Pri rokokojskih slikarjih erotični poudarki niso več potrebovali izgovorov drugačne motivike, ki je upravičevala umestitev akta v sliko, ampak so prav takšni poudarki postali tisto, kar so naročniki iskali v svojih slikah. Če se spomnimo, da gre za čas, ko je Franciji še vladal Ludvik XIV., vrhunec pa je slikarstvo doživelo v času vladavine Ludvika XV., torej čas razsipnih dvornih zabav in lahkotnega življenja v Versaillesu, nas nenadno zanimanje za erotiko med francoskimi slikarji prav nič ne preseneti.

Portretni akt kraljeve ljubice
Lahoten in eleganten način slikanja, ki je zaznamoval takratno umetnost, je izrazit tudi na portretnem aktu Madmoiselle O'Murphy, ki ga je Boucher (1703–1770) naslikal leta 1752, danes pa ga hranijo v Wallraf-Richartz-Museumu v Kölnu. Marie-Louise O'Murphy (1737-1818) je bila ljubica Ludvika XV., s katero je imel kralj tudi nekaj otrok. Hladnim, resnobnim in odtujenim dvorskim portretom se je zdaj pridružil tudi erotični portret, na katerih pa lahko pričakujemo seveda le vladarjeve ljubice.

Nova stopnja velikih ležečih aktov
Novost v dotedanji tradiciji slikanja aktov predstavlja predvsem postavitev figure, ki je takratnim likovnim kritikom predstavljala skrajni primer neprimernosti in pokvarjenosti. Ne le, da figura ni več upodobljena s sprednje strani, ampak je zleknjena na trebušno stran, gledalec pa jo opazuje od strani. Poleg tega pa je zdaj povsem zlomljen vzorec idealne enotne in elegantne t. i. S-linije ženskega telesa, kot jo je v svojem opusu prinesel Giorgione in jo nato razvijal Tizian. Celotni potek telesa pokvarijo noge, ki se zaključijo izrazito neelegantno.

Še bolj je ta poudarek očiten pri sliki Odaliska, ki jo je Boucher naslikal okoli leta 1745, kjer opazujemo hrbtno stran portretiranke, ki se izzivalno obrača k nam. Pri Madmoiselle O'Murphy vse te poudarke še stopnjuje s toplimi zlatimi odtenki, ki dajejo celoti dodatno sozvočje.

Narava je preveč zelena
S takšnimi slikami Boucher pooseblja duh časa sredine 18. stoletja. Umetnik, ki je poleg Watteauja in Fragonarda eden najpristnejših predstavnikov rokokoja, je značilnosti takratnega slikarstva navsezadnje zajel z besedami, da je narava "... preveč zelena in slabo osvetljena". V 40. letih si je Boucher pridobil naklonjenost in pokroviteljstvo Madame de Pompadour in z njeno pomočjo postal glavni slikar Ludvika XV. Njegove lahkotne slike golih boginj in nimf, upodobljenih na raznih mitoloških in alegoričnih prizorih, so navduševale predstavnike pariških višjih razredov, katerih elegantne domove je dekoriral.

Maja Kač