Oglas
Kjer obstaja velika želja do uka, bo nujno prišlo do prepirov, veliko bo pisanja in mnenj; kajti mnenja dobrih mož so znanje v nastajanju.
Bolje je vladati v peklu, kot služiti v nebesih.
Kdor vlada samemu sebi, kdor obvladuje svoje strasti, želje in strahove, je več kot kralj.
Delo, ki je Johnu Miltonu prineslo tak sloves, je bila velika epska pesnitev Izgubljeni raj (Paradise Lost), v kateri je Milton leta 1667 v 12 knjigah opisal padec človeka, ki ga zavede Satan. Zaradi upodobitve Satana kot bistrega in neustrašnega bitja, v katerem so literarni teoretiki videli tudi predhodnika romantičnega junaka, kakršnega vpelje Lord Byron, so Miltonu večkrat očitali poveličevanje vrhovnega hudobca in omalovaževanje Boga kot ultimativnega vira vsega obstoječega. Tovrstne sodbe so se še posebej razvnele v romantiki, ko so se številni pisatelji navduševali nad Miltonovim portretom hudiča kot ponosnega in pogumnega bitja, ki misli s svojo glavo, in ko je Baudelaire o Miltonovem satanu zapisal, da je „utelešenje človeške lepote“.
Miltonova osebna religijaV resnici Milton ni bil satanist in hudiču nikakor ni nameraval obrobiti glave z glorijo; bil je pobožen človek protestantske vere, čigar pogledi pa so bili večkrat heretični in povezani z njegovo puritansko politično filozofijo. V jedru vseh Miltonovih idej tiči misel o človekovi osebni svobodi. Še posebej po študijskem potovanju po Italiji, na katerem je spoznal po njegovem mnenju gnusno tiranijo Katoliške cerkve, je Milton zagovarjal svobodo človekovega duha, obenem pa je izoblikoval prepričanje, blizu heretičnima arijanstvu in socinianizmu. Obema naukoma je skupno zavračanje ideje o sveti trojici, govorita pa o tem, da Jezus Kristus ni bil božanski sin, ampak le sin Boga in temu podoben. Še posebej se z Miltonovimi nazori povezuje socinianizem, ki se je razvil v protestantski Švici in ki ne sprejema omniprezentnosti in vsemogočnosti Boga. Razlikuje med nujnimi resnicami – dogodki, ki se morajo zgoditi in so rezultat božje volje – in kontingentnimi resnicami – dogodki, ki se lahko zgodijo, ni pa to nujno, saj o tem odloči človek sam.
Izhod iz raja, možnost človekove svobode
Končna zmaga Satana v Izgubljenem raju tako ne pomeni zmage zla, ampak po meni nastop možnosti za samouresničitev človeka, ki se odreši udobnega življenja v rajskem vrtu, kjer je popolnoma podvržen božji samovolji. Pregon iz raja je tako pregon v trdo, vendar razumno življenje. Gre za trenutek, ki so ga več kot sto let po Miltonu cenili razsvetljenci oziroma o katerem je Immanuel Kant govoril kot o izhodu človeka iz nedoletnosti, za katero je sam kriv. Človek je prisiljen oditi iz materialnega paradiža, vendar pa mu to ponudi možnost osebnega, duhovnega raja v samem sebi oziroma, kot je zapisal Milton: "Paradise within … happier farr." (Raj v sebi … večja sreča.)
Minister za tuje jezike Lorda Protectorja
John Milton je Izgubljeni raj dokončal leta 1667 oziroma sedem let po restavraciji monarhije in po padcu Cromwellovega režima, katerega aktivni podpornik je bil tudi sam in v katerem je imel funkcijo zunanjega ministra oz., dobesedno prevedeno, ministra za tuje jezike (Secretary for Foreign Tongues). Čeprav se je v tem času že ukvarjal s pesništvom - kot boste izvedeli pozneje, se je Milton po študiju odločil, da bo poklicni pesnik -, je Milton v času Cromwellove republike slovel predvsem kot profiliran pisec političnih traktatov, s katerimi se je idejno boril proti rojalistom. V teh tekstih je v prid človekovi svobodi zagovarjal regicid kot povsem legitimno dejanje, če je v določenem trenutku pojmovano kot edina možnost za vzpostavitev človekove svobode.
