tudi kulturni obračun za silvestrovo 1914 bistveno skromnejši kot preteklega leta 1913.

Davni letnik 1913 bo Slovencem tako ostal v spominu kot zadnje obdobje miru, blagostanja in vsesplošnega napredka. Obdobja, ki so mu sledila, so namreč prinesla povsem drugačno podobo slovenskega življenja in tudi slovenske kulture.

Andrej Mrak