Med svojo kariero je Marija Vera izoblikovala več kot dvesto osemdeset ženskih likov, ki jih po večini druži dejstvo, da gre za radikalne ženske z željo po neodvisnosti in samopotrditvi (od vlog junakinj, ljubimk, mučenic, svetnic do bojevitih upornic). Zemljevid njenih potovanj in s tem tudi prostorov njenega dela se razteza vse od Dunaja, prek Berlina do St. Petersburga, Gdanska, Sarajeva, Beograda in končno Ljubljane. V letih 1907–1954 je delovala v enajstih gledališčih, ki – glede na današnji zemljevid – stojijo v osmih državah, kar je obenem pomenilo, da je nastopala v nemščini, slovenščini in srbohrvaščini, pri tem pa sodelovala tudi z vodilnimi gledališčniki takratnega časa; Josefom Kainzem, Maxom Reinhardtom, Elisabeth Bergner.

Marija Vera se je kot Franciska Xaveria Maria Eppich rodila v Kamniku 22. novembra 1881. Pri trinajstih je ostala brez staršev in se preselila k stricu, kaplanu, v Lipico. Izkušnja s smrtjo je zaznamovala njeno življenje, predvsem pa njen tragičen odnos do sveta. Leta 1897 je v Gorici začela obiskovati Cesarsko-kraljevo žensko učiteljišče, kjer sta se šolali tudi njeni starejši sestri. Že takrat je kazala svojo nagnjenost k gledališču; pogosto je zaprta v sobi recitirala poezijo, nastopala je z deklamacijami, obiskovala plesne vaje ter oboževala maškarade in oficirske plese.

Prek malomeščanske ozkosti
Po končanem šolanju je Marija Vera leto dni poučevala v dvorazrednici na Pliskovici, nato pa še dve leti V Štanjelu. To je bil čas, ko se je vse bolj zavedala, da učiteljski poklic ni zanjo in se kljub meščanskemu prepričanju – da je igralstvo nevaren poklic, ki vodi v razočaranje – odločila prav za to pot. Gledališče ji je nudilo možnost osvoboditve izpod jarma malomeščanske ozkoglednosti in možnost uveljavitve lastnih talentov zjunaj tradicionalno začrtane vloge ženske in zanjo mogočih poklicev.

Tako se je 24-letna Franciska Xaveria Maria Eppich odpravila na Dunaj, kjer se je vpisala na konseravtorij za glasbo in igralsko umetnost. Že njeni prvi nastopi so pokazali, da gre za nadarjeno, inteligentno igralko s tragično močjo in sposobnostjo upodabljanja zapletenih značajev. Vse to je vodilo k podpisu pogodbe s (še danes) slovitim dunajskim Burgtheatrom, ki je bilo takrat vodilno gledališče Avsto-Ogrske. Njen angažma naj bi se začel jeseni 1908, predtem pa je morala opraviti preizkusno dobo v enem izmed manjših gledališč. Priložnost je dobila v züriškem Stadttheatru, kjer je preizkus z odličnimi upodobitvami klasičnih tregedijskih vlog (npr. Devica Orleanska, Marija Stuart …) opravila.

Poročena igralka? To pa ne!
Vendar kljub uspešno opravljeni 'uvajalni dobi' podpisa pogodbe z Burgtheatrom nikdar ni bilo. To pa zato, ker se je poročila z baronom nemško-ruskega (sicer je prihajal iz Latvije) rodu Ottom von Osten Sackonom in januarja1909 rodila hčerko Mario Luise. V pismu, ki ga je Maria Vera dobila od uprave dunajskega gledališča, je med drugim zapisano: "Stvar je taka: imate pogodbo z Burgtheatrom, a lahko stopite v zakon le s privoljenjem gledališke uprave. Ne dvomim, da bi vam pristojni dali potrebno dovoljenje. Toda nastane vprašanje, ali je gledališče še zainteresirano za poročeno igralko Vero /…/ Na splošno je zadeva taka, da gledališča niso posebno vesela, če se že najmlajše članice predstavljajo kot gospe."

Z začetkom 1. svetovne vojne pa je zakon z von Osten Sackonom razpadel; mož se je s hčerko umaknil v Rusijo – kar je igralko nedvomno močno zaznamovalo –, po ruski revoluciji pa so se za njim izgubile vse sledi.

Na mnogih nemških odrih
Potem ko se sodelovanje z Burgtheatrom na Dunaju ni izšlo, je Marija Vera ostala V Zürichu, nato je leto dni igrala v Mannheimu, leta 1911 pa je postala članica Deutsches Teatra v Berlinu, ki ga je vodil slavni režiser Max Reinhardt. Pozneje je igralka Berlin označila kot mesto najtršega in brezvestnega boja za uspeh, obenem pa tudi višek igralskega uspeha. Z Reinhardtovim ansamblom je gostovala v Budimpešti, Rigi, St. Peterburgu, Dresdnu in Frankfurtu. Vse do leta 1917 je njena igralska pot potekal po mnogih nemških odrih, po koncu 1. svetovne vojne pa se je odzvala vabilu novoustanovljene jugoslovanske države in leta 1919 prišla v sarajevsko gledališče, nato v Novi Sad in Beograd, leta 1923 pa v Ljubljano.

Gospa iz samotne vile izpod Rožnika
V Ljubljani se je – ne glede na to, da s položajem slovenskega gledališča nikakor ni bila zadovoljna – Marija Vera počasi udomačila. Od ljubljanskega gostilničarja Josipa Čada je 15. maja 1929 na robu tivolskega parka kupila veliko zemljišče, kjer je v le nekaj mesecih po načrtih arhitekta Maksa Strenarja zrasla za ljubljanske razmere nenavadna hiša z okroglim stolpom. Pozornosti Ljubljančanov pa Marija Vera ni zbujala le z nenavadno vilo v slogu bauhausa, temveč tudi s tem, da je imela že pred 2. svetovno vojno telefon in avtomobil.

Potem ko je bila vila zgrajena, se je Marija Vera umaknila v samoto. Družabnega mestnega življenja se ni udeleževala, med sodobniki pa je veljala za 'odljudno umetnico', ki se ji je le redkokdo uspel (in tudi upal) približati. Večino prostega časa je preživljala doma, kjer je sprejemala tudi obiskovalce, ki so njeno bivališče doživljali kot zmes bohemstva in resnobnosti. Ena izmed obiskovalk Maša Slavčeva je vilo pod Rožnikom opisala takole: "Breze v rebri za vilo, razgled s stolpa na vrhove dreves, na zasanjani Krim, okoli in okoli pa tišina – vse to je ustvarilo vzdušje, v katerem je umetnica najbolj svesna same sebe in svojega odnosa do sveta in ljudi in tu so se porajale njene vloge. In kakor je bila Marija Vera svetska žena, umetnica, mati, popotnica in bohem, tako je bila njena soba v pritličju stolpa zmes vsega tega …"

Zadnja leta
Življenja za Marijo Vero pa v socialistični Jugoslaviji ni bilo ravno najlažje; kot svetovljanska igralka slovensko-nemškega rodu z aristokratskim naslovom ni sovpadala s takratno podobo državljana/ke Jugoslavije. Njeno nelagodje ob političnih spremembah so nakazovala dejstva, da je pri izpolnjevanju podatkov neredko prikrivala hčerko, ki je živela v tujini, pri znanju jezikov pa je navajala, da zna le srbohrvaško in nemško samo pasivno. Marija Vera je umrla 12. januarja 1954.