Vendar pa je Sedlnitzky tokrat naredil račun brez krčmarja. Do tedaj je imel namreč opraviti le s krogom navdušencev za domačo literaturo v provinci tam nekje na jugu države, zato se mu pač ni splačalo potruditi, da bi čim prej rešil to zadevo.

S tokratno prošnjo Jožefa Blaznika pa je bilo drugače.

V dogodke sta se namreč vključili dve veliki društveni organizaciji, širšega pomena za avstrijsko gospodarstvo, ki se nista bili pripravljeni na lahek način odpraviti zgolj zaradi premajhne taktnosti nekega dunajskega birokrata.

Kmetijska družba za deželo Kranjsko
Ker si je že cesarica Marija Terezija prizadevala za razvoj kmetijstva v svoji državi, so v posameznih deželah nastale tudi društvene organizacije v ta namen. Na Kranjskem je tako leta 1767 zaživela Kmetijska družba, ki pa ni v celoti izpolnila svojega namena. Leta 1820 je obnovila svoje delo in pripravila nova pravila, ki jih je 8. aprila potrdil tudi cesar Franc prvi. Med določbami je bila pomembna tudi tista, ki je velevala, da mora društvo vsako leto pripraviti dvoje publikacij - Letopis in Koledar. Poleg tekočih zadev naj bi objavljala tudi strokovne članke o kmetijstvu. Urejal ju je vsakokratni tajnik društva, pisana pa sta bila v nemškem jeziku. Glavnina odbora je bila namreč nemškega rodu, bili so to fevdalni gospodje: grofje, baroni, plemenitaši in veleposestniki, ki slovensko niso znali niti za vzorec. Slovence pa najdemo le med člani na podeželju, če se tudi sami niso podali v nemškutarske vode. Kmetijska znanost se je torej širila le v teh visokih krogih, med ljudstvo, ki so ga predstavljali kmetje in kvečjemu še kmetijstva vešči duhovniki, pa zaradi neznanja nemščine ni prodrla. Pravi stik vodstva s kmeti na podeželju bi torej lahko ponujal poljudno pisan strokovni list, ki bi seveda moral izhajati v slovenščini. V dogajanje je najprej posegla deželna vlada, ki je Kmetijski družbi predlagala izdajo poučnih knjig v slovenskem jeziku. In tako je denimo kaj kmalu (leta 1830) ugledal luč Kranjski vertnar, ki ga je v slovenščini napisal župnik in sadjerejski strokovnjak Franc Pirc.

Pobuda za izdajanje slovenskih publikacij pa je izšla tudi iz društvenega članstva samega. Tako se je 29. aprila 1835 na društvenega predsednika Antona Alojzija Wolfa, ljubljanskega škofa (koliko se je on razumel na kmetijstvo, je vprašanje posebne vrste), s pismom obrnil član Franz Scribani Rossi iz Zemona v postojnskem okraju in mu zapisal: "Želja, da bi preprostega kmeta na kar bolj pripraven način poučil in ga vodil po načelih pridobljenih po teoriji in izkušnjah, mi je navdihnila misel, ki se jo usojam z vsem spoštovanjem sporočiti Vam, knežji milosti kot predsedniku učene Kmetijske družbe. Moj načrt je, da bi izdajal, ko bi dobil visoko dovoljenje, periodičen tednik, ki bi bil pisan v poljudnem slogu v nemškem kranjskem in italijanskem jeziku. Obravnaval bi temeljito splošno kmetijstvo in stroke kakor domača opravila vse vrste poljedelstvo in živinozdravilstvo. List bi se imenoval Praktičen pouk v kmetijstvu. Da bi se med ljudstvom bolj širil, bi morala biti naročnina le dva krajcarja za številko ali pa en goldinar 44 krajcarjev za vseh 52 številk letno. Da pa bi se stroški čim bolj zmanjšali, naj bi bil morda litografiran namesto tiskan … Moje moči bi ne zadostovale, če me ne podpro nekateri izkušeni kmetovalci, ki imajo dragoceno teoretično in praktično znanje. Mislim, da me bodo družba sama, kakor njeni uvaževani člani počastili s prispevki za list in, da bodo tako dobri, da mi bodo sporočili izsledke svojih izkušenj, ki so jih imeli na področju te znanosti ..."

Scribanijevemu pismu so odborniki posvetili še kar nekaj pozornosti in za ustanovitev lista tudi skušali poiskati podpornike, kajti premoženjsko stanje društva, ki je bilo omejeno le na prispevke članstva, ni bilo ugodno. Prizadevni Scribani je zato jeseni dočakal odgovor na svoj predlog, ki ga pa ni nič kaj razveselil. Takole mu pišejo odborniki: "Čeprav je namen dober in trud za pouk preprostega ljudstva zaželen, vendar ni pričakovati, da bi se krili stroški, ker so pri nas posestva zelo razkosana in po večini v rokah ljudi, ki ne znajo brati. Zlasti pa še zato, ker ima vsak član družbe, ki se bavi s kmetijstvom v večjem obsegu, sam najboljše spise te vrste, ki so izšli v Avstriji ali pa v zamejstvu, sicer pa si jih lahko sposodi v društveni knjižnici ..."

