Izraz sam je nemškega izvora, kjer tausend pomeni tisoč, künstler pa umetnika. V grobem bi lahko rekli, da gre za tisočkratnega umetnika. Pri nas pravega izraza, ki bi označeval takega človeka, še nimamo, zato lahko k temu skromno poskusimo dodati svoj piskerček - denimo: mojster tisočerih spretnosti.

Slovenska iznajdljivost
Na podeželju, kjer je bila večina prebivalstva kmečkega rodu, je bila navada, da so si posamezniki kar sami pomagali z manjšimi deli, za katera bi sicer potrebovali izučenega obrtnika. Popravili so denimo kak voz, puhalnik, mizo, stole ali orodje, za večje zadeve pa so se vseeno morali podati k mojstru. Tega pa v vsaki vasi ni bilo, zato se je marsikateri kmečki gospodar za silo izučil tudi kake obrti. Pri drugih opravilih pa se je moral znajti, kot se je vedel in znal. In tako so nekateri s svojo spretnostjo poleg kmečkega dela kmalu spoznali osnove raznovrstnih dejavnosti in svoji domačiji prihranili marsikateri strošek.

V ljubljanski predmestni župniji Trnovo je bil tak tausentkinstler, mojster tisočerih spretnosti, Martin Goršič, čolnar, nakladalec, zeljar, sodar, organist, skladatelj, zborovodja, izdelovalec orgel, in še kaj bi se našlo v njegovi dejavni beri.

V trnovski fari
Trnovska župnija je v pravem pomenu besede predstavljala vrata v Ljubljano, prestolnico dežele Kranjske. Popotniki iz Primorske so do mesta prispeli po Tržaški cesti, tisti, ki so si izbrali plovno pot z Vrhnike, pa kar po Ljubljanici. Trnovčanom in prebivalcem tamkajšnjih vasi torej nikoli ni bilo dolgčas, saj je promet tekel iz dneva v dan in jim tudi nudil možnost za dober zaslužek.

V tem pogledu so se najbolj proslavili krakovski in trnovski čolnarji, ki so znali imenitno izkoristiti svoje naravne danosti. O tem poroča že slavni Janez Vajkard Valvazor (mimogrede, v četrtek, 19. septembra, je minilo 320 let od njegove smrti), ki piše: »Ljubljanica je polna ladij; na njih se prevaža blago, ki prihaja iz Italije in se pošilja v Italijo. Taka vožnja se vrši ponoči in podnevi, ne samo v majhnih in velikih ladjah.« To blago pa je bilo seveda treba v Ljubljani raztovoriti, če je prišlo z juga, ali pa natovoriti, če so ga odpremili na italijansko stran. In prav to delo so večinoma opravljali prebivalci Krakovega in Trnovega, dveh vasi tik pred mestno prestolnico. Do svojega delovnega mesta, na bližnjem Bregu, kjer je bilo veliko pristanišče, niso imeli daleč, lahko so tako rekoč "skočili" le čez cesto.

Poleg tega nakladalskega posla so si možje iz trnovske fare kruh služili tudi z ribištvom in čolnarjenjem. Ribe so lovili zato, da so preživeli svoje družine. Z njimi pa so oskrbovali tudi ljubljanski mestni trg.

S čolni pa so vozili ljudi z enega brega Ljubljanice na drugega. Po isti poti so prevažali tudi raznovrstno blago.

Izkoristili so tudi danosti svojega kmečkega okolja, saj se je prav v Krakovem močno razvilo vrtnarstvo. Vendar Krakovčani tudi pri tej dejavnosti niso zadostili le svojim družinskim potrebam, pač pa so po vsem mestu sloveli kot odlični pridelovalci in prodajalci zelenjave, posebno solate, tako da se je Krakovega v mestu celo oprijel vzdevek »Solatendorf« ali, po naše, »Solatna vas«.

O obeh osrednjih vaseh pa Valvazor še piše: "Predmestje pred križanskimi vrati se imenuje v domačem jeziku Krakovo, v njem stanujejo v glavnem ribiči … Čez vodo Male Ljubljanice stoji most (trnovski most čez sedanjo Gradaščico, op. avtorja), nasproti ležeča stran pa nosi ime Trnovo, kjer stanujejo povečini mali in veliki čolnarji."

Pri Medičarjevih
Med krakovskimi hišami je osemnajsta po številu nosila domače ime "pri Medičarju". Po nekih podatkih so tamkaj nekoč kuhali medico in jo tudi prodajali. Konec osemnajstega stoletja je bil tam gospodar Jernej Goršič, ki mu je sledil sin Jožef. Ta je srečno prijadral v 19. stoletje in si ustvaril družino z Marijo Zaletel (Saletu). Tudi Jožefu je poklicno usodo krojila Ljubljanica, bil pa je tudi umetniško nadarjen, saj se je naučil igrati citre. Kmalu pa je v tej smeri dobil tudi naslednika. Desetega novembra 1811 se mu je namreč rodil sin, ki so ga krstili za Martina, saj je bil naslednjega dne po fantičkovem rojstvu ravno praznik tega svetnika.

Tudi Martin Goršič se je po očetovem zgledu zapisal Ljubljanici. Zaposlil se je namreč na bližnjem pristanišču na Bregu, kjer se je izučil za nakladalca. S tem je prišel v družbo tako imenovanih fakinov; nemško so jim rekli warenaufladerji. To so bili posestniki iz Trnovega in Krakovega (leta 1825 jih je bilo od tam sedem), ki so vsako jutro prihajali na Breg. Tamkaj so v gostilni Zlata ladjica, ki so ji tedaj rekli "Pri Šifbirtu" (in ki stoji ter deluje še danes), počakali na prihod ladij in zajtrkovali ocvrte piščance in rake ter jih zalivali z vinom. Potem so se odpravili v pristan, kjer so po sedmi uri začele pristajati ladje, ki so blago natovorile pri Vrhniki. Fakini so izkrcali tovor, ga preložili na vozove in odpeljali v skladišča. To delo je trajalo do štirih popoldne, ko so se veseli odpravili domov. Tak warenauflader je bil tudi Martin Goršič.

Glasbeni začetki
Ker je bil Martinov oče dober citrar in se je tudi njegov sin zanimal za to umetnost, sta se kmalu začela učiti igranja tega glasbila. Fant je pokazal dovolj prizadevnosti, da je lahko segel še višje. Župnik Franc Serafin Barlič, ki je v Trnovem nastopil svojo službo leta 1824, ga je dal učiti v mesto k znanemu organistu in od leta 1829 tudi duhovniku Gregorju Riharju. Rihar je bil pozneje znani cerkveni in deloma tudi posvetni skladatelj. Tedaj je v Trnovem orglal učitelj Kurent. Tudi njega je Barlič poslal k Riharju. Ta pa je učitelja kmalu odslovil, Goršiča pa pridržal, ko je videl, kako hitro napreduje pri svojem učenju. V pol leta je že obvladal teorijo, potem pa še igranje glasbila. Tako mu je bilo dodeljeno mesto trnovskega organista pri župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika. Določena mu je bila tudi letna plača, ki pa je znašala borih 30 goldinarjev.

Nova življenjska pot
Redno delo na ljubljanskem Bregu je mlademu Martinu Goršiču omogočilo, da se je podal na novo življenjsko pot. Na dan sv. Martina, 11. novembra 1833, se je namreč oženil. Izbral si je kar dekle iz trnovske fare, Uršulo Lukek. V naslednjih letih se jima je rodila kopica otrok, od katerih so pozneje v javno življenje posegli sinova Franc (orglar) in Janez (učitelj in skladatelj) ter hči Franja (organistka).

Nova dejavnost
Za krakovskimi hišami so se razprostirali njive in vrtovi. To je prebivalcem omogočalo novo dejavnost. Gojili so zelenjavo in z njo zalagali ljubljanski živilski trg. Prodajali so jo pred mestno hišo vse do začetka dvajsetega stoletja, ko so se zaradi gradnje tramvajske proge morali umakniti proti stolnici in na koncu na sedanji Vodnikov trg.

O krakovskih zelenjadarjih je pisal tudi Janez Bleiweis v svojih Novicah, koder pravi: "Vrti naših Krakovčanov so, kar se tiče mnogovrstne zelenjave, morebiti najbolje obdelani na celem svetu. Kaj zmore pridno in umno obdelovanje, se vidi tukaj očitno. Kar se le more iz zemlje pridobiti se tukaj iz nje pridobi, in ljubljansko mesto in še druge kraje, oskrbujejo pridne Krakovčanke z zelenjavo skozi vse leto. V Kranj – kdo bi verjel ako se ni sam prepričal – se mora dobra solata dobivati večjidel iz Ljubljane …"

To naravno danost je v dobri meri izkoristil tudi Martin Goršič. Družina mu je naraščala, otroci so iz leta v leto prihajali na svet in moral se je znajti. Domislil se je, da se bo ukvarjal tudi z zeljarstvom. Dogovoril se je s kmeti v okoliških krajih. Ko je bilo zelje zrelo, so mu ga dostavili v Krakovo, on pa je poskrbel za kisanje.

