V prvem in drugem delu zgodbe o medvedu Vojtku smo spremljali njegovo pot od mesta Hamedan v Iranu, kjer so ga poljski vojaki kupili od nekega dečka, prek Palestine in puščav Iraka do Egipta. Od tam ga je pot vodila v južno Italijo, kjer je v bitki za Monte Cassino pomagal svojim soborcem v 22. oskrbovalni artilerijski četi, 2. poljskega korpusa v boju proti nemškim silam, tako da je skupaj z njimi pretovarjal strelivo in drugi nujno potrebni material za vojsko na fronti. V zadnjem delu zgodbe o medvedu Vojtku pa o dogajanju po koncu druge svetovne vojne in o selitvi na Škotsko ter o življenju tam.
Zadnji dnevi vojne v Evropi
Vojtek in tovariši so konec vojne pričakali v Italiji. Razmere so bile kljub pomanjkanju dobre oziroma precej boljše kot marsikje drugje po Evropi. Prehrana je bila zadostna in tudi vitaminov ni manjkalo, saj je bilo dovolj mediteranskega sadja. Vojtek je užival v plavanju v morju in kadar koli je imel priložnost tudi v strašenju mladih in nekoliko starejših dam na plaži in v vodi.

Njegov lovski nagon se je prebudil, ko je videl konje ali osle. Nekega dne se je Vojtek postavil v lovsko prežo, ko je videl osla. Oskrbnik Peter ga je komaj zadržal pri njegovi nameri, da se poda za njim v lov. Ob neki drugi priložnosti pa je Vojtek napadel konja, ki ga je v smrtnem strahu močno brcnil v glavo in si tako rešil življenje. Brca je bila dovolj močna, da Vojtku ni nikoli več padlo na pamet, da bi napadel kakega osla ali konja.
Enoletne "počitnice" v Italiji
Kot je običajno pri projektih večjih razsežnosti, je tudi pred sprejetjem odločitve, kaj storiti s poljskimi vojaki, minilo nekaj časa. Kljub neznani prihodnosti pa se Poljaki vseeno niso pretirano vznemirjali, saj je bil čas v povojni Italiji vse prej kot neprijeten. Hrane je bilo dovolj, pa tudi podnebje je bilo prijetno. Zunanji opazovalec bi morda dobil občutek, da gre za čakajočo vojsko, s katero vodilni, ki so držali v rokah škarje in platno, niso vedeli, kaj storiti, toda vojakom se je čas v Italiji prav gotovo zdel bolj podoben dolgo obljubljenim počitnicam pod mediteranskim soncem. Počitek po dolgih šestih letih vojne je zagotovo dobro del vsem.
Zakulisne politične igre med velesilami so poskrbele, da se je Vojtek skupaj s tovariši odpravil na Britansko otočje. Po dogovoru med Stalinom in zahodnimi zavezniki je imela Sovjetska zveza mandat nad upravljanjem Poljske, v kateri je vzpostavila svojo vlado, ki je bila zvesta Moskvi. Poljski vojaki, ki so se borili pod okriljem britanskih enot in so že poznali ruske metode in njihov način vladanja ter terorja, se v Poljsko pod sovjetsko nadoblastjo nikakor niso hoteli vrniti. Poleg tega so se poljski vojaki borili za poljsko vlado, ki je delovala v izgnanstvu v Londonu, ta pa zdaj po vojni ni bila več legitimna.
Tudi Stalin si ni želel, da bi kakšnega četrt milijona oboroženih Poljakov, vseh izkušenih veteranov druge svetovne vojne, z globokim sovraštvom do Rusov, prišlo na Poljsko in bi tam delali težave novo oblikovani prosovjetski vladi. Sovjetsko vodstvo je zato sklenilo dogovor z Britanci, po katerem bi Poljake namestili v Veliki Britaniji, kjer bi se jim omogočila normalna vključitev v civilno življenje. Velik del poljskih vojakov je sicer znal govoriti poljsko, vendar niso znali ne brati ne pisati v poljskem jeziku, so pa zato znali brati in pisati v angleščini, ki so se je naučili spotoma od angleških kolegov.
