Še večjega pomilovanja bi bil deležen, če bi prerokoval, da bo zgodba o njihovem življenju pred male zaslone privabila na milijone gledalcev, ustvarjalcem pa prinesla velik zaslužek. Najbolj pa bi se jim zameril, če bi trdil, da nadaljevanka ne bo pozabljena že mesec dni zatem, ko bodo na televiziji predvajali naslednjo, pač pa bo na gledalce naredila globok vtis, tako da bo vse skupaj preraslo v pravo ljudsko gibanje. No, pri Američanih pa je seveda vse mogoče (tudi to, da imajo zdaj celo temnopoltega predsednika, ki se ravnokar znova poteguje za ta položaj): kot bi sledili spretno napisanemu scenariju znanstvenofantastičnih filmov se je vse našteto dejansko tudi zgodilo - in to že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Temnopolti pisatelj Alex Haley je za svojo knjigo Roots. The Saga of an American Family – v slovenskem prevodu Korenine. Saga o ameriški družini - po kateri je bila nadaljevanka posneta, prejel Pulitzerjevo nagrado, najvišje ameriško časnikarsko priznanje (in še katero povrhu), napeta zgodba je na sedeže prikovala več kot sto milijonov Američanov in številne gledalce v drugih delih sveta, filmarji in televizijska družba ABC pa so si meli roke ob velikem zaslužku, saj jim je že enominutno oglaševanje prineslo stodvajset tisočakov, računano v dolarjih. Odlično napisana družinska kronika pa je pri potomcih nekdanjih naseljencev, ki so ravno ob gledanju te nadaljevanke začeli razmišljati o svojih koreninah, sprožila množično zanimanje za kraje, v katerih so bivali njihovi predniki v času, ko so se odločali, da se čez lužo podajo v obljubljeno deželo - Ameriko.

Časnikar Alex Haley se je na pisanje knjige o svojih prednikih temeljito pripravil. Že v rani mladosti je od prednikov slišal zgodbe o sužnjih, ki so delali na plantažah belih veleposestnikov. Pri zbiranju gradiva, ki je v celoti trajalo kar dvanajst let, je odkril, da njegov rod izvira iz afriške države Zambije, natančneje iz vasi Juffura, kjer so leta 1767 zlikovci ugrabili sedemnajstletnega mladeniča z imenom Kunta Kinte. Nesrečnik je kot številni njegovi vrstniki končal v rokah trgovcev s sužnji. Po dolgi vožnji z ladjo je bil na ameriških tleh prodan belemu gospodarju, pri katerem je potem kot poljski delavec prebil dobršen del svojega življenja. Uspelo pa se mu je tudi poročiti in ustvariti družino. In tu se začne ameriško poglavje njegove kronike. Že v naslednji generaciji se je namreč Kunta Kintejeva črna veja povezala z belo, tako da se je do rojstva pisatelja Haleyja zvrstilo kar nekaj "mešanih" rodov.

Prva filmska klapa padla leta 1976
Ko je zbral potrebne podatke, se je Haley lotil pisanja knjige. Že v tem času pa se je z njim povezal znani producent David Wolper, ki se je poleti 1974, ko knjiga sploh še ni bila gotova, začel pogajati za snemalne pravice. Naslednje leto je najel pisce scenarija in snemalne knjige, Haley pa jim je z Jamajke, kamor se je zatekel, da bi roman dokončal v miru, pošiljal posamezna - pravkar napisana - poglavja. Do izida knjige in končnega posnetka nadaljevanke pa je potem preteklo še nekaj časa. Dne 28. aprila 1976 je padla prva filmska klapa, snemanje pa je trajalo do avgusta. Meseca oktobra je bila nared tudi Haleyjeva knjiga.

Oba podviga sta prišla kot naročena, saj so Združene države Amerike leta 1976 praznovale dvestoletnico svoje ustanovitve (deklaracije o neodvisnosti). Haley je zato že v predgovoru Korenin zapisal, da knjigo podarja Ameriki za njen rojstni dan. Predvajanje nadaljevanke pa so prihranili za začetek leta 1977.