Še ena dejavnost
Zeljarstvo pa je Martinu Goršiču prineslo še novo delo. Ker je imel opravka s sodi, ki jih je dobavljal v Tacnu pod Šmarno goro, kjer je cvetela tovrstna obrt, je ugotovil, da je najbolje, če se usposobi še za izdelovanje in popravljanje teh izdelkov. Dogovoril se je s tacenskim mojstrom Medvedom in se pri njem zasilno usposobil še za sodarja. Tako je imel celoten "proizvodni trak", zelje in njegovo embalažo - sode, pod svojim nadzorom.

Skladateljstvo in znanstvo s pesnikom Prešernom
Medtem pa je življenje teklo dalje. Martin Goršič je kot trnovski organist dobro izuril cerkvene pevce. Začel pa je tudi skladati razne melodije, večji del za petje na domačem koru.

V Krakovem pa je bilo razvito tudi tako imenovano narodno petje. Možje so se - tudi pod Martinovim vodstvom - priučili številnih znanih pesmi, nekatere pa so znali peti že po izročilu svojih dedov in babic. Posedanje ob čakanju na pristan ladij, zbiranje v gostilnah in podobno je dalo mnogo priložnosti za skupno prepevanje. Krakovčani pa se niso ustavljali le v domačih krčmah, pač pa so včasih "gostovali" tudi v mestu. Ob Francovem (danes Cankarjevem) nabrežju je stala gostilna Pri črnem Juriju. V prvem nadstropju je lastnik Eržen točil izborno kapljico, ki je tja privabila tudi krakovske čolnarje in nakladalce, ki so tedaj edini v Ljubljani gojili narodno pesem. Tam pa je bil reden gost tudi pesnik Prešeren.

Kot vemo, je bil Prešeren vesten zbiralec narodnih pesmi in jih je zapisoval tudi po krajih zunaj Ljubljane. Zato so mu bili Krakovčani in Trnovčani s svojim petjem še posebej blizu. Izročilo pravi, da so oprezali, kdaj bo prišel v gostilno, ker jim je za nagrado plačal marsikateri bokal rujnega vinca. "Fantje, dohtar gre!" je vzkliknil tisti, ki ga je prvi zagledal, "zdaj pa le eno zažingajmo!" In so urezali kako iz svojega sporeda, denimo tisto "Če labud prot jug lete", "Zvonikarjevo" ("Ko dan se zaznava") ali pa znano: "Oj mamca, kaj vas vprašam, /Od kod ste vi doma?/ Ti smrkavc, kaj boš vprašal:/ Iz lepga Krakovga! / Oj mamca, kaj vas vprašam, / Kje vaša hči leži?/ Ti smrkavc, kaj boš vprašal:/ V gornji kamrici."

Leto 1848
Do leta 1848 so bili na podeželju in predmestjih skoraj vsi kmečki prebivalci podložni kakemu zemljiškemu gospodarju. V Krakovem je bil to bližnji križniški red, ki je imel obširna zemljišča v trnovski župniji. Dunajska revolucija marca 1848 pa je odpravila tovrstno odvisnost in ljudje so postali gospodarji na svojih domačijah. Uvedene pa so bile tudi druge svoboščine kot denimo odprava cenzure in možnost ustanavljanja društev. V Ljubljani se je tako aprila osnoval Slovenski zbor, prvo združenje v domačem jeziku. Ta je že konec maja pripravil prvo javno prireditev, ki se je imenovala "Beseda".

Na njej so nastopili posamezniki in nekaj zasilnih pevskih zasedb, kolikor mu jih je uspelo na hitro zbrati v komaj mesecu svojega delovanja. Slovenski zbor je imel 6. junija svoj prvi občni zbor, na katerem se je preimenoval v Slovensko družtvo, že slabih štirinajst dni pozneje pa je pripravil že drugo Besedo. Ker je bilo stanje glede števila nastopajočih v samem ljubljanskem mestu še vedno vprašljivo, so k sodelovanju povabili tudi goste iz krakovskega predmestja. To so bili Goršičevi pevci. Martin Goršič je bil namreč v stalnem stiku tudi z drugimi ljubljanskimi organisti in tudi z nekaterimi zunaj mesta, zato je lahko razširil spored svojih narodnih pevcev. In tako je nemški plakat jasno napovedal, da bodo na drugi Besedi Slovenskega društva zapeli tudi krakovski pevci. Letak, pisan v nemščini, jih napoveduje kot "Krakauer-Chor".

Krakovčani so zapeli dve pesmi: znano narodno pesem Dolenska zdravica in skladbo Zvonikarjeva (Ko dan se zaznava), za katero je besedilo in melodijo napisal šentviški župnik Blaž Potočnik.

Zvonikarjeva
Uvrstitev Zvonikarjeve v spored druge besede "Slovenskega družtva" nam kaže na sodobnost sporeda krakovskih pevcev. Besedilo te pesmi, ki se začne "Ko dan se zaznava, / Danica priplava, / Se sliši zvoneje, / Čez hribe, čez plan", je bilo prvič objavljeno v Novicah konec leta 1843. Zdaj, pet let pozneje, pa je pesem že doživela ognjeni krst na odru nemškega Stanovskega gledališča v Ljubljani. Kdaj je Potočnik napisal to melodijo, sicer ni znano, vsekakor pa vzporedno ali kmalu za tem, ko je bilo besedilo prvič javno objavljeno. Krakovski pevci so jo torej morali dovolj zgodaj pridobiti za svoj program.

Ocena krakovskega petja
Novice so z vznesenimi besedami pisale o drugi Besedi novoustanovljenega Slovenskega družtva. Posebno pa so pohvalile krakovske pevce, ki so najprej zapeli Dolensko zdravico. To je bila že stara "viža". Besedilo je pri svojem raziskovanju pridobil poljski izgnanec Emil Korytko, ki pa je umrl pred njegovo objavo. Po njegovi smrti so prijatelji uredili pet knjižic z naslovom Pesmi krajnskega naroda in med njimi je tudi Dolenska zdravica. O njeni izvedbi 19. junija 1848 pa beremo v Novicah: "Sklep perve polovice je bil Dolenska zdravica, ktero so nam naši verli Krakovčanje v zboru zapeli. Že ko so se praznično oblečeni na gledišu prikazali, so jih poslušavci s tako slavo sprejeli, de ploskanja z rokami skorej ne konca ne kraja ni bilo. Še veči ploskanje in vpitje Pravo! Pravo! pa jim je zadonelo ko so pesem jenjali, ktero so mogli vdrugič zapeti. Ti korenjaki pa v resnici tako lepo in tako vbrano pojo de mora iz serca vesel biti, kdor jih sliši. Nekteri imajo tako imenitne visoke (Tenore), drugi tako globoke ( Bass) glase, kakoršni se le redko kje slišijo. Izmed vsih se pa povzdiguje eden z visocim glasam kterimu, če bi bil v pevski umetnosti popolnama izurjen in bi znal na gledišu igrati, bi mu Dunajčanje gotovo najmanj 5 tavžent gold. na čisto plačila dali –zakaj čisti visoki glasi so redki, ker jih gledišni pevci večidel kmalo zapojo, pa tudi zapijo."Zopet povabljeni
Dober odziv junijske Besede je Slovensko družtvo opogumil za novo prireditev tovrstnega tipa. Že na začetku julija je sledila tretja Beseda, ki jo je tokrat sestavljala igra Županova Micka in nekaj glasbenih točk. Zapeli so tudi krakovski pevci. Dr. Janez Bleiweis, urednik Novic, jih je spet pohvalil: "Sklep petja je bila stara gorenska smešnica, ki so jo naši Krakovčanje prav možko peli. Kako ljubi so nam ti pevci, se je nar očitniši iz tega vidilo de so bili z enoglasnim »Živio« pozdravljeni, ko so se na igrališe prikazali. Kako pa je to, de jih je bilo ta večer veliko menj kot pervikrat? Ali ji je kdo zdražil? Prej ko ne! Zakaj duhovi razpartije si na dandanašnji prizadevajo kjer koli morejo edinost in spravo spodkopati, in ta namen doseči, jih tudi ni sram lagati. Nadjamo se, de naši spoštovani Krakovčanje takim podpihačem ne bojo ne besedice verjeli in drugo pot nas spet vsi s svojim prijetnim petjem razveselili."