Selitev na Škotsko
Po letu dni mirnega življenja v Italiji je sledilo vkrcanje na ladje. Jeseni 1946 se je Vojtek skupaj s soborci odpravil na pot iz Neaplja v Glasgow na Škotskem. Zdaj že razpuščene poljske enote generala Andersa, v katerih je bil tudi medved Vojtek, so bile nameščene v taboru Winfield pri kraju Berwick-upon-Tweed, okoli sto kilometrov vzhodno od Edinburga. Vojtka je tabor vsaj nekoliko spominjal na prijetne dni v Italiji, saj je bil blizu morja in je lahko užival na obali, čeprav je bilo podnebje na Škotskem precej manj prijetno kot na južnem Mediteranu.
Jesenske barve, v katere se odene škotsko podeželje vsako leto, obiskovalca zagotovo ne pustijo ravnodušnega. Vojtku verjetno niso kaj posebnega pomenile, zato pa je takoj po prihodu v novo domovanje začel spoznavati lokalno rastlinstvo oziroma bolje rečeno hrano. Hrana je bila zagotovo njegova šibka točka, zato tudi ni bilo pričakovati, da bo medved s prihodom v novo deželo spremenil svoje stare navade.
Namestitve v taboru Winfield zagotovo ne bi zavidali nikomur, saj so vojaki spali v barakah, v vsaki po trideset mož. Barake so sicer bile ogrevane, toda majhne peči, nameščene v osrednjem delu vsake izmed njih, so bore malo prispevale k občutku domačnosti in topline. Povrhu pa je bila zima 1946-47, po pričevanju tamkajšnjih starejših prebivalcev, med ostrejšimi. Tisto zimo se je živo srebro na termometrih spustilo do minus dvajset stopinj Celzija, kar je bilo v primerjavi z osrednjo ali celo južno Italijo, kjer se temperature le redko spustijo pod ledišče, zelo neprijetno.
Vojtek in zimski spanec
Vojtek ni bil ravno ljubitelj mrzlih zimskih dni, je pa vseeno, po zaslugi svojega debelega kožuha, precej bolje prenašal mraz, kot njegovi človeški sotrpini. Ravno ta kožuh, ki je predstavljal pravo prekletstvo v vročini iraške puščave, mu je na Škotskem pozimi zelo koristil. Zimskega spanja Vojtek ni poznal, saj je bil eden izmed vojakov in kot tak ni mogel spati čez zimo, ker se je v oporišču vedno nekaj dogajalo.
Življenje na škotskem podeželju
Tabor Winfield je bil umeščen ob istoimenskem vojaškem letališču, ki je bilo vzpostavljeno nekaj let pred tem za potrebe obrambe Velike Britanije. Lokalno prebivalstvo se je v nekaj letih dodobra navadilo na številno vojaštvo, zato je bila tudi namestitev Poljakov na območje sprejeta v duhu medvojne oziroma zdaj povojne solidarnosti. Prihod štirinožnega kosmatinca pa je bil kljub vsemu velika atrakcija, tako za odrasle, še bolj pa za otroke.
Vojtek se je zelo hitro spoprijateljil s Škoti, saj so razumeli njegove potrebe in temu primerno poskrbeli za njih. Seveda govorimo o hrani. Vojtka ni motilo, kaj je jedel, samo da je bilo hrane dovolj. Sprva so le okoliški prebivalci, pozneje pa tudi tisti iz nekoliko bolj oddaljenih krajev, začeli v tabor Winfield prinašati ostanke hrane za medveda. Pa ne le ostanke. Domačini, ki so prav tako trpeli pomanjkanja in racionalizacijo hrane med drugo svetovno vojno, so z vojaki in seveda z medvedom v taboru delili, kar so lahko, in tako so se čez čas spletle tesnejše vezi med Škoti ter Poljaki. Vojtek je sčasoma že ločeval med občasnimi prebivalci, ki so prihajali zgolj na obisk v tabor, in tistimi, ki so dokaj redno prinašali hrano. Na vrhu prehranske lestvice priljubljenosti so bila, poleg nezdravih sladkih razvad, trdo kuhana jajca, ki jih je požrl skupaj z lupino.
Neuspešen vdor v kuhinjo
Varnostne razmere v taboru Winfield se niso kaj dosti razlikovale od podobnih vojaških taborov v tistem času. Malo za šalo, malo za res pa bi lahko rekli, da je bil najbolj zastražen objekt znotraj oporišča kuhinja. Varovanje kuhinje je bilo uperjeno v glavnem proti Vojtku, saj je bila kljub vsej človeškosti njegova glavna šibka točka hrana, ki se ji ni mogel upreti. Nekega dne je kuhinjsko osebje storilo začetniško napako in zgolj priprlo eno izmed kuhinjskih oken. V tem primeru niso pozabili trdno zapahniti okna, ampak so ga namenoma odprli, saj se je v kuhinji nabralo precej pare in so želeli prezračiti prostor. Omamen vonj kuhajočih se jedi je seveda zaznal tudi Vojtek in mu sledil vse do priprtega okna. Ni se mogel upreti skušnjavi, zato je vtaknil glavo skozi okno in se poskušal nekako splaziti v prostor. Omamljen od vonjav je slabo ocenil velikost okenske line, zato se je zataknil nekje na polovici. Kombinacija krikov in smeha se je slišala iz kuhinje, ki je privabila stražarje v bližino, pa tudi precej drugih vojakov, ki so slišali dogajanje. Ko se je zbralo dovolj vojakov, so začeli reševalno akcijo, ki se je za Vojtka končala še kar dobro. Uspeli so ga zvleči in osvoboditi okenskega okvira, vendar so ga na njegovo žalost potegnili ven in ne v kuhinjo, od koder je še vedno zelo lepo dišalo.
Podobno previdni kot pri zaklepanju kuhinje so v taboru morali biti tudi pri odstranjevanju smeti. Konzerve je bilo treba sploščiti, saj so nekatere imele ostre robove, na katerih bi se Vojtek lahko porezal. Kljub številnim varnostnim ukrepom pa vojaki niso mogli preprečiti čisto vsake Vojtkove neumnosti. Tako se je Vojtek nekega dne dokopal do loščila za čevlje in ga tudi pojedel. Ko so Vojaki opazili njegov podvig, so mu odredili opazovanje, da bi videli, kakšne posledice bo imel ta "obrok" na njegovo zdravje. K sreči posledic ni bilo.
Srečanje s civilistom
Tik za ograjo, ki je ločevala območje vojaškega oporišča od civilnega sveta, je bil ribnik, ob njem pa je tekla lokalna cesta. Vojtku je bilo dovoljeno se namakati v ribniku, čeprav je bil na drugi strani ograde. V svoji brezskrbnosti pa je nekega dne zašel na cesto ravno v trenutku, ko je po njej pripeljal voznik tovornega vozila. Živali na cesti na Škotskem niso nič neobičajnega, še posebej na podeželju, kjer so se domače živali bolj ali manj prosto gibale. Daleč od običajnega pa je bil medved na cesti, zato je bila tudi reakcija voznika tovornjaka temu primerna. Sunkovito je odvil volan, da bi se izognil trku z 250-kilogramskim medvedom, pri tem pa je njegovo vozilo zaneslo s cestišča na travnik in v ribnik, v katerem se je pred tem Vojtek brezskrbno namakal.
Voznik, še vedno pretresen zaradi dogodka, ni mogel verjeti svojim očem, saj se očitno medved ni nič prestrašil, ko je proti njemu vozil tovornjak. Še več. Namesto da bi zbežal stran, se je medved začel približevati tovornjaku, ki je obstal v ribniku. Voznik, ki seveda ni poznal Vojtka, je, kar se je dalo hitro, splezal iz kabine tovornjaka in stekel čez travnik, stran od njega. Vojtek pa se ni pustil kar tako odgnati. Sprejel je neznančevo "igro" in stekel za njim. Voznik tovornjaka je zdaj že v smrtnem strahu z najvišjo hitrostjo, kar jo je premogel, tekel proti drevesu v upanju, da se bo tako rešil zasledovalca. Na njegovo žalost pa je bil Vojtek ne le zelo družaben medved, temveč tudi zelo dober plezalec, zato se je odločil neznancu slediti tudi na drevo. K sreči pa je bil Vojtkov oskrbnik Peter v bližini. Pritekel je do drevesa, po katerem je plezal voznik tovornjaka, kakšen meter za njim pa Vojtek, in mu ukazal, da se takoj spusti na tla. Vojtek je nerad ubogal, saj je užival v igri z neznanim človekom, kot ni še z nikomer do takrat. Ko je bil medved na varni razdalji, se je tudi tovornjakar opogumil in sestopil z drevesa. Izkazalo se je, da je bil moški nekdanji nemški vojni ujetnik, ki je zdaj živel na Škotskem.
Bazen, reka ali morje?
Vojtku ni bilo pomembno, kje se je namakal, pa najsi je šlo za bazen, ki so mu ga zgradili ali bolje rečeno izkopali v taboru Winfield, na obrežju reke Tweed ali pa v bližnjem Severnem morju. Reka Tweed je bila bogata z lososi, toda Vojtek jih ni nikoli lovil, saj se tega v mladosti ni nikoli naučil. Čeprav je reka tekla tik ob taboru, tam ni bilo mogoče plavati, saj je bilo obrežje neprimerno, zato so Vojtka naložili na tovornjak in skupaj s celo četo vojakov odpeljali nekaj kilometrov naprej, kjer je lahko skoraj nemoteno užival v vodnih radostih. Medved je bil dober plavalec, kar je bilo pomembno, saj je bil vpliv plime in morskih tokov na tem delu reke že precejšen. Ne glede na njegove plavalske sposobnosti je bil vseeno na povodcu - dolgi verigi, ki ga po pričevanju vojakov ni prav nič ovirala. Za verigo so se odločili, da ga ne bi pustolovski duh v povezavi z vodnimi tokovi odnesel predaleč stran, kjer ga ljudje niso poznali in bi se kaj hitro lahko znašel pred puškino cevjo kakega zaskrbljenega domačina.
Vsake zabave pa je enkrat konec, česar pa Vojtek pri plavanju ni hotel razumeti. Vsaj pol čete vojakov je bilo potrebnih, da so ga s skupnimi močmi povlekli do obrežja nato pa je običajno sledilo Vojtkovo maščevanje "predrznežem", ki so mu odrekali zabavo. Ko je Vojtek ugotovil, da je v plitvini in da njegove tace že dosegajo dno reke, se je zapodil proti vojakom, tako da je voda pršila na vse strani. Da bi bilo maščevanje popolno, pa se je še dodatno otresel, ko je bil med njimi.
Vojtek zaradi varnosti ni smel sam na obrežje reke Tweed, prav tako pa iz istega razloga ni smel na območje bližnjega letališča Winfield. Nekdanji soborci so mu zato zgradili bazen znotraj oporišča, nad katerim je bil Vojtek očitno zadovoljen. Po pričevanju ljudi, ki so imeli priložnost Vojtka videti v živo, je bilo že samo opazovanje, kako se je spravil v bazen, vredno ogleda. Tudi v tem primeru je prišla do izraza Vojtkova človeškost, saj ni kar skočil v vodo, kot bi običajno pričakovali od medveda, ampak je bil bolj podoben ljudem, saj se je s hrbtom proti vodi spuščal v bazen, pri tem pa se je opiral na ograjo.
