Vendar po resnici povedano tudi drugod, v drugih deželah in državah, ni bilo vse rožnato. Tudi tam nam kultura in umetnost marsikdaj predstavljata dokaj razburljive življenjepise. Žalostni usodi se tako ni mogel izogniti niti tako slaven in občudovan pisatelj, kot je bil Guy de Maupassant. Nekega poletnega dne - povejmo natančno, 6. julija - pred sto dvajsetimi leti je namreč svoje življenje končal v umobolnici.
Rojstvo novega genija
Leto 1850 bo za vedno ostalo zapisano v zgodovini francoske in obenem tudi svetovne literature. Kot leto sreče in nesreče hkrati. Sredi poletja - 18. avgusta - je namreč umrl slavni romanopisec Honore de Balzac, trinajst dni pred tem, 5. avgusta, pa se je rodil Guy de Maupassant. Zdelo se je, kot bi neka nevidna roka poskrbela, da se bo delo velikega mojstra literature srečno nadaljevalo še za prihodnje rodove.
Rojstni kraj Henrija Reneja Alberta Guya de Maupassanta ni natančno določen. Največkrat navajajo grad Miromesnil blizu Dieppa v francoski pokrajini Normandija, kjer se je rodil v družini potomcev obubožanega plemstva. Bil je prvi sin Gustava de Maupassanta in Laure Le Poittevin. Zakonca se zaradi moževe lahkoživosti nista ravno razumela in zlobni jeziki so že napletli govorice, da je Guyev pravi oče znani pisatelj Gustave Flaubert, ki je bil prijatelj Laurinega brata Alfreda Le Poittevina.
Pri svojih šestih letih je Guy dobil brata Herveja. Ker je zakon postal nevzdržen, se je mati Laura vrnila v svoj rodni kraj Etretat in s sabo odpeljala tudi oba sinova. Mali Guy je od tedaj živel povsem pod njenim vplivom. Bila je zelo načitana ženska, ki se je navduševala nad klasično literaturo. Imela pa se je priložnost tudi seznaniti z najnovejšimi deli tistega časa. Prvo šolsko znanje je njenemu mlademu sinu nudil kar krajevni župnik.
V Franciji živeči ruski pisatelj Ivan Turgenjev je leta 1852 izdal Lovčeve zapiske. Leta 1857 pa sta izšli dve zelo odmevni in provokativni knjigi: Flaubertova Madame Bovary (Gospa Bovaryjeva) in Baudelairove Les Fleurs du Mal (Rože zla). Turgenjev je potem leta 1862 izdal še roman Père et fils (Očetje in sinovi). To je bila literatura časa, v katerem je odraščal mladi Guy. Že kot trinajstletnik se je v skromnem pisateljevanju prvič poskusil tudi sam.
V letih 1859-60 je bil gojenec Lycée Imperial Napoleona v Parizu. Sicer pa je do svojega trinajstega leta mirno živel v materini družinski vili Verguies. Naužil se je srečnega podeželskega življenja, ki ga je pozneje tako podrobno predstavil v svojih zgodbah. Ribiči, mornarji in kmetje iz njih so imeli svoje "izvirnike" prav v krajih Maupassantove mladosti.
Pri trinajstih so ga poslali v cerkveni zavod v Yvetoju. Zaradi živahnosti pa je bil kaj kmalu izključen. Nato je bil sprejet v gimnazijo Lycée Pierre Corneille v Rouenu, kjer je študiral retoriko in filozofijo. Tista leta naj bi se spoznal tudi s pisateljem Gustavom Flaubertom ter pesnikoma Algernonom Charlesom Swinburnom in Louisem Bouilhetom. Tedaj sta ga namreč že zanimala poezija in gledališče. Brata Goncourt sta leta 1869 izdala knjigo Madame Gervaisais, Alphonse Daudet pa Les Lettres de mon moulin (Pisma iz mojega mlina), medtem ko je zadnji že leto prej presenetil z delom Le Petit Chose. Tudi Gustave Flaubert je leta 1869 povečal zbirko svojih romanov. Izšla je L'Éducation sentimentale (Vzgoja srca). Guy je imel torej kar veliko branja, sam pa se je vpisal na pravno fakulteto v Parizu. Posamezne literarne poskuse mu je sedem let uspešno "trgal" njegov stric, ki ga je bodril in opogumljal za boljše pisanje: "Pojdi in poglej svet okoli sebe, pa mi potem v stotih vrsticah napiši, kaj si videl."

