V rubriki Živel, ustvaril, ostal v spominu predstavljamo tokrat enega tistih umetnikov, ki sodijo v sam vrh slikarstva 20. stoletja. Njegovo delo bomo poskušali osvetliti nekoliko drugače kot do zdaj, in sicer ob oktobrskem Philologosu, pogovornem večeru, ki je potekal na temo Kdo je avtor Marka Rothka. Kot izhodišče je pogovoru služilo besedilo iz nedavno izdanega prevoda Rothkove knjige Umetnikova realnost (prevod Janko Lozar), gosta pogovora pa sta bila akademska slikarja Borko Tepina in Robert Lozar. Ena od osrednjih misli večera je bilo prav aktualiziranje Rothkovih dilem o likovni umetnosti in njegovega vprašanja 'čemu sploh slikarstvo'.

Življenje in delo
Mark Rothko se je rodil v Devinsku leta 1903. V ZDA je z družino emigriral pri desetih letih in med letoma 1921 in 1925 študiral na univerzi Yale in na Art Students' league v New Yorku. Ukvarjal se je predvsem z barvnimi vprašanji in proučeval Jungovo teorijo. Leta 1933 je imel svojo prvo samostojno razstavo v Contemporary Arts Gallery v New Yorku. Delo Umetnikova realnost, ki jo je njegov sin izdal šele po očetovi smrti (leta 1970 je v New Yorku naredil samomor), je nastala nekje med letoma 1936 in 1941, torej še pred časom, ko je izoblikoval svojo značilno likovno govorico.

Med letoma 1942 in 1947 so namreč nastajale še nadrealistične, biomorfne slike, šele v naslednjih treh letih pa je naslikal tista značilna dela, sestavljena iz dveh ali treh barvnih pravokotnikov, ki lebdijo drug nad drugim na drugače obarvanem ozadju. Ob konturah posameznih pravokotnikov lahko čutimo pronicanje barvnega ozadja skozi mehkobne barvne tančice, saj linije niso ostro prisekane, ampak so te barvne podlage komaj zaznavne.

Abstraktni ekspresionizem in nastop poparta
Mark Rothko je živel v času, ko so se začeli v ZDA ob abstraktnih ekspresionistih (poleg Rothka so bili to med drugim še Barnett Newman, Willem de Kooning in Ad Reinhardt) vse glasneje predstavljati umetniki, ki so približevali visoko umetnost popularni kulturi. Rothko je na novo umetnost poparta v svojih besedilih odgovarjal z zavračanjem. Danes, ko je od tega preteklo že 50 let, ko se zdi, da je ta paradigma že davno prežela naša življenja in je splošno znano, da meje med visoko umetnostjo in popularno kulturo ni več, razmišlja Robert Lozar, je Rothkova misel dragoceno pomagalo o ponovnem razmisleku.

Neresen odnos do visoke umetnosti
Lozar opaža, da smo prisotni v družbeni situaciji, ko je v zraku zahteva po aktivnejši vlogi umetnika in se pojavlja poskus izganjanja kontemplativnosti iz umetniške izkušnje. "Mnogo umetnikov je mnenja, da se je treba prilagajati gledalcem, ki so postali mnogo bolj neobčutljivi; da jih je torej treba nagovoriti v petih sekundah in jim zadovoljiti lažne čute." A sam je prepričan, da mora biti kontemplativnost ena od duhovnih strategij človeka. "Tu je mogoče prišel čas, da se spet poiščejo sestavine, da se zopet spregovori o sliki kot sliki, o pisanju kot pisanju." Popkultura nenehno ponavlja, da je treba rušiti meje med visoko umetnostjo in množično kulturo. Pa vendar visoke umetnosti sploh nihče več ne jemlje resno, še opaža Lozar.

Umik od kontemplacije?
Slikar in profesor na ALUO-ju Jožef Muhovič je opisal običajno izkušnjo gledalca ob srečanju s pravim Rothkom (torej ne reprodukcijami), ko slike gledalca naravnajo najprej v kontemplativno držo, preden ga naravnajo v intepretativno držo. Danes opaža drugačno situacijo, ko umetnost nagovarja gledalca na mentalni ravni. Umetniki pri tem pomagajo s teksti in razlagami, "same prezence je pa razmeroma malo." "Nisem še srečal nikogar, ki bi se zelo spuščal v verbalno interpretacijo Rothkovih slik. Nekaj se je očitno spremenilo v tem subjektu ali pa v tem umetniškem objektu, ki je nekoč subjekta povabil v svoje domovanje, danes pa ga kliče."

Slika mora peljati do nečesa lepega
Borko Tepina je brez vsakršne vrednostne ocene opozoril, da se v današnji umetnosti forma odklanja, prevladujejo pa diskurzivne prakse, prilaščanja, prestavljanja kulturnih predmetov, lepljenje citatov in kloniranje. Vse to je povsem nasprotno Rothku, ki je zagovarjal zelo kompaktno obliko umetnosti, kjer dela umetnik sliko, ki naj bi gledalca vodila do nečesa lepega.

Sklenimo z besedami samega umetnika, ki je slikarstvo razumel kot posebno obliko družbene akcije. "Dejstvo, da se ljudje zlomijo in jočejo, ko se soočijo z mojimi slikami, kaže na to, da lahko komuniciram s tistimi najbolj osnovnimi človeškimi čuti ... Ljudje, ki jočejo pred mojimi slikami, doživijo enako religiozno izkušnjo, kot sem jo sam med slikanjem. In kdor pravi, da ga ganejo le barve mojih slik, je zgrešil bistvo."
Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si