Posebno doživetje je bil tudi obisk nekaj kilometrov oddaljenega Severnega morja. Vojtek ni maral mraza, toda mrzla voda morja ga očitno ni motila pri njegovi najljubši dejavnosti. Na plaži se je Vojtek kratkočasil s tamkajšnjimi galebi. Ulegel se je na pesek in se delal mrtvega. Radovedni galebi so se mu vedno bolj približevali in ko se je kakšen izmed njih preveč približal, je Vojtek stegnil svoje šape in perje je letelo vse naokoli.
Popivanje po lokalih
Mirno lahko trdimo, da je bila Vojtkova prva strast voda, druga pa pivo. Disciplina v vojski naj bi bila stroga, toda vojaki so jo znali obiti. Vojtek pri tem ni bil nobena izjema. Sicer mu je bilo dovoljeno popiti dve steklenici piva na dan, kar naj ne bi imelo večjih posledic na njegovo 250-kilogramsko telo, toda kaj, ko je velikokrat to dovoljeno količino nekajkrat presegel.
Velika večina poljskih vojakov je bila še vedno mladih mož in temu primerno željnih zabave. Zabave pa v tistih časih ni bilo ravno v izobilju, še posebej ne na škotskem podeželju. Ob koncih tedna so se vojaki tako odpravljali v bližnje mesto, kjer so se sproščali v barih in pri tem popili precejšne količine alkoholnih pijač. Vojtek je bil pri tem popolnoma enakopraven svojim tovarišem oziroma celo nekoliko preveč enakopraven, saj se pivu ni mogel upreti. Nekega dne se je zgodilo, da so vojaki skupaj z Vojtkom popivali in bili pri tem nekoliko glasnejši, kar je opazil neki poljski častnik, ki je ravno takrat hodil mimo bara. Takoj jim je ukazal, da prenehajo s popivanjem in se vrnejo v oporišče, kar so oni seveda tudi storili. Naslednji dan je bil v njihovi baraki prav poseben mir - ne zato, ker bi jih častnik tako kaznoval, ampak ker so vsi, Vojtek ni bil izjema, imeli mačka.
Vojtek kot magnet za ženske
Poleg običajnega popivanja po lokalih so se vojaki udeleževali tudi plesov, na katerih so prišli v stik s tako zaželeno žensko družbo. Pri tem se je mnogokrat pojavil spor med Poljaki in domačini, saj slednjim tuja konkurenca, ki je poskušala osvojiti njihova dekleta, ni bila ravno všeč. Pričakovali bi, da bodo v takih primerih zapele pesti, toda to se je le redko zgodilo, k temu pa je pripomogel Vojtek. Njegov prihod na ples je bil vselej pospremljen s številnimi pogledi ljudi, ki se mu kar niso mogli načuditi. Glasba, ki so jo vrteli na tovrstnih plesih, Vojtka ni motila, čeprav mu je zvok violin bolj ustrezal in ga pomirjal. Zato pa je bil toliko bolj navdušen nad pecivom, ki je bil na voljo ob teh družabnih dogodkih. Predvsem zaradi peciva je bil Vojtek ves čas na povodcu, saj bi kaj hitro lahko postal preveč domač s številnimi sladkimi dobrotami, ki so bile na voljo za vse, ne zgolj za požrešnega medveda. Tudi sicer je bil Vojtek, kadar koli so z njim šli v mesto, na povodcu. Občasno so pustili otrokom, da so ga zajahali, kar je morala biti nepozabna izkušnja.
