Nič čudnega: tam daleč za devetimi gorami je bila v prisrčnem vzdušju zbrana vsa mladeničeva družina. Vsi so se ob starodavnih šegah in navadah veselili skupnih doživetij. V kakšni skromni mestni sobici pa je bodoči profesor, odvetnik, tehnik, zdravnik - in v našem primeru celo glasbenik - lahko samo obujal spomin na srečne dni, ki jih je nekoč preživel v domačem kraju. Z denarjem je bilo namreč treba čim bolj preudarno ravnati, zato je odpadel tudi še tako kratek "skok" v domovino.

Tudi Stanko Premrl, nekdanji kaplan na Vrhniki, od jeseni leta 1904 pa še študent dunajskega Konservatorija in univerze se je moral spopasti s to težavo. Njemu vsega tega sicer sploh ne bi bilo treba, saj je študije za duhovniški poklic že dokončal v Ljubljani. Na prvem službenem mestu se je tudi izvrstno izkazal. Vendar ga je želja po dodatnem glasbenem izpopolnjevanju zvlekla še na cesarski Dunaj.

Začetne težave v veliki prestolnici
Prvi stik Stanka Premrla s cesarskim mestom, kamor je dospel sredi septembra 1904, je bil sila neugoden. Hiša, v kateri so sicer prebivali duhovniki, ki jih je ljubljanski škof poslal na Dunaj, da bi se dodatno izpopolnili za profesorski poklic, je bila popolnoma zasedena. Načrtovani Zavod sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je namreč potreboval usposobljeno učno osebje, ki je moralo biti izšolano do jeseni 1905, ko so predvideli začetek gimnazijskega pouka.

Stanko se je tako - s svojim najetim klavirjem vred - moral začasno zateči v neko zasebno stanovanje, kjer je potem še kar srečno prebrodil tegobe prvega študijskega leta. Zato se je lahko že poleti 1905 vrnil v rodni Št. Vid, danes Podnanos, na Vipavskem in si privoščil krajše počitnice.

Pred drugim božičem na Dunaju
Bivanje v domačem okolju je Stanku Premrlu vlilo novih življenjskih moči, bilo pa je tudi vir njegovega skladateljskega navdiha, ki ga je zdaj lahko podkrepil tudi že z znanjem, pridobljenim v prejšnjem šolskem letu. In tako je tistega poletja zložil vrsto novih skladb, med njimi pa tudi svojo najslavnejšo, našo današnjo državno himno Zdravljico. Note v poletnem času sicer še niso bile pripravljene za objavo. Marsikaj je moral še popraviti in to je storil kmalu po vrnitvi na Dunaj.

Tokrat je stanovanje dobil v znani duhovniški hiši, saj so se njeni dotedanji prebivalci preselili v 21. septembra 1905 odprte šentviške škofove zavode.

V novem dunajskem okolju je mladi Premrl še pred uradnim začetkom predavanj letnika 1905/06 najprej uredil nekatere zaostale zadeve. Tako je med drugim v nedeljo, 24. septembra, dokončal tudi svojo Zdravico – skladbo, ki jo je napisal na istoimensko (izviren naslov je sicer Zdravljica) pesem Franceta Prešerna.

Kmalu zatem je to svoje najnovejše delo, namenjeno za zasedbo mešanega pevskega zbora, skupaj z uglasbitvijo Jenkove pesmi Log za log se skriva, ki je tudi nastala tisto poletje, ponudil v objavo Gregorju Kreku, uredniku dvomesečnika Novi akordi. Krek je tedaj služboval na Dunaju, kjer so note tudi oddajali v tisk. Premrlovi novosti je takoj sprejel v svoj uredniški program in ju namenil za četrto številko tekočega letnika 1905/06, ki bi morala iziti prav na bližnji novoletni dan. Tik pred božičem je bil tako skrajni rok za ureditev tiskarskih korektur. Stanko Premrl si je za to delo vzel čas v četrtek, 21. decembra, zjutraj. Potem pa je popravke osebno odnesel v znano tiskarno Josipa Eberla in družabnikov, iz katere je dotlej izšlo že mnogo slovenskih notnih izdaj.