Sto trideset milijonov Američanov, od tega sto dvajset milijonov belcev, je tako konec januarja 1977 osem večerov zapored "bivakiralo" pred zasloni in sledilo zapletom v Haleyjevi pripovedi, ki so jo scenaristi začinili še z raznimi filmskimi "ocvirki". Posamezne epizode so trajale od 45 minut do poldruge ure, kar je skupaj zneslo 12 ur programa.

Zgodba temnopolte družine je gledalce pritegnila zaradi napetega dogajanja, poleg tega pa tudi zaradi odlik glavnih junakov, ki so sicer pri ljudeh cenjene ne glede na barvo kože: poštenost, pogum, čast in pripadnost družini. Prav zadnja pa je predstavljala poglaviten poudarek nadaljevanke - njene zvezde so namreč vse križe in težave prebrodile ravno zato, ker so ohranile tesne družinske povezave.

Ameriški gledalci so bili navdušeni, pa ne samo tisti, ki so za materni jezik šteli angleščino.

Temnopolti potomci nekdanjih sužnjev, Kitajci, Japonci, Indijci, Portoričani in seveda Evropejci - vsi so hoteli izvedeti, kje obstaja njihova "afriška vas" in kje njihov "Kunta Kinte", ki je nekoč čez lužo priplul v Ameriko. Milijoni so začeli vrtati po svoji preteklosti. Gneča na matičnih uradih in cerkvenih arhivih v državah domorodcev je bila neizmerna. Haley pripoveduje: "Ljudje so bili tako nestrpni, da si jih zlahka odpravil tudi z napačnimi podatki. Srečni so bili, da so izvedeli vsaj nekaj."

Korenine tudi na slovenskih zaslonih
V tem vsesplošnem zanimanju za svoje davne prednike so se tistega leta znašli tudi ameriški Slovenci, ali, če hočete, slovenski Američani. Običajnim čarterskim poletom, ki so jih vsako poletje vodili v matično domovino, so želeli dodati še posebno letalo, s katerim bi potovali samo tisti, ki bi radi obiskali "stari kraj". Žal pa jim poleti 1977 ni bilo mogoče ustreči, zato so se najbolj neučakani morali zadovoljiti kar s pisemskimi pošiljkami in telefonskimi pogovori. Že naslednjega leta (1978) je Mladinska knjiga v Ljubljani izdala Haleyjev roman v dveh debelih knjigah. Šele leta 1979 pa so Korenine prišle tudi na slovenske zaslone, kjer so bile sprejete ravno s takim navdušenjem kot v Ameriki. Ker so tam zaradi vsesplošnega zanimanja snemali že nadaljevanje te družinske sage (Roots: The Next Generations), smo dodatne zgodbe pri nas - pod naslovom Korenine II - lahko videli v letu 1980. Kot marsikje po svetu pa so tudi slovenski gledalci izprosili ponovitev te enkratne televizijske serije.

Haleyjeva knjiga in oba sklopa televizijske nadaljevanke pa sta, po branju oziroma ogledu, tudi v slovenski matični domovini vzbudila veliko zanimanje za usodo davnih prednikov. Interesi tukajšnjih ljudi so se namreč v marsičem prekrivali z onimi, ki so jih izkazovali rojaki onstran luže, saj je znano, da ima skoraj vsaka slovenska družina svojega "amerikanca" ali izseljenca v drugih predelih sveta. Tako se je tudi pri nas povečal obisk matičnih uradov, župnišč in starih arhivov. V zadnjih tridesetih letih smo bili priča prave poplave krajevnih, društvenih in družinskih kronik, ki so izšle v tiskani obliki, mnogo pa jih je ostalo še v računalnikih ali rokopisih. Zaradi bogate narodne zgodovine in razvejanih družinskih usod bi bilo prav, da se čim več podatkov zapiše in ohrani za prihodnje rodove.