Huda kritika in odziv
O julijskem nastopu krakovskih pevcev pa je pisal tudi nemški Illyrisches Blatt, ki pa je bil drugačnega mnenja kot Novice. Takole pravi njegov urednik Leopold Kordesch (prevedeno): "V prvem delu nam je bil najbolj všeč narodni zbor Napred. Lepi pesmi dr. Prešerna Hčere svet je manjkala narodna melodija. To, kar smo slišali, je bila moderna izumetničena arija. Tudi preostale tri pevske točke nas niso posebej nagovorile, za kar je kriv nastop pevcev. Krakovskim pevcem, ki so sicer dobro izšolani, bi morali po mnenju številnih primerneje razdeliti umetniške vloge."

Krakovčani so se počutili užaljene in uredniku so poslali svoj odgovor: "V Ilirskem listu, številka 56, 11. tega meseca, so nastopajočim pevcem priporočili boljšo razdelitev vlog. Naš odgovor je sledeč: Kdor iz plemenitega namena, brez sebičnosti in plačila nekaj prispeva, tako kot so storili Krakovski pevci, si zasluži predvsem polno priznanje, ne pa javne kritike. Krakovski pevci so samouki, niso se izučili v pevski ali operni šoli, predstavili pa so program, ki ga v splošnem oziru najbolje zmorejo po svojih močeh. Pomanjkanje časa in tudi pomanjkljivo poznavanje sodobnih slovenskih pesmi naj nam cenjeno občinstvo za zdaj oprosti, prosimo pa, da nam v prihodnje prihranite javno kritiko, saj nobenemu ljubiteljskemu pevcu ni všeč, da ga obrekujejo v javnih listih. Ljubljana 14. julija 1848. Krakovski pevci."

Na to pisanje je Kordesch spodaj v opombi odgovoril: "Ne netite takoj prepira, moji dragi krakovski pevci! Saj ni bilo mišljeno tako zlobno – predvsem je šlo za nasvet, ne za kritiko! Le kdo ne prizna rad odličnih talentov krakovskih pevcev? Mar ni bil laskavo ocenjen že njihov prvi nastop, zdaj pa še njihova dobra izšolanost? Le za nekatere lepe narodne pesmi, ki jih zbor tako vešče prepeva, bi si želeli, da jih ne bi posodobili, saj je staro pogosto boljše od modernega. Leopold Kordesch"

Zasluga pevcev iz Krakovega
Velik uspeh vseh treh besed, ki jih je ljubljansko Slovensko društvo pripravilo v stanovskem gledališču, je njegovemu vodstvu narekoval zamisel, da bi skladbe, zapete na teh prireditvah, izdali v samostojni knjižici. Imenovali so jo Slovenska Gerlica. In res so jo pripravili že do konca septembra. Vsebovala je dva drobna snopiča, ki skupno obsegata 21 pesmi. V prvem sta objavljeni tudi Dolenska zdravica in Zvonikarjeva, ki so ju zapeli krakovski pevci. Ker sta bila oba snopiča kmalu razprodana in so ju kmalu ponatisnili, pozneje pa izdali še v dopolnjenih notnih zapisih, so se te pesmi razširile po vsem slovenskem svetu. Da sta omenjeni pesmici znani še danes, je torej tudi velika zasluga krakovskih pevcev, ki so ju javno prvič zapeli 19. junija 1848.

Spodbuden vstop v novo leto
Slovensko družtvo je potem leta 1848 pripravilo še nekaj Besed, vendar brez pevcev iz Krakovega. Ti pa so zopet nastopili na novoletni dan, 1. januarja 1849, ko se je Slovensko družtvo preselilo iz starih prostorov na Salendrovi ulici v Virantovo hišo na Šentjakobskem trgu. Krakovčani so zopet zapeli Dolensko zdravico, ki v začetni kitici pravi: "Prijatli zdaj vesel bodimo, težave skerbi pozabimo …"

Tokrat je o tem nastopu pisala Slovenija, poltednik Slovenskega družtva, ki pravi: "Prvi razdelik so sklenili junaški Krakovčani z "Dolensko zdravico", ktero so po navadi prav lepo zapeli. »Slava! Slava!« je vsaciga odstopečiga spremila."

