Pisalo se je torej leto 1907 in v pomladnih mesecih se je veliki umetnik 20. stoletja lotil slikanja Avignonskih gospodičen, za katere ne vemo točno, kdaj so bile dokončane, a zagotovo jih je še večkrat dopolnjeval in spreminjal. Slika, na kateri ženski akt ni več simbol človekovega sožitja z naravo, ampak gre za upodobitev prostitutk, se je zdela celo njegovim prijateljem naravnost odurna in tudi sam slikar z njo ni bil povsem zadovoljen, zato jo je še istega leta odložil na stran.

Preden se je Picasso lotil slike, ki je danes hranjena v muzeju MOMA v New Yorku, kjer so ob stoletnici pripravili tudi poseben program, se je na realizacijo tega monumentalnega dela (244 x 234 cm) pripravil s številnimi osnutki, na katerih je sprva dodal oblečeni moški figuri mornarjev, ki pa jih je pozneje odstranil.

Odkritje afriške umetnosti
V Avignonskih gospodičnah lahko sledimo predvsem dvema vplivoma, iz katerih je črpal umetnik. Poglavitni vpliv je brez dvoma Cézannov, pri katerem se je Picasso navduševal predvsem nad načelom o »realizaciji« motiva. Nazadnje je vpliv Cézanna nespregledljiv pri desni sedeči figuri (spomnimo se Cézannovih Kopalk). Zasledimo pa tudi naslon na afriško črnsko kiparstvo, na katerega je Matisse umetnika opozoril že leta 1906, Picasso pa ga je začel razumevati in se nad njim navduševati leto pozneje, torej v času ko je slikal Avignonske gospodične. Ta vpliv je mogoče zaslediti prav v maskastih obrazih desnih dveh figur, ki jih nekateri interpretirajo z liki mornarjev.

Vendar pa bi bili krivični, če bi Picassovo umetnost v tem času povezovali le z omenjenima dvema vplivoma. Cézannov je bil sicer zagotovo najmočnejši in najtrajnejši, vendar pa je bil Picasso v prvih razvojnih stopnjah nemiren eklektik, zato so nanj vplivale tudi romanska umetnost njegove rodne dežele Katalonije, gotska umetnost, El Greco in drugi slikarji španskega 16. stoletja, poleg tega pa tudi nekaj mlajših slikarjev, kot so Toulouse-Lautrec in fauvisti.

Surovo podajanje geometričnih oblik
Avignonske gospodične je umetnik naslikal surovo in jih zasnoval z grobimi štrlečimi oblikami. Te zaznamujejo zlasti skrajno levo figuro, ki ji je umetnik preslikal obraz, da je tako dodatno poudaril njegov primitivni videz, povečal je tudi njeno vzdignjeno roko in enako storil z levim stopalom. Še bolj surovo, že skoraj grozljivo, je upodobil obraza figur na desni strani platna, med katerimi ena sedi, druga pa je gleda izza zaves.

Na Avignonskih gospodičnah je torej Picasso združil razumnost afriškega kiparstva s Cézannovimi načeli in ustvaril delo, ki ga zaznamujejo geometrične prvine, ki se ujemajo z enakimi slogovnimi prvinami kubizma, vendar pa to še ni bil kubizem. Delo se kaže s slogovno nestalnostjo in različnostjo, kar je nazadnje posledica večkratnega dopolnjevanja in »popravljanja« dela. Med letoma 1907, ko je začel slikati obravnavano delo, do leta 1909 (ko je nekaj časa preživel v Horta de Ebro), pa je Picasso temeljito pretehtal svojo umetnost. In kar je na Avignonskih gospodičnah še manira, se je na delih, kot je na primer Portret Fernanda, razvilo v slog. Razvila se je umetnost, ki jo je Picasso sam opredelil kot umetnost, ki se ukvarja predvsem z oblikami, ko pa je oblika enkrat uresničena, zaživi lastno življenje.

Maja Kač