Kako se lotiti iskanja prednikov?
Povprečen Slovenec, ki želi spoznati svoje davne prednike, dandanes nima težkega dela. Poleg starih uradnih dokumentov, ki jih večinoma hranijo državni in cerkveni arhivi, so mu na voljo že tudi spletne povezave, dobrodošla pa je tudi pomoč podobnih "primerkov", ki delujejo samostojno ali se združujejo v društva in klube. Objavljene pa je že tudi kar dosti strokovne literature. Najprej pa mora vsakdo dobro "prevetriti" predale domačega odsluženega pohištva in obiskati podstrešja ali kleti, kjer se včasih najde prav veliko stvari iz starih časov.

Rodoslovje, strokovno imenovano genealogija, je v osnovi zelo zahtevna veda, lahko pa predstavlja le občasni "konjiček". Za tiste, ki ne želijo drugega kot pridobiti nekaj podatkov za svojo družinsko kroniko, načeloma torej ni ovir. Poleg precejšnje mere potrpljenja je seveda treba imeti tudi nekaj splošnega znanja, in poznati kak tuji jezik, pri nas najraje nemščino in latinščino. Upoštevati pa moramo tudi veljavno zakonodajo, ki velja predvsem za podatke novejšega datuma.

Popoldanski rodoslovec lahko z vestnim obiskovanjem ključnih javnih arhivskih ustanov, s podatki sorodnikov in domačim gradivom, zbere dovolj gradiva, da si izdela okvirno družinsko kroniko. Za kako tehtnejše delo pa bo treba presedeti ure in ure ob listanju starih papirjev in dodobra poseči v žep.

Že ob skrbnem pregledu vseh razpoložljivih matičnih knjig, zemljiškega katastra in zemljiške knjige lahko večina Slovencev sestavi družinsko kroniko za zadnjih dvesto ali tristo let.

Matične knjige se uradno delijo na rojstne (krstne), poročne in mrliške. Starejše letnike hranijo cerkveni arhivi, bodisi župnijski ali (nad)škofijski. Uporabniku je omogočen osebni vpogled vpisov, ki so starejši več kot sto let. Lahko pa naročite uradni izpis podatkov od leta 1912 dalje, če za to izkažete ustrezen interes. Izpise za novejši čas nudijo tudi krajevni matični uradi. Če se vam ne ljubi brskati po starih papirjih, pa lahko zahtevate uradni izpisek, za katerega boste plačali od pet evrov dalje. Tudi za obsežnejše raziskave se vam ni treba truditi, a to vas bo stalo od 15 do 25 evrov za uro arhivarjevega dela.

Stare rojstne knjige vsebujejo najprej podatke o dnevu, lahko tudi uri, otrokovega rojstva in krsta, in o obeh starših - pri materi je včasih zapisan tudi dekliški priimek, pri očetu pa poklic. Nato prideta na vrsto oba botra, moški in ženska, ter njuna poklica. Na koncu pa sledi podpis krščevalca. Ponekod je vpisana tudi babica ali kaka druga ženska, ki je pomagala pri porodu. Zapisi pred letom 1848 včasih omenjajo tudi zemljiško gospostvo, kateremu je bil podložen otrokov oče. Najstarejši vpisi v rojstne knjige uporabljajo latinščino, v 19. stoletju se je uveljavila nemščina, še pred letom 1900 pa marsikje najdemo tudi že slovenščino. Od leta 1770 je uveljavljen tabelarični način vpisovanja, pred tem pa so župniki o rojstvih in krstih pisali v prostem slogu. Pri nezakonskih otrocih so vpisane samo matere, pozneje pa so lahko dopisali tudi "junaka", ki se je naknadno odločil za priznanje očetovstva. Glede na to, da ženske večinoma ne rojevajo več doma, se rojstne knjige vodijo tudi v porodnišnicah.

Poročne knjige je tudi zajel val časa. Nekdaj so se vsi poročali cerkveno, v 20. stoletju pa se je uveljavila tudi civilna poroka. Ustrezno temu se vodijo tudi matične knjige. Najstarejše tudi v tem primeru vsebujejo latinske vpise v prostem slogu. Tabele so se uveljavile leta 1784. Zapis v poročni matični knjigi navadno obsega dve strani. Leva je namenjena datumu poroke in podatkom o ženinu in nevesti (prebivališče, stan, starost, poklic). Desna stran pa vsebuje podatke o starših mladoporočencev (najprej za ženinove, nato pa še nevestine). Nato sledijo podatki o obeh poročnih pričah. Tudi tu je poleg imen zapisan poklic. Ta del pa vsebuje tudi njune podpise. Sledi zaglavje za opombe, kjer so navedeni razni podatki: sodno dovoljenje za poroko ob morebitni nepolnoletnosti novoporočencev in podobno ... Na koncu je zapisan duhovnik, ki je mladi par pospremil v zakonski stan.

Podatke v poročni knjigi je mogoče dopolniti še z drugimi viri, kot so oklicna knjiga, ženitveni zapisnik, ženitna pogodba itd.

Mrliška knjiga vsebuje podatke o smrti in pogrebu pokojnika. Tudi v tem primeru za najstarejše obdobje najdemo latinske vpise v prostem slogu. Tabele so začeli uporabljati po letu 1784. Sprva se tu najde le podatek o smrti in pogrebu, pozneje pa tudi o starosti pokojnika, o vzrokih za smrt in o tem, ali je pred slovesom od sveta prejel cerkvene zakramente. Nato sledi ime pokopališča. Seveda pa ni manjkala omemba duhovnika, ki je opravil obred. Mrliške knjige so se vodile tudi v bolnišnicah, porodnišnicah in kaznilnicah.

Poleg teh treh matičnih knjig so se v župniščih vodile tudi družinske knjige, imenovane Status animarum ali tudi Familien Buch. Župniki so si za potrebe pastoralnega dela izdelovali posebne ročno izrisane tabele. Na vsakem listu so bili tako zbrani podatki za vse člane družine, ki so jih povzeli iz omenjenih treh matičnih knjig. Že od srede 19. stoletja so tudi v tem pogledu uvedli pole s tiskanimi tabelami. Podatke je bilo treba vsakih dvajset, trideset let temeljito obnoviti, zato ponekod obstaja več časovno zaporednih knjig s to vrsto gradiva. Ti povzetki matičnih knjig, ki torej obsegajo vse razpoložljive podatke za vsako družino v župniji posebej, pa nimajo uradnega značaja in je treba vpise primerjati z izvirniki. Raziskovalcu pa kljub temu bistveno olajšajo delo, saj se lahko osredotoči le na želen podatek in mu ni treba pregledovati krstnih, poročnih ali mrliških knjig za celo faro.

Ko smo dobili osnovne podatke o naših prednikih, pa nas zanima tudi to, kje so prebivali in koliko so imeli "pod palcem". Na ti vprašanji nam odgovor pomagata najti zemljiški kataster in zemljiška knjiga. Kataster je včasih izkazoval posestniško - torej ne nujno tudi lastniško - stanje neke nepremičnine. Pri nas se je uveljavil že za časa Marije Terezije (1717-1780), ko je bila večina Slovencev še podložna raznim zemljiškim gospostvom.

Terezijanski kataster, ki popisuje napovedane dohodke od dominikalnih in rustikalnih zemljišč, je pisan še v prosti obliki, medtem ko se je za njenega naslednika Jožefa II. že uveljavil tabelarični sistem. Jožefinski kataster zemljišča popisuje sistematično po njihovih uživalcih, vendar je manj zanesljiv, saj je danes težko ugotoviti, kje je ležala tista parcela, za katero denimo piše, da je "pri kozolcu", na "ledini" itd. To težavo pa je rešil franciscejski kataster iz let od 1818 do 1828 (podatek velja za Kranjsko), ki poleg vpisov objavlja tudi mape. Tako lahko za vsako parcelo posebej ugotovimo njen obseg, kulturo (travnik, pašnik, njiva, gozd ...) in seveda njenega lastnika ali posestnika. Lahko vidimo tudi položaj stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Dvajset let pozneje so vrisali popravke, ki se jih je prijelo ime "rektifikacijske" mape.

