Da bi bila življenjska pot in usoda Lojzeta Kovačiča čim bolj jasna, je treba začeti z odhodom pisateljevega očeta Alojza Kovačiča po svetu, da bi se priučil krojaške obrti. Pri Neuchikrchu se je tako začel učiti pri tamkajšnjem krojaču, kjer je spoznal svojo bodočo ženo, krojačevo hčer Elizabeth. Elizabeth je bila sicer zagledana v blagajnika mestne straže, ki se je zapletel v afero z denarjem in tragično končal, ona pa se je morala svojemu odporu navkljub na očetovo in ženinovo željo poročiti z Alojzem. "Tako sta se zvezala dva, na katerima je že vsakdo že od daleč videl, da nista za skupaj".

Življenje v Baslu
Prva hči Claire se jima je rodila leta 1910 v Belgiji, šest let pozneje pa se je rodila še Margrit. Preden so se Kovačičevi starši (in sestri) ustalili leta 1912 v Baslu, so se selili po Evropi (Saarluoi, Dunaj, Bruselj, Strasbourg, Tesin …). "Da pa bi se izognila prvi svetovni vojni, sta se ustalila v Baslu. Tu sta uspela. Mama je vodila firmo, korespondenco, sodelovala z zbornicami, sodišči, utemeljevala podružnice, oglaševala po časopisih in kinematografih. On je cele dneve ždel na koncu delovne mize in šival krzno …". Krznarska delavnica je do Kovačičevega rojstva dokaj zgledno uspevala in omogočala družini vse ugodnosti mestnega življenja. Zapletati se je začelo, ko oče iz domoljubnih vzgibov ni maral podpisati švicarskega državljanstva, kar je v cel otno družino pripeljalo do izgona iz Švice, še predtem pa so iz leta v leto lezli v vse večjo revščino.

Lojze Kovačič se je po dveh neuspešnih materinih poskusih splava rodil 9. oktobra 1928. Prvih deset let svojega življenja je preživel v Baslu, ki mu je v spominu ostal kot Babilon, kjer so svobodno, brez zadržkov drug z drugim komunicirali Italijani, Nemci in Francozi v svojem lastnem jeziku. Pri petih letih je Bubi, kot so klicali malega Lojzeta, zbolel za hudo pljučnico in tuberkulozo sapnic, kar ga je za dve leti preselilo v bolnišnice in zdravilišča; svoje izkušnje tega časa Kovačič opisuje v mnogih delih (Prišleki, Pet fragmentov …), predvsem pa v povezavi s tistim časom pogosto omenjena nočne težave z mokrenjem in blatom – kar ga je že v zgodnji mladosti postavilo v položaj izobčenca in tujca v lastnem okolju.

Odpor do šole
Ob vrnitvi iz zdravilišča je Kovačič moral z letom dni zamude začeti šolanje, ki pa mu nikdar ni bilo všeč. Kot svojeglavega otroka ga je sicer marsikaj zanimalo, nikakor pa ne učiteljeve razlage matematičnih operacij idr., zato se je v času pouka začel potikati po mestnih ulicah. Posledica tovrstnega ravnanja je bilo neznanje, zaradi katerega so ga (pri tem je imelo veliko opraviti popolno nezanimanje za šolsko snov) obravnavali kot manj inteligentnega in ga vtaknili v pomožno šolo, poleg tega pa si je nakopal neznansko jezo staršev in sester. Že svoja šolska leta v Baslu Kovačič opisuje kot zelo neprijetna, kar se je po prihodu v Slovenijo oziroma Kraljevino Jugoslavijo z jezikovno vrzeljo in položajem, v katerega je bila družina postavljena, le še poglobilo.

Večni tujci
Družina Kovačič (mama, oče, Lojze, Claire in njena nezakonska hči Gisela) je bila leta 1938 izgnana iz Basla, ker oče ni sprejel švicarskega državljanstva, to pa je pomenilo, da ga tudi preostali člani družine nimajo; tudi če bi ga imela mati, ki je bila sicer nemška državljanka, družina ne bi smela ostati v Švici. V Švici je le Margrit, ki naj bi uredila vse potrebno za vrnitev družine, kar se nikdar ni uresničilo. Kovačičeva mama si je ob izgonu želela vrniti v Nemčijo, a je oče vztrajal pri vrnitvi v Slovenijo in s tem izpolnitvi svojih večnih sanj, ki so bile vzrok za zavrnitev tujega državljanstva.

Slovenija - obljubljena dežela
Po očetovem pripovedovanju je bila za desetletnega Lojzeta Slovenija obljubljena dežela, nekakšna eksotična Afrika, kjer mu bodo vedno na voljo konj za jahanje, čoln za veslanje in majhen letalo, s katerim bo lahko priletel na kosilo, ko ga bo mama poklicala, predvsem pa si je predstavljal, da bo v tej deželi vzoren otrok. A se je s prihodom k sorodnikom v Cegelnico izkazalo, da Slovenija nikakor ni obljubljena dežela, kjer bi vsak otrok imel lastno rdeče letalo. Družino so očetovi sorodniki sprejeli hladno, med kmečkimi ljudmi, vajenimi fizičnega dela, in švicarskimi prišleki je zijala ogromna vrzel, kar je bila posledica različnih kulturnih okolij, v katerih so do takrat prebivali (mama in sestra sta se tako prebivalcem Cegelnice zdeli preveč urejeni mestni dami, medtem ko sta bili v Baslu le zelo povprečni ženski).

