Tovrstni dogodki so seveda v glavnem namenjeni domačim ljudem, tu pa tam pa so posebne pozornosti deležni tudi tujci. Lani sta v tem pogledu vsekakor prednjačila skladatelja Guiseppe Verdi in Richard Wagner, ki imata veliko oboževalcev tudi na sončni strani Alp.
Tudi za leto 1914 nam koledar prinaša niz obletnic, ki bi jih ne smeli prezreti, pa vendar smo napako storili že v prvih dneh januarja. Tiho, povsem neopazno je namreč na Slovenskem minila dvestota obletnica smrti nemškega pesnika Johanna Georga Jacobija.
Neznani znanec
Kdo pa je sploh ta Johann Georg Jacobi in kakšne so njegove povezave z Slovenci? Le malokdo v deželi bi o njem še vedel navesti kak verodostojen podatek. Pa vendar je prav ta pozabljeni tujec zaslužen za nastanek ene največjih slovenskih glasbenih uspešnic preteklega časa.
Na Bledu
Znani slovenski rodoljub dr. Janez Bleiweis, rojen v Kranju leta 1809, je bil že od otroštva navdušen nad lepotami gorenjske pokrajine, posebno še Bleda in okolice. Nič čudnega torej, da je kot mladi doktor zdravilstva, službujoč na Dunaju, svoj prvi daljši dopust izkoristil prav za obisk tega bisera slovenske dežele. S sabo je popeljal tudi svojo mlado ženo, po rodu Nemko z Dunaja, in sina edinca, ki sta se prav tako kot on navdušila nad "podobo raja", kot ta del slovenske domovine imenuje pesnik Prešeren. Ko pa se je vrlemu Janezu uspelo vrniti v domovino in zasesti mesto profesorja kirurgije na ljubljanskem liceju, tajnika Kmetijske družbe in urednika njenega tednika Novice, pa si je vsako leto prav privoščil krajši oddih na svežem zraku okoli Blejskega jezera.
Domačini so ga kot gosta prav prisrčno sprejemali, junija 1845 pa ga še posebej počastili, ko mu je zapela skupina ljudskih pevcev, ki jih je vodil slepi mladenič Jurij. Ljubljansko druščino je ta nastop tako očaral, da je presenečeni Bleiweis po prihodu v Ljubljano ta obisk takoj opisal v svojih Novicah. O izvajalcih in njihovem programu pravi: "Slišal bodeš tu, moj ljubi popotnik! Med mnogimi ljudskimi pesmimi tudi Vodnikove, Dr. Prešernove, Ahacelnove, Stanigove in več drugih pesem iz krajnske Čebeliče in napših Novic z prav lepimi vižami: nektere med njimi so se mi prav globoko v serce vtisnile, postavim : Pride Gorenc iz merzle planine itd, Slovenc Slovenca vabi itd, Stoji, stoji tam lipica itd … " Kje so tiste rožice, / Pisane in bele?/ O nedolžne rožice / Ste lepo cvetele! / Pa spomlad je šla od nas / Vzela jih je zima mraz itd. …"
Prizadevni Bleiweis je pesmi, ki jih je slišal na Bledu posredoval Gašparju Mašku, ki je bil vodja ljubljanske glasbene šole. Poleg tega pa je navdušil tudi igralce ljubljanskega stanovskega gledališča, ki so bili po rodu Nemci, da so ji že nekaj mesecev zatem tudi javno zapeli na eni izmed svojih prireditev. Med posameznimi točkami sporeda je bil tako 14. februarja 1846 na vrsti tudi krajši prizor z naslovom Poskušnja krajnskih pesem, v katerem so Nemci zapeli štiri slovenske pesmi: Dolenjska, Zadovoljni Krajnec, Moj spominik in Pesem od železne ceste. Več se tedaj ni dalo spraviti na povsem nemški oder stanovskega gledališča.
Drobitince
Od vseh pesmi, ki so jih Bleiweisu zapeli pevci blejskega slepega Jurija, so nemški igralci februarja 1846 torej predstavili le eno, namreč dolenjsko (Pridi Gorenjc), ki jo je napisal in uglasbil Blaž Potočnik in je bila leta 1830 že objavljena v prvem zvezku Krajnske Čbelice. Tudi pesmica Svarjenje, ki se začne z besedami Stoji stoji tam lipica, je prvo objavo doživela v tretjem zvezku tega zbornika, ki je izšel leta 1832. O navedenih "rožicah" (Kje so tiste rožice …) in domačem občinstvu ni bilo veliko znanega. Za prvo objavo pesmi pa so že dobri dve leti pozneje poskrbele celjske Dobtnince. Ta leposlovni zbornik je leta 1846 začel izdajati celjski opat Anton Slomšek. Vanj je vključil daljša prozna dela, na koncu pa tudi pesmi slovenskih avtorjev. Ta oddelek je imenoval Slovenska gerlica. Slomškova zasnova se je med bralci dobro prijela in že v tretji knjigi Drobtinc, ki nosi letnico 1848, najdemo tudi pesmico o rožicah. Njen naslov je Vse mini, kar pomeni, da 'vse mine'. Besedilo ima šest kitic. podpisane pa so le inicialke – V. O.
Kdo je skrivnostni V. O.
Anton Slomšek je k sodelovanju pri Drobtincah povabil svoje stare znance, ki so sodelovali že pri prvem slovenskem pesniško-glasbenem zborniku z naslovom Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane, ki je izšel v Celovcu leta 1833. Tiste čase pa je bil Slomšek še duhovni vodja v tamkajšnjem semenišču, kjer je za mlade bogoslovce prirejal tudi posebne tečaje slovenščine. Navduševal jih je tudi za samostojno pesnjenje in v tem pogledu privabil kar nekaj mladeničev. Med njimi je bil tudi Valentin Orožen.
Mladi bogoslovec Valentin Orožen je bil rojen kot kmečki sin 31. januarja 1808 na Sevnem, prijaznem griču blizu Šentjurija pri Celju. Najprej je hodil v domačo ljudsko šolo v Šentjuriju. Gimnazijske nauke je dobil v Celju in končno še v Gradcu. Zatem se je podal študirat bogoslovje v Celovcu, ki ga je obiskoval v letih od 1831 do 1835. Tam se je navduševal nad slovstvenim delom in tako zašel tudi v Slomškov krog.
Mladeniči so izdajali posebno interno leposlovno glasilo Pesme za pokušnjo. Tam je Orožen objavil kar nekaj svojih pesniških poskusov.
Tako je prišel tudi v izbor pesnikov, ki so sodelovali pri Ahacljevem zborniku. Zanj je prispeval svojo pesem Spomlad, ki se začenja z verzom: "Sneg za to leto slovo je že vzel …"

Orožen je tudi pridno študiral in dve leti po javni objavi svojega pesniškega prvenca, 4. avgusta 1835 sprejel zakrament prvega reda. Na veliko gospojnico, 15. avgusta tega leta, pa je v rojstni župniji obhajal novo mašo. Pri tem slavju so peli njegovo Pesen pri novi sv. meši.
Po koncu študija so ga umestili kot kaplana v Pišecah, kjer je ostal leto dni. Zatem je v letih 1836 do 1838 kaplanoval na Ljubnem ob Savinji. Leta 1838 je v tisku izšla že druga njegova pesem Očetova roka, saj jo je Slomšek uvrstil v svoj zbornik Troje ljubeznivih otrok.
Orožen je nato dalje štiri leta služboval kot kaplan v Poljčanah, nato pa spet dve leti (1842-1844) v Šmarju pri Jelšah. Nato je spet dve leti (1844–1846) služboval v Podsredi. Leta 1846 je kratek čas prebival v Pilštajnu, nato pa še istega leta odšel k sv. Mihaelu v Labodski dolini. Prav v tem času pa je v Drobtincah izšla tudi njegova Vse mini.
Pesem Vse mini je ena izmed številnih v zadnjem delu Drobtinc, ki v vsakem zvezku nosi naslov Slovenska gerlica. Orožen v šestih kiticah našteva tegobe minljivosti in pravi:
Kje so moje rožice,
Pisane in bele?
Mojga serca ljubice,
Žlahtno so cvetele?
Oh, spomlad je šla od nas,
Vzela jih je zima , mraz!
Kje so moje tičice,
Kamo so zletele?
Oh nedolžne pevčice,
Kok so lepo pele-
Zanke so razpete ble
Tičke so se vjele vse.
Kje je hladni potok moj,
Za njim se sprehajal,
Kad' skušnjav nevarni boj
Mene je obdajal?-
Velka, velka suša bla,
Zemlja je popila ga.
Kje je moja vutica,
Vutica zelena?
Kje je hladna senčica
Z lipice spletena?-
Hud' vihar poderil njo,
Oh, zelena več ne bo!
Kje je tista dekelca,
V verti je sedela,
Lepa kakor rožica,
Pesmice je pela?
Vse se hitro spremeni,
Lepo lice ocveti.
Kje je pevec zdaj vesel,
Ki je to popeval?
De bi enkrat še zapel,
Kratik čas nam delal ?
Hitro, hitro mine čas,
Ni ga, ni ga več pri nas
Preobrat
Tistega leta, ko je izšel tretji zvezek Drobtinc, je na Dunaju izbruhnila revolucija, ki je narodom v tedanji Avstriji priborila precejšnjo jezikovno svobodo. V Ljubljani se je ustanovilo Slovensko družtvo in začelo organizirati slovenske prireditve. Že prva "beseda" (tako so poslovenili nemški izraz za koncert), ki je potekala v sredo, 30. maja, je naletela na neverjeten odziv občinstva. Tudi pri drugi 19. junija je bilo podobno. Ljudje so bili navdušeni nad deklamacijami in petjem posameznikov ali pevskih zasedb.
Slovensko društvo je hitelo dalje in že 8. julija zopet presenetilo. Tokrat pa je bilo na vrsti gledališko delo, ki so ga popestrili z dodatnimi pevskimi točkami. Ljubljančani so zaigrali Linhartovo komedijo Županova Micka. Pred to predstavo pa je bilo občinstvo deležno nastopa solistov in zborov. Tokrat pa so zapeli tudi tisto pesmico o rožicah, ki jo je dr. Bleiweis tri leta poprej slišal na Bledu, namreč pesem o rožicah. Poročevalec Novic o tej točki sporeda piše: "Mila pesmica Kje so tiste rožice od gospodične P. lepo peta, bi bila še bolj dopadla, ko bi jo bila hitrejši pela."
Pevka, ki jo Novice označujejo le s črko P, je bila Ljubljančanka Angelika Pič in njeni izvedbi se imamo kljub poročevalčevi opombi zahvaliti, da je skladba o "rožicah" prišla na nemški gledališki oder.
Poleti 1848 se je pesem rožicah in minevanju torej pojavila kar dvakrat - v tretjem zvezku celjskega zbornika Drobtince in na odru ljubljanskega stanovskega gledališča. Lahko pa bi se pojavila še v tretje.
Samostojna zbirka Slovenska gerlica
Ker je že odziv na prvi dve slovenski "besedi" v stanovskem gledališču presegel vsa pričakovanja, se je Slovensko družtvo odločilo, da vse izvajane skladbe natisne v posebni knjižici. Delo so zaupali posebnemu odboru, ki pa je potem do konca septembra pripravil kar dve manjši notni izdaji. Imenovali sta se Slovenska gerlica. Ime zanju so si društveniki torej izposodili iz zadnjega, pesniškega, dela Slomškovih Drobtinc. Prvi zvezek Slovenske gerlice vsebuje 11 skladb, drugi pa deset, Vendar pa Orožnove Vse mine ni bilo v nobenem izmed njiju.