"Ena zvezda gori gre"
Leto 1848 je prineslo tudi svobodo v javnem delovanju. V Ljubljani je bila nekoč navada, da so na večer pred Svetimi tremi kralji, ki praznujejo 6. januarja, po hišah hodili koledniki. Ta ljudski običaj pa je gosposka leta 1809 prepovedala. Zdaj po natanko štiridesetih letih pa je nastopila priložnost, da se stare šege in navade obnovijo. Krakovčani so za novoletne praznike zopet koledovali po mestu in v svoji rodni župniji. Ivan Navratil v "Vedežu" pripoveduje, kako so nosili veliko zvezdo s šestimi kraki, ki so jo krasili trakovi v narodnih barvah: beli, modri in rdeči. Sprevod je najprej vodil do tržaške ceste. Ko so koledniki prispeli do prve hiše, so obstali z zvezdo, tako da je bila obrnjena proti pročelju hiše. Eden izmed nosilcev jo je imel na vrvici in jo nenehoma vrtil nato so zapeli pesem: "Nocoj ljudje, je sveta noč,/ Svetlejš je noč, kakor je dan, / Ker nam je rojen novi kralj, / en kralj čez kralje vse; / En Gospod čez gospode vse."

Potem so koledniki po istem postopku obiskali še vse druge hiše v župniji. Poslušalcev in radovednežev, še zlasti mladine, se je kar trlo okoli kolednikov.

Skladateljsko delo
Leto 1849, ki se je v novih svobodnih časih začelo prav spodbudno, pa je pomenilo tudi veliko prelomnico v javnem delovanju Martina Goršiča. Po dolgem času se je namreč znova pojavil na odru Stanovskega gledališča. Jeseni, 10. septembra, je Slovensko društvo v nizu prireditev zopet pripravilo novo Besedo. Povabili so tudi krakovske pevce. Takole pišejo Novice: "Razun naših že dobro znanih pevcov iz Krakoviga in iz mesta, ki svojo reč vselej slavno izpeljejo, smo slišali v pondeljik pervikrat 2 lepi pesmi gosp. Medičarja in pa novo gospodično pevko, ki se je v izverstno gosp. Fleišmanovi pesmi kaj dobro obnesla."

Za ti dve pesmi Martina Goršiča, po domače imenovanega Medičarja, sta se pozneje navajala naslova Kje so časi, kje so dnovi … in Mati lepa, mlada mati. Gre za besedili mladega slovenskega pesnika Lovra Tomana, Na razhodu in Tri rožice, ki ju je ravno leta 1849 objavil v svoji pesniški zbirki Glasi domorodni. Za prvo se je izgubila vsaka sled, druga pa se je pozneje pojavljala med ljudstvom, kjer jo je slišal tudi citrar in učitelj Ivan Kifrele in jo priredil za to glasbilo.

Ker pa je pesem Na razhodu uglasbil tudi Martinov sin Janez Goršič in je bila objavljena leta 1862 v sedmem zvezku Slovenske Gerlice, gre verjetno za zamenjavo avtorjev.

Leta po 1849
Goršičeve v Krakovem je leta 1850 razveselilo rojstvo novega dojenčka. Krstili so ga za Jožefa. Še pomembneje pa je, da se je štirinajstletni Goršičev sin Fran Serafin Goršič odločil, da se bo podal v uk za izdelovalca orgel. Do tedaj je po koncu ljudske šole pomagal očetu doma. Najprej se je podal v Kamnik k mojstru Petru Rumplu. Nato pa se je vrnil v Ljubljano in bil pomočnik pri Andreju Malahovskem. Nazadnje pa je končal na Dunaju pri Carlu Hesseju, kjer je delal sedem let.

Vmes pa so se zgodile spremembe tudi v domači fari.

Staro cerkev so leta 1854 podrli in zgradili novo. Ko so odstranjevali stare orgle, je to početje opazoval organist Martin Goršič in si dobro prerisal njihov ustroj. Tako je kaj kmalu sestavil svoje orgle, ki so bile manjše. Bile pa so odlično delo in uspelo mu jih je prodati očetom kapucinom v Trstu. Tam je že nekaj časa stanovala njegova sestra Frančiška, ki je vodila njegovo zelenjadarsko trgovino. Podjetni Goršič je namreč svojo zeljarsko obrt razširil tako, da je ta svoj proizvod prodajal tudi na jadranski obali. Sode so z vozovi vozili v to priljubljeno pristanišče avstro-ogrske monarhije. Goršičeva sestra pa je za novo trnovsko cerkev oskrbela tudi novi križev pot.