Scribani je tako moral opustiti misel na trojezični strokovni kmetski list, ki bi izhajal enkrat tedensko.

Notranjeavstrijsko industrijsko društvo
Prav v tistem času, ko si je Scribani prizadeval, da bi nekoliko razmigal okosteneli odbor Kmetijske družbe z ljubljanskim škofom na čelu, se je v Gradcu na avstrijskem Štajerskem ustanovilo Društvo za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti v Notranji Avstriji. Bilo je odraz dobe, ki se je zadnje čase soočala z velikim razmahom industrije in obrti, posebno še v zahodni Evropi, in nosi ustanovno letnico 1837. Predsedstvo organizacije je prevzel sam nadvojvoda Janez (Erzherzog Johann) cesarjev brat, sam pa tudi velik kmetijski strokovnjak in pokrovitelj številnih Kmetijskih družb v državi, tudi tiste na Kranjskem.

Glavni namen društva - za katerega je dala pobudo Štajerska kmetijska družba - je bil ustanavljanje industrijskih podjetij in obrtnih delavnic, in sicer sprva samo na Štajerskem, nato pa tudi na Koroškem in Kranjskem. Štajerci so hitro našli povezavo z Ljubljančani in njihovo Kmetijsko družbo ter ji predlagali, naj se jim pridruži. Kmetijski odbor v Ljubljani pa je bil mnenja, naj se samostojno industrijsko društvo ustanovi tudi za Ilirske dežele (Kranjsko, Koroško in Goriško). Članstvo pa se je bolj navduševalo za priključitev že obstoječemu društvu v Gradcu. Ko je 5. aprila 1837 "provizorična direkcija" Industrijskega društva v Gradcu poslala pravila svoje organizacije tudi v Ljubljano, so tamkaj začeli nabirati članstvo in tistega leta se je ustanovila Kranjska delegacija graškega industrijskega društva. V večini primerov je šlo za iste osebe, ki so že sestavljale odbor ali članstvo v Kmetijski družbi. Tako je predsednik Kmetijske družbe grof Lichtenberg postal tudi predsednik Kranjske delegacije oz. podružnice Industrijskega društva v Gradcu. Obe organizaciji sta seveda zasedali tudi iste društvene prostore in imeli skupno pisarno, knjižnico in čitalnico.

Nova podružnica si zaželi svoj društveni list
Novo industrijsko podružnico v Ljubljani so kmalu po njeni ustanovitvi leta 1838 začeli oblegati založniki tujih strokovnih listov. Deželna vlada je posamezne naslove tudi priporočila za naročanje. Zanimanja za tovrstno tujo literaturo pa ni bilo. Tudi sama kranjska delegacija se ni mogla pohvaliti s kakim posebnim navdušenjem za včlanjevanje. Septembra 1839 so tako razmišljali o formalni združitvi Kmetijske družbe in podružnice graškega industrijskega društva (krajnske delegacije) v enotno društvo.

Ko je 12. septembra 1839 v Gradcu potekal že II. občni zbor industrijskega in obrtnega društva, je zastopnik kranjske delegacije izrazil željo, naj bi se v Ljubljani ustanovil strokovni list v slovenščini, ki bi nedvomno pospešil zanimanje obrtnikov - takrat so zanje uporabljali izraz rokodelci - za napredek in društveno povezovanje.

Štiri dni zatem, 16. septembra 1839, pa je v Ljubljani potekala skupna seja Kmetijske družbe in ljubljanske podružnice industrijskega društva, ki se je je udeležil sam nadvojvoda Janez. Člani obeh društvenih organizacij so ga seznanili s svojim delom in težavami.

Po tem sestanku pa se je s predlogom o izdaji slovenskega strokovnega tehničnega lista začel ukvarjati tudi odbor Industrijskega in obrtnega društva v Gradcu. Dne 30. aprila 1840 je prosil Ljubljančane, naj mu preskrbijo podroben načrt za to publikacijo. Ljubljanski odborniki so tako 14. maja sklicali sejo v povezavi s tem vprašanjem in ugotovili, da imajo premalo denarja za začetek takega podjetja. Sklenili so naprositi Kmetijsko družbo, da bi strokovne članke z obrtniškega področja objavila v svojem rednem letnem Koledarju. Ko so pri ljubljanskih tiskarjih povpraševali po stroških za tiskanje takega dodatka, so se oglasili tudi pri Jožefu Blazniku, ki je bil tisti čas ravno soočen z menjavo urednika pri svoji Carniolii (Leopolda Kordeša je zamenjal Franz Hermann von Hermannstall). Odprto pa je bilo tudi vprašanje glede Carnioliine priloge Zora, za katero je prošnjo oddal že večkrat in na številnih mestih.

Blaznik je takoj sprevidel, da so težave kmetijske in industrijske druščine v Ljubljani kot voda na njegov mlin. Kaj kmalu - točneje 8. julija 1840 - se je obrnil na vodstvo kranjske industrijske delegacije in predlagal sodelovanje. Obljubil je, da bo sam poskrbel za tiskanje, založništvo in uredništvo novega lista, medtem ko bi morala kranjska industrijska delegacija preskrbeti dovoljenje oblasti. Društveni odbor je vlogo izročil svojemu članu, znanemu ljubljanskemu livarju in zvonarju Antonu Samassi, ki je že naslednjega dne pripravil poročilo in ga odboru predstavil na seji 13. julija. Po Blaznikovem načrtu naj bi novi list izhajal kot priloga Carniolii. Prošnje za literarno prilogo Zora pa naj bi s sprejemom tega predloga postale prezpredmetne. Tehnična priloga naj bi izhajala dvakrat tedensko in bi prinašala spise o kmetijstvu in obrti. Po mnenju Samasse pa naj bi list prinašal tudi slovensko leposlovje. Tako bi uresničil tudi del zamisli o leposlovni prilogi Zori.