V tretje gre rado
Že konec leta 1848 so se odborniki Slovenskega družtva na svojem občnem zboru pohvalili, da gresta oba zvezka Slovenske gerlice dobro v prodajo. Zato so se odločili še za tretjega. Ker sta prva dva izšla v manjšem formatu, so sklenili, da novega povečajo, obogatijo pa tudi glasbeni del. Prva dva sta namreč izšla le z objavljeno osnovno melodijo, ki ji je bila dodana klavirska spremljava. Za novi zvezek pa so prosili ljubljanskega stolnega organista Gregorja Riharja, da jim priskrbi priredbo še za mešani ali enoviti, moški ali ženski, pevski zbor. V taki obliki so potem izšle tudi "rožice", ki nosijo naslov Vse mine. Rihar je naredil priredbo za mešani in ženski zbor. Poleg tega pa je objavljeno besedilo vseh šestih kitic.
Objava v tretjem zvezku Slovenske gerlice Orožnovega avtorstva ne omenja. Navedeno je, da gre za "slovensko narodno pesem".
Star rokopis
Slovensko družtvo v Ljubljani je že leta 1848 začelo izdajati političen poltedenski list Slovenija. Ta je na začetku leta 1850 na svoji leposlovni strani objavil tudi več pesmi, za katere pa avtorstva ni poznal, zato je pod opombo dodal: iz starega rokopisa. Že takoj zatem se je oglasil Josip Hašnik in se predstavil kot avtor pesmi Zvezde. Drugi dve pa sta bili Lastovki v slovo in Vse mine.

O teh pesmih pa, kot kaže, tudi Hašnik ni imel podatkov. Bili pa sta Orožnovi. Valentin Orožen pa, kot kaže, ni prebiral Slovenije, sicer bi lahko sam pojasnil vso zadevo. Besedilo pesmi Vse mine je primerjalno z objavo v Drobtincah rahlo spremenjeno, saj namesto verza "Vse se hitro spremeni / Lepo lice ocveti" pravi: "Hitro hitro mine čas, mine tudi lep obraz."
Valentin Orožen je še dve leti po objavi v Sloveniji in Slovenski gerlici služboval kot kaplan pri sv. Mihaelu. Nato so ga prestavili v Sele pod hribom sv. Uršule blizu Slovenj Gradca. Tam je tri leta (do 1855) služil kot provizor. Zatem pa je dobil službo kot kurat pri sv. Martinu na Dreti blizu Gornjega Grada.
V popularnih vodah
Čas je tekel in pevci so veselo prepevali tudi Orožnove pesmi. Kmalu pa so bile deležne nove pozornosti. Tudi Valentina Orožna so namreč v širšo slovensko javnost spravile slovenske Narodne čitalnice, ki so po letu 1861 začele rasti kot gobe po dežju. Doktor Radoslav Razlag, odvetnik v Brežicah in velik narodni delavec, je tako do novega leta zanje pripravil poseben pesniški zbornik žepnega formata, knjižico poezij, ki ji je dal naslov Pesmarica. Pri izboru se je oziral predvsem na besedila, ki so že dosegla uglasbitev. V Razlagovi Pesmarici med več sto primerki tako najdemo tudi Orožnovo pesem Vse mine. Objavljenih je vseh šest kitic, podpisanih z njegovim priimkom: Orožen.
Leto pozneje pa je ljubljanski skladatelj Jurij Fleišman na novo priredil vse skladbe iz treh zvezkov Slovenske gerlice. Izšli so pod imenom Gerlica. Venec slovenskih pesem. Letnica 1864 pa ni navedena. Prav tako pa tudi ni omenjeno Orožnovo ime in se pesem navaja le kot narodna.
Prevod
Šestdeseta leta devetnajstega stoletja so prinesla nekaj prevodov slovenske poezije v nemščino. Tako je tudi Orožnova pesem o "rožicah" dobila novo razsežnost Prevod je izšel v ljubljanskem nemškem listu Laibacher Zeitung. Pesmi so dali naslov Alles vergeht. Omenjeno pa je tudi Orožnovo avtorstvo: "Lied aus dem Slovenischen des V. Orožen«. Prav nič pa se ne omenja prevajalca. Prevod sam ima kot izvirnik vseh šest kitic. Za primerjavo poglejmo prvo kitico: "Wo sind meine Blümelein,/ Die so Wonnig lachten; / Meines herzens Liebchen sein, / Die mich frölich machten?/ Ach, der Frühling ist entfloh'n / Alle Blüthen welken schon."

Nova uglasbitev
Melodija, ki je spremljala Orožnovo besedilo, ki govori o "rožicah" in minljivosti, je bila vsekakor narodna. Avtorstvo torej ni bilo znano. Domnevno pod vplivom Razlagove pesmarice pa se je šentjurski zdravnik in skladatelj Gustav Ipavec odločil za novo uglasbitev. Pri tej nameri pa sprva ni imel kaj dosti sreče. Sam je o tem pozneje povedal: "Nobena pesem pa me ni tako mučila kakor pesem Kje so moje rožice?. Za to lepo Orožnovo pesem sem imel gotovo sto napevov, ali noben se mi ni zdel pravi. Nekega zimskega popoldneva sem bil pa poklican k bolniku onkraj Ponikve. Ko sem prišel domov, je bila ženoč in zelo mrzlo je bilo, zato mi je bilo prav ugodno, ko sem stopil zopet v svojo sobo. Po večerji sem sedel h glasovirju; začnem igrati in naenkrat se je pesem sama napravila, bi rekel. Igral sem pesem še enkrat in jo tudi precej zapisal. Potem sem pa poklical svojo ženko in ji rekel: Zdaj pa poslušaj! To je moja najlepša pesem. Igral sem pesem enkrat, dvakrat in potem je ona zapela prvo kitico. Začela je peti tudi drugi kitico, a je ni dopela, ker so jo solze oblile in mene tudi."
Med Hrvati
Leta 1872 je bila v Ljubljani ustanovljena Glasbena Matica, društvo, ki si je zadalo nalogo zbirati narodne pesmi in izdajati sodobna dela slovenskih skladateljev. Že leta 1873 je tako izšel Nedvedov samospev Želje, za naslednje delo pa so pripravili notno izdajo za moške pevske zbore. Objavili so novosti štirih skladateljev, napisane za moško pevsko zasedbo. Med povabljenimi je bil tudi Gustav Ipavec, ki jim je ponudil moški zbor Danici. Kot kaže, v tistem času ni imel drugega na voljo, pač pa je že leto pozneje v Zagrebu izšla njegova uglasbitev Orožnove Vse mine. Napisana je bila za štiriglasno moško zasedbo, kot avtor besedila pa je bil naveden B. Orožen.
Pesmarica, ki je prinesla te note, ima naslov Bisernica. Sbirka popievaka za četiri mužka grla, izdalo pa jo je pevsko društvo Vienac, ki je delovalo v zagrebškem semenišču.

Pesnikovo slovo
Valentin Orožen je vse do 31. julija 1872 ostal v Šmartnem pri Dreti. Zatem pa se je upokojil in nato tri leta preživel v Okonini pri Gornjem Gradu, kjer je 4. maja 1875 tudi umrl. Bil je star 67 let. Pred smrtjo je tudi nekoliko obolel na umu.
Ob Orožnovi smrti se je časopisje razpisalo tudi o njegovem pesniškem delu, ki je nezbrano živelo med ljudmi. Veliko pa so omenjali tudi njegove človeške vrline.