Usodna vojna
Leta 1870 je izbruhnila vojna med Francijo in Prusijo. Guy se je priključil vojski kot prostovoljec. Spopadi na bojišču in dogajanje v zaledju so zopet dali mnogo snovi za njegova poznejša dela. Potem pa je prišla še slovita pariška komuna, ko je v Parizu spomladi 1871 za nekaj mesecev oblast prevzelo ljudstvo. Septembra pa se je Maupassant odločil zapustiti vojaške vrste.
Službena leta
Po vrnitvi iz vojske se mladi Guy de Maupassant ni odločil za nadaljevanje študija. Materi je namreč zmanjkalo denarja za njegovo šolanje. Zato se je iz rodne Normandije za stalno preselil v Pariz. Zaposlil se je na ministrstvu za pomorstvo. Tu je spoznal nove tipe ljudi in značajev - mestno uradništvo. Spet je vestno sledil dogajanju v domači literaturi in spet je imel kaj videti. Literatura je dobila nov zagon v delih modernih naturalistov, na likovnem področju pa so se začeli uveljavljati impresionisti. Tudi mladi Guy se je leta 1875 prvič pokazal svetu. Pod vzdevkom Joseph Prunier je namreč v časopisu objavil svojo prvo zgodbo La Main d'ecorche.
Leta 1876 je začel pisati za gledališče. Pod vzdevkom Guy de Velmont pa je v listu La Republique des lettres objavil svojo začetniško poezijo. Pisal je tudi članke za La Nation. Tega leta se je pri pisatelju Zolaju začela zbirati druščina mladeničev, pozneje imenovana "medanovci", ki so jo poleg tega romanopisca sestavljala še druga poznejša ugledna imena. Le eden izmed njih je imel že objavljeno knjigo, drugi pa so se še udinjali pri raznih časopisih. Najprej so se vsak četrtek sestajali v njegovem pariškem stanovanju, nato pa v njegovi vili v Medanu poleg Pariza.
Za Guya de Maupassanta pa se je še posebej zavzel pisatelj Gustave Flaubert, ki mu je postal mentor. Na njegovem samotnem domu v Croissetu blizu Ruena se je Guy spoznal tudi z znanimi pisatelji tedanjega časa, denimo z Emilom Zolajem in Rusom Ivanom Turgenjevom.
Po napornem vsakodnevnem uradniškem delu, kjer je po osem ur na dan presedel za mizo in "premetaval" številke ali izdeloval razne statistike, je popoldne neutrudno pisal. Proste sobote in nedelje pa je preživljal v družbi pariških čolnarjev in lahkoživih deklet – to zadnje mu je pozneje prineslo težke zdravstvene posledice.
Leta 1878 je po posredovanju Gustava Flauberta presedlal na prosvetno ministrstvo. Začel je pisati članke za Le Figaro, Gil Blas, Le Gaulois in L'Echo de Paris. Gil Blas je bil liberalnega značaja in v njem je poslej objavljal svoje fantastične in šokantne zgodbe, v Gauloisu, vladnem listu, pa realistične pripovedi, posvečene vsakdanjim življenjskim težavam.
Leta 1878 je Maupassant napisal tudi prvo knjigo Heraclius Gloss, ki pa ni izšla in je veljala za izgubljeno do leta 1922, ko so jo našli.
Leto pozneje (1879) pa je debitiral v gledališču z delom Histoire du vieux temps. Poleti je začel tudi svoja potovanja po Bretaniji in drugod. Novembra je Revue moderne et naturaliste objavil eno njegovih pesmi, kar je sprožilo polemiko, ki se je končala šele februarja 1880.
Leto 1880 pa je bilo prelomno zanj in za Emila Zolaja. Prvi je objavil svoj odmevni roman Nana, ki se dogaja tik pred francosko-prusko vojno, Maupassant pa je prekinil svoje redne zaposlitve in se meseca junija podal v negotove pisateljske vode.
Začetniški svobodnjak
Prvo delo, s katerim je novopečeni pisateljski svobodnjak Guy de Maupassant vzbudil pozornost, je bila krajša pripoved z naslovom Boule de Suif (Debeluška), ki je izšla v zborniku Les Soirées de Medan (Večeri v Medanu). Ta knjiga obsega šest zgodb iz francosko-pruske vojne, začenši z Zolajevo Attaque du moulin (Napad na mlin). Nato sledi Maupasantova Debeluška, ki je najboljša pripoved v tem zborniku. Prijatelj Flaubert, ki je bil tedaj že na smrtni postelji, umrl je 8. maja 1880, jo je označil kot "mojstrovino, ki bo trajala večno".
Maupassant pa je zbral tudi svoje pesmi in jih objavil v zbirki Des vers (Pesmi).
Njegovo zdravstveno stanje pa ni bilo najboljše. Začele so se mu pojavljati težave z očmi, kar je bilo seveda posledica mukotrpnega desetletnega birokratskega dela po osem ur na dan v pisarnah obeh ministrstev.

Do prvega romana
Prvi zgodbi v Medanskem zborniku je že leto zatem (maja 1881) sledila zbirka La Maison Tellier (Hiša Tellier), ki prinaša množico krajših pripovedi. Te je Maupassant objavil že v rednem časopisju. Prav taka je tudi druga zbirka Mademoiselle Fifi (Gospodična Fifi) iz leta 1882. Potem pa je prišel že čas za obsežnejše delo. Svojemu prvemu romanu je dal naslov Un vie; torej Življenje. Po slovensko so ga prevedli kot Njeno življenje, Hrvati kot Jedan život, angleži pa kot A Woman's Life. Podnaslov pa se glasi: Skromna resnica. Spet gre seveda za podlistek, ki je od 27. februarja do 6. aprila izhajal v listu Gil Blas. Zgodba govori o poročeni ženski, ki se slabo znajde v svojem zakonu. Izšla je tudi zbirka sedemnajstih kratkih zgodb z naslovom Les Contes de la Bécasse. Po izidu romana je decembra odšel na potovanje. Tega leta pa se je (že februarja) rodil prvi od treh otrok, ki jih je Maupassant imel z Josephino Litzelmann.
Tega leta pa so umrli slikar Édoard Manet, pisatelj Ivan Turgenjev in skladatelj Richard Wagner. Znani filozof Friedrich Nietzsche pa je izdal svoje najodmevnejše delo: Also sprach Zarathustra (Tako je govoril Zaratustra).

Junaki Maupassantovih zgodb so bili pripadniki srednjega sloja v Parizu in njegovi rodni Normandiji ter normandijska vas s svojimi značilnimi ljudskimi tipi. V delavske vode kot denimo izraziti naturalist Zola s svojim Germinalom ni posegal. Prav tako tudi ni opisoval visoke buržuazije. Njegovi junaki imajo preproste vsakodnevne težave, med njimi ni ljudi, ki bi posegali za kakimi višjimi cilji, kot to zaznamo denimo pri našem Ivanu Cankarju. Zato ni nič čudnega, če se je marsikateri bralec tistega časa prepoznal v kaki Maupassantovi knjigi in so te prav zaradi tega imele tako velik tržni uspeh.
Leto 1884
Več kot 25 tisoč izvodov njegovega prvega romana, ki so bili prodani v letu dni, je Maupassantu vlilo nove pisateljske moči. Prav zato je bilo njegovo naslednje leto izredno plodovito. Izdal je popotno zbirko Au soleil in tri knjige zgodb Miss Harriet (Gospodična Harriet), Les Soeurs Rondoli (Sestre Rondoli) in Claire de lune (Lunin sij). Alphonse Daudet pa je tega leta izdal roman Sapfo.
Bel Ami
Leto 1885 je prineslo največjo Maupassantovo uspešnico - roman Bel Ami oziroma Lepi striček, kot ga je pozneje domiselno prevedel Oton Župančič. Zgodba govori o dogodkih v časnikarskem svetu. Prikazuje nam nepomembneža, ki se prikoplje do bogastva in politične moči. Delo je kot podlistek od 6. aprila do 30. maja izhajalo v listu Gil Blas. V štirih mesecih je bilo tiskanih kar 37 izdaj. Maupassant pa je obogatel in si kupil barko. Imenoval jo je po tej zadnji knjigi (Bel Ami) in se odpravil na križarjenje. A ni veliko počival, kajti to leto so izšle še tri knjige zgodb: Yvette, Contes de Jour et de la nuit (Zgodbe z dneva in noči) in Toine (Tonač). Začel pa se je usmerjati tudi v razne duhovnosti. Leta 1885 je umrl Victor Hugo, Emile Zola pa je izdal roman Germinal.

Tretji roman
Neumorno pisateljevanje Guya de Maupassanta se je nadaljevalo tudi naslednji dve leti, ko je dozorel čas za novi roman. Najprej sta leta 1886 zopet izšli dve zbirki kratkih zgodb - La Petite Roque (Mala Roque) in Monsier Parent (Gospod Parent). Spet je križaril s svojo barko in pisal. Tako je leta 1887 lahko predstavil nov roman, ki se začenja v letoviških krogih. Dal mu je naslov Mont-Oriol (Zapeljivec). Besedilo je najprej izhajalo kot podlistek v listu Gil Blas (od 23. decembra 1886 do 6. februarja 1887), potem pa je na svet prišla tudi knjiga. Delala je družbo še eni izpod Maupassantovega peresa v letu 1887- zbirki grozljivih zgodb Horla. Sicer pa je tudi tedaj večino časa preživel na svoji barkači.