Odbor kranjske delegacije je Samassov predlog sprejel z odobravanjem. Sklenil je Blaznikovo prošnjo poslati direkciji v Gradec z željo, naj bi ta prispevala k pridobitvi uradnega dovoljenja.

Seveda pa so obvestili tudi Blaznika, ki je potem 16. julija nemudoma napisal novo prošnjo Sedlnitzkemu in ga seznanil s spremembo svojega načrta in s tem tudi o umiku svojih prejšnjih dopisov, na katere še ni dobil odgovora.

Dan zatem pa je prepis te Blaznikove prošnje romal tudi v Gradec na sedež tamkajšnjega industrijskega društva. Člani ljubljanske podružnice so njegovo pisanje, v katerem hvalijo tega založnika, dopolnili še s posebnim priporočilom, ki med drugim pravi: "... Delegacija prosi, da se v korist in potrebo dežele blagovolite krepko zavzeti za ustanovitev in dovoljenje njegovega prizadevanja. Podpisani delegaciji, ki je na svoji seji dne 13. julija t. l. o tem ponovno in premišljeno razpravljala, se zde navedeni predlogi g. Blaznika za ustanovitev tehnične priloge h Carniolii med vsemi, kar jih je dosedaj bilo o ustanovitvi tehničnega lista v kranjskemu jeziku, najboljši. Tem bolj moramo želeti, da bi Blaznik izdajal nameravani list, ker ga bo zalagal in urejeval sam in ne bo imelo s tem niti društvo, niti delegacija nobenih stroškov. Podpisana delegacija si dovoljuje v tej zadevi prositi, naj slavna direkcija nadaljuje z delom in skrbno spremlja že pred dvema letoma na ljubljanski gubernij vloženo in sedaj na visoki dvorni urad poslano Blaznikovo prošnjo za dovoljenje izdajanja imenovanega lista ..."

Graška direkcija industrijskega društva pa ni takoj odgovorila na ljubljanski dopis, niti ni posredovala za njegovo ugodno rešitev pri deželni vladi. Zato je kranjska delegacija na III. občnem zboru matičnega društva, ki je potekal 18. septembra 1840 v Gradcu, znova opozorila na to vprašanje. A tudi tedaj se glavni društveni odborniki niso zganili. Tako je novoletni dan, 1. januarja 1841, za Jožefa Blaznika in njegove prijatelje v kranjski delegaciji minil v dokajšnji negotovosti in turobnem vzdušju.

Premik v januarju 1841
Kmalu po novem letu se je Industrijsko društvo v Gradcu končno le zganilo. Dne 12. januarja je poslalo vlogo deželni vladi v Ljubljani in podprlo Blaznikov predlog: "Društvo za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti v notranji Avstriji, ustanovljeno po c. kr. visokosti, najsvetejšem nadvojvodu Janezu, si je stavilo od prvega hipa svojega delovanja vedno za najvažnejšo nalogo, da deluje z vsemi možnimi materialnimi, moraličnimi in duševnimi sredstvi za večje izpopolnjenje industrije in obrti. To prizadevanje se je kmalu hvaležno priznalo v deželah, in obrtujoče občinstvo ga je poplačalo s prijaznim zaupanjem. Od več strani se že jako dolgo obračajo ljudje v vseh industrijskih zadevah na podpisano ravnateljstvo ali na društveni odbor s prošnjami, da bi se podpirala posamezna občnokoristna podjetja. Tako se je tudi zgodilo, ko se je zvedelo da se je na drugem občnem zboru našega društva stavil predlog, da bi se v svrho tehnične izobrazbe slovenskega dela notranjeavstrijskih prebivalcev izdajal tehničen časopis v obliki cenenega lista s podobami v kranjskem jeziku, kar je predlagala slavna društvena delegacija kranjska. Skoro nato je namreč prejelo ravnateljstvo predlog gospoda tiskarja in založnika Carniolie Jožefa Blaznika po posredovanju imenovane delegacije. Blaznik je predlagal, da bi se pri izvedbi tega skrajno potrebnega podjetja poslužili njegovega načrta: ker je vložil Blaznik že 15. decembra 1838 in poslej ponovno dne 14. februarja 1839 in koncem aprila lanskega leta preko visokega c. kr. ilirskega gubernija prošnjo na c. kr. policijski in cenzurni urad za dovolitev izdaje kranjskega časopisa kot priloge k nemški Carniolii, ker bi pa ta priloga bila sedaj po večini tehnične vsebine in bi zastopala mesto tehničnega cenenega lista za obrtujoči sloj in zoper tako modificirano izdajo priloge ne more biti nobenega zadržka, meni podpisani ravnateljstvo, da mora pri visokem deželnem predsedništvu tem bolj podpirati predlog kranjske delegacije, ker se smejo pričakovati v obrtnem oziru od razširjanja v domačem jeziku pisanega tehničnega lista tudi za društvene namene znatne in obilne koristi. Podpisano ravnateljstvo torej prosi, da bi visoko deželno predsedništvo blagovolilo izposlovati gospodu Jožefu Blazniku dovoljenje za izdajo te v kranjskem jeziku pisane priloge."

Deželna vlada je o tej vlogi vrlih Gradčanov, ki jih je v odsotnosti nadvojvode Janeza zastopal odbornik Gustav Franz Scheiner, razpravljala 29. januarja. Celotno pisanje so odposlali Sedlnitzkemu na Dunaj in pripisali: "Se spoštljivo priporoča v milostno rešitev zato, ker bi tak list pripomogel ne samo k izboljšanju deželnega jezika, ampak tudi k oživljanju in nastanku industrije med preprostim narodom. V slučaju dovolitve bo hitro poskrbelo ponižno deželno predsedništvo za zanesljivega in v vsakem oziru sposobnega urednika."

Preostanek leta 1841
Kdor je pričakoval, da se bo Sedlnitzky po vseh teh dopisih potrudil in zadevo hitro spravil ad acta, se je pač zmotil. Še koncem leta 1841 ni bilo jasno, kakšen je njegov namen.
Meseca maja je bil občni zbor Kmetijske družbe, kjer je nastopil njen novi pokrovitelj, deželni predsednik Weingarten, ki je zamenjal svojega predhodnika Josefa Schmidburga. Med člane Kmetijske družbe pa je bil tedaj sprejet tudi novi policijski ravnatelj dr. Uhrer.
Potem je jeseni (4. septembra) prišel na vrsto že IV. občni zbor graškega industrijskega in obrtnega društva, a z Dunaja še vedno ni bilo odgovora. Prosilci za nov slovenski list ali vsaj prilogo so bili zdaj že štirje: Jožef Blaznik, Kranjska delegacija graškega industrijskega in obrtnega društva, direkcija tega graškega društva in deželna vlada v Ljubljani.

Sedlnitzky pa še vedno - nič
Blaznik je ostajal v negotovosti. Kranjska delegacija pa se je 24. oktobra znova obrnila na direkcijo v Gradcu. In ta je 19. novembra znova dregnila deželno vlado v Ljubljani: "Ker se obrača kranjska delegacija z vlogo z dne 24. oktobra t. l. že drugič zopet na podpisano ravnateljstvo da bi pri visokem dež. predsedništvu ponovno priporočilo to za pospeševanje tehnične izobrazbe slovanskega dela Ilirije tako važno zadevo, si usoja podpisano ravnateljstvo v imenu najsvetlejšega ravnatelja slavni gubernij vljudno prositi, da bi gubernij blagovolil odstraniti vse zapreke in v ta namen še enkrat zaprosil veleslavni c. kr. policijski in cenzurni dvorni urad, naj blagovoli dovoliti izdajo takega lista, s katerim bi se opomoglo nujni potrebi industrije, ki so zanjo tako zmožni prebivalci ravnin tako mnogih delov Kranjske in še posebno Gorenjske."

Tako je deželni predsednik Weingarten konec leta 1841 tudi to poročilo poslal na Dunaj in dostavil: "Se ponižno predlaga visokemu c. kr. policijskemu in cenzurnemu dvornemu uradu z ozirom na gubernijsko poročilo z dne 29. januarja štev. 1580."

Dobrodošla okrepitev
V duhamorno ljubljansko dogajanje, ki je živelo v pričakovanju rešitve številnih prošenj, ki so jih zaradi ustanovitve novega lista slovenski rodoljubi poslali na Dunaj, pa je nekaj živahnosti vnesel nek povsem zaseben dogodek. V Ljubljani se je namreč naselil dunajski zdravnik in živinozdravnik dr. Janez Bleiweis.

Bil je po rodu Slovenec, a je imel z materinščino še precejšnje težave. Rojen je bil 19. novembra 1808 v Kranju. Po domači ljudski šoli in gimnaziji v Ljubljani je na Dunaju študiral medicino. Leta 1832 je postal doktor zdravilstva. Leta 1833 si je pridobil še diplomo porodniškega magistra. Nato se je poročil s hčerko svoje stanodajalke in leta 1835 doktoriral še iz živinozdravniške stroke. Bil je zaposlen pri raznih zdravstvenih zavodih. Izkazal se je kot velik strokovnjak, leta 1838 pa je napisal tudi svojo prvo živinozdravniško delo. Seveda v nemščini. To mu je kot tridesetletniku prineslo dopisno članstvo ljubljanske Kmetijske družbe za deželo Kranjsko. Z njenimi člani je vzpostavil tesnejše stike in to mu je omogočilo, da je bil 17. julija 1841 izbran za profesorja živinozdravništva in sodne medicine na ljubljanskem liceju. V Ljubljano je prispel meseca avgusta, septembra je nastopil službo, decembra pa se že prijavil na razpis za novega tajnika Kmetijske družbe.

Premik v januarju 1842
Množici dopisov, ki so do konca leta 1841 romali po poti od Ljubljane v Gradec in iz Gradca na Dunaj, pa se je kmalu po novem letu 1842 končno pridružil še eden, ki je bil odposlan iz Dunaja v Ljubljano. Trdovratni cenzor Sedlnitzky se je namreč končno le zganil in 4. januarja 1842 v kranjsko deželno prestolnico poslal svoje prve ugotovitve v povezavi z novim slovenskim listom. Pismo je bilo naslovljeno na vlado, katero je poučil, da iz prejetih poročil in prošenj "ni natanko razvidna niti prava tendenca, niti oblika spisovanja in izhajanja tega nameravanega podjetja. Tudi se v vlogah pogreša določba, kdo naj bo pravzaprav izdajatelj in odgovorni urednik napominane priloge. Glasom prošnje se sicer zdi, da se hoče imenovano društvo samo, ali pa njega kranjska delegacija postaviti na čelo obravnavanega podjetja in se poslužiti tiskarja in založnika Carniolie Jožefa Blaznika samo v svrho materialne izvedbe tega podjetja. Obenem pa se zdi,da se je dosegla pogodba, s katero se samo modificira že poprej po tiskarju Blazniku zaprošena izdaja kranjske priloge Carniolie, ki naj bi bila literarne vsebine in naj bi izhajala pod naslovom Zarja, vsled česar se kaže, da imajo imenovani koraki samo namen realizirati prvotno od Blaznika projektirano in sedaj za tehnične namene določeno podjetje," Sedlnitzky dalje piše: "Da bom mogel o tem predmetu docela mirno definitivno odločiti, prosim Vašo ekselenco, da mi pošlje podrobna in natančna izvestja o pravem cilju in resničnem namenu obravnavane priloge k časopisu Carniolia, izhajajočem v Ljubljani, o naslovu in obliki izhajanja, o mejah, ki se hoče v njih gibati, obenem pa tudi o osebnosti izdajatelja in usposobljenosti odgovornega urednika, da se mi predloži popoln program podjetja, potem pa tudi nekaj o rubrikah v obliki izgotovljenih poizkusnih listov; tudi naj se mi pristavi navedba, kako in po kom bi se s polnim zaupanjem preskrbela cenzura napominanega časopisa. ..."

Jožef Blaznik predstavi svoj načrt in dobi novega zaveznika
Deželni predsednik Weingarten je takoj po prejemu cenzorjevega dopisa pisal industrijski direkciji v Gradec in njeni domači podružnici v Ljubljani. Iz Gradca so 7. februarja od ljubljanske podružnice zahtevali podroben program. Vse pa je bilo zdaj odvisno od Jožefa Blaznika in njegovega načrta za novo prilogo.

Njegovo pobudo za izdajanje lista sta imeli tedaj v rokah že ljubljanska industrijska delegacija in njena direkcija v Gradcu, zato se je lahko osredotočil le še na vsebinske zadeve. K izdelavi programa je pritegnil 45-letnega doktorja Jožefa Orla. Ta je veljal za priznanega strokovnjaka z več področij delovanja. Rojen je bil 21. marca 1797 v Skopem pri Dutovljah. Po ljudski šoli v Ribnici na Dolenjskem in ljubljanski gimnaziji je na Dunaju študiral pravo, ki ga je končal z doktoratom leta 1824. Potem se je vrnil na Kranjsko in opravljal razne pravniške službe. Leta 1838 je podedoval hišo in obsežna zemljišča v Ljubljani. Tako je lahko opustil pravniško delo in se posvetil le gospodarskim zadevam. Od leta 1834 je deloval tudi pri Kmetijski družbi in kmalu (1839) prišel v njen glavni odbor. Veljal je za velikega kmetijskega strokovnjaka, pisal je tudi gospodarske članke. Zato ni čudno, da ga je Blaznik prosil za sodelovanje pri tehničnem listu.

Z Orlovo pomočjo je Blaznik izdelal program novega lista in ga 19. februarja 1842 predložil kranjski delegaciji v Ljubljani. Ta ga je oddala svojemu odborniku, livarju Samassi, ki je že naslednjega dne napisal o tem obširno poročilo. In ta program s Samassovim priporočilom so Ljubljančani 3. marca odposlali direkciji v Gradec.

Vmes pa je Blaznik program 21. februarja poslal tudi Kmetijski družbi v Ljubljani s prošnjo, naj ga še ona priporoči deželni vladi. Tudi pri tem društvu je naletel na prijazen odziv, saj je njegov program 4. marca skupaj s svojim priporočilom poslala vladi, ta naj bi ga potem poslala na Dunaj.

Program
Jožef Blaznik je v svojem zapisu obljubljal, da ima list "namen razširjati na kolikor mogoče občnorazumljiv način splošnokoristne vednosti, zlasti take, ki bi utegnile pospeševati in poživljati industrijo, zemljedelske interese in izpolnitev obrti". "Da bi se pa združilo koristno s prijetnim in bi se koristno vsprejemalo tem lažje, sigurnejem, prijazneje in trajneje, bi bila poleg dosezanja omenjenega glavnega namena nadaljnja naloga lista, da bo skrbel tudi za primerno, oni prvi namen z ozirom na prostor nikakor ne oškodujočo zabavo. Prinašal naj bi potemtakem tudi povesti, potopise, poetične izlive, kratka zgodovinska poročila, pri čemer se bo moralo zopet posebno uvaževati, da se bo tudi o teh prispevkih lehko pohvalno reklo, da ne stremi po samem praznem kratkočasju, ampak izkušajo tudi moralično in umstveno izobraževati čitatelje."

Nato Blaznik razpravlja še o obliki pisave, formatu lista, o slikovnih prilogah. Glede uredništva pa piše: "Kot onega, ki bo list izdajal in zalagal, imam čast imenovati samega sebe, kot odgovornega urednika pa slovanskim slovstvom poznanega gospoda Jožefa Orla, doktorja prava in člana stalnega odseka c. kr. Kmetijske družbe na Kranjskem, ki s svojim sopodpisom te vloge izjavlja svoje soglasje, posvetiti se temu podjetju z ozirom na dobro domovinsko stvar."

V tem dopisu pa je Blaznik objavil tudi ime novega lista: "Dosedanji naslov v mojih prošnjah, ki sem jih v tej zadevi že delal, je bil Zora; ker pa se bo vsebina lista nanašala zlasti na poljedelstvo in pospeševanje obrti, želim, da bi izhajal list pod naslovom: Kmetiške in rokodelske novice s podobno vinjeto, kot jo ima notranjeavstrijski industrijski in obrtni list."

Na koncu pa Jožef Blaznik še izjavlja, da "se bo list docela izogibal takih člankov, ki imajo politično barvo ali verski značaj".

Četrti april 1842 in drugi maj istega leta
Dober mesec dni po izdelavi programa za nov list, je graška direkcija industrijskega društva poslala pismo ljubljanski deželni vladi. Odbornik Schreiner ugotavlja, da niti graška direkcija niti njena podružnica v Ljubljani nista v položaju, da bi urejala novi list, zato povsem zaupata v predvidenega urednika dr. Orla. Potem pa dodaja: "Tudi c. kr. Kranjska kmetijska družba enako simpatizira s tem podjetjem in ravno tako kot podpisano ravnateljstvo hrepeni, da bi si z napominano, v kranjskem jeziku izhajajočo prilogo Carniolie odprla končno pripraven pot, po katerem bi dostavljala svoje snovi, nasvete, naznanila in pozive praktičnim poljedelcem, ki so po veliki večini nemškega jezika docela nezmožni ..."

Po preučitvi tega pisma se je deželni predsednik 11. aprila obrnil še na policijskega ravnatelja Uhrerja, da bi od njega dobil podatke o založniku Blazniku in uredniku dr. Orlu. Doktor Uhrer je odgovoril 26. aprila in takole označil oba kandidata: "Glede Blaznika se je dognalo, da je bil vsekdar mož pravice in reda, kateremu se ni moglo nikdar nič očitati. S svojo posebno delavnostjo in obrtjo je dosegel, da se odlikuje njegova tiskarna med ostalimi kot največja. Neprestano se trudi, da bi vedno bolj in bolj izpopolnil v njegovi založbi izhajajočo Carniolio, ki se ima za svoj obstanek zahvaliti pravzaprav njegovemu podjetniškemu duhu." Jožefa Orla pa Uhrer označuje: "O doktorju Orlu je splošno znano, da ima zlasti v strokah poljedelstva, sadjarstva in v drugih s tema dvema zvezanih panogah industrije solidno znanje. Tudi je kranjskega jezika popolnoma zmožen. V ostalem ima Orel veliko posestvo z mnogimi zemljišči na barju, ki ga obdeluje jako skrbno in z najugodnejšimi uspehi. Med ljudstvom je na dobrem glasu."

Zdaj, ko je dobil še to policijsko poročilo, je deželni predsednik Weingarten vlogo poslal na Dunaj. V pismu je povzel tekoče dogodke in izpostavil naslednje dejstvo: "Niti ravnateljstvo v Gradcu niti društvena delegacija v Ljubljani nista v položaju, da bi sama prevzela uredništvo, vendar pa hočeta v vsakem oziru iti na roko podjetniku Jožefu Blazniku in od njega naznačenemu uredniku juris dr. Jožefu Orlu in uporabljati ta list kot organ za svoja oznanila ..." Dodaja pa še, da bo cenzorske posle za novi list urejal upokojeni deželni svetnik Janez Nepomuk Vesel "čigar prepričanje, znanstvena izobrazba in natančno znanje kranjskega jezika jamči za dobro oskrbovanje tega posla."

Ponovno pismo deželnega predsednika je 2. maja 1841 romalo na Dunaj v roke dvornega cenzorja Sedlnitzkega.

Kaj je prinesel mesec maj
Kmetijska družba za deželo Kranjsko je vsako leto priredila svoj redni in obvezni občni zbor. V letu 1842 je bil ta še posebej pomemben, saj so imeli na programu volitev novega tajnika. Prejšnjemu Gondoniju, ki je bil izvoljen leta 1836 je namreč potekel šestletni mandat. Kandidati za ta položaj so bili trije: Janez Bleiweis, Jožef Orel in Albert Kapus. Na volitvah je za čuda zmagal novinec dr. Janez Bleiweis. V razpravi ob tem občnem zboru pa je beseda prišla tudi na izdajanje nove tehnične priloge v Blaznikovi založbi. Glasilo so predstavili pod imenom Ilirske kmetijske in rokodelske novice. Referat odbornika, sicer pa ljubljanskega župana Hradeckega, v povezavi s tem je naletel na dober odziv.

Nezadovoljni cenzor Sedlnitzky
Potem ko so vsi mislili, da so glavne ovire v povezavi z izdajo in urejanjem novega lista že odpravljene, se je znova oglasil dunajski dvorni cenzor. Od deželnega predsednika Weingartna je zahteval dodatna pojasnila o osebnosti bodočega urednika Jožefa Orla in cenzorja Janeza Nepomuka Vesela. Poleg tega še piše: "Da pa bom mogel s popolnim mirom dati končno dovoljenje za izdajo te priloge moram tembolj vztrajati na svoji v pisanju z dne 4. januarja t. l. kot pogoj stavljeni zahtevi po predložitvi popolnega programa in nekaterih poizkusnih listov z vsemi rubrikami, ker se da samo na ta način s sigurnostjo spoznati podrobnost in delavnost napominanega podjetja."

Poletje 1842
Na prvi poletni dan 21. junija 1842 se je deželni predsednik obrnil na Kmetijsko družbo in jo prosil za popolni program novega lista in poskusne odtise, na policijsko ravnateljstvo pa za dodatne podatke o uredniku Orlu in cenzorju Veselu. Policija je odgovorila 16. julija in podala podrobno oceno obeh zahtevanih oseb. Dne 18. julija pa je deželna vlada Kmetijsko družbo obvestila, da je cesar potrdil izvolitev dr. Janeza Bleiweisa za njenega tajnika.

Kmetijska družba je nato 16. avgusta sklicala sejo o tematiki novega lista. Založnik Blaznik in bodoči urednik Orel sta sestavila podrobni program z vsemi zahtevanimi rubrikami. Določili so tudi uvodno vinjeto in se odločili, da bo list izdajala Kmetijska družba. Doktor Orel je bil zadolžen, da zbere gradivo za poskusne liste. Sklenjeno je bilo, da se morajo vsi slovenski članki prevesti v nemščino, ker člani odbora niso obvladali slovenščine. Tako naj bi novi list dejansko urejal družbeni odbor, medtem ko bi bil dr. Orel le zbiralec gradiva in njegov morebitni prevajalec v nemščino. Iz nemščine je bilo treba vse izbrano gradivo prevesti v slovenščino in v tem jeziku naj bi list tudi izhajal.

Dr. Orel je gradivo za poskusne liste zbral že do 17. septembra, štiri dni zatem pa je družba o tej tematiki razpravljala na ponovni seji.

Blaznikov prvi uradni "nastop"
Na seji 21. septembra je novi tajnik dr. Janez Bleiweis pokazal svojo moč. Na dr. Orlove predloge se je namreč odzval dokaj ostro. Orlov program je označil zgolj kot "oris" (dobesedno "magere Skizze", kar pomeni "mršava skica"). Besedilo oziroma članki so se mu zdeli "neoriginalni, že znani in prepisani". Dogovorili so se za nov sestanek čez mesec dni.

Tudi 20. oktobra je bila razprava na seji Kmetijske družbe dokaj burna. Sklenili so, da Kmetijska družba prevzame založbo novega lista - nič več le priloge Carniolii in se o stroških za tisk sama pogodi s tiskarjem in dotedanjim potencialnim založnikom Blaznikom. Zastopnik kranjske delegacije Anton Samassa je soglašal s tem sklepom in tako je Kmetijska družba ostala sama v tej igri.

Janezu Bleiweisu pa je bilo naročeno, da sestavi nov program in ga v nemščini predloži glavnemu odboru, obenem pa uredi tudi nove poskusne liste.

Zadnje priprave
Teden dni zatem je imela Kmetijska družba zopet sejo. Odbor je sklenil, da bo nadaljeval prizadevanja za ustanovitev novega tehničnega lista. Uredništvo tega pa so podelili dr. Janezu Bleiweisu, saj so družbina pravila zahtevala, da njen tajnik ureja tudi vsa društvena glasila. S tem sklepom so tako rekoč odrinili dotedanjega kandidata za urednika dr. Jožefa Orla.

Bleiweis je na seji predložil tudi gradivo za nove poskusne liste. Pisal je seveda v nemščini, saj je slovenščino lomil komaj za silo. To gradivo so izročili dr. Orlu naj ga prevede v slovenščino, kakor je moralo biti tudi tiskano. Jožef Orel je svoje delo opravil do 26. novembra. Vmes pa so 20. novembra sklenili pogodbo s tiskarjem Blaznikom.
Nekako vzporedno s tem pa so našli tudi že "uradnega" prevajalca namreč Slovenca Frana Malavašiča, ki naj bi za novi list prevajal spise iz nemščine v slovenščino, za družbin odbor pa v obratni smeri.

Bleiweisov program
Novi tajnik dr. Janez Bleiweiss je svojemu pisanju dal naslov: Program kranjskega tednika Kmetijske in rokodelske novice. Najprej je zapisal nekaj svojih ocen, nato pa nadaljeval: "... da bi časopis ne postal gola zbirka kaotično namešanih sestavkov najraznorodnejše vrste, je njegovo uredništvo izdelalo sistem, čigar deli se bodo raztezali na naslednje glavne predele in poddodelke: I. Poljedelstvo …, II. Industrija …, III. Javne naredbe ..., IV. Domači dogodki ..., V. Vnanja na Kranjsko se nanašajoča poročila …, VI. Občnokoristne drobnosti ..., VII. Žitne cene na Kranjskem …, VIII. Naznanila novih slovanskih knjig ...

Zadnja prošnja na Dunaj
Ko je deželni predsednik Weingarten dobil Bleiweisov program, je zaprosil tiskarja Blaznika za dva poizkusna lista Novic. K temu je priložil še izjavo Kmetijske družbe, da sama prevzema izdajo novega samostojnega lista. Vse te tri priloge je 17. decembra 1842 poslal na Dunaj v pismu, ki mu je dodal še svoje sporočilo za Sedlnitzkega: "Velerodni grof! Vsled visokega dopisa z dne 13. junija t. l. imam čast, poslati Vaši ekselenci program kranjskega tednika »Kmetijske in rokodelske novice«, predložen od stalnega odbora tukajšnje c. kr. Kmetijske družbe, obenem z dvema poizkusnima listoma časopisa. Iz izjave odbora kmetijske družbe naj blagovoli Vaša ekselenca hkrati razvideti, da je poslednja prevzela odgovorno uredništvo tega lista, ki naj izhaja po podeljeni visoki dovolitvi z opombo »izdaja c. kr. Kmetijska družba na Kranjskem«. Tukajšnja delegacija notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnijskega društva je izjavila, da ne more prevzeti pri tedniku nobene druge udeležbe kakor dejansko sodelovanje v industrijski stroki. Redakcija, ki jo je prevzel odbor družbe in vsebina programa utegneta odstraniti vsake nadaljnje pomisleke zoper izdajo imenovanega lista, ki ostane itak podvržen natančni cenzuri ..."

Končno - odobritev!!!
Josef Sedlnitzky je po prejemu tega dopisa 4. januarja 1843, celotno poskusno besedilo novega lista izročil v cenzuro. Slovenci so imeli srečo, da je to delo tedaj opravljal znani slavist dr. Franc Miklošič. Ta je slavnemu cenzorju do 23. januarja v nemščini raztolmačil vsebino novega glasila. In tako je Josef Sedlnitzky 10. februarja 1843, skoraj po petih letih dopisovanja v povezavi z novim slovenskim tednikom, ki je bil sprva mišljen zgolj kot priloga, udaril svoj pečat: Dovoljeno!

Priprave na izid
Kmetijska družba je z veseljem sprejela odobritev novega slovenskega lista. Prvotni načrt je sicer predvideval, naj bi ta začel izhajati že 1. januarja 1843. Ker pa so dovoljenje prejeli prepozno, so potem določili nov datum - 1. maj.

Vmes je prišel tudi čas za novi občni zbor Kmetijske družbe, ki je potekal v Ljubljani 23. in 24. aprila 1843. Udeležil se ga je tudi dunajski gost - sam presvetli nadvojvoda Janez, ki so mu izročili poskusni izvod novega lista.

Založnik Carniolie Jožef Blaznik, pa je zdaj, ko so ga odrinili od založništva spoznal, da njegova Carniolia ne bo mogla tekmovati z novim slovenskim listom, zato se je odločil za prenehanje izdajanja. Dne 28. aprila1843 je izšla zadnja številka petega letnika, ki pa je z Blaznikovim sporočilom že vabila na naročanje novega lista, katerega imena pa tedaj še niso objavili. Zaradi pogodbe s pošto, ki je pobirala pavšalne zneske za dostavo vsake pol leta, so sklenili, da bo prva števila novega lista izšla v začetku druge polovice leta, to pa je bilo ravno v tednu, ki je zajemal sredo 5. julija 1843.

Naklada Novic, ki so izhajale ob sredah, je znašala 500 izvodov. Za naročanje so prosili članstvo Kmetijske družbe, Kranjske industrijsko-obrtne podružnice, okrajna glavarstva, duhovščino in celo policijske uradnike in ti so se radi odzvali povabilu.

Težek porod, a dolgo življenje
Kmetijske in rokodelske novice so pod tem ali rahlo spremenjenim imenom vztrajale več kot pol stoletja. Bile so priča vsem pomembnim dogodkom slovenskega naroda. Iz prvotnega tehničnega lista so počasi začele dobivati tudi značaj slovstvenega lista in prav one so v tistih burnih revolucionarnih tednih leta 1848 prve objavile našo zdajšnjo državno himno - Prešernovo Zdravljico. Ves čas svojega dolgoletnega obstoja so bile povezane s svojim "duhovnim očetom", tiskarjem Jožefom Blaznikom, ki si je pozneje svoje pravice priboril nazaj in glasilu postal tudi založnik. Sam je sicer omagal leta 1872, vendar so delo nadaljevali njegovi družinski nasledniki.

Tudi urednik dr. Janez Bleiweis je na svojem položaju vztrajal skoraj štirideset let.
A tudi priljubljene Novice je nazadnje le povozil čas in 26. decembra 1902 je po domala šestdesetih letih rednega izhajanja prišla na svetlo njihova zadnja številka.

Andrej Mrak