Po vsem tem mu je ostalo le še to, da mirno počaka urednika in tiskarje, da opravijo svoje delo, sam pa se preda veselju božično-novoletnega časa.

Drugi Premrlov dunajski božič
Slovensko društveno življenje na Dunaju je bilo v času Premrlovega študija že zelo razgibano. V katoliškem krogu sta prednjačili društvi Danica in Straža. Prvo je bilo študentsko in je zato združevalo le mladeniče, drugo pa je imelo splošnejši značaj in je vključevalo tudi žensko članstvo. Stanko Premrl se je že kmalu priključil obema, kjer so bili še posebno veseli njegovega sodelovanja na glasbenem področju. To pa se mu je obrestovalo tudi v času božično-novoletnih praznikov. O kakšni osamljenosti v tistih dneh tako pri njem sploh ni bilo govora.

V petek, 22. decembra, dan po oddaji tiskarskih korektur, se je v knjižnici "Daničarjev" založil s tremi knjigami, med katerimi je bil tudi Vidičev nemški prevod Prešernovih "Poezij", napisal in oddal pa je tudi nekaj božično-novoletnih voščilnic.
V soboto, 23. decembra, se je posvetil duhovnim zadevam in napisal eno latinsko skladbo za mešani zbor.

V nedeljo, 24. decembra, se je v dominikanski cerkvi udeležil maše, popoldne pa učil petje pri pevskem zboru društva "Straža". Ta je poleg posvetnih nastopov redno sodeloval tudi pri slovenskih mašah v eni izmed dunajskih cerkva. Zvečer pa je imel družabno srečanje v "Danici", kjer so se zbrali člani starešinstva. Ker je bil to božični oz. sveti večer, so, kot piše v svojem dnevniku, "peli in igrali, se pomenkovali, malo čaja skuhali …"

Na božični dan je Stanko kot duhovnik že navsezgodaj maševal. Opravil je kar tri maše zaporedoma, potem pa se udeležil še velike slovesnosti v cerkvi sv. Ulrika. Popoldne pa je kot organist spremljal pevce pri slovenski maši v cerkvi sv. Antona, ki jo je opravil predsednik "Straže" Franc Rebolj.

Tudi naslednjega dne, na praznik sv. Štefana, se je udeležil maše, tokrat v največji dunajski cerkvi - katedrali, ki je posvečena temu svetniku. Potem je doma v svoji sobi igral klavir, vadil petje in se posvetil branju enega izmed slovenskih katoliških mesečnikov. Zvečer pa se je udeležil še božične predstave, ki mu je zelo ugajala.

In tako pestro je potem doživljal tudi dneve, ki so ostali do novega leta 1906.
Zdravljica je izšla v tisku
Četrta številka petega letnika Novih akordov, ki je izšla z datumom 1. januarja 1906, je potem dejansko prinesla obe Premrlovi skladbi, zloženi poleti 1905 na besedili Franceta Prešerna in Simona Jenka. Obema se pozna, da sta sad tiste dobe, ko je Premrl skladal še po strogih šolskih pravilih. Vseeno pa se je že takrat izkazal za skladateljskega mojstra, saj je bila prav njegova uglasbitev Prešernove Zdravljice med številnimi, ki so nastale do slovenske osamosvojitve, izbrana za himno nove države Republike Slovenije. Ne dogaja se namreč pogosto, da v življenju nekega naroda ali države kakšen začetniški poskus na katerem koli področju kulture in umetnosti doseže tako visoko mesto.

V primežu lovcev na akademske nazive
Stanko Premrl je leta 1908 zaključil svoj študij na Konservatoriju dunajskega Društva prijateljev glasbe (tri leta je poslušal tudi predavanja na tamkajšnji univerzi). Potem se je vrnil v domovino in prevzel pomembne položaje na glasbenih ustanovah cerkvenega in posvetnega značaja. Poučeval je tudi orgle na Akademiji za glasbo. Najbolj pa se je izkazal kot skladatelj, saj je po številu del prekosil Emila Adamiča, ki je z več kot tisočimi naslovi nekdaj veljal za najplodovitejšega glasbenika v Sloveniji.