Mariborska Zora poudarja: "Miločutnost, človekoljubnost in nekakova sentimentalnost to so glavni znaki njegovih poezij, ktere pa nikjer niso zbrane. Čujem, da jih je mnogo zložil; vredno bi bilo, da bi se zbrale, uredile in objavile. Kajti nij preveč pesnikov pri nas, ki znajo tako čutljivo in po domače prepevati, kakor je znal Orožen, kojega pesni so brž v »narodne« prehajale …"
Ljubljanski Slovenski Narod piše, da je umrl "znani slovenski pesnik in skladatelj po vsej Sloveniji znane ljube pesnice" Kje so moje rožice … Nato pa poročevalec A. L. nadaljuje: "Rajnki je bil mož v pravem pomenu, obče priljubljen od obeh slovenskih narodnih strank. Ljubil je slovenski narod, bil mu je zvesti sin do zadnjega trenotka. Na obrazu mu je bilo brati, da je Slovan z dušo ion telom. Blagi pokojnik je bil pravi značaj; zarad tega je bil tudi obče priljubljen in je imel posebno v gornjej savinskej dolini mnogo prijateljev in čestiteljev. O Orožnovi poeziji, posebno še v povezavi s pesmijo o "rožicah", pa piše: "Ure v njegovej bližini so nam čestokrat hitro minole in bolje smo se imeli, nego v – gledišči. Ko smo bili uže židane volje, je vsakokrat nagovarjal, naj zapojemo njegovo najljubšo.: Kje so moje rožice… Njemi na čast smo jo peli, sedeč okolo mize pri kozarčku izvrstnega Štajerca. Ko pa dospemo do kitice: " Kje je tista deklica / v vrtu je sedela….videl sem, da se je starčku enkrat tiha, srebrni rosici podobna solzica prikazala v očesu in milo-tužno je rekel: Hitro, hitro mine čas, ga ne bode več pri nas …"

Štajerski Slovenski gospodar pa poudarja: "Poznal je hrabrost slovenske krvi - a slavjal je Slovenca dom milo prepevaje, veselivši se vsega stvarjenja na domači zemlji; veselivši se kratkih, pa veselih dni mladosti – na koje se je starček pozneje milotožno spominjal: "Kje so moje rožice …"

Končno zbirka poezij
Rajnki Orožen se je s svojimi pesmicami močno usidral med slovenskim narodom. Dobra štiri leta po njegovi smrti pa je luč sveta ugledala tudi njegova samostojna pesniška zbirka. Raztresene liste je zbral ptujski vikar Mihael Lendovšek in jih objavil pod naslovom Val. Orožnovi spisi. Lendovšek je Orožnovo poezijo tudi nekoliko priredil. Knjižico pa je založil in izdal Ignacij Orožen, imenovan kot "knezoškofijski konzistorialni svetovalec in korar stolne cerkve v Mariboru". Natisnila pa jo je leta 1879 tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.
Skladbo Vse mine z narodno melodijo, kot je bila objavljena že v tretjem zvezku Slovenske Gerlice iz leta 1850 in Fleišmanove Gerlice iz leta 1864, pa je nekako v tistem času na novo priredil ljubljanski stolni organist Anton Foerster in jo skupaj s podobnimi uspešnicami oddal Glasbeni Matici, ki jo je izdala v desetem zvezku svojih rednih letnih zborovskih partitur. Izšel je leta 1882.
Nekako vzporedno s tem pa sta Foersterjeva in Ipavčeva uglasbitvi izšli tudi v zbirki Lavorika, ki jo je na začetku osemdesetih let devetnajstega stoletja začela izdajati ljubljanska Glasbena Matica. Ipavčeva melodija je uvrščena v njen drugi zvezek, Foersterjeva priredba pa v tretjega.
Kdo pa je dejansko napisal pesem o "rožicah"?
Ko so leta 1879 izšli Orožnovi spisi, jih je omenil tudi Josip Stritar, urednik dunajskega mesečnika Zvon. Njegovo pisanje je povzročilo mešane občutke med ljubitelji Orožnove poezije. Dovolil si je namreč nič kaj laskavo oceno. Takole piše: "Kje so moje rožice? - Mrzel veter tebe žene - Kedo izmed nas še ni slišal, kedo ni že sam pel teh dveh tako priljubljenih pesmic! Ali koliko nas je, da smo vedeli za pesnika! Take in enake pesmi je pel Valentin Orožen. Perve ali morebiti tudi druge vrste pesnik ni Orožen, ne po vsebini, ne po obliki svojih pesmi, da ne govorimo o izvirnosti. Vendar ga štejemo po pravici med zaslužne može slovenske z ozirom na čas in okolnosti, v katerih je prepeval."

Dodal je še, da je Orožnova Dečko s planine dejansko delo nemškega pesnika Uhlanda: Ich bin vom Berg der Hirtenknab, Orožnova Oblakom pa Schillerjeva Eilende Wolken.