Dvoje let, še dva romana in še kaj
V letih 1888 in 1889 so Maupassantovi oboževalci zopet imeli veliko branja izpod njegovega peresa. Najprej je izšel roman Pierre et Jean (Dva brata), naslednje leto pa še Fort comme la mort (Močna kot smrt). V istem zaporedju pa sta izšli tudi dve knjigi kratkih zgodb. Leta 1888 Le Rosier de Mme Husson (Vrtnice gospe Husson) skupaj s potopisno knjigo Sur l'ea (Na vodi) in leta 1889 La Main gauche (Leva roka).
Ker je tisto leto Pariz gostil svetovno razstavo, so meščani v ta namen želeli postaviti neko monumentalno obeležje. Pri izbiri je zmagal Eifflov stolp. Maupassantu pa ta pojava ni bila všeč in skupaj s somišljeniki je zbiral podpise proti njegovi postavitvi. A kot smo videli - brez uspeha. Tega leta pa je tudi umrl njegov brat Herve.

Naše srce
Po treh zaporednih letih, ko je vsako leto izšel po en Maupassantov roman, se je zgodba nadaljevala tudi leta 1890. Tokrat je bil roman posvečen nesrečnemu in večno zaljubljenemu človeškemu bitju, zato je njegov naslov dokaj preprost: Notre coeur (Naše srce). Spet se lahko podamo v življenje pariških salonov, kjer je kraljevala ena izmed mestnih lepotic ter mešala glave samskim in poročenim gospodom.
Maupassant pa je po svoji stari navadi postregel še z zbirko kratkih zgodb L'Inutile Beaute (Nekoristna lepota) in potopisno knjigo La Vie errante (Blodno življenje). Napisal pa je tudi svoje zadnje gledališko delo Musotte

Zaton
Guy de Maupassant je v letih od 1880 do vključno 1890 torej napisal pet romanov, tri potopise, tri dramske igre, pesniško zbirko in več kot dvesto kratkih zgodb, ki so izhajale v rednem tisku ali zagledale luč v šestnajstih knjižnih zbirkah. Neverjetno delo pisateljskega posameznika. V letu 1891 je vztrajno pisal še naprej in imel v obdelavi kar dva romana - Angelus in Tuja duša.
O svojem poslanstvu je Maupassant v pismu eni izmed svojih znank zapisal: "Moj pisateljski poklic mi je tako pri srcu in je tako potreben mojemu življenju, da bi ga ne zamenjal niti za prestol niti za eksistenco neodvisnega, inteligentnega, prosvetljenega milijonarja."
Kdo ve, kako bi se njegova življenjska zgodba še nadaljevala, če je ne bi prekinila bolezen. Ta je bila poleg težav z očmi, ki so mu za kratek čas prinesle tudi slepoto, predvsem psihične narave. Začele so se mu pojavljati razne blodnje. Konec leta 1891 je naredil oporoko. A bolezen psihične narave, ki se ji je pridružil tudi sifilis, sad mladostne lahkoživosti, je napredovala in Maupassant ni videl več rešitve iz te krize. Zato si je ob novem letu 1892 prerezal žile na roki, vendar se je izognil smrti. Dober teden pozneje, 7. januarja, pa so ga sprejeli na zdravljenje. Od tedaj je bival v umobolnici v Passyju blizu Pariza, od koder pa se ni več vrnil na prostost. Smrt ga je doletela v četrtek, 6. julija, pred 120 leti.

Med Slovenci
Francoski pisatelj Guy de Maupasant je bil seveda znan tudi med Slovenci. Ti so ga v glavnem spoznali prek podlistkov v nemškem rednem časopisju, pa tudi po nemških prevodih njegovih knjig. Nekateri (oz. nekatere - teh je bilo glede na ljubezensko vsebino številnih njegovih zgodb verjetno več) pa so ga seveda lahko brali tudi v izvirnikih, saj je znanje francoščine še posebno med mestnimi gospodičnami veljalo za nobleso. Zato ni presenetljivo, da so njegovi oboževalci in oboževalke dokaj hitro izvedeli tudi za njegovo žalostno usodo. Slovenski narod je tako že v petek, 7. julija 1893, dan po pisateljevi smrti, v zaglavju Telegrami poročal o tem dogodku: "Pariz 7. julija. Sloveči romanopisec Guy de Maupassant umrl včeraj v blaznici, star šele 43 let."
Meseca septembra pa je leposlovni list Ljubljanski zvon v članku Znameniti grobovi zapisal tudi tole: "Dne 6.m.m. je umrl v Passyji jeden najznamenitejših romanopiscev francoskih. Guy de Maupassant, šele v 43. letu dobe svoje. Pokojnik je bil izredno priljubljen pisatelj, o katerem se je mislilo, da nekoč še preseže Daudeta ali Zolo. Maupassant je živel v sijajnem razmerji kakor malokateri književnik. Najuglednejše novine so kar tekmovale, da bi si ga pridobile za sotrudnika. Žal, pred letom dnjij se mu je omračil duh, tako da je poslednje čase prebil v blaznici. Maupassant je spisal dolgo vrsto romanov, izmed katerih naj bodo navedeni Boule de suif, Les soeurs Rondoli, Miss Hariette, Bel Ami, Claire de Lune in Pierre et Jean, Delal je tudi na dramatiškem polji in izdal zbirko pesmij Des vers."
Številni prevodi - za začetek le trije
Ljubljanski zvon je ob Maupassantovi smrti leta 1893 navajal še izvirne naslove njegovih del. Nič čudnega, ko pa Slovenci še nismo imeli dostojnih prevodov, kaj šele kake njegove knjižne zbirke. To zadrego sta v prvem desetletju dvajsetega stoletja rešila notar v Podgradu, sicer tudi pesnik in pisatelj dr. Ivo Šorli in študent Andrej Budal. Prvi je leta 1909 pripravil zbirko krajših Maupassantovih zgodb, ki nosi naslov Novele. Vsebuje dvanajst kratkih zgodb. Prevajalec v uvodniku pravi: "Guy de Maupassant spada v ono šolo, ki je tako rekoč prisegla na geslo, da je treba v leposlovni umetnosti vse povedati, zlasti to, o čemer so se tekom stoletij - rekli bi - pobotali, naj se nikar ne pripoveduje. A dasi se drzne na poti realizma mestoma tako daleč, da se zdi, zdaj zdaj se mu spodrsne v močvirje pornografije, vendar ne zataji v sebi nikoli finega umetniškega čuta, ki zna posvetiti z njegovo pomočjo včasih tudi v najbolj odurne nižine človeštva tako, da razsodnega čitatelja ne odbija, temveč pridobiva. Seve, enostranski vidiki – in ali se je že rodil človek, ki ne bi ne bil udarjen z večjim ali manjšim deležem enostranskosti? –morajo roditi povsem enostranske sodbe, tudi glede Maupassantovih spisov. Vse to je čisto prav in v redu. Jezikoslovec in estetik se bosta divila njihovemu krasno izklesanemu, priprostemu, krepkemu slogu, papež jih postavi na indeks, lahkoživo gospodično, ki seže zvečer v postelji raje po opolzkem romanu kakor po molitveniku, bodo morda ščegetali, psiholog bo zajemal iz njih klasičnih primerov za svojo stroko. No, občinstvo se za vse to ne meni, občinstvo jih čita in jih bo pač še tudi čitalo. In to je Maupassant tudi hotel ... Maupassant ni bil izmed umetnikov a la Cankar, da bi pisal jeremijade in farse na rovaš šentflorjanskega občinstva, ampak je prišel svojemu občinstvu – tupatam skoro preveč – naproti. To priča njegov jezik, to pričajo predmeti, ki jih je izbiral za svojo umetnost."
O junakih Maupassantovih zgodb pa Šorli zatrjuje: "Maupassant zajema svoje snovi skoro iz vseh slojev, najčešče pa iz srednjih uradniških krogov in iz priprostega ljudstva. Parižki in normandijski meščan, normandijski kmet, v službi otopel, filistrsko omejen uradnik – to so glavni in najmarkantnejši tipi, ki jih srečujemo v njegovih novelah in povestih, tipi, ki so se mu mojstrsko posrečili, mogoče prav zato, ker jih riše brez posebne simpatije, a tudi brez obsojanja, kvečjemu z neke vrste zbadajočo ironijo."
Ocena zbirke je izšla denimo tudi v listu Dom in svet. Tam je o njej pisal Izidor Cankar, ki se je podpisal kot Franc Bregar: "Maupassant je gotovo izžel iz naturalizma, v čigar dobi se je razvil in umrl, vse najboljše sokove, kar jih je mogel dobiti. Natančna karakteristika, izraz, jasen kot dan in oster kot britev, bistrovidno oko, ki hladno opazuje in v najvsakdanjejšem dogodku zasledi zanimivo črto – vse to ga je dvignilo nad povprečne naturaliste in na ta način mu tudi lahko odpustimo slavo najboljšega novelista. Toda obenem se nam ž njim predstavlja naturalizem v vsej svoji nagoti. Maupassant izbira z mirno vestjo odurnobanalne snovi, ki naj bi pokazale ves nezmisel življenja; to nerazumljivo zmes slasti in bridkosti, brezciljnega trpljenja in neplodne radosti ter raznih čudnih dogodkov, ki jih Maupassant poroča s tiho ironijo, le poroča in nič več. Zato je njegova umetnost kakor časopis, ki poroča in poroča, novico za novico, dogodek za dogodkom, odvija neskončni klopčič življenja in neče ter ne utegne misliti.- Maupassant je umrl leta 1893 v blaznici …"
Takoj naslednje leto pa se je izkazal primorski študent Andrej Budal, ki je prevedel novo vrsto Maupassantovih zgodb. Budal je med letoma 1909 in 1914 študiral romanistiko na Dunaju, v Parizu in v Rimu. Tudi njegova prevodna zbirka, ki jo je podpisal z vzdevkom Pastuškin, nosi naslov Novele. Izšla je v Gorici pri znani Gabrščkovi založbi. O tej izdaji literarni mesečnik Slovan piše: "Francoski novelist vzornik Guy de Maupassant je znan slovenskemu občinstvu, in ta knjiga vsebuje že drugo zbirko njegovih novel in črtic. Prvo je priredil dr. Ivo Šorli. Maupassant se odlikuje tu po svojih kratkih, po večini satirično barvanih črticah in humorja polnih novelah. Pastuškinova zbirka šteje 23 prav srečno izbranih novel Maupassanta, tega najizrazitejšega zastopnika francoske pripovedne literature mlajše realistične smeri. Zato pa priporočamo prav toplo vsem to novo knjigo v prikladni žepni obliki. Črtice so vseskozi prav zabavne in zanimive, pisane z ženijalno nonšalantnostjo novelista –poeta, ki še danes nima para v francoski literaturi."
"V tretje gre rado", pravi slovenski pregovor in tako smo v kratkem času zatem dobili še prvi prevedeni Maupassantov roman. To je bil Bel Ami, ki mu je prevajalec Oton Župančič dal domiselni naslov Lepi striček. Župančič se je pri dvaintridesetih konec leta 1910 vrnil z Dunaja, kjer je študiral in bival že dolgo. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem in tako je leta 1911 izšel Dickensov Oliver Twist, potem pa se je lotil še Francozov. Slovenski Lepi striček je tako kot njegov francoski predhodnik Bel Ami najprej izhajal kot podlistek. Prvo objavo je dočakal 26. marca 1912 na naslovnici Slovenskega naroda v spodnjem zaglavju, imenovanem Listek. Nadaljevanje se je vleklo do konca 31. julija 1912. Potem pa je zgodba izšla še v knjižni obliki v založbi Narodne knjigarne. Knjižica v secesijskem formatu obsega kar 526 strani. Župančič pa je istega leta objavil tudi prevod Daudejevega romana Sapfo.
O Župančičevem prevodu piše mesečnik Ljubljanski zvon takole: "Ko je izhajal Lepi striček V listku Slovenskega Naroda je našel mnogo zvestih čitateljev, ki so vsakikrat radovedno čakali nadaljevanja; kajti čudovita življenjska zgodba Georgesa Duroya, prepletena z raznimi pikantnimi dogodljaji, je pripovedovana s tako živimi barvami, kakor pač to razume mojster francoske novele, Guy de Maupassant. Naši moralisti so se zgražali nad takimi velikomestnimi škandali, rdečica jih je zalila, ko so našli lepo Madaleno v kritičnem položaju z ministrom Laroche-Mathieujem in niti zapazili niso žgoče satire, namenjene propali aristokraciji. Župančičev prevod lahko štejemo med najboljše, kar smo jih dobili v zadnjih letih."
Vzornik in posnemovalci
Maupassantova moč je v kratki zgodbi. Bil je res mojster te tehnike, zato je na Slovenskem, kjer so številni pisatelji živeli od podlistkov v dnevnem časopisju, imel veliko posnemovalcev. Za vzornika pa so si ga vzeli tudi v tehtnejših delih. Maupassant je bil zastopnik realizma, literarne smeri, ki - v nasprotju s predhodno romantiko - življenja v knjigah ne olepšuje, pač pa prikazuje v pravi, včasih dokaj kruti luči. Poleg tega pa je Maupassant po zgledu svojih pisateljskih prijateljev svoje pisanje stopnjeval še v naturalizem, ki za vse hudo na zemlji krivi dednost in okolje, ki jima je nič hudega sluteči posameznik izpostavljen. Tako je tudi skoraj vsa slovenska literatura tistega časa, ki ji ne manjka značilnih mestnih in podeželskih tipov, začinjena s takimi maupassantovskimi junaki. Najdlje pa je v tem pogledu posegla Zofka Kvedrova, ki je leta 1914 pri Slovenski Matici v zbirki Knezova knjižnica (številka XXI) izdala knjigo Njeno življenje. Pripoved sama in glavna junakinja knjige, davkarska hči Tilda Ribičeva, nas izrazito spominjata na Maupassantov roman Un vie, kar seveda v slovenščino prevedemo kot Življenje. Očitno slovenska avtorica tako niti ni poskušala skriti francoskega "očeta" svoje zgodbe.

"Maupassant v novih prevodih"
Prva svetovna vojna je nedvomno prekinila tudi slovensko prevajanje, posebno še tistih avtorjev, ki so bili na drugi strani avstro-ogrskega merilca. Po prevratu pa je zapihal nov veter, saj je bila Francija dolgoletna prijateljica nekdanje samostojne Srbije in je bila tako tudi v Jugoslaviji dana prosta pot za njeno literaturo. Kljub temu pa v obdobju kraljevine najdemo le en sam samcat Maupassantov slovenski prevod. Gre za Zgodbe iz dneva in noči, ki jih je prevedel Janko Tavzes, izdala pa Tiskovna zadruga v Ljubljani - leta 1926.
Morala je torej miniti še ena svetovna morija, da je stari romanopisec na Slovenskem dobil veljavo. Že leta 1947 so izšle Štiri zgodbe iz francosko-pruske vojne pri Slovenskem knjižnem zavodu. Prevedel jih je Bogomil Fatur. Pet let pozneje sta izšla romana Dva brata (prevedel Ivan Skušek) v založbi Slovenskega knjižnega zavoda in Njeno življenje (prevedel Cene Vipotnik) pri Cankarjevi založbi v Ljubljani.
V letu 1955 je v prevodu Vladimirja Levstika pri Cankarjevi založbi že drugič (po letu 1912 namreč) izšel Lepi striček. Štiri leta pozneje pa pri istem založniku še krasotna ilustrirana bibliofilska izdaja Maupassantovih Novel. Prevedel jih je Edvard Kocbek. Debeluška in druge zgodbe je naslov izdaji iz leta 1958. Knjiga je izšla kot šesta številka zbirke Ljudska knjiga, ki jo je začela izdajati Prešernova družba v Ljubljani. Delo je prevedel Edvard Kocbek.
Šestdeseta leta (1962) so prinesla roman Močna kot smrt, ki ga je prevedla Milica Podobnik, potem pa še Kocbekov prevod romana Naše srce (1963), ki je izšel v Ljudski knjižnici Prešernove družbe. Leta 1965 je pri Cankarjevi založbi izšla Maupassantova biografija. Gre za knjigo Nepotešljivo hrepenenje, izvirno Damned shall be desire, ki jo je v izvirniku napisal Stephen Coulter, prevedel pa Marjan Kozina. Izšla je v zbirki Mozaik.
Leta 1966 je enajst let po prvi izdaji pri Cankarjevi založbi znova izšel Levstikov prevod Lepega strička, leto pozneje pa pri Pomurski založbi znova Njeno življenje v prevodu Ceneta Vipotnika.
Maupassantov roman Mont-Oriol je za Pomursko založbo v Murski Soboti prevedla Katja Špur in mu dala naslov Zapeljivec. Izšel je leta 1972. Tega leta pa je v zbirki Sto romanov Cankarjeve založbe zopet izšlo še Njeno življenje: skromna resnica v Vipotnikovem prevodu.
Njeno življenje v Vipotnikovem prevodu je luč sveta ugledalo še leta 1974 (pri Pomurski založbi) in tamkaj znova leta 1982. Leta 1982 pa je pri Prešernovi družbi v nakladi 6.000 izvodov izšla še zbirka zgodb Yvette. Nosi številko 179 v zbirki Ljudska knjiga. Obstajata kar dve opremi za to knjigo. Debeluška in druge novele so po prvi izdaji Prešernove družbe - iz leta 1958 - zopet očarale bralstvo v letu 1985. Leta 1987 sta pri Cankarjevi založbi ponovno izšla Njeno življenje v Vipotnikovem prevodu in umetno ustvarjena zbirka Dvorljive zgodbe (23 po številu), ki jo je izdala Prešernova družba. Zbirka Ljudska knjiga, številka 211.