Ker so Premrlove tiskane skladbe skupaj z neobjavljenimi rokopisi in osebnimi listinami srečno preživele obe svetovni vojni in se ohranile vse do danes, je postal mikaven tudi za razne strokovnjake, posebno še za tiste, ki si želijo na lahkotnejši način pridobiti kakšen akademski naziv. Pri Premrlu je namreč vse lepo zbrano in urejeno, mož pa je napisal tudi spomine in jih ob zatonu življenja leta 1962 objavil v glasilu Nova pot.

Osnovni pogoji za raziskovanje so torej na dlani in treba je le malo skrbnosti, pa se doseže svoj cilj. Prav te prizadevnosti, ki bi si jo Stanko Premrl nedvomno zaslužil, pa slovenska javnost še ni bila deležna. Kmalu bo minilo petdeset let od njegove smrti (14. marca 1965), pa še vedno nimamo temeljne monografije, ki bi predstavila njegovo življenje in delo. Obstaja pa vrsta "raziskav" in člankov, ki s svojo površnostjo kažejo, s kakšno malomarnostjo se nekateri lotevajo svojega dela.

V želji, da bi opozorili na te pomanjkljivosti in stvari utirili na pravo pot, podajamo nekaj "cvetk" iz enega od tovrstnih "umotvorov". Naj cenjeno bralstvo samo presodi, ali si je Stanko Premrl res zaslužil tako "strokovno" obdelavo.

Po doktorat v večno mesto Rim
Dvajsetega junija letos je minilo štirideset let, odkar je na ugledni rimski papeški ustanovi Pontificio Instituto di Musica Sacra visok znanstveni naziv dosegel tudi neki kandidat, ki ga bomo tukaj imenovali samo z besedo Doktor. Njegovo ime je namreč za naš namen, to pa je poprava nekaterih netočnosti iz njegovega dela, povsem nepomembno. Spoštovani Doktor je svojemu veledelu dal naslov "Stanko Premrl – cerkveni glasbenik". Na svoje znanstvene ugotovitve je bil očitno zelo ponosen, saj je del podatkov potem leta 1976 objavil še v reviji Cerkveni glasbenik, pet let pozneje pa v samostojni izdaji z istim naslovom, kot ga nosi omenjena disertacija.

Vse lepo in prav, če bi bilo pisanje samo res tako pomembno in strokovno, kot bi se spodobilo, vendar že pri opisovanju osnovnih Premrlovih podatkov najdemo vrsto napak, da se mora v tem primeru muzam odvezati jezik. Pa poglejmo nekaj Doktorjevih navedb in jih primerjajmo s Premrlovimi objavami, zapisi in ohranjenim arhivskim gradivom.
Prvič – premožna kmetija v Šentvidu pri Vipavi
Spoštovani Doktor Premrlovega očeta Ivana Premrla opisuje kot premožnega kmeta, poročenega s Katarino Planinc. Dejstva kažejo drugače. Ivan Premrl ni bil premožen kmet, temveč siromašen trgovec, o čemer pričajo štiri ohranjene listine. Ko je sin Stanko poleg gimnazije obiskoval pouk pri Glasbeni Matici, je oče vodstvo šole prosil za oprostitev šolnine: "Udano podpisani prosi, da se njegov sin Stanislav Premerl kateri že 2 leti šolo glasbene Matice obiskuje, ter za katero je vdano podpisani ves čas šolnino plačeval, - v prihodnjem šolskem letu oprosti, ter utemeljuje svojo prošnjo s tem, da mu je plačevanje šolnine jako težko, ker ga še šestero nepreskrbljenih mlajših dosti stane. Ivan Premerl"

Prošnja je napisana 27. septembra 1893, očetovo pisanje pa je potrdil še župnijski urad v Št. Vidu pri Vipavi. Stanko je bil potem šolnine dejansko oproščen, oče pa je prošnjo ponovil tudi naslednje leto – 18. septembra 1894.

Stanje pri Premrlovih je ostalo enako tudi ob koncu Stankovega gimnazijskega šolanja, ko se je vpisal v bogoslovje. V prošnji za sprejem je 21. julija 1899 zapisal: "Prosilec … je sin ubožnih starišev, katerim bi bila z njegovim brezplačnim vsprejemom v duhovsko semenišče znatno olajšana skrb za odgojo druge, še nepreskrbljene dece. Dokaz ubožno spričevalo, novo ubožno spričevalo bo donesel."

Novo ubožno spričevalo, ki seveda ne govori o kakšni premožnosti Premrlovih, kot to trdi Doktor, sta prispevala župnik Janez Demšar in župan Anton Žerjal. Takole pravi "Izkaz in svedočba", ki izhaja izpod peresa župnika Demšarja (zapisal 4. 8. 99, župan potrdil 6.8.99): "Malo posestva in majhna trgovina obložena z obilnimi davki še ne prinašata nikakršnih gotovih prihodkov za odgoj mnogobrojne nepreskrbljene dece kterih najstarejši ima 20 let. Zaporedne prav slabe letine in obilna konkurenca ovirajo prav zelo tudi dohodke pri trgovini, tako da stariši breme vzgoje komaj zmagujejo."

Izrazi kot "sin ubožnih starišev", "ubožno spričevalo", "malo posestva", "majhna trgovina" in podobno nas ne bodo prepričali o Doktorjevi navedbi o kmečki bogatiji Premrlovih.

Drugič - domači organist Lavrenčič
Doktor piše, da je bil prvi Premrlov glasbeni učitelj domači organist Lavrenčič. Kaj pomeni izraz "domači organist"? Je bil to kakšen vaški posebnež, ki je znal igrati tudi na cerkvene orgle? Skrajno površno. Premrl sam o tem piše: "Petje so me v Št. Vidu poučevali učitelji: Dragotin Česnik, Alojz Lavrenčič in Marija Moser. Prva dva sta bila hkrati organista." Alojzij Lavrenčič je bil torej od oblasti izšolan in potrjen učitelj, ki je dodatno orglal tudi v cerkvi. Dejansko pa je v Št. Vid prišel iz Vipave šele na začetku leta 1889, hkrati z njim je bila tam nameščena tudi Moserjeva. Prvi Stankov glasbeni učitelj je bil torej Dragotin Česnik, ki je tamkaj služboval že pred njima.

Tretjič - Stankova šentviška izobrazba
Doktor piše: "Po štiriletni osnovni šoli so ga starši poslali v Ljubljano." Površno. V Št. Vidu nad Vipavo je delovala le dvorazrednica, s ponavljalnimi vzporednicami, ki pa ni nudila osnovnošolske izobrazbe, za kar bi v tedanjem času zadoščali vsaj štirje razredi. Šentviškim otrokom sta se priznala le dva razreda, kot kaže Premrlovo spričevalo iz leta 1890. Stanko je moral potem v Ljubljani najprej obiskovati 4. razred II. mestne petrazredne ljudske šole, da se mu je taka izobrazba priznala in se je lahko vpisal na gimnazijo.