Zapisal je: „Ker kraljeva in tudi sodnikova oblast izvirata iz ljudstva in je njun namen predvsem večati blagostanje ljudstva in ne lastnega blagostanja, sme ljudstvo, kadar samo dospe do tega sklepa, kralja ali sodnika ponovno izvoliti ali pa ga odkloniti ; lahko ga obdrži ali odstrani; in pri tem je nepomembno, ali gre za pravega tirana. Ta odločitev izhaja iz svobode in pravice človeka, ki je rojen kot svobodno bitje, da si sam najde regenta, ki najbolj ustreza njegovim željam.“ In še: „Kdo ni vedel /.../, da je kralj naziv za čast neke službe in ne za osebo samo po sebi? Kdor torej ubije kralja, ga mora ubiti, ko je v službi.“ Vsak drug umor je kaznivo dejanje umora svobodnega človeka. Med Miltonovimi političnimi besedili sicer najbolj slovi traktat Areopagitica, v katerem nasprotuje vsaki cenzuri, pri čemer se med drugim sklicuje na krščanske mislece, Lutra in Tertulliana, pa tudi na Biblijo.
Šest let študija za kvalificiranega pesnika
Milton velja tudi za enega najbolj učenih literatov vseh časov. To mu je omogočil o očetovo premoženje. Oče je uslišal sinovo željo, da bi namesto anglikanski duhovnik – to poslanstvo mu je najprej namenila družina – postal poklicni pesnik. Milton je menil, da bo odličen pesnik lahko le, če bo posedoval vse temeljno znanje o najpomembnejših kulturah, ki so obstajale do njegovega časa. Oče mu je tako dovolil, da je se po študiju na Cambridgeu, ki ga je sklenil z magisterijem, lotil šestletnega zasebnega študija.
V tem času je prebral ogromno knjig in se izpopolnjeval v jezikih - obvladal je latinsko, grško, hebrejsko, italijansko, špansko, francosko, prav z namenom, da bi postal dober pesnik, pa se je naučil tudi stare angleščine -, kasneje pa se je podal tudi na že omenjeno potovanje po Italiji, kjer se je med drugim srečal tudi z Galileom Galilejem. Svoje prvo pesniško delo je izdal leta 1630; posvečeno je bilo Shakespearju, o čemer je govoril že naslov On Shakespeare (O Shakespearju). Med Miltonovimi literarnimi deli velja omeniti še od pesnitve Izgubljeni raj precej krajše delo, ki bi, če bi bilo bolj znano, verjetno preprečilo natolcevanja o Miltonovem satanizmu Gre za pesnitev Paradise Regained (Ponovno osvojeni raj), v kateri satan skuša samega Boga in katere sporočilo je, da še vedno obstaja možnost, da se človek vrne v raj.
Hčerke razprodajo očetovo knjižnico
Pesnitev Paradise Regained je izšla leta 1671 oziroma 3 leta pred Miltonovo smrtjo. Milton je umrl osamljen, reven in slep. Oslepel je že mnogo let pred smrtjo, tako da je tudi Izgubljeni raj narekoval. Slepota je bila eden izmed razlogov za razprodajo Miltonovega premoženja. Hčerke – Milton je bil poročen trikrat – so očeta opisovale kot hudega tirana, denar za svoje potrebe pa so pogosto dobile tako, da so na trgu prodale katero od vrednejših knjig iz očetove knjižnice. Vendar pa je bil Milton lahko srečen že, da mu je sploh uspelo napisati Izgubljeni raj. Kaj lahko bi se mu zgodilo, da bi ga ob restavraciji monarhije novi kralj Karl II. tako kot nekatere druge prevratnike obsodil na smrt. Temu se je Milton izognil le zato, ker so novi oblastniki menili, da mu kot pesniku, ki ne živi povsem v tem svetu, ne gre tako zelo očitati napačnih političnih prepričanj. Tako je Milton umrl naravne smrti, njegovega pogreba 8. 11. 1674 pa so se udeležili številni pomembni in učeni londonski možje, ki so Miltonovi prijatelji ostali vse do konca njegovega življenja.
Polona Balantič
Kjer obstaja velika želja do uka, bo nujno prišlo do prepirov, veliko bo pisanja in mnenj; kajti mnenja dobrih mož so znanje v nastajanju.
Bolje je vladati v peklu, kot služiti v nebesih.
Kdor vlada samemu sebi, kdor obvladuje svoje strasti, želje in strahove, je več kot kralj.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje