31. oktobra se vsako leto znova vračamo v zgodovino, ko je leta 1517 mladi menih Martin Luther opozoril na potrebe po prenovi Cerkve. Tako, kot je značilno za vse večje prevrate v zgodovini, pa je bil to le vrhunec ali vsaj eden od vrhuncev, ki so glasno izrazili kritiko papeštva in Cerkve, takšna nezadovoljstva pa so se nabirala že vrsto desetletij. To miselnost pa je bilo mogoče občutiti na več ravneh življenja, tudi v umetnosti.

Dva dela Evrope, dve renesansi
To je bil tudi čas krščanskega humanizma, ki je že nekaj časa zaposloval glave največjih piscev, umetnikov in mislecev tako na jugu kot na severu Evrope. Novo humanistično mišljenje je sprva zaživelo na jugu stare celine, natančneje v Firencah, kjer je v 15. stoletju ob večjem osredotočanju na človeka v novi luči zaživelo tudi umetniško izražanje, v zgodovino umetnosti zapisano kot renesansa. Podobni vzgibi pa so se, sicer z nekolikšnim zamikom, začeli tudi v severnem delu Evrope, torej v nemških, holandskih in flamskih deželah, zaradi posebnega značaja pa tamkajšnje umetniško ustvarjanje druge polovice 15. in celotnega 16. stoletja imenujemo severna renesansa.

Posvetno življenje Rima
Če je italijanski oziroma rimski duhovščini po glavi rojilo vse kaj drugega kot ponižnost in pobožnost in so zlasti papeži s svojim posvetnim življenjem dajali celo vrsto iztočnic za kritiko (spomnimo se le papeža Aleksandra IV. Borgia), pa je mislece in duhovščino na severu zaposlovalo prav opozarjanje na izbiro prave poti ter zvesto sledenje idejam krščanskega moralizma.

Moralistični poudarki na platnu
Zato je tudi severnjaška umetnost mnogo bolj nasičena z raznoraznimi moralističnimi poudarki, ki služijo temu, da opazovalca dela usmerijo na pravo pot. Z idejo o svobodni volji, ki jo je na svojem platnu leta 1514, torej tri leta, preden je Luther na vrata wittenberške cerkve pribil svoje teze, zajel flamski slikar Quentin Massys (1485-1530), so se sicer v 15. stoletju ukvarjali že italijanski humanisti, a prav nič bolj tuja ni bila severnoevropskim mislecem.

Ideja o svobodni volji
Pred nami je zakonski par, ki sedi za mizo. Mož je zaposlen s štetjem oziroma tehtanjem denarja, žena pa je še pred nekaj trenutki brala molitvenik. Gre torej za poudarek človekove svobodne odločitve, ali bo delal dobro ali slabo. Glavni nauk slike je izražen prav v ženi, ki je pravkar obrnila list in se ozrla k možu. Znajdemo se pred ključnim vprašanjem, kaj bo naredila v naslednjem trenutku - ali bo odrinila knjigo in se posvetila zlatnikom ali pa se bo zatopila nazaj v knjigo.

Glavni nauk slike je pospremljen z vrsto simboličnih predmetov – jabolko, ki je simbol izvirnega greha, knjige kot simbol učenja krščansko-humanističnih tekstov ter ugasla sveča spominjajo na minljivost vsega.

O svobodni volji je pisal tudi Erazem Rotterdamski, ki se je prav s knjigo O svobodni volji (izšla je v Baslu leta 1520) v "sporu" z Luthrom postavil na katoliško stran. Svobodna volja pa je tako postala temelj krščanskega humanizma, ki je človeku dajal izbiro, da se odloči za dobro ali zlo, za zveličanje ali pogubo.

Maja Kač