Neprijazen sprejem je v Kovačičevih vzbujal občutke tujstva, okrepljene "z nalepko" nepriljubljenih Nemcev in s tem samodejno tudi hitlerjancev. Pravzaprav je družina podoživljala izkušnje iz Švice, kjer so bili označeni kot Jugoslovani oziroma Srbi, kar je bila, tako kot nalepka Nemcev, krivična oznaka. Predvsem pa je bil za razkorak s cegelniškimi domačini kriv jezik – Kovačičevi so vsi, z izjemo očeta, znali le nemško, sorodniki, ki so jih sprejeli, pa le slovensko.

Nov jezik
Za Kovačiča je spoprijemanje s popolnoma novim jezikom pomenilo akustično osiromašenje človeške govorice, kar ga je za dolgo časa pravzaprav onemilo. Srečanje z novim jezikom – slovenščino – pisatelj pogosto primerja s hrano; tako se mu zdi izgovorjava slovenskih besed kot žvečenje/valjanje vročega krompirja po ustih. Prestop iz nemškega jezika v slovenski jezik pa se je na Kovačičevi govorici po pričevanju njegovih sodobnikov in pri literarnem pisanju močno poznal; pisatelj naj bi celo sanjal v nemškem jeziku, ko pa je pisal, naj bi stavek najprej premislil v nemščini, nato pa ga prevedel v slovenščino. Posebnost njegovega jezika je v tem, da poleg pogostih nemških izrazov, ki velikokrat izhajajo iz švicarskobaselskega dialekta, vsebuje mnogo predelanih slovenskih rekel.

Revščina
Leta 1939 se je celotna družina preselila v Ljubljano (tja je v želji po večjem zaslužku že prej odšel oče). Če je bilo njihovo življenje na vasi zaznamovano s tujstvom, ki so jim ga s precej robatimi gestami jasno dali čutiti sorodniki, se je stanje v Ljubljani še poslabšalo, revščina pa še poglobila. Na vasi jim sorodniki sicer niso odstopali hrane, vendar je bilo tam do živeža veliko lažje priti kot v mestu, poleg tega pa so se v Ljubljani selili iz stanovanja v stanovanje in končno "pristali" na Starem trgu. Da je družina lahko preživela, sta oče in sestra Claire delala na črno v neki krojaški tovarni, poleg tega pa se je Kovačič s sestro včasih odpravil po hišah prodajat tisto, kar jim je ostalo krzna iz Švice. Mati je neprestano sanjala o novi krznarski delavnici, ki bi jim prinesla izgubljena ugled in premoženje, a je bilo stanje družine precej načeto z neprestanimi spori med starši.

Tik pred začetkom vojne se je oče le odločil in vložil ves svoj denar v vzrejo kuncev, iz katerih bi pozneje nastali krznarski izdelki. Vendar je načrte preprečil začetek vojne, kar je hkrati prineslo novo ožigosanje družine, ker so kot nemško govoreči krepko izstopali. Očetova smrt leta 1944 je na rame mladega Kovačiča prenesla preživljanje družine, že kmalu po vojni pa so vse ženske člane družine izgnali v dipijevsko (displaced persons) taborišče na Koroškem. Kovačič je ostal sam v Ljubljani brez strehe nad glavo, oziroma je imel do leta 1947 podporo za oskrbo v internatu, a mu jo je ministrstvo za šolstvo odtegnilo zaradi povprečnega šolskega uspeha in moralno sumljivega obnašanja.

Lutke v Pionirskem domu
Dokler ga niso vpoklicali v vojsko, je skrivaj živel v Dijaškem domu Ivana Cankarja, ko pa je odslužil vojaški rok, je nekaj časa prebival na ljubljanskih ulicah in Tivoliju. Junija 1951 se je poročil z Marijo Sever (ki je pozneje duševno zbolela), od Mladinske knjige sta dobila stanovanje v eni izmed nekdanjih pisarn, istega leta se jima je rodil prvi sin, dve leti pozneje pa še drugi. V tem času je bil Kovačič brez službe, čeprav je dokončal enoletno knjižničarsko šolo pri NUK-u.

Leta 1957 so ga postavili pred sodišče zaradi objave prvega dela Zlatega poročnika v Besedi. Vpisal se je na Pedagoško akademijo, smer nemščina – slovenščina, in diplomiral leta 1962. Zaposlil se je kot urednik glasila v podjetju Inter-trans Globus, a so ga po osmih mesecih odpustili iz službe. Preživljal se je s korekturami za Perspektive in pisanjem dvanajstih nadaljevank lutkovne serije za TV. Delo je bilo zanj privlačno in jeseni 1963 se je prijavil za mesto dramaturga v Lutkovnem gledališču. Spet so ga odstavili, a ostal je pedagog za lutkovno vzgojo, pozneje pa mentor za književno vzgojo v Pionirskem domu. Lojze Kovačič je umrl 1. maja 2004.

Lejla Švabić