Tako so člani proseškega pevskega društva Hajdrih ob jubilejih počastili svojega vzornika. Razglednici sta iz let 1907 (z začetno kitico in notami
Tako so člani proseškega pevskega društva Hajdrih ob jubilejih počastili svojega vzornika. Razglednici sta iz let 1907 (z začetno kitico in notami "Jadranskega morja") in 1912 (z njegovo mladostno fotografijo). Foto: Arhiv NUK
Nemški letopis Jahrbuch des Deutschösterreischen Pressvereins je še leta 1914 pel slavo slovenskemu odpadniku Tomažu Košatu in objavil njegovo fotografijo iz leta 1867. Slavni Koschat si je dejansko "izposojal" slovenske narodne pesmi in jih prevedene v nemščino objavljal (prodajal) pod svojim imenom. Foto: Arhiv avtorja
Priljubljenost Antona Hajdriha med Slovenci se izraža tudi na "kartončku" nekega zbiralca s konca 19. stoletja, ki si je dal preslikati fotografijo Antona Hajdriha iz njegovih praških let (1864/67), zadaj pa lepo napisal - slovenski skladatelj Hajdrih. Foto: Arhiv avtorja
Anton Heidrich se je že med študijem v Pragi podpisoval kot Tone in pisal v prav lepi slovenščini. Nedatirano pismo Vojtehu Valenti v Ljubljano. Foto: Arhiv NUK
Da je Trst veliko mesto, ki ima tudi veliko pristanišče, se da razbrati tudi iz te trodelne razglednice, ki prikazuje pristanišče in del pogleda na Jadransko morje. Anton Hajdrih je to panoramo užival v letih od 1873 do 1876. Foto: Arhiv avtorja
Simon Jenko (1835-1869), ki je napisal "Solze Slovencove" oziroma " Adrijansko morje", ki je potem kot "Jadransko morje" izšlo v uglasbitvi Antona Hajdriha. Foto: Arhiv avtorja
Prva objava pesmi "Solze Slovencove III" v dijaškem listu "Vaje" iz šolskega leta 1854/55. Posneto po faksimilu. Foto: Arhiv avtorja
Ena od zgodnejših izvedb "Jadranskega morja" v goriški Narodni čitalnici 2. oktobra 1875 je zanimiva, ker so v istem sporedu recitirali tudi pesem Dragotina Dežmana, ki se je po odpadu od slovenstva imenoval samo še Karl Deschmann. Foto: Arhiv NUK
Naslovnica Hajdrihove zbirke "Jadranski glasovi" iz leta 1876. Drugi zvezek iz leta 1879, ki ga je uredil Valentin Kosovel, ima enako likovno podobo, le da je zbirka posvečena proseškemu županu Ivanu Nabergoju. Foto: Arhiv NUK
Prva objava skladbe "Jadransko morje" ( Buči, buči, morje adrijansko) v prvem zvezku "Jadranskih glasov". Foto: Arhiv NUK
Goriška "Soča" je 1. junija 1876 v podlistku na naslovni strani prinesla oceno Hajdrihove zbirke "Jadranski glasovi". Foto: Arhiv NUK
Rojen kot Nemec je Anton Heidrich tudi umrl kot Nemec in bil pokopan v družinsko grobnico z nemškimi napisi. Vpis v mrtvaško knjigo izpričuje, da je 3. junija - in ne 3. januarja ali 3. maja, kot se navaja ponekod - petnajst minut po 11. uri zvečer zaradi jetike (tuberkuloze) na Salenderjevi ulici št. 6 umrl samski učitelj Anton Heidrich, star 36 let. Pokopal ga je stolni župnik Anton Urbas 6. junija ob petih popoldne. Foto: Arhiv NUK
Šaljivo sporočilo naslovniku iz Trebnjega so leta 1900 poslali neki "krokarji" iz Trsta, ki pa niso pozabili pripisati verze iz pesmi "Jadransko morje". Foto: Arhiv NUK
Prosek, vas in župnija v tržaški okolici, kjer je od leta 1887 delovalo pevsko društvo Hajdrih in zato tudi ni smelo manjkati na razglednici (odposlani leta 1917), ki prikazuje največje posebnosti tega kraja. Foto: Arhiv avtorja
Poleg "Jadranskega morja" so bile med pevci popularne tudi druge Hajdrihove skladbe med njimi še najbolj kvartet "Pod oknom"(Luna sije) na besedilo Franceta Prešerna. Izšel je leta 1920 v najnovejši zbirki Mala pesmarica – seveda po izvirniku iz leta 1876. Foto: Arhiv avtorja
Zbrana dela Antona Hajdriha predstavljajo "Pesmi", zbirka, ki je izšla leta 1936. Izbor 29 Hajdrihovih skladb, ki ga je litografiral, izdal in založil Josip Čemažar poleg obeh zvezkov "Jadranskih glasov" vsebuje tudi oba praška prvenca, en samospev in dve cerkveni pesmi. Foto: Arhiv avtorja