Prireditelji plesov ali drugih družabnih dogodkov so mnogokrat povabili vojake, da pripeljejo Vojtka s seboj, saj je bil s svojo prisotnostjo vedno glavna atrakcija. Obenem pa je treba priznati, da ga običajno niso prav kmalu ponovno povabili, saj je imel nekaj motečih navad, ki niso bile ravno najbolj prijetne za v družbo. Na prireditvah se je hitro začel dolgočasiti in po nekaj pomalicanih slaščicah se je ulegel in zaspal, ob tem pa glasno smrčal in spuščal neprijetne telesne zvoke ter vonjave. Kljub vsemu pa je bil Vojtek izvrstno sredstvo za spoznavanje mladih dam, saj so kar same prišle do vojakov, kjer koli so se pojavili z njim. V javnosti je bil vedno na povodcu. Ni bilo bojazni, da bi Vojtek koga ogrožal, bolj je šlo za občutek varnosti, ki ga je povodec vzbujal pri prebivalstvu. Znotraj oporišča, kjer so bile tudi številne domače živali, pa se je običajno lahko gibal prosto. Drobnice ali goveda ni nikoli ogrožal, znal pa se je pozabavati z ovcami, tako da se je priplazil do njih in nato gledal, kako se razbežijo na vse strani, ko ga opazijo.
Tabor Winfield se zapira
Dve leti sta že minili od konca druge svetovne vojne, usoda Poljakov pa je bila še vedno negotova. Nekaj se jih je vrnilo v domovino, ki je bila pod okupacijo Sovjetske zveze, in številni so preprosto izginili ali pa bili zaprti, ker so se med vojno borili v imenu nekdanje poljske vlade v izgnanstvu. Številni so se zato odločili, da raje ostanejo v Veliki Britaniji. Nekega dne je zato Poljake obiskal neki britanski častnik, ki je moral preveriti njihove sposobnosti, poleg jezikovnih (poznavanje angleškega jezika) je moral določiti tudi preostale njihove sposobnosti, da bi jih lažje umestili v civilno življenje. Ob koncu razgovorov so vojaki obvestili častnika, da v vrsti čaka še zadnji med njimi, neki desetnik Vojtek. Komisija v želji, da čim prej konča delo, pokliče omenjenega desetnika predse. Tedaj pa sledi šok, saj pred njih stopi medved. Prestrašeni obrazi članov vojaške komisije so bili zagotovo neprecenljivi za zbrane poljske vojake, ki so takoj planili v smeh. Ni povsem znano, ali je bil Vojtek kdaj res povišan v desetnika poljske vojske, je bil pa kot tak zaveden v uradnih evidencah, v glavnem zaradi dodeljevanja obrokov hrane.
Kaj storiti z medvedom?
Tabor Winfield je bil zasnovan kot prehodna rešitev, dokler ne bi vojakom našli novih namestitev in bi jih pripravili na civilno življenje. Vojtek pri tem ni bil nikakršna izjema, saj je bilo tudi njemu treba najti neko namestitev. Najbolj logična izbira je bila živalski vrt, zato se je Vojtkov oskrbnik odpravil v edinburški živalski vrt, da bi vodstvo te ustanove povprašal o njihovih zmožnostih namestitve medveda. Direktor živalskega vrta Thomas Gillespie je bil sprva nekoliko skeptičen, saj do takrat v živalskem vrtu niso imeli nobenega medveda, toda niti malo ni nasprotoval prihodu novega, tako slavnega "stanovalca".
Solze preplavijo Winfield
Vzdušje tistega pustega novembrskega jutra v letu 1947 je bilo nadvse moreče in žalost na obrazih poljskih vojakov, pospremljena s številnimi solzami, je naznanjala težke trenutke. V najhujših dneh druge svetovne vojne, ko so njihovi tovariši umirali na bojiščih pred njihovimi očmi, ni bilo prisotne toliko žalosti kot tistega novembrskega dne. Kot vsako jutro je Peter šel do Vojtka, ta pa ga je pozdravil tako, da ga je polizal po obrazu. Po zajtrku, ki je vse prisotne spominjal na poslednji obed, so Vojtka vkrcali v tovornjak in ga v spremstvu vojakov odpeljali proti dve uri oddaljenemu Edinburgu. Medved se je v mesto pripeljal v stilu in ne v kletki, kot bi pričakovali pri transportu živali. Vojtek je rad opazoval okolico, zato je pogosto med vožnjo dal glavo skozi okno in spremljal dogajanje v pokrajini. Prebivalci Edinburga so le nemo stremeli v nenavaden prizor.
