Ker je bil Matthau že v mladih letih nadpovprečno visoke postave - nato se je "ustavil" pri 191 cm - in menda tudi zaradi vojnih poškodb je v odraslosti ohranil sključeno držo, ki je poleg godrnjavosti in nenavadnega obraza postala njegov zaščitni znak. Pravzaprav je odlično ustrezala nergavim likom, ki jih je upodabljal. Legendarni hollywoodski igralec se je za vedno poslovil leta 2000, leto pred svojim najboljšim sodelavcem in prijateljem Jackom Lemmonom.

Kot Walter John Matthow se je rodil v newyorški Lower East Side 1. oktobra 1920 v revni družini ruskih priseljencev judovskega rodu. Pri 11 letih je prvič nastopil kot igralec (menda za honorar 50 centov) v judovski koloniji, kjer so vsako soboto prirejali gledališke predstave. Med drugo svetovno vojno je bil vojaški letalec, napredoval je celo do čina narednika, a bolj ga je zanimalo igranje in kmalu je postal spoštovan igralec na Broadwayu, leta 1962 je dobil tudi nagrado tony.

Leta 1952 se je Matthau na televiziji pojavil v prvi epizodi serije Mr. Peppers v vlogi učitelja telovadbe, leta 1955 pa je prišla njegova prva filmska vloga hudobca v filmu The Kentuckian z Burtom Lancasterjem. Po tem se je v vlogi zlobnežev pojavil v več filmih, med drugim v Kingu Creoleu, kjer ga je (a samo na platnu) pretepel Elvis Presley. Poleg natrpanega odrskega in filmskega urnika se je večkrat pojavil tudi v v živo odigranih TV-igrah.

Matthau in Lemmon: Čuden, a sanjski par
A pravi uspeh je prišel malce pozneje. Leta 1965, ko je bil star že 44 let, ga je Neil Simon najel za vlogo v odrski igri Čuden par (ob Artu Carneyju), ki je pozneje postal filmska uspešnica, v kateri je Matthau zablestel skupaj z Jackom Lemmonom. Odlomek iz filma si oglejte v videoposnetku desno spodaj.

Leta 1966 sta ponovila uspeh v Piškotu sreče, kjer je Matthau igral prebrisanega odvetnika. Ker je med snemanjem doživel srčni napad, so morali snemanje prekiniti za pet mesecev, a nato se je vse skupaj odlično izteklo in Matthau je za stransko vlogo dobil oskarja. Nagrado je sprejel vidno utrujen, saj se je tik pred podelitvijo ponesrečil s kolesom, a se je v svojem slogu pošalil iz nagrajenih igralcev, "ki so bili popolnoma zdravi, pa se niso potrudili priti na prireditev": to so bili Elizabeth Taylor, Sandy Dennis in Paul Scofield.

Po snemanju Piškota sreče sta z Lemmonom postala prijatelja za vse čase in sta skupaj posnela 10 filmov. Za oskarja je bil Matthau spet nominiran za vlogo v Kotchu iz leta 1972 (tokrat ga je režiral prijatelj Lemmon; če štejemo še ta projekt, sta jih skupaj posnela kar 11) in v The Sunshine Boys (1975), ta vloga mu je prinesla zlati globus.

Nepoboljšljivi šaljivec in ... hazarder
Walter Matthau je slovel po svoji bujni domišljiji in po tem, da si je rad izmišljeval zgodbice. Menda njegovi sogovorniki nikoli niso vedeli, kdaj se šali in kdaj misli resno. V mladosti je namreč odkril, da so "olepšane" zgodbe prijetnejše, tudi za poslušalca, in svoje žrtve je večkrat tako preizkušal. Ena izmed njih je bila tudi tista o njegovem priimku - nekoč je izjavil, da se pravzaprav piše Matuschanskayasky. A - zanimivo - nikoli se ni želel identificirati kot komedijant.

Večino odraslega življenja se je Matthau bojeval z malce manj zabavno odvisnostjo: poleg strastnega kajenja je bil tudi velik hazarder. Nekoč je izjavil, da je za igre na srečo zapravil (no, izgubil) kar pet milijonov dolarjev. Kajenje je uspešno opustil in ga v zrelih letih nadomestil z dolgimi sprehodi.

Matthau je bil poročen dvakrat: prvič z Grace Geraldine Johnson med letoma 1948 in 1958, leta 1959 pa se je zaobljubil Carol Marcus in ji ostal zvest do smrti. V prvem zakonu sta se mu rodila dva otroka, Jenny in David Matthau, sina Charlieja Matthaua (danes režiser) pa sta imela s Carol, ki je iz prejšnjega zakona pripeljala še sina Arama in hčer Lucy.

Kmalu za Walterjem odšel še Jack
Walter Matthau je 1. julija 2000 v kalifornijski Santa Monici umrl zaradi srčnega zastoja . Star je bil 79 let. Imel je tudi raka debelega črevesa, ki se je razširil na jetra, pljuča in možgane. Pokopan je v spominskem parku Westwood Village, kamor so slabo leto pozneje v grob poleg njega k večnemu počitku položili tudi njegovega najboljšega prijatelja Jacka Lemmona.

A. K.