Dragotin Dežman in Jože (Josip) Žvegelj sta bila zavzeta pesnika, Tomaž Košat pa glasbenik. Ampak to velja samo za njihova mlada leta. Takoj ko so se ti rojaki dokopali do pomembnih položajev, pa so kaj hitro pozabili svojo slovensko govorico, spremenili pisavo svojih imen in se mnogokrat celo postavili na stališče, ki ni bilo prijazno do prebivalstva tostran in onstran Karavank.

Anton Heidrich, sin bogatega ljubljanskega trgovca, pa je bil drugačnega kova. Vse, kar je bilo slovenskega, mu je bilo ljubo, navdušeno je deloval v slovenskih krogih, poslovenil je celo svoje ime in priimek, obenem pa ni pozabil, da po njegovih žilah teče "nemška" kri. V letošnjih prvih junijskih dneh, ko so lipe že pognale v cvet, se ga bomo spomnili, saj je ravno v tem času pred mnogimi leti (1. junija 1876) doživel veliko priznanje za svoje glasbeno delo, dve leti pozneje pa je ravno tretji dan meseca rožnika prinesel konec njegovega zemeljskega bivanja.

Od znamenitega kongresa, ki je potekal med januarjem in majem leta 1821, ko so se v slovenski prestolnici sestali pomembni vladarji Evrope, je Ljubljana postajala čedalje bolj znana tudi izven stare Avstrije. Tako je privlačila tudi mnoge tujce, ki so iskali delo zunaj svoje domovine. Ni čudno torej, da se je ravno tjakaj - s trebuhom za kruhom - podal tudi Anton Heidrich, damski krojač iz Ullersdorfa pri Naumburgu na reki Queis, v pruski deželi Šleziji. Novo službo si je našel v krojaški delavnici Wenzla Steske, ki je domovala na ljubljanskem Mestnem trgu (Platz št. 6). V njegovi hiši je spoznal tudi bodočo nevesto- kar mojstrovo hčer Terezijo - in po poroki z njo, 9. januarja 1825, odprl lastno manufakturno trgovino.

Rodilo se jima je devet otrok in kot najmlajši med njimi 9. januarja 1842 sin Anton. Bil je pravzaprav krščen na ime Anton Wenzel Heydrich. Družina je bila zelo pobožna, zato so se kar trije otroci odločili za duhovni poklic: sin Karel je postal duhovnik, hči Alojzija redovnica pri uršulinkah, kjer je dobila ime sestra Terezija, najmlajši Anton pa se je tudi že vpisal v bogoslovje. To je bilo ravno tiste jeseni leta 1861, ko se je v Ljubljani ustanovila Narodna čitalnica.

Mladi Anton je že kot gimnazijec v letih od 1853 do 1861 dodatno obiskoval tudi glasbeni pouk pri zasebnem učitelju Kamilu Mašku in stolnem organistu Gregorju Riharju. Zato je takoj po prihodu v bogoslovje lahko ustanovil pevski zbor. Udeleževal pa se je tudi petja na stolnem koru in se povezal s čitalniškimi pevci. Učenje in petje mu je dobro uspevalo, a kaj ko je njegovo navdušenje za duhovništvo počasi začelo plahneti. Brat Karel, ki je tiste čase služboval pri stolni cerkvi sv. Nikolaja, mu je svetoval, naj se raje oprime glasbe. Anton se mu je namreč zdel premalo stanoviten za duhovniški poklic. Tako je Anton Heidrich novembra 1864, osem mesecev preden bi bil pel novo mašo, zapustil bogoslovje in se podal na študij glasbe v" zlato Prago". Tamkaj je tedaj petje, klavir in kompozicijo že študiral France Gerbec (pozneje imenovan Fran Gerbić) učitelj iz Trnovega pri Ilirski Bistrici. Nekdanjega bogoslovca, ki ga je v češko prestolnico pripeljal kar oče Anton, je hitro uvedel v življenje na konservatoriju, kjer je mladenič vpisal solopetje in kompozicijo.

Tudi tu mu je sprva šlo kar najbolje. Imel je lep doneč bariton in je redno hodil na predavanja. V letu 1865 se je poskusil tudi v skladanju in v samozaložbi izdal dvoje del za moški zbor. Najprej skladbo "Vodniku" na besedilo Miroslava Vilharja, ki je napisana za zbor in kvartet, potem pa konec leta še "Noč na blejskem jezeru" za zbor, kvartet in bariton, ki jo je spesnil Andrej Praprotnik. Lotil pa se je tudi pisanja operete in zanjo iskal primerno besedilo. Žal pa se je tudi v Pragi pokazala njegova nestanovitna narava. Imel je preveč načrtov, saj je skušal nadomestiti izgubljena leta. Nemir si je tešil z verižnim kajenjem cigar, viržink, in s kozarci dobrega češkega piva. Tovariš Gerbić o tem Hajdrihovem obdobju piše: "Pušil je strastno celi dan viržinke. Menda si je to strast s tem prilastil, ker je čutil tedaj svojo fantazijo, kadar je hotel kaj komponirati, nekako bolj živo in izpodbujeno."

Kajenje močnega tobaka pa je slabo delovalo na njegov glas. Postal je ostrejši in brezčuten. Ko se je pozneje še prehladil in za več mesecev opustil pouk, so ga izključili s konservatorija. Ker ni upal domov, je nekaj časa živel pri raznih svojih prijateljih, ki so že imeli ugodne službe. Po končnem prihodu v Ljubljano pa je zopet živel na svojem domu. Ostareli oče, ki je s svojo krojaško-trgovsko dejavnostjo obogatel, je medtem opustil trgovino in kupil novo štirinadstropno hišo na Salendrovi št. 6, ulici, ki od Turjaške palače (danes Mestni muzej) pelje navzdol proti Ljubljanici. Tu je odslej živel tudi sin Anton. Začel je sodelovati z Narodno čitalnico, postal član in učitelj petja v novoustanovljenem Dramatičnem društvu ter pel na stolnem koru. Za nekaj časa se je z očetom podal v kraje njegove mladosti v pruski Šleziji. Ves čas pa je tudi pridno komponiral. Ko se je jeseni 1872 ustanovila Glasbena Matica, ji je januarja 1873 iz Maribora, kjer je bival, poslal ponudbo za izdajo svojih del: "Sestavil sim nekaj samospevov in čveterospevov, kteri naj blagoslovi sprejeti slavno društvo. Naj mi bo dovoljeno prošnjo izreči, da se pesmi, kakor hitro mogoče v pregled vzamejo, potem po gg. prof. Pajk-u v Mariboru mi naznaniti, ako jih slavno društvo sprejme, ali ne, kjer potem bi jih dal takoj sam na svoje stroške vtisniti ..." Glasbena Matica pa Heidrichovih pesmi ni natisnila, prav tako pa tudi sam ni uresničil svoje napovedi o samozaložbi.

V začetku leta1873 je izšel razpis za telegrafski poštni tečaj v Trstu. Heidrich se je prijavil, saj si je obetal državne službe, ki bi mu zagotovila nadaljnje delo in obstoj. Za veliko noč se je tako dejansko naselil v Trstu in pridno obiskoval pouk. Glasbe pa tudi tamkaj ni opustil in je kar med tečajniki ustanovil pevski kvartet. Poleg tega se je seznanil tudi s pevci Slovanske čitalnice v samem mestu, Narodne čitalnice v bližnjem Rojanu in s kvartetom na Proseku. Navezal je številna prijateljstva, zato po koncu pouka ni odpotoval domov, temveč ostal kar v Trstu, čakajoč ugodne priložnosti za redno službo. V tem času se je preživljal z zasebnim poučevanjem glasbe in kot pevovodja Slovanske čitalnice. Ker je bil po rodu Nemec, je dobil mesto pevovodje pri telovadnem društvu Turnverein Eintracht. Za svoje pevce je napisal besedilo "Fährman hab' Acht" in ga sam tudi uglasbil. S to skladbo je uspešno nastopal v Trstu in na gostovanju v Kopru. Prijatelj France Cegnar je besedilo poslovenil, tako da so jo pod naslovom "Mornarjeva tožba" prepevali tudi slovenski Tržačani.