V drugi polovici 19. stoletja pa so vse zastavili na novo. Ta kataster - imenovan "reambulančni" - je že pisan v slovenščini. Njegove mape pa služijo za osnovo še dandanes.

Oba imenovana katastra poleg map vsebujeta tudi protokol - knjigo s seznamom vseh lastnikov ali posestnikov in navedbo vseh parcel po vrstnem redu. Mape so v obeh primerih tudi obarvane. V katastrih in protokolih lahko najdete podatke za vsa zemljišča, ki so jih posedovali vaši predniki, v okviru označene katastrske občine. Gradivo je že digitalizirano in na voljo v Arhivu Republike Slovenije.

V tesni povezavi s katastrom pa je tudi zemljiška knjiga, ki odraža pravno dogajanje za vsako posamezno nepremičnino. Tudi zanjo je značilen pester zgodovinski razvoj. Dokončno se je ustalila z zakonom iz leta 1874. Načela tedanje ureditve veljajo še danes, zato se stare zemljiške knjige še vedno hranijo na pristojnih sodiščih, kjer je mogoč prost ogled v času običajnih uradnih ur. Avstro-ogrska zemljiška knjiga je obsegala glavno knjigo s podatki o parcelah, lastnikih in morebitnih obremenitvah, tja pa sta spadali še zbirka listin, ki so izkazovale pravno upravičenost vpisov, in kopija iz katastrske mape. Na podlagi imena kraja moramo najti ustrezno katastrsko občino, nato pa v imeniku poiskati želenega lastnika. Prek njega ugotovimo zemljiškoknjižni vložek. Tako se prikopljemo do podatka o lastništvu in obremenitvi posameznih nepremičnin. Osebni ogled zemljiške knjige je za rodoslovca nujen, čeprav je za druge "nezgodovinarske" uporabnike že dosegljiva v elektronski obliki.

Podatki iz matičnih knjig, katastra in zemljiške knjige so nam podali uradno podobo naših prednikov. Če si želimo ustvariti pravi vpogled v zgodbo o njihovem življenju in delu, pa bo potrebno še nekaj dela. Zanima nas, kako so ti ljudje živeli v mladosti, kako so pridobili znanje za svoj poklic, v kakšnih okoliščinah so si ustvarjali družine, katerih nasledniki smo zdajšnji prebivalci Slovenije, kaj je zaposlovalo njihov vsakdanjik in ne nazadnje, katere bolezni in tegobe so povzročile njihovo smrt. Prav taki podatki pa suhoparnim raziskavam "dodajo življenje".

Ker nam torej skopi uradni zapisniki pokažejo zgolj omejeno plat življenja naših prednikov, moramo zbrati še razno dodatno gradivo. Zelo priporočljivo je najprej obiskati svoje še živeče sorodnike in iz njih "izvleči" čim več zgodb iz starih časov. Pregledati moramo še stare fotografije, pisma, razglednice, podobice, razne listine, dnevnike in rokopise. Zanimati nas morajo šolska spričevala, letopisi ljudskih šol, srednješolskih in visokošolskih zavodov. Ponekod obstajajo tudi učna dovoljenja, mojstrske diplome in podobne stvari v povezavi s poklicem iskanega prednika. Sledijo vojaške knjižice in odlikovanja, časopisni članki, spominske knjige, take ali drugačne pogodbe, hranilne knjižice, potni listi, zdravstveni podatki itd.

Vse to nas torej še čaka, če želimo dokončati scenarij za lastno nadaljevanko o svojih davnih prednikih, o svojih Koreninah. Slavni pisatelj Alex Haley pa je že pritisnil zadnjo piko. Poslovil se je pred dvajsetimi leti, 10. februarja 1992, v starosti sedemdesetih let.

Andrej Mrak

Spodaj si oglejte prvi del nadaljevanke Roots in še več arhivskega gradiva.