Ob prihodu v edinburški živalski vrt je Vojtka čakal celoten kolektiv te ustanove. Pripravljene so imeli okove in verige, ki pa niso bili potrebni, saj je Vojtek sam odšel v ogrado, kot mu je naročil Peter. Po njegovem obrazu so v tem trenutku lile debele solze. V zadnje slovo je Vojtku sredi ograde namestil odejo, ki je imela vonj po njem. Zapahnil je rešetke in odšel. To je bilo zadnjič, da je videl Vojtka. Po pričevanjih naj bi Peter še dolge mesece po ločitvi od Vojtka vsak večer pred spanjem jokal.
Življenje v živalskem vrtu
Edinburški živalski vrt je postal Vojtkov novi dom. Zelo hitro je Vojtek postal glavna atrakcija v živalskem vrtu. Po nekaterih virih je imel živalski vrt v času, ko je tam živel Vojtek, največje število obiskovalcev v svoji zgodovini in ta rekord naj bi veljal še danes.
Bivanje v živalskem vrtu je bilo medvedu, ki je bil vajen sorazmerne svobode, kot življenje v zaporu, zato pa je bil vesel obiskovalcev, ki mu jih res ni manjkalo. Obiskovalci, tudi tisti, ki niso bili poljskega rodu, so se naučili kakšno poljsko besedo, ki bi jo potem zaklicali Vojtku in on bi se odzval na njo. Hrana v živalskem vrtu mu ni bila najbolj všeč, saj je bil vajen sladkarij in vedno je dobil, kar koli je hotel, tam pa se je moral navaditi na red in tudi na bolj zdravo ter medvedu primerno prehrano. Pozimi so dodatno ogrevali njegove prostore, da bi mu bilo udobneje, saj so bile zime na Škotskem precej ostrejše od tistih, ki jih je bil vajen.
Imel je svoj lasten bazen, kar mu je bilo v veliko zadovoljstvo. Vodstvo živalskega vrta je spodbujalo Vojtkove nekdanje soborce, da ga obiskujejo, in stroga pravila pri ravnanju z živalmi takrat niso bila v popolnosti spoštovana. Oskrbniki so znali zamižati na eno oko, ko so Vojtku nosili sladkarije in cigarete. Na grozo oskrbnikov se je včasih zgodilo, da je kakšen izmed njegovih nekdanjih tovarišev preplezal ograjo in šel k njemu v ogrado, kjer ga je izzval na rokoborbo - kot v dobrih starih časih. Dobrega pol leta je Vojtek potreboval, da se je nekako navadil na življenje v edinburškem živalskem vrtu. Po tem času ni bil slabe volje, ko so obiski odšli, ampak je bil dobro razpoložen še naslednjih nekaj dni.
V živalskem vrtu v Edinburgu je preživel sedemnajst let. Poginil je 1. decembra 1963, v starosti enaindvajset let. V zadnjih letih je imel nekaj zdravstvenih težav, predvsem z artritisom. O njegovi slavi priča tudi dejstvo, da so v zadnjih dneh zanj skrbeli kar štirje veterinarji, ki pa vseeno niso mogli narediti čudeža. Njegov nekdanji oskrbnik Peter je bil ob koncu vojne star že petdeset let. Vojtka ni nikoli več obiskal, saj je bilo to zanj preveč boleče. Preselil se je v London, kjer je živel do svoje smrti, leta 1968.
Spomin na Vojtka ostaja
Spomin na medveda Vojtka pa živi še danes. V njegovo čast stojita spomenika tako v Edinburgu na Škotskem kot tudi v Krakovu na Poljskem. O njegovi zgodbi so bili posneti filmi in tudi napisane knjige. Na Škotskem so tudi ustanovili posebno fundacijo, ki skrbi, da spomin na medveda Vojtka ne bo zamrl, prav tako pa je prisoten tudi na družbenih omrežjih.