Četrtič - učitelji pri Glasbeni Matici
Doktor piše, da je Premrl v času gimnazijskega študija obiskoval tudi pouk pri Glasbeni Matici, kjer je klavir poučeval Matej Hubad. Drži, a je podatek pomanjkljiv. Premrl v svojih spominih sicer omenja, da ga je klavirja učil Hubad, a le kratek čas. Za svoje pianistično znanje pa je dejansko celotno življenje ostal hvaležen "matičinim" učiteljem Bogomili Šumanovi, Hanušu Bavdisu in Karlu Jeraju. Zadnja dva sta tudi podpisana na ohranjenih spričevalih iz let 1894 in 1895. Hubad pa je Premrla poučeval še glasbeno teorijo.
Petič - kateri Lampe je bil vodja Marijanišča?
Stanko Premrl je že kot višji gimnazijec orglal pri bogoslužju v kapeli Marijanišča, zavoda za revne otroke. To njegovo sodelovanje omenja tudi Doktor, ki dodaja, da je vodja zavoda Evgen Lampe na mladeničevo nadarjenost nekoč opozoril celo škofa Jegliča. Evgen Lampe pa tega ni mogel storiti, ker sam ni bil nikoli vodja Marijanišča, ampak je to vlogo opravljal njegov stric, dr. Frančišek Lampe, profesor bogoslovja, urednik revije Dom in svet itd. ... Evgen Lampe pa je bil Stankov predavatelj v bogoslovju.
Sicer pa je doktor poleg svoje nerazgledanosti pokazal tudi površno branje Premrlovih spominov, kjer ta razkriva: "Včasih sem orglal tudi v Marijaniški kapeli. Ob neki taki priliki me je takratni ravnatelj dr. Frančišek Lampe predstavil škofu Jegliču in me priporočil za nadaljno glasbeno šolanje."
Šestič - Maša sv. Lavrencija
Svoje prvo večje delo, latinsko mašo sv. Lavrencija, je Stanko Premrl po Doktorjevem prepričanju zložil v prvem letniku bogoslovja, ko naj bi bil star 21 let. Napaka v računanju. Stanko Premrl je bil 21 let star 28. septembra 1901, prvi letnik pa je obiskoval v letih 1899/1900. Maša je bila torej napisana v drugem letniku Premrlovega bogoslovja, ko je ta tudi vodil zbor, za katerega je zložil to delo.
Sedmič - napačen datum nove maše
Stanko Premrl je bil posvečen 10. julija 1903, naslednji dan pa je v domači župniji pel novo mašo - to lahko povzamemo iz Doktorjevega pisanja, kar pa je povsem napačno. Deseti julij je tistega leta padel na petek, torej naj bi bila nova maša v soboto, kar pa ni navada v slovenskem svetu. Stanko Premrl trdi drugače in to bi lahko prebral in navedel tudi kandidat za doktorski naziv. Pravi, da je v torek, 14. julija, torej v tednu po navedenem Doktorjevem datumu, prejel subdiakonat, v četrtek, 16. julija, pa diakonat. Posvečen je bil v soboto, 18. julija, nova maša pa je bila res že takoj naslednjega dne, a je to bilo v nedeljo, 19. julija 1903, in ne v soboto teden dni prej. Slovenske škofije so tiste čase izdajale šematizme, vsakoletne preglede stanja. Ljubljanski z naslovom Catalogus cleri pri Stanku Premrlu vedno navaja pravi datum posvetitve - 18. julij 1903.
Osmič - napačni glasbeniki na šentviškem novomašnem koru
Glasbeno podobo svoje novomašne slavnosti si je zamislil kar Stanko Premrl sam: "Petje je oskrbel od mene naprošeni moški kvartet dveh bogoslovcev Josipa Lavtarja in Janka Sedeja ter dveh dijakov Josipa Bambiča in njegovega tovariša Hočevarja. Izvajali so Singerburgerjevo latinsko mašo v čast Stanislavu Kostki (moj patron), moj Gradual……." Orglal je Stankov sorodnik, profesor Anton Dekleva. Doktor od tega omenja le Premrlov Gradual, za katerega pa napačno zatrjuje, da so ga peli domači, šentviški pevci.
Devetič - Dittrich, in ne Dietrich
Med Stankovimi profesorji na dunajskem konservatoriju Doktor omenja tudi Stankovega profesorja orgel Dietricha. Manjša površnost. Gre za Rudolfa Dittricha, torej z dvema t- jema, če hočemo biti verodostojni in natančni.