V tem času se je prvič v življenju tudi zaljubil. Očarala ga je rojanska učiteljica Katarina Groser. Marca 1875 pa ga je pretresla smrt očeta Antona, ki mu je bil dotlej tudi denarni podpornik. Zdaj je bil nenadoma odvisen le od skromnih lastnih dohodkov. Ponovno je sklenil svoja glasbena dela izdati v samostojni zbirki. Ker pa se mu je nabralo že veliko skladb, se je odločil, da jih za začetek izda le dvanajst. Te je na javnih ali zasebnih prireditvah v glavnem že izvajal s čitalniškimi zborovskimi pevci ali s svojim kvartetom. Zbirki je dal naslov "Jadranski glasovi" in jo opremil z lastnim geslom: "Ptica brez perut je mertva stvar, /kaj meni svet brez petja mar!" Anton Heidrich pa se je pod svoje delo tokrat tudi prvič podpisal s priimkom Hajdrih. Zbirka je bila tiskana pri Blazniku v Ljubljani. Prva obvestila o izidu so v tisku izšla aprila 1876. Podrobnejšo oceno zbirke pa je prinesla šele goriška Soča 1. junija 1876. Nepodpisani kritik se je lotil prav vseh objavljenih skladb, posebno pozornost pa posvetil zboru "Jadransko morje": "Kar je ponosna kamelija v lepem vencu, to je "Jadransko morje" v našej zbirki. To je zbor, katerega se ne bodo Slovenci naveličali, kakor "Naprej-a" in "Što čutiš" ne. (Ti skladbi, himni, je za Slovence oz.Srbe napisal Slovenec Davorin Jenko, op. avtorja) Globoka tuga, ne brez serda, otožni spomini na nekdanje slavne dnove slovanske zgodovine, so v tem zboru določno izraženi. Le prepevajmo ga čestokrat, da postanemo pogumni stražniki Jadranskega morja, na katero se je toliko tujih očij obleščelo!"

Skladba "Jadransko morje"je bila dejansko biser celotne zbirke. Hajdrih je besedilo vzel iz Razlagove "Pesmarice", ki je prvič izšla leta 1863, potem pa leta 1872 še v ponatisu. Besedilo o slovanski izgubi Jadranskega morja je napisal Simon Jenko (1835-1869), in sicer prvotno že v ljubljanskem gimnazijskem listu "Vaje", ki je izhajal v šolskem letu 1854/55. Tam ima pesem naslov "Solze Slovencove". Izpopolnjeno besedilo je potem pod naslovom"Adrijansko morje" izšlo v Slovenskem glasniku leta 1862. Enak naslov pa je Jenko ohranil tudi v zbirki "Pesmi", ki jo je izdal konec leta 1864 (z letnico 1865). Hajdrih je to pesem menda zložil, ko je na rojanskem oboku zrl na širno Jadransko morje, vendar nam podrobnejša razčlenitev kaže, da si je moral pomagati tudi s klavirjem. Skladba se nasploh bistveno razlikuje od vseh drugih uglasbenih del tedanje dobe in kaže velikega skladateljskega mojstra. Če odmislimo besedilo, imamo vsaj v začetku občutek, da poslušamo uverturo kake Verdijeve opere ali morda kakega podobnega inštrumentalnega dela. "Jadransko morje" so seveda najprej izvajali Hajdrihovi pevci v Trstu, oktobra l875 pa jo najdemo tudi že na sporedu goriške Narodne čitalnice.

Anton Hajdrih pa ni imel priložnosti dolgo časa opazovati uspeha svoje zbirke "Jadranski glasovi". Ker se note niso tako hitro prodajale in tako ni mogel takoj poplačati dolga pri Blazniku in ker si je tudi drugače želel urediti svoje gmotne razmere, ki bi mu tudi olajšale pot do učiteljice Katarine, je sklenil prestopiti v učiteljski stan. Na službo v Trstu ni mogel računati, saj se je zaradi svojega slovenskega delovanja zameril italijanskemu mestnemu magistratu. Decembra 1876 je tako dobil službo začasnega učitelja v Rodiku, odročni kraški vasi v tržaški okolici. To mu pa ni bilo prav nič pogodu, saj je bil iztrgan iz živahnega mestnega dogajanja. Zato se je mnogokrat vračal v Trst med svoje prijatelje in znance. Po enem takem obisku oktobra 1877 se je ob vrnitvi na odprtem vozu močno prehladil. Moral je leči v posteljo. Novembra je dobil bolniški dopust pod pogojem, da se pozdravi v šestih tednih. Ker pa se to ni zgodilo, je bil enostavno odpuščen. Bolezen –jetika - pa je postajala vse hujša, zato ga je k sebi vzela sestra Terezija, ki je imela trgovino v Ljubljani. Žal pa se tudi tam ni dalo več pomagati in na današnji dan, - takrat je bil to ponedeljek - 3. junija 1878, mu je petnajst minut čez enajsto zvečer odbila zadnja ura. Star je bil komaj šestintrideset let.