Očitno so bile začinjene zgodbe bralcem všeč in tako je leta 1988 pri isti založbi izšla na podoben način skovana zbirka Srhljive zgodbe (18 naslovov). Nosi že 219. številko zbirke Ljudska knjiga. Prevajalec obeh je Aleš Berger.
Devetdeseta leta prikazujejo skromno Maupassantovo bero. Izšel je le ponatis Debeluška in druge novele iz zaloge Prešernove družbe, ki nosi letnico 1997. Na Radiu Slovenija pa je v devetdesetih letih nastalo besedilo za radijsko igro Še ljubimca bi rabili, ki jo je na podlagi Maupassantovih zgodb (Nekoč, Pepček) v prevodu Aleša Bergerja napisal Jože Rode.
Celjska Mohorjeva družba je leta 2000 za potrebe mature v letu 2001 natisnila knjigo Onadva in oni, ki analizira tudi Maupassantovo Debeluško. To delo pa je na pragu novega tisočletja (2000) znova prišlo na svetlo v zasebni založbi. Ob vsej tej domači beri pa je bilo Slovencem po knjigarnah ves čas na voljo veliko število Maupassanovih del v izvirniku ali prevodih.
Na malih zaslonih in filmskih platnih
Maupassantove zgodbe so dokaj kmalu zamikale pisce filmskih scenarijev, tako da imamo že v zgodnjih letih kinematografije posnete filme po njegovih predlogah. Prvi se ponašajo še z letnicami v času nemega filma, zadnji pa je bil posnet lani. Prav tako pa je Maupassant uril duhove televizijskih postaj. V tem pogledu se je najbolj izkazala francoska hiša France 2, ki je pripravila tri serije z naslovom Chez Maupassant (Pri Maupassantu). Dve izmed njih sta bili prikazani tudi že na TV Slovenija in predstavljata naslednje zgodbe:
Prva serija - predvajana od 8. 6. 2008: 1. Zgodba kmečke dekle (Histoire d'une fille de ferme), 2. Dediščina (L'Heritage), 3. Oče Amable (Pere Amable), 4. Gospodična Harriet (Miss Harriet), 5. Ogrlica (La Parure), 6. Prijatelja (Deux amis), 7. Oče Hautot in njegov sin (Hautot pere et fils) in 8. Tonač (Toine).
Druga serija - predvajana od 14. 11. 2010: 1. Rožnik kreposti gospe Husson (Le rosier de Madame Husson), 2. Na podeželju (Aux champs), 3. Ta prasec Morin (Ce cocon Morin), 4. Soba 11 (Chambre 11), 5. Poleg postelje (Au bord du Lit), 6. Večerna zabava (Une soirée), 7. Sodček (Le petit Fut) in 8. Prijatelj Joseph (L'ami Joseph).
Tretja serija - še nepredvajano (slovenski naslovi okvirni): 1. Boule de Suif (Debeluška), 2. Yvette (Yvette), 3. Mon Oncle Sosthene (Moj stric Sosthène), 4. Le cas de Madame Luneau (Primer gospe Luneau), 5. L'assasin (Morilec), 6. Une partie de Campagne (Izlet na deželo), 7. En famille (V družini) in 8. Le Vieux (Starec).
Vse te tri serije so tudi že izšle v DVD-formatu in so na voljo na naslovih znanih spletnih trgovin.
Poletni večeri ali popoldnevi z Maupassantom
Guy de Maupassant je nekoč o sebi dejal: "V literaturi sem se pojavil kot komet in kot strela bom izginil iz nje." Imel je prav.
Njegovo zbrano delo obsega 30 knjig. Nenavadno veliko za komaj desetletje pisateljevanja. In to veliko delo se je žalostno sklenilo 6. julija 1893. A kaj hočemo. Poletje leta 1850 je ljubiteljem literature srečno naklonilo Guya de Maupassanta, poletje 1893 pa jim ga je po nedopolnjenih triinštiridesetih letih nesrečno vzelo.
Nam pa poletje v času dopustniških in počitniških dni ponuja lepo priložnost, da se poglobimo v katero izmed Maupassantovih zgodb. Zaradi njegove plodovite ustvarjalnosti nam jih prav gotovo ne bo zmanjkalo.