Še eno mnenje o Orožnovi poeziji
Podrobnejšega pregleda Orožnovih pesmi pa se je lotil tudi njegov štajerski rojak Andrej Fekonja, ki je kmalu spoznal, da ima Stritar prav. S primerjavo je tako ugotovil, da je v Orožnovi poeziji več tujega blaga kot pa njegovega.
Ob koncu svoje razprave, ki jo je deset let po Stritarjevih ugotovitvah (1889) objavil v mesečnem leposlovnem listu Ljubljanski zvon, ugotavlja, da si je Orožen dejansko marsikaj "izposodil" pri drugih pesnikih. Poglejmo primer: France Prešeren piše: "Strune milo se glasite, / milo pesmica žaluj, /Srca bolečine skrite, / trdosrčni oznanjuj.
Orožen pa v svoji pesmi ugotavlja: "Milo orglje se glasite, /Milo pesen se vzdiguj, / Bolečine v vicah skrite / Vsem kristjanom oznanjuj."
Takih primerov je še več. Vendar pa Fekonja ni ugotovil porekla dveh najbolj znanih Orožnovih pesmic: Slovo od lastovke (Mrzel veter tebe žene, drobna ptičica od nas …) in pesmice o "rožicah".

Končna razjasnitev
Minili sta še dve leti in izšla je nova razprava o tem, kdo je pravi avtor Orožnove poezije in tako tudi njegove pesmice o "rožicah". Dolgoletni Zvonov sodelavec in urednik Fran Levec je tako opozoril na naključni stavek iz neke nemške zgodovinske knjige, kjer so obravnavali njihovega pesnika Johanna Georga Jacobija. Omenjali so namreč, da je ta napisal pesem Sagt, wo sind die Veilchen hin. Levcu, ki je dobro poznal slovensko poezijo, se je to zdelo zelo podobno znani Orožnovi pesmi Kje so moje rožice. Iskal je vsepovsod in končno našel celotno pesem. Ugotovil je, da se povsem sklada z Orožnovimi "rožicami". Pesem, ki je veljala kot izvirno Orožnovo delo, se je izkazala zgolj za dobeseden prevod Jacobijevega dela.
Ta je živel v letih od 1740 do 1814. Bil je torej sodobnik znanih pesnikov Friedricha Schillerja in Johanna Wolfganga Goetheja, sam pa je bolj spadal v krog navdušencev nad ljudsko poezijo, ki sta mu pripadala pesnika Burger in Herder. Jacobi je tako napisal tudi pesem z naslovom Nach einem alten liede, kar pomeni Po neki stari pesmi, ki se prevedena v slovenščino dobesedno neverjetno ujema prav z Orožnovo pesmico o "rožicah". Tudi nemška različica ima šest kitic in vse se natanko prilegajo slovenskemu prevodu oziroma lahko rečemo tudi obratno. Jacobijeva pesem je bila tudi uglasbena, česar pa Levec ne navaja. Znano je več uglasbitev, vsaj ena še iz časa Jacobijevega življenja, ki je leta 1782 izšla v Hamburgu v zborniku z naslovom Musen Almanach fur 1783. Besedilo je uglasbil Johann Abraham Peter Schulz.
Jacobijevo besedilo
Že prva kitica Jacobijeve pesmi nam kaže, da se je Valentin Orožen naslanjal na to besedilo. Takole pravi: "Sagt, wo sind die Veilchen hin, / Die so freudig glänzten, / Und der Blumen-königin / Ihren Weg bekräntzen? / Jüngling, ach! der Lenz entflieht: / Diese Veilchen sind verblüht."
Jacobijevo delo je bilo marsikje natisnjeno. Tako je denimo leta 1829 izšla drobna knjižica z naslovom Ausgewählte Gedichte. V njej je tudi pesmica Nach einem alten Liede.
Valentin Orožen je torej po vsej verjetnosti v roke dobil prav to izdajo, saj je le nekaj let po njenem izidu sam začel pesniti in je vsaj leta 1832, ko so bile za tisk pripravljene Ahacljeve Pesme, zanje pripravil omenjeni prvenec Spomlad.