Po tem uspehu je Goršič leta 1862 izdelal še ene orgle, ki pa so ostale v domači rabi. So prav prijetno glasbilo, ki je pozneje končalo v ljubljanskem Narodnem muzeju.

Konec neke dolge dobe
V letih 1856 in 1857 se je končevala gradnja železniške proge, ki je z Dunaja peljala v Trst. Ob tej priložnosti se je po njej popeljal tudi mladi cesar Franc Jožef I. Ko je nekega dne prenočeval v ljubljanskem knežjem dvorcu, so mu domačini pripravili posebno presenečenje. Po bližnji Ljubljanici se je vzporedno z dvorcem (zdaj je tam sedež univerze) pripeljala ladja s pevci, ki so ga očarali s svojim petjem. To so bili Goršičevi možje iz trnovske fare, ki sicer niso več nastopali v mestu, saj so tam že ustanovili svoj pevski zbor.

Ta njihov nastop pa je hote ali nehote sovpadel tudi s koncem dolgoletne dejavnosti na reki Ljubljanici. Večino tovora je od tedaj prevzemala železnica, nekdanji delavci ljubljanskega pristanišča pa so si morali poiskati drugo službo.

Martinu Goršiču pa je nova železnica prišla kot naročena. Namesto vozov je za spravilo zelja v Trstu uporabil kar železniške vagone.

Uspeh sina Franca
Po gradnji nove trnovske cerkve je ta dobila tudi nove orgle, ki jih je leta 1855 izdelal Andrej Malahovski. A se niso kaj dosti obnesle in začeli so misliti na novo glasbilo. Tudi pri tem je pomagal Martin Goršič. Za izdelovalca so določili kar njegovega sina Franca, ki je delal pri Hesseju na Dunaju.

Franc Goršič je 3. januarja 1863 poslal očetu predračun za nove orgle. Vsota ni bila velika – okrog 3.000 goldinarjev, a vseeno dokajšen zalogaj za župnijo, ki je komaj postavila svoje novo svetišče. Novi župnik Fran Karun torej ni imel dovolj denarja, zato se je pisno obračal na razne podpornike. Že decembra 1863 jim je pisal: "Že stojita obe omari v romanskem slogu. Glavno delo izvršuje izza letošnje pomladi tu župljan Franc Goršič, bivši pomočnik enega izmed prvih orglarskih umetnikov na Dunaju, ob sodelovanju svojega prav tako veščega očeta."

Prošnje so naletele na odprta ušesa in mošnjičke in že leto pozneje so nove orgle zaigrale na trnovskem koru. Spomladi 1864 je bilo namreč delo končano, slovesna blagoslovitev pa je bila junija na dan farnega zavetnika Janeza Krstnika. Novice so navdušene zapisale: "Mladi naš umetnik Franc Goršič je prve zapopadke v izdelovanji orgel od svojega očeta znaniga izvrstniga farnega orglarja in pevovodja domačega narodnega petja v trnovski cerkvi posnel. Nove orgle so na 20 registrov, imajo stopni meh, in kadar pojejo se razlega glas njih po obeh predmestjih. Tudi v svoji zunanji obliki so jako okusno in skladu cerkve izdelane. Dasiravno velikanske so vendar tako pametno postavljene, da je na koru dokaj prostora ostalo in kakor nalašč za kako večo mašo so pripravne. Hvala tedaj in prav živa hvala mlademu mojstru."

Spodbude mlademu izdelovalcu orgel
Dunajski orglarski mojster Carl Hesse je prišel v Trnovo, da si ogleda delo svojega dotedanjega varovanca. Bil je navdušen in imel je eno samo pripombo – da so orgle namreč prepoceni, Goršič je zaračunal 3.000 goldinarjev, na Dunaju pa bi tako delo veljalo vsaj dvakrat več. Te orgle so hvalili tudi drugi časopisi, šentviški župnik Blaž Potočnik pa je na začetku leta 1866 o Goršiču zapisal: "Njegove perve orglje, ki jih je postavil v Ljubljani v ternovski cerkvi, so mu tako dobro stekle, da njegov dunajski mojster Hesse, ki jih je bil prišel memo grede v Ljubljano poslušat, je bil prisiljen priznati in reči: "Gospod Goršič! S temi orglami, ki ste jih tukaj postavili, ste mene svojega mojstra prekosili, Bog vam daj srečo"!"