Takoj po Hajdrihovi smrti se je začela odvijati druga zgodba. Tista, ki se ji reče - zgodba o prijateljstvu. Mnogi njegovi prijatelji in znanci so se namreč odločili, da Hajdrihovo delo ne sme preiti v pozabo, posebej še ne njegova velika uspešnica "Jadransko morje". Že na zadnji poti k sv. Krištofu so ga pospremili tudi Tržačani in mu na venec zapisali: "Seme, ki ti zasejal si ga,/ že gre v klasje./Zdaj Ti poje mrtvaški zvon /naš bratec Anton." Tržaška Edinost pa je tudi objavila kratko kitico: "Ko stopil si na sinjo Adrijo/ kako donele sladke pesmi so!/Zdaj Te več nij,a blagi tvoj spomin/ bo nosil v vernem srci Jadre sin."

Prijatelj Valentin Kosovel je pregledal Hajdrihova še neobjavljena dela in iz njih izbral dvanajst skladb za objavo. Tako je že leta 1879 izšel še drugi zvezek zbirke "Jadranski glasovi". Ljubljanski prijatelj Vojteh Valenta, odbornik Glasbene Matice, pa je poskrbel, da je to društvo odkupino Hajdrihovo prvo zbirko. Ljubljanski Zvon je tedaj zapisal "Slovenska Glasbena Matica v Ljubljani kupila je v last Hajdrihove napeve I. zvezek za 100 gld., katere hoče v posameznih glasovih na svitlo dati v zbirki Lavoriki." "Jadransko morje" je potem dejansko izšlo že v prvem zvezku zbirke "Lavorika".

Poleti 1887 se je v vasi Prosek nad Trstom, kakih 7 kilometrov iz mestnega središča ustanovilo samostojno pevsko društvo, ki so mu dali ime po Antonu Hajdrihu. Narodna čitalnica je tamkaj delovala že od januarja 1878, ko je bil Hajdrih še živ, in njen pevski zbor je najprej prepeval prav njegove skladbe. Zdaj, ko so pevci osnovali samostojno društvo, pa so se še posebej posvetili njegovi glasbi in sčasoma naštudirali vse, kar je uglasbil za moški zbor. Tiste čase je štajerski učitelj Fran Rakuša zbiral podatke o slovenski glasbi. Hajdrihovi prijatelji so mu posredovali mnogo zanimivosti o svojem nekdanjem prijatelju. Med drugim tudi tole: "Kdor se spominja krčme Al cavallino (pri konjičku) v Trstu in je krčmo obiskoval, ne more pozabiti prelepih večerov v družbi rajnega Toneta. Tu so se shajali odlični narodnjaki, uradniki in odrasli dijaki. Tu je bilo zbirališče veseljakov in inteligentnih, za slovenski narod vnetih narodnjakov. V tej družbi se je gojilo petje in govorništvo. Hajdrihov kvartet je bil kakor magnet. Kamor je šel, so ga spremljali odlični narodnjaki. Peli so res kakor slavčki in sloveli po vsem Primorskem. Kdor jih je slišal peti, je moral priznati, da tako točnega petja v teh krajih še ni bilo slišati. Če so čuli ta kvartet Italijani, ki so bili vedno in povsod nasprotni Slovencem, so ga vendar odobravali z glasnim ploskanjem." Rakuša je to zgodbo in podobne objavil v knjižici "Slovensko petje v preteklih dobah", ki je izšla leta 1890.