Nove priredbe in pojavljanja
Slovenski skladatelji in pevci pa se niso kaj dosti ozirali na ocene strokovnjakov. Tako sta obe uglasbitvi, narodna in Ipavčeva, prav veselo poživljali njihove zasebne in odrske nastope. Vmes pa sta pesmi doživljali tudi nove objave.
Anton Brezovnik, učitelj v Vojniku pri Celju, je leta 1887 izdal zbirko pesmi za slovensko mladino Zvončeki, ki obsega kar 254 naslovov. Svoj namen je utemeljil z besedami: "Obče znano je, da naše ljudstvo nad vse rado prepeva, da ga ni težavnega dela dovolj, da bi si ga Slovenec z veselim petjem ne krajšal. To veselje do pesnij kaže se že pri nežni naši mladini. Kot mnogoleten knjižničar na tukajšnji narodni šoli in tudi drugače prepričal sem se, kako silno ona rada bere pesmi če jih tudi prepevati ne zna. Žal pa, da našo mlado slovstvo do sedaj ni imelo za njo primerne pesenske knjige, kajti dr. Razlagove Pesmarice zavoljo obilnih političnih in erotičnih pesnij pač ne moremo z mirnim srcem nežni mladini v roke dati …" Brezovnik je v izbor za to knjižico seveda vključil tudi Orožnovo Vse mine.
Nikola Faller, vodja pevskega društva Kolo v Zagrebu, je leta 1894 v njihovo pesmarico sprejel Ipavčevo različico. Ob tem je že v uvodniku zapisal: "Hrvatsko-slovenska pjesma – to je ona krasna nebeska duga, što se prepinje od Velebita do Triglava." Prevod verjetno ni potreben.
Jakob Aljaž, ki je za družbo sv. Mohorja pripravil dva zvezka Slovenske pesmarice, je upošteval kar obe različici: Ipavčevo v prvem, narodno pa v drugem.
Janko Žirovnik, ki je nabiral narodne melodije po slovenskih krajih, je obe različici upošteval v svoji mali zbirki Narodne za šolsko mladino in pozneje še v zbirki Narodne za mladino.
Tudi organist in učitelj Ivan. N. Sprachmann, ki je deloval med Hrvati, je v svoj Vjenac za ljudskošolsko mladino vključil Ipavčev napev.
Ta Ipavčeva različica pa je bila objavljena tudi v klavirski zbirki Album hrvatskih pjesama, ki ga je v več izdajah pripravil Ante Stohr. Ipavčeva melodija je torej ponarodela tudi med brati Hrvati.
Med slovenskimi izdajami velja omeniti tudi priredbi obeh melodij za dvoglasno petje, za kar se je potrudil učitelj Ivan Kiferle in zraven dodal še spremljavo za citre. Note so izšle v njegovi izdaji narodnih pesmi za citre.
Narodno različico pa je še v času Avstro-Ogrske v svoj Klavirski album za mladino vključil učitelj tudi Josip Pavčič.
Po veliki vojni
Tudi po prvi svetovni vojni zanimanje za obe uglasbitvi "Orožnovega" besedila ni ponehalo. Melodiji sta prijetni za uho. Besedilo samo pa kljub dvomljivemu avtorstvu prinaša toliko osebnega razmisleka, da nikomur ne pride na pamet, da bi temu posvečal preveliko pozornost.
Nemec Johann Georg Jacobi, ki je umrl pred dvestotimi leti (bilo je to 4. januarja 1814), je svojo pesem povzel po neimenovanem predhodniku.
Slovenec Valentin Orožen je besedilo prepesnil v svojo materinščino.
Domači pevci pa jo še vedno z veseljem širijo med svojimi ljudmi. Kajti spoznanje, da hitro, hitro, mine čas, mine tudi lep obraz, ostaja večno in temu še danes, po 250 letih od nastanka nemške predloge, nihče ne more oporekati.

Andrej Mrak