To je bila dvonadstropna stavba na spodnjem koncu današnjega Kongresnega trga v smeri proti Ljubljanici. Vse se je zgodilo tako na hitro, da niti niso mogli kaj dosti pomagati. Ko je njihov priljubljeni Talijin hram zajel ogenj, so vsi že prav prijetno spali v svojih zakurjenih sobanah. Bilo je namreč sredi mrzle zime, neke februarske noči leta 1887.
Iz jahalnice je zraslo gledališče
Številne potujoče umetniške skupine, ki so se na svoji poti proti morju (ali v obratni smeri -z obale v notranjost države) ustavljale tudi v Ljubljani, še tja do srede 18. stoletja v tem mestu niso imele prostora, kjer bi lahko dostojno predstavile svoj igrani ali glasbeni program. Njihove uprizoritve so zato potekale kar v večjih zasebnih meščanskih palačah ali dvoranah plemiških in samostanskih dvorcev, delno pa tudi na javnih krajih, kot sta bili denimo mestna (Rathaus, rotovž) ali deželna (Landhaus, lontovž) hiša. Poleg tega pa so jim kranjski deželni stanovi za predstave občasno ponudili tudi svojo jahalnico ob Ljubljanici. Leta 1765 pa se je slovenski prestolnici obetal obisk cesarice Marije Terezije in ob tej priložnosti so ji meščani želeli pripraviti večjo slavje z gledališko igro. V ta namen so sklenili zgraditi gledališko poslopje in prav jim je prišla ravno stara jahalnica, ki so jo temeljito preuredili in nadzidali. Načrt jim je izdelal deželni arhitekt Lovrenc Prager. Obiska cesarskega para sicer ni bilo, saj je Mariji Tereziji umrl mož, gledališče pa je vseeno zraslo še tistega leta.

Sirotica slovenščina
Nova stavba je bila med meščani lepo sprejeta, vendar se je v njej večinoma slišala le tuja govorica. Tamkaj so vedno nastopale le italijanske in nemške zasedbe. Kdaj pa kdaj pa je v programu dobila mesto tudi slovenščina. Znani slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar je o tem zapisal: "Ko se časi nihče ni nadejal, da se bode pela slovenska pesmica med laškimi, začel je pevec ali pevka sredi spevoigre popevati domačo pesmico, ki jo je zložil Zois in v parterju in ložah je nastal vesel hrup in plosk, da ni moči popisati." Leta 1789 pa so v stanovskem gledališču uprizorili tudi igro Antona Tomaža Linharta Županova Micka.
V Prešernovem času
Stanovsko gledališče je potem dobrih 122 let predstavljalo osrednjo stavbo ljubljanskega kulturnega življenja. Nudilo je hram gledališkim igram in opernim predstavam. Obiskovalci so bili v glavnem ljubljanski meščani in okoličani, v času ljubljanskega kongresa leta 1821 pa tudi kronane glave in diplomati tujih dežel. Slovenščina pa tudi v času Prešernovega bivanja v mestu do tjakaj ni prodrla. V hiši so kraljevali nemški igralci Stanovskega gledališča (Ständische Theater) in glasbeniki Filharmoničnega društva (Philharmonische Gesellschaft). Filharmoniki so denimo šele leta 1845 svoj program popestrili z neko manjšo slovensko točko. Doktorju Janezu Bleiweisu, tajniku Kranjske kmetijske družbe in uredniku Novic, pa je februarja 1846 uspelo, da je nemškim igralcem 'podtaknil' nekaj slovenskih skladb, ki so jih ti potem v krajšem prizoru, imenovanem Poskušnja krajnskih pesem, predstavili poslušalcem. Leto zatem je bila v tem gledališču prvič na slovenskih tleh izvedena poznejša velika glasbena uspešnica Popotnik (Popotnik pridem čez goro …), ki so ji sicer najprej prisluhnili pripadniki slovanskih narodov na Dunaju, šele potem pa je zašla tudi na ljubljanski oder. (Besedilo je napisal Janez Strel, melodijo pa so si izposodili kar pri neki normandijski ljudski pesmi.) Šele revolucionarno leto 1848 je spravilo v ospredje tudi slovenska prizadevanja v Ljubljani.
Novoustanovljeno Slovensko društvo je konec maja začelo svoje redne predstave, ki so jih po češkem vzorcu imenovali 'besede'. Poleg glasbenih točk in deklamacij so znova zaigrali Županovo Micko in še nekaj drugih slovenskih predstav. Stanovsko gledališče je odtlej enakopravno obravnavalo oba deželna jezika in ponudilo še nekaj slovenskih prireditev.
V dobi narodnih čitalnic
Leta 1861 je bila v Ljubljani ustanovljena Narodna čitalnica, ki si je poiskala nov prireditveni prostor - v hiši svojega člana Souvana. Ta je stala na Šelenburgovi ulici (danes Slovenska), nasproti nemške Kazine. V okviru Narodne čitalnice, ki je imela odličen pevski zbor, tedaj najboljši na Slovenskem, so redno prirejali tudi gledališke igre. Iz teh prizadevanj se je leta 1867 razvilo samostojno Dramatično društvo, ki pa mu je postala čitalniška dvorana za uspešen razvoj v Souvanovi hiši kmalu pretesna. Zato pa so se kot najbolj primerni spet izkazali prav prostori starega stanovskega gledališča, ki so ga zdaj imenovali Deželno gledališče, ob Ljubljanici. V ljubljanski Talijin hram so tako v sredini osemdesetih let 19. stoletja radi zahajali Nemci, ki jih je z gledališkimi igrami zabaval njihov Theaterverein, in Slovenci, za katere se je v isti namen trudilo Dramatično društvo. Tako je bilo vse do tistega usodnega večera.
Preureditve
Stanovsko gledališče je v svojem dolgoletnem obstoju doživelo mnogo sprememb, tako na zunaj kot znotraj. Stavba je imela izredno lično zunanjost in se je v upodobitvah imenitno ujemala z grajskim gričem in starodavnim grajskih poslopjem v ozadju. Že od samega začetka je ohranila tloris stare jahalnice, podobe iz tridesetih let 19. stoletja pa jo kažejo kot dvonadstropnico s slikovitim pročeljem in štirikapno streho. Gledališče je imelo zidane le obodne zidove.
Notranjost stanovskega gledališča pa je bila v celoti iz lesa. V parterju so bile prvotno nameščene klopi, ob strani pa so se v štirih etažah nahajale lože (sedemdeset po številu). Na vrhu pa je kraljevala še galerija. Klopi so dali v letni najem, lože pa "prodali" premožnim meščanom in plemičem. Pozneje pa so si v parterju omislili oblazinjene in z usnjem prevlečene sedeže. Prvotno je bilo v gledališču prostora za kakih osemsto ljudi. Poznejše preureditve, ki so se prilagajale času, pa so število obiskovalcev še povečale.
Med preureditvami posebno pozornost vzbuja tudi protipožarna zaščita. Leta 1881 je na Dunaju pogorelo gledališče Ringtheater. To se je zgodilo pozimi, 8. decembra, ob sedmih zvečer, pred predstavo Hofmanovih pripovedk. V ognju je umrlo 120 ljudi, ostali pa so se zadušili v dimu. Zaradi tega so morala odtlej vsa avstrijska gledališča urediti varnostne izhode, prostor med parterjem in odrom pa zaščititi z železno zaveso. Tako so storili tudi v Ljubljani.
Kdo je gospodaril v ljubljanskem Talijinem hramu?
Čeprav je gledališče imelo svojo jasno prepoznavno upravo, pa so dogodke v hiši dejansko krojili posestniki lož. To je bilo še posebej zaznavno v razmerju med ljubljanskimi Nemci in Slovenci po letu 1848. Lože so namreč zakupili premožnejši nemški meščani in plemiči. Ob slovenskih prireditvah Deželnega gledališča ti gospodje svojih lož denimo niso hoteli dajati na razpolago obiskovalcem, sami pa se predstav tudi niso hoteli udeleževati. Tako je bil tudi ob povsem razprodani dvorani lahko zaseden le parter, medtem ko so lože ostale prazne. Kaj je to pomenilo za blagajno slovenskega gledališča ali za obiskovalce, ki se niso mogli udeležiti predstav, ni treba posebej poudarjati. Zaradi nekega dogovora z deželnim zborom, ki je bil po odpravi deželnih stanov leta 1848 dejanski lastnik gledališča, pa naj bi nemški posestniki lož imeli tudi pravico odločati o številu slovenskih predstav. Po februarskem požaru leta 1887 pa se je vsa zadeva končno le zasukala Slovencem v prid.