Izgubo Jadranskega morja pa so poleg Slovencev objokovali tudi Hrvati. Zato ni čudno, da je leta 1894 zagrebško društvo "Kolo" v svojo zbirko hrvaško-slovenskih moških zborov vključilo tudi "Jadransko morje" in druge njegove skladbe. Podobno lahko zapišemo tudi za "Pesmarico " Glasbene Matice iz leta 1897 in dva zvezka "Slovenske pesmarice", ki ju je za Družbo sv. Mohorja v letih 1896 in 1900 uredil Jakob Aljaž. Slovensko pevsko društvo na Ptuju pa si je za eno od štajerskih množičnih pevskih slavnosti omislilo posebno izdajo "Jadranskega morja". Leta 1907 je "Pevsko društvo Hajdrih" na Proseku praznovalo dvajsetletnico obstoja. Ob tej priložnosti so izdali tudi razglednico z začetnimi verzi in notami "Jadranskega morja". Leta 1910 je novoustanovljena tovarna Kolinska izdala kakih deset sličic z notami, ki so bile priložene zavitkom kavne primesi. Objavili so tudi "Jadransko morje". Nekako v istem času pa je ta skladba prišla tudi na gramofonske plošče licenčnih tujih založb. Leto 1912 je bilo vse v znamenju Antona Hajdriha. Če bi dočakal to slavje, bi bil star sedemdeset let. Fran Gerbić je menil: "Ko bi bil še zdaj živ, bi se gotovo povspel do tega, da bi zadostoval kolikor toliko tudi zahtevam novodobne glasbene smeri in bi nam bil podal lahko še veliko lepega in dobrega."

Društvo "Hajdrih" na Proseku pa je praznovalo petindvajsetletnico, ki so se je udeležili mnogi slovenski zbori in za zaključek skupno zapeli pesem o Jadranskem morju. Izdali so tudi razglednico s Hajdrihovo mladostno sliko. Dvomesečnik "Novi akordi" pa mu je posvetil posebno številko, ki je prinesla še neobjavljene note in spomine njegovih sodobnikov. Njegov nekdanji študijski tovariš Fran Gerbić je tako zapisal: "Hajdrih je skladal svoje zbore po okusu in razmerah tedanjih pevskih društev, katerim je v prvi vrsti ugajala lepa in prijetna melodija ... Posebno popularen je postal veliki zbor Morje Adrijansko, ki je njegovo najlepše delo ... Njegovi zbori se odlikujejo po lepi melodijoznosti, spevnosti in temu primerni harmonizaciji. Škoda, da je moral tako mlad umreti!"

Po prvi svetovni vojni je bila slovenska bolečina zaradi izgube morja še večja kot v prejšnjih časih. Pesem "Jadransko morje" je postala himna "neodrešene" Primorske, tako kot je skladba "Gor čez jizaro" spominjala na "neodrešeno" Koroško. Obe sta bili zaradi solidarnosti s preganjanimi rojaki onstran meja pogosto na sporedu naših zborov. Leta 1930 se je Hajdrihu končno poklonila tudi Ljubljana in mu dodelila ulico, ki je vodila od hiše na Tržaški št. 16 proti Gradaščici oz. Mirju. Na Hajdriha pa dandanes na tej postaji opominja tudi zvočnik v avtobusih ljubljanskega mestnega prometa na progah št. 1, 6 in 6B v smeri proti mestnemu središču.

Leta 1936 je Josip Čemažar iz Ljubljane litografiral, izdal in založil Hajdrihova zbrana (posvetna in cerkvena) glasbena dela. Uvod k zbirki je napisal Viktor Steska, ki pravi: "Med najbolj priljubljene moške zbore, četverospeve in samospeve, ki jih Slovenci prepevajo, spadajo Hajdrihovi. Komu ni znana pesem: Buči morje adrijansko ali Luna sije, Lastovki v slovo, Cerkvica tam gor sameva, Od Urala do Triglava? Že šestdeset let jih prepevamo in glasile se bodo, dokler bo kaj Slovencev na zemlji."

Karl Deschmann, Josef Schwegel, Thomas Koschat - kdo se jih na Slovenskem dandanes še spominja, kdo pozna njihova dela, ki so bila nekoč tako cenjena v nemškem svetu. Ime Antona Hajdriha pa bo slovelo, dokler bo bučalo "morje adrijansko" in dokler bodo njegovi valovi šepetali zgodbo o ljubljanskem Nemcu, ki je želel postati Slovenec in mu je to - začuda - tudi uspelo.

Andrej Mrak