Prlekija je v tistem času upravno sodila pod Štajersko deželo znotraj Avstrijskega cesarstva. Miklošič je prvih šest let svojega življenja preživel v domačem Radomerščaku, vse do leta 1819, ko se je družina preselila v nekaj kilometrov oddaljeni Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval do leta 1824 v Ljutomeru (pouk je potekal v nemškem jeziku, le verouk je bil v slovenščini), dva razreda gimnazije je zaključil v Varaždinu, druge štiri pa v Mariboru. Mladi Miklošič je tako že zgodaj spoznal pestrost jezikov, poleg nemščine in slovenščine tudi kajkavsko hrvaščino ter madžarščino.

Študijska leta v Gradcu
V jeseni 1830 se je Miklošič odpravil iz Maribora, skupaj z gimnazijskim kolegom Stankom Vrazom, v deželno glavno mesto Gradec (Graz), ki je bilo v tistem času središče štajerskih Slovencev, ki so nadaljevali z visokošolskim študijem. Študiral je filozofijo in pravo, veliko svojega prostega časa pa je posvečal tudi slovenskemu jeziku, za kar ga je navduševal Vraz. V tem času je bilo v Gradcu, v nasprotju z Dunajem, bolj sproščeno politično vzdušje, kar se je kazalo tudi v oblikovanju narodno-kulturnih gibanj med slovenskimi, hrvaškimi in srbskimi študenti, kot je bila npr. hrvaško-slovenska ilirska ideja znotraj Ilirskega kluba in podobno. Miklošič se v graških letih ni posvečal le študiju.
Tako je po prihodu poljskih emigrantov v deželno glavno mesto postal domači učitelj v hiši grofa Władisłava Ostrowskega, kjer se je poleg poljskega jezika naučil tudi francoščine. V grofovi družbi je hitro osvojil pravila dostojnega vedenja in osnove socialne interakcije višjih slojev, kar mu je nedvomno koristilo pri nadaljnji karieri. Med letoma 1832 in 1836 se je posvetil pravnim in političnim študijam ter leta 1846 tudi dokončal visokošolski študij prava. Večje zanimanje je kazal za filozofijo, kjer je bil tako uspešen, da so mu že leta 1837 ponudili nadomeščanje stolice za teoretično in praktično filozofijo, potem ko je moral dotedanji učitelj Likawetz oditi v Ljubljano. (Knezoškof Zängler ga je določil za naslednika tragično umrlega Matije Čopa za knjižničarsko službo v Ljubljani.) Naslednje leto, pri še ne dopolnjenih petindvajsetih letih, je postal doktor svobodnih umetnosti in filozofije. V istem letu se je neuspešno potegoval za profesuro filozofije na univerzah v Innsbrucku in Salzburgu, zato se je mladi doktor filozofije odpravil na Dunaj, da bi tam z doktoratom končal tudi študij prava.

Miklošičeva leta na Dunaju
Miklošič se na Dunaj ni odpravil praznih rok. Za lažji začetek mu je grof Ostrowski napisal dve priporočilni pismi, eno je bilo namenjeno svaku grofa Ostrowskega, drugo pa slavistu slovenskega rodu in drugemu kustosu dunajske dvorne knjižnice Jerneju Kopitarju (1780–1844). Mladi doktor filozofije je vzbudil Kopitarjevo pozornost šele sčasoma, ko si je v dvorni knjižnici izposojal razne slavistične knjige. Kopitar je kmalu postal Miklošičev mentor, tudi Miklošič je sebe imenoval za Kopitarjevega učenca, za katerega pa lahko rečemo, da je presegel svojega učitelja in mentorja. V tem času se je Miklošič preživljal, tako kot v Gradcu, kot učitelj jezikov in vzgojitelj pri dunajskih plemiških rodbinah. Konec leta 1840 je dosegel želeni cilj, 28. decembra je bil tako promoviran za doktorja prava. V tem času je glavno vlogo v Miklošičevem znanstveno-raziskovalnem delu postal Jernej Kopitar, ki ga je počasi, a preudarno, usmerjal v slavistične kroge.
Prvi poskus, da bi Miklošič prišel do zaposlitve v dvorni knjižnici, kljub Kopitarjevemu prizadevanju ni bil uspešen, zaradi pomislekov prefekta dvorne knjižnice grofa Moritza Dietrichsteina "...da bi se priznani strokovnjak tako redkega in težavnega področja, kot so slovanski jeziki, mogel posvetiti manj pomembnim delom dvorne knjižnice in vzdržati ob daljših kasnitvah pri napredovanju".
Tudi po opravljenem doktoratu iz prava Miklošič ni prenehal študirati. Poleg že omenjenih jezikov, ki jih je dobro poznal, je v letih 1842 in 1843 posvetil čas za študij angleškega jezika in nove grščine, na študijskem potovanju po Italiji pa je le poglobil že precej dobro znanje italijanskega jezika. Omeniti moramo tudi njegovo poznavanje sanskrta – staroindijskega knjižnega jezika, v katerem je bil boljši od Kopitarja.

Leto 1844 je pomenilo prelomnico v Miklošičevem poklicnem, pa tudi zasebnem življenju. Na začetku meseca avgusta je umrl Jernej Kopitar, Miklošičev učitelj in mentor ter tudi dober prijatelj. Kopitar je bil le tri mesece prej imenovan za dvornega svetnika in prvega kustosa – to je direktorja dvorne knjižnice na Dunaju. Še na smrtni postelji je Kopitar lobiral pri policijskem ministru, da bi v službo sprejel njegovega varovanca in bil pri tem tudi uspešen. Že konec avgusta 1844 je Miklošič podedoval Kopitarjevo službo pomožnega cenzorja za slovanske knjige in vlaško pismenost pri Najvišjem policijskem in cenzorskem uradu. Cenzorjeva naloga je bila skrbeti za politično korektnost (po željah dunajskega dvora) objavljenih literarnih in drugih del. Pri tem naj bi bil Miklošič manj strog od svojega predhodnika Kopitarja.