Usodna februarska noč
V sredo, 16. februarja, zvečer je bila v ljubljanskem deželnem gledališču nemška predstava. Na sporedu je bila Fatinitza, opereta Franza von Suppeja. Ta uspešnica je bila prvič izvedena januarja 1876 v Karl Theatru na Dunaju. Eno izmed koračnic iz tega dela so prodali v nakladi okrog 350 tisoč primerkov, požvižgavali pa so jo tudi v Ljubljani. Med igralci "Fatinitze", ki so 16. februarja 1887 sodelovali v ljubljanski predstavi, je bil tudi Anton Cerar, pozneje znan kot Danilo. Pred odhodom domov je šel še na oder, da bi lasuljarju sporočil, kakšno lasuljo potrebuje za naslednji večer, ko je bila na sporedu slovenska predstava, opereta Mesečnica, pri kateri je tudi igral. Tisti hip zdrkne železna zavesa z velikim ropotom s stropa na oder. To je bilo slabo znamenje. Danilo je sicer ostal nepoškodovan in se čil in zdrav odpravil domov, a tokrat je bil zadnjič na svojem delovnem mestu v deželnem gledališču ob Ljubljanici.
Kako so gasili staro gledališče?
Okrog ene ure po polnoči je mestni stražnik Rus pri svojem rednem obhodu pri gledališki stavbi zavohal, da se nekaj smodi. Skupaj s kolegom sta začela preiskovati okolico, ko ju je z drugega nadstropja preseneti krik gledališkega vratarja. Skozi njegovo okno se je že valil gost dim. Vrgel je ključe stražnikoma, da sta lahko odprla hišo in stopila v notranjost. Tu se je že odvijala prava drama. Poročevalec Slovenskega naroda, ki je bil takoj obveščen o dogodku je zapisal: "Pet do šest prilično ležečih lož na levi strani uhoda je že gorelo, dim je bil v parterju tako jako gost, in od plamena gorečih lož ves rudeč. Pri tem prizoru se je takoj znalo, da je gledališče izgubljeno."
Zagorele pa so tudi lože v prvem nadstropju in tako imenovana nobelgalerija, ki je bila sicer rezervirana za ljubljanske dame. Medtem so s konjsko vprego že prihiteli gasilci, ki so po lestvi rešili ujetega vratarja in njegovo družino, saj se ti zaradi gostega dima niso mogli spustiti pa stopnicah. Gasilski poveljnik Franc Doberlet je hitro spoznal, da gledališču ni več rešitve, zato so se njegovi možje osredotočili le na varovanje obeh sosednjih hiš, Kastnerjeve in Kirbischeve, v kateri je bila nameščena Narodna tiskarna in kjer so tiskali tudi Slovenski narod. Imeli pa so veliko težavo, saj je bila Ljubljanica zamrznjena in je tudi voda v ceveh, kolikor so je uspeli izčrpati iz reke, sproti zmrzovala. Tako je bilo tudi s parno brizgalnico. Šele z dolivanjem vročega kropa, ki so jim ga prinašali prebivalci sosednjih hiš, so lahko premagovali te težave.
Zadnjo predstavo je uprizorilo kar gledališče samo
Glasbila, ki so jih glasbeniki pustili na odru, saj je bila za naslednje dopoldne napovedana vaja za večerno slovensko predstavo, so zgorela, tista, ki pa so ostala v naslednjih nadstropjih, pa so s pomočjo vrvi spuščali na ulico. Na podoben način so reševali tudi garderobo in rekvizite. Proti jutru je ogenj zajel streho in glavno pročelje. Slovenski Narod poroča dalje: "Opeke pričele so pokati strahopetno poslušanim ropotom in padati na tlak in na balkon, in malo časa gorelo je vse podstrešje, kakor bi na njem pirotehnik prižgal na tisoče in tisoče lučic. Tu pa tam švigal je tudi umetalni ogenj in male rakete iz podstrešja, znamenje, da se je strogo prepovedano blago, le še ondu spravljalo ali pozabilo. Prizor ko je najvišji del strehe gorel bil je res čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel, kakor beli dan, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi ljubljanski grad svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji." Tega prizora se je spomnil tudi igralec Danilo, ki piše, da je bil "konec stanovskega gledališča veličasten, impozanten, naravnost pompejanski; zaključil se je z bengaličnim ognjem in naš stari grad, ki je bil v najlepši snežni odeji, se je lesketal in iskril v vseh bojah … V gledališču je bila zaloga brengaličnega ognja. Kajti takrat smo se posluževali zahajajočega solnca le z bengaličnim ognjem, mesečine pa z magnezijo ali z zeleno lučjo. Vžgal se je zaboj teh bengaličnih predmetov in vsa okolica je zažarela visoko in široko v rdeči in zeleni luči, grad pa je odseval v bajni razsvetljavi.
Lepšega in slikovitejšega konca menda ni doživela nobena nemška trdnjava. Pripomniti pa moram, da se je govorilo o sreči, ko se je udrla streha: kulise in tkanine so v tem žaru preperele in ob vsakem padcu se zopet dvigale visoko v zrak in kakor goreče pošasti frfotale daleč naokrog. Ako bi ne padale na snežene strehe, bi ob vetru upepelile pol Ljubljane, saj voda v ceveh je sproti zmrzovala." Tako torej Danilo. Goreči ogorki so dejansko leteli vsenaokrog, tja do Križank in Gradišča in le zimski čas je Ljubljano obvaroval pred večjim požarom.
Iskali so krivca, a ga niso našli
Po nesreči so se pojavila ugibanja, kaj je povzročilo tak požar. Nekateri so krivili vratarja, ki naj bi pri streljanju v opereti Fatinitza ravnal nespretno in mu je iskra ušla na platnene zavese ter se pozneje razširila v požar, drugi so krivili železno zaveso, ki je ob Danilu padla s stropa in tako verjetno poškodovala kanal za kurjavo. Danilo sam pa piše, da začelo goreti v loži št. 34, ki je bila v lasti enega izmed nemških meščanov. Sumili so, da je požar zanetila tamkaj odvržena tleča cigareta. Prava resnica pa ni nikdar prišla na dan. Nemška uprava (ali bolje rečeno: lastnik - deželni zbor) je tako pobrala dokajšnjo zavarovalno vsoto, ki jo je namenila gradnji novega poslopja.
Dan po požaru
V četrtek, 17. februarja, dopoldne so na mestu nekdanjega gledališča stali le ožgani obodni zidovi. Iz ruševin se je še vedno kadilo in gasilci so polivali tleče ogorke. Ob 11. uri bi se morala pričeti prodaja vstopnic za večerno slovensko predstavo, na katero so vabili še nekaj dni prej in poudarjali, da gre za nepozaben dogodek: "Kdor ga neče zamuditi, naj se podviza, kajti kakor čujemo, si jih je to pot izredno veliko naročilo naše razumništvo iz dežele." Na splošno zahtevo občinstva se je namreč ponavljala opereta Mesečnica, ki so jo sicer prvič uprizorili 27. januarja tega leta. Vendar si je 17. februarja občinstvo lahko ogledalo samo gole zidove nekdanjega gledališča. V časopisju pa so lahko prebrali:

"Osoda, ki je zadela že toliko gledališč, tudi gledališču Ljubljanskemu ni prizanesla. Preteklo noč uničil je je požar, konec je nemškemu gledališču, ustavljene so pa tudi slovenskega dramatičnega društva predstave. Na prostoru, kjer je bilo še sinoč zbrano veselo občinstvo,radujoč se poskočne godbe Fatinitze in kjer bi se bila imela danes predstavljati mična slovenska opereta Mesečnica, je danes pogorišče, iz katerega se vali gost dim in požarne brambe parna brizgalnica deluje in sopiha neprestano, da se pogase tleči in goreči ostanki. Deželno gledališče je uničeno in nikdar več ga ne bode na tem mestu."
Slovenski Narod pa je razkril še nekatere podrobnosti: "Gledališče je bilo za 82. 000gld. zavarovano…..Ker se na tem prostoru ne bo več sezidalo,imajo posestniki lož,ki neso posebno zavarovani, velike škode, kajti posamezne lože stale so 2000 do 3000gld., nekatere še več-. Poleg posestnikov lož pa je najbolj prizadeto nemškega gledališča osobje, kajti danes bi bilo imelo dobiti svojo plačo pa je ne bode. Kdaj dobimo zopet novo gledališče in kje bode stalo je veliko vprašanje. Vsekakor pa so odpravljene dosedanje neznosne razmere glede posestnikov lož. Nemška stranka je vsled požara zelo prizadeta, a tudi nam je jako neugodno, kajti tudi dramatično društvo, ki je baš sedaj lepo uspevalo, je brez odra. Najmanje dve leti bo Ljubljana brez gledališča, tacega kakor je bilo dosedanje, ne bo nikoli več. Najbrž bodo Nemci zgradili si svoje gledališče, Slovencem pa tudi druzega ne bo bode kazalo, da si zgrade tudi svoj Talijin hram ..."