Po velikem uspehu, ki ga je mladi Franc Goršič dosegel že z izdelavo svojih prvih orgel, se je ta mojster odločil, da ostane na Kranjskem. V Trnovem si je zgradil novo delavnico. Leta 1867 se je poročil in imel tudi nekaj otrok. V svoji delavni karieri (umrl je leta 1898) je postavil več kot šestdeset orgel, številne pa so bile tudi deležne njegovih popravil.

Očetova nadaljnja življenjska pot
Medtem ko je mladi sin tako zmagovalno stopil na pot izdelovalca orgel, pa je oče Martin živel po starem. V Krakovem si je leta 1877 kupil novo, sosednjo, hišo, ki je po preimenovanju ulic imela številko Krakovska 21. To je bila znamenita enonadstropna hiša, ki ima vgrajeno kužno znamenje. Tam si je uredil nove kleti. Še vedno je deloval na trnovskem koru, kjer mu je od leta 1862 pomagala hčerka Franja. Ko pa se je bližal sedemdesetim letom, je zbolel. Lotila se ga je vodenica. Po tej hudi in težki bolezni je 6. julija 1881, malo preden si je zadal osmi križ, zapustil ta svet. Ob zadnjem slovesu sta se ga spomnila oba slovenska dnevnika, Slovenec in Slovenski narod.

Prvi piše: "(+G.Martin Goršič), po domače Medičar, posestnik in obrtnik, oče orglarskega mojstra Franceta Goršiča in bivši orglar v Trnovem je 6. t. m. po dolgi in hudi bolezni v 70. letu svoje starosti umrl. Rajnki je bil ves čas vrl narodnjak in je zložil tudi več lepih pesem ki so se med narodom slovenskim prav vdomačile in med katerimi je ena naj lepših znana »Mlada mati«. L.1848 je bil vodja slovenske godbe v glediši. Pogreba, ki je bil v četrtek zvečer, vdeležilo se je mnogo prebivalcev mesta ljubljanskega, ki so s tem pokazali, da je bil rajnki sploh čislan in spoštovan. Naj v miru počiva."

Slovenski narod pa pravi: "Dne 7. t. m izročili smo materi zemlji Martina Goršiča, tukajšnjega hišnega posestnika, očeta obče znanega orglarskega mojstra in mestnega odbornika Frana Goršiča. Rajnki, rojen 1811 leta, služil je ves čas zvesto ljubljenej slovenski domovini in je uže leta 1848 vodil petje pri slovenskih gledaliških predstavah. Tudi je bil skladatelj mnogim slovenskim pesnim, od katerih se je posebno »Mati lepa, mlada mati« po celej slovenskej zemlji razširila. Bodi mu zemljica lahka."

Po Martinovi smrti
Po očetovi smrti je na domačiji ostala hči Frančiška, ki je bila tudi organistka na domačem koru. Prevzela je tudi njegova obrtna dela, a je pri vseh teh opravilih kmalu omagala. Leta 1896 se je odrekla orglanju v cerkvi, pozneje (1911) pa še zeljarskemu poslu. Umrla je leta 1926 in potem je hiša prešla v druge roke.

Počasi pa se je spremenilo tudi Krakovo. Nič več ni slovelo le kot naselje čolnarjev in ribičev, pač pa so se pojavljali tudi drugi poklici. V sedanji Krakovski ulici je denimo leta 1830 stalo dvajset hiš. V njih so poleg sedmih nakladalcev iz pristanišča na Bregu in dveh ribičev prebivali še dva uradnika in dva peka ter en godec. Stoletje pozneje, leta 1931, pa tamkaj najdemo že več obrtnikov - šiviljo, dimnikarja, mizarja, čevljarja, ključavničarja, tkalca, stavca, sodarja, žagarja, knjigoveza, veziljo, modistko, likarico, inštalaterja, pa tudi devet trgovcev, 19 delavcev, 12 uradnikov in 8 drugih kot npr. prevoznika izvoščka …

Verjetno ni treba posebej poudariti, da je tudi danes, po osemdesetih letih od te primerjave in po več kot dvestotih letih od rojstva Martina Goršiča, tamkaj seveda vse drugače.

Ampak solata iz trnovske fare se pa ne da - še vedno se prodaja na ljubljanskem trgu. Skrbno vzdrževane gredice pa pričajo, da bo še dolgo bogatila jedilnike prebivalcev prestolnega mesta.

Andrej Mrak