Desetič - prefekt v Marijanišču ali Alojzijevišču?
Ko se je Premrl leta 1908 po uspešno zaključenem dunajskem študiju vrnil v Ljubljano, je dobil službo v Marijanišču. Tako trdi slavni rimski Doktor. Ali so revni otroci, ki so obiskovali ljudsko šolo, res potrebovali prefekta z dvojno (duhovniško in glasbeno) akademsko izobrazbo hkrati? O tem pa se ni vprašal. Stanko Premrl je dejansko dobil mesto učnega prefekta v Alojzijevišču, cerkvenem zavodu za srednješolsko mladino, ki je domovalo na Poljanski cesti (danes je stavba v sklopu Teološke fakultete). Gojenci so obiskovali gimnazijo in se nekateri pozneje tudi odločili za vstop v bogoslovje. Ti so torej res potrebovali čim bolj razgledanega pedagoga in mentorja v najbolj prelomnih letih svojega življenja.
O tem Stankovem službovanju bi Doktor lahko prebral tudi v omenjenem šematizmu Catalogus cleri. Veliko podatkov iz tistega časa (1908 /09) pa je objavljeno tudi v tekočih številkah Cerkvenega glasbenika.
Enajstič - kdaj je Stanko prevzel urejanje glasbene priloge Cerkvenega glasbenika?
Škof Jeglič je Stanka Premrla poslal študirat na Dunaj, da bi ta ob vrnitvi nadomestil ostarelega Antona Foersterja, ljubljanskega organista, vodjo Orglarske šole in stolnega kora ter urednika notnih prilog v Cerkvenem glasbeniku. Ko se je Premrl poleti 1908 vrnil v Ljubljano, se je moral pripraviti na to, da bo polagoma prevzel vse te zahtevne naloge. Najprej je postal urednik glasbene priloge Cerkvenega glasbenika. V zadnji številki leta 1908 je dotedanji urednik Foerster zapisal: "Z današnjo številko se poslavljam kot urednik glasbenih prilog Cerkvenega glasbenika." V prvi (januarski) številki leta 1909 pa se je že predstavil novi urednik: "Vsled odstopa dosedanjega velezaslužnega urednika glasbenih prilog "Cerkvenega glasbenika" gosp. Antona Foersterja, sem spodaj podpisani prevzel uredništvo." Ta "spodaj podpisani" pa je bil seveda Premrl. Torej že na začetku leta 1909. Doktor pa meni drugače, saj zatrjuje, da je Foerster od uredništva omenjene priloge odstopil šele leta 1910.
Dvanajstič … Trinajstič …
Z navajanjem "cvetk" iz omenjenega doktorata o Stanku Premrlu bomo zaradi omejenega obsega tega zapisa in zaradi skrbi za potrpežljivost bralstva tukaj morali končati.
Sicer pa je bil spoštovani kandidat za doktorja s svojim pisanjem o Stanku Premrlu zelo zadovoljen. Prav tako pa tudi njegov mentor profesor dr. Ferdinand Haberl, ki je presodil, da si delo zasluži posebno pohvalo. Zato to ni bil navaden doktorat, ampak doktorat "summa cum laude". Haberlov podiplomski študent je torej doktoriral s posebno odliko.
Povsem drugačnega mnenja pa so bili seveda nekateri drugi raziskovalci, ki so se tudi ukvarjali z življenjem in delom Stanka Premrla. Številni izmed njih so takoj opazili neskladje med Doktorjevimi zapisi in objavljenimi Premrlovimi spomini. Nekateri, manj razgledani, pa so se dali zavesti ob navajanju Doktorjevega akademskega naziva.
Iz vsakega članka o Stanku Premrlu zadnjih trideset let, od izdaje Doktorjevega dela v knjižni obliki naprej, se torej da razbrati, iz katerih virov in literature je dotični raziskovalec pobiral gradivo in koliko truda je vložil, da bi njegovo pisanje temeljilo na resničnih dejstvih.

Ob primerjavi Doktorjevih navedb in ohranjenega Premrlovega izvirnega gradiva pa lahko tudi povsem običajen državljan presodi, ali gre res za vrhunski izdelek muzikološke stroke, ki je bil v večnem mestu Rimu ocenjen z odliko, ali pa za površno pisanje, ki ni vredno počenega groša.

Andrej Mrak