Slovenci so se znašli
Že štiri dni po usodnem požaru se je sešel odbor Dramatičnega društva in sklenil nadaljevati delo. Igralci so se zopet vrnili v prostore, kjer so potekale njihove nekdanje učne ure - v staro Narodno čitalnico. Prva predstava je bila tako že v nedeljo, 27. februarja, deset dni po tragediji na Kongresnem trgu. Tokrat so nastopili le igralci, pripravljati pa so začeli tudi na glasbene predstave. Ker pa dvorana ni imela primernega odra, kar je bilo nekoč glavni razlog, da se je Dramatično društvo preselilo v stanovsko oz. deželno gledališče, so zdaj skupaj s Čitalnico skušali prenoviti njene prostore. Po načelu 'vsak prispeva polovico denarja' so poleti to svojo namero tudi uresničili in potem v 'bratski slogi' vztrajali vse do leta 1892, ko se je Čitalnica preselila v nove prostore na Turjaškem trgu, Dramatično društvo pa v novi Talijin hram ob Tržaški cesti.
Kako pa Nemci?
Nemško gledališko društvo se je po veliki izgubi prostorov v Deželnem gledališču počasi začelo postavljati na noge. Na pomoč so pozivali tudi slovenske meščane, a so naleteli na odpor. Eden izmed bralcev Slovenskega Naroda je potožil: "Ona klika Ljubljanska, katera iz sovraštva do našega naroda ni hotela oddajati lož za slovenske predstave apeluje sedaj, ko so igralci brez zaslužka, tudi na milosrčnost slovenskih meščanov. Nesreča ne pozna narodnosti, a že star pregovor pravi, da je vsak samemu sebi najbližje. Zato pa opozarjamo danes, da je vsled požara v deželnem gledališči tudi predstavljajoče osobje slovenskega dramatičnega društva prišlo ob zaslužek, kateri so mu dajale predstave …" Slovenci so tako zgolj z vestnim obiskom predstav v Narodni čitalnici svojim dramskim igralcem in pevcem ter njihovemu društvu zagotovili nadaljnje delo in preživetje, Nemci pa so se morali opreti pretežno na pripadnike svoje narodnosti.
Prizadevanja politike in stroke
V času ko je pogorelo ljubljansko deželno gledališče, so bile razmere v mestu dokaj ugodne za slovensko stran. Leta 1882 je namreč občinski odbor prešel v slovenske roke. Župan je postal Peter Grasseli, navdušen telovadec, sokol, obenem pa tudi eden prvih čitalničarjev in igralcev njenega gledališča. Sodeloval je tudi pozneje v Dramatičnem društvu in postal celo njegov predsednik. Sčasoma se je prebil tudi do položaja namestnika deželnega glavarja in imel odločilno vlogo ravno, ko se je razpravljalo o postavitvi novega gledališča. Tudi v deželnem zboru so zadeve potekale v slovensko korist. Tamkaj so Slovenci izbojevali zmago leta 1883. Kranjski deželni predsednik pa je bil Slovenec baron Andrej Winkler.
Obletnica z grenkim priokusom
Leta 1887 bi moralo Dramatično društvo praznovati 20. obletnico svojega obstoja. Že januarja je tako prosilo deželni odbor, da mu dovoli večje število predstav v gledališču. Istočasno pa je odbor dobil tudi prošnjo lastnikov lož, naj se slovenskim zahtevam ne ustreže. Odborniki so toliko časa odlašali z odgovorom, da je gledališče medtem februarja že pogorelo, pozneje pa so nekaj denarja darovali za napravo novega odra v čitalniški dvorani.
Zadevo vzame v roke Kranjski deželni zbor
Na začetku leta 1888 pa so v deželnem zboru začeli podrobneje razpravljati o gradnji nove stavbe za nemške in slovenske gledališčnike. Nemško društvo Theaterverein se je ponudilo, da zgradi novo gledališče za dvesto tisoč goldinarjev pod štirimi pogoji: da plača dežela polovico te vsote, da se mu prepusti odločilno vlogo pri gradnji in poznejši upravi gledališča, da se posestnikom lož omogoči dvajsetletno neomejeno pravico razpolaganja in - zelo značilno; da se za slovenske predstave določi največ štiri dneve mesečno. Nemški predlog je slovenska večina v deželnem zboru seveda zavrnila, 22. oktobra 1888 pa so sklenili sezidati novo gledališče. Posestnikom lož so izplačali zavarovalne zneske, potem pa so pred njimi želeli imeti mir. Pri arhitektih pa so naročili načrte za stavbo novega igralsko-opernega gledališča. Ker je medtem avgusta 1888 umrl stari deželni glavar, nemški grof Thurn, in ga je nasledil Slovenec dr. Josip Poklukar, je ostalo upanje, da se bodo meščani kmalu veselili novega gledališča.

Vse je steklo kot po maslu
Leta 1889 sta bila v deželni zbor izvoljena tudi dva slovenska razumnika Ivan Hribar in Ivan Tavčar, oba velika podpornika Dramatičnega društva. Meseca julija 1889 pa so trije arhitekti že predložili svoje načrte. Ponujeno je bilo gledališče za tisoč oseb, imelo naj bi štiri nadstropja in šestdeset lož, a je preseglo predvideno vsoto. Izbrana arhitekta, Čeha J. V. Hrasky in A. J. Hruby, sta morala popraviti svoj operat.
Kje bo stalo novo gledališče?
V prizadevanjih za postavitev novega gledališča se je ljubljanska občina dobro izkazala, saj se je vse razpletalo v njeno korist. Čeprav je bila gradnja v pristojnosti dežele Kranjske, bi od predstav še največ koristi imeli ravno Ljubljančani in Ljubljančanke, saj se denimo nekomu iz Kranjske Gore ali Črnomlja ni ljubilo voziti na opero ali igro v slovensko prestolnico. Mesto je torej ponudilo prostor, potem ko je bilo ugotovljeno, da dotedanja lokacija pogorišča zaradi prevelike utesnjenosti ni primerna za novo moderno gledališče. Mestni očetje so se uprli zamisli, da bi stavba stala na Kongresnem trgu ali v parku Zvezda, ponudili pa so brezplačni prostor na Cesarja Jožefa (danes Krekovem) trgu. Pri ogledu prostora 3. maja 1890 pa so se temu uprli mejaši. Potem so našli primerno stavbišče ob Tržaški cesti ob meji z občino Spodnja Šiška. Tam so julija 1890 odkupili Mayerjev dvorec in 9. avgusta začeli pripravo zemljišča za gradnjo. Dne 19. oktobra je bil slovesno položen temeljni kamen. Zidarski tvrdki Tonnies pa stavbe do 1. novembra, kot je bilo določeno s pogodbo, ni uspelo spraviti pod streho, zato so se dela zavlekla in gledališče je bilo slavnostno odprto šele 29. septembra 1892.

Novi hram slovensko – nemške Talije se predstavi
Nova stavba je bila zgrajena v strogo italijanskem renesančnem slogu. Njeno zunanjost je s svojima kipoma Veseloigre in Žaloigre popestril kipar Alojzij (Vekoslav) Gangl , ki je prispeval tudi podobe Genija, Glasbe in Drame čisto na vrhu pročelja.
Notranje stanje ob odprtju septembra 1892 pa je leta 1893 popisal raziskovalec Anton Trstenjak: "Avditorij je v načrtu zasnovan podkovasto; njega premer iznaša v svetlobi 16 m, dolžina osi do železne zavese 16,2 metra. Za prostorno razvitost sta značilni obe nadstropji in samostojno izvedeni proscenij, katerega se dotikajo ostali prostori s krožnim stropom. Parter je sestavljen od uglobljenega orkestra v proscenijskem prostoru, normalno stopnjevito razdeljenem za 32 mož, od 11 zdržema postavljenih foteljskih vrst s stranskimi ulicami in od 176 poblazinjenih zaklopnih sedežev na vzmeteh, katerih se dotikajo v ozadju parterna stojišča za 120 ljudi, katera pa so s podprsjem popolnoma ločena od parternih sedežev. Poleg tega vidimo v parterju na obeh straneh po šest zaprtih lož. Prvi red ima zgolj lože in sicer vseh skupaj 21, pri vseh je tretjina odprta in ločena po ležečih konzolah; samo proscenijske lože, uveljavljene kot znamenit in sosebno značilen del arhitekture, zaprte so popolnoma. Drugi red se kaže tribunasto; sredi njega je takozvani balkon s 65 fotelji ob straneh pa ima po 5 odprtih in po 2 zaprti proscenijski loži.-Galerija je prav za prav tribunasto nadaljevan balkon in se deli na dva dela: spodaj so galerijski sedeži (105 furnovanih zaklopnih stolov), nad sedeži pa so galerijska stojišča za 60 ljudi."
Odprtje novega gledališča
Za Slovence takratne dobe je bilo ključnega pomena, da si priborijo »otvoritveni« dan. To jim je tudi uspelo in v četrtek, 29. septembra, je bila v gledališču prva - torej slovenska - predstava. Prireditev je potekala brez posebnega hrupa. Najprej je vojaški orkester 17. pešpolka zaigral uverturo iz Glinkove opere Ruslan in Ljudmila, nato je prvak slovenskih igralcev Ignacij Borštnik deklamiral 'prolog', ki ga je sestavil pesnik Anton Funtek, zatem pa so igralci predstavili še tragedijo v petih dejanjih Veronika Deseniška. Besedilo Josipa Jurčiča je za oder priredil igralec Borštnik , ki je bil hkrati tudi društveni režiser in vodja igralske šole. Gledališče je bilo polno, zbralo se je okrog 800 ljudi, navzoča pa sta bila tudi deželni glavar Oton pl. Detela in deželni predsednik Andrej Winkler.
Vzporednice in nadaljnje delo
Zapuščeno pogorišče, kjer je stalo nekdanje stanovsko oz. deželno gledališče je leta 1888 na javni dražbi kupila nemška Filharmonična družba in tamkaj postavila novo stavbo, ki so jo imenovali Tonhalle. Po prvi svetovni vojni je poslopje prešlo v last Glasbene Matice, ki ga je potem odstopila za potrebe novega Konservatorija. Notri pa je deloval tudi Kino Matica. Po drugi svetovni vojni pa je pripadlo novoustanovljeni Slovenski filharmoniji.
Nemci so skupaj s Slovenci v novem deželnem gledališču vztrajali do leta 1911, ko so si v Gradišču zgradili lastno stavbo, imenovano Kaiser Franz Josef Jubiläumstherater. To je delovalo še na začetku leta 1919, ko je bilo ukinjeno. Tjakaj se je iz deželnega gledališča, postavljenega leta 1892, preselil gledališki del in na novo zaživel v samostojni stavbi, danes znani kot SNG Drama. V stari stavbi pa so odtlej prirejali le operna in baletna dela. Danes v povsem obnovljeni in s prizidkom dopolnjeni hiši deluje SNG Opera in balet. Ulica ob stari stavbi je od leta 1892 nosila ime Gledališka, ob sedemdesetletnici pesnika in dramatika Otona Zupančiča pa so jo (leta 1948) preimenovali v njegovo čast.
Pomen nove stavbe iz leta 1892 za razvoj slovenskega gledališča
Slovensko Dramatično društvo je z vselitvijo v novo stavbo začelo pisati tudi novo poglavje svojega delovanja. Leta 1887 so igralci in pevci svojo dvajsetletnico dočakali v nezavidljivem položaju, kot pregnani »pogorelci«, gostujoči v malih prostorih Narodne čitalnice, zdaj, septembra 1892 ob četrtstoletnem jubileju, pa so se lahko smelo posvetili svojim načrtom . V novo stavbo so vstopili kot siromaki, saj je društvo še maja 1892 imelo le nekaj stalno zaposlenih uslužbencev: enega režiserja, enega kapelnika, pet igralcev in pet igralk ter enega samega opernega pevca, vsi drugi pa so bili za vsako predstavo posebej najeta "delovna sila". S pridobitvijo lastnih prostorov pa se je mala četica Dramatičnega društva kmalu razvila v stalno slovensko gledališče z rednimi predstavami s svojima rednima ansambloma, igralskim in pevskim, ki sta se že pred prvo svetovno vojno lahko merila z gledališkimi in operanimi hišami tedanje dobe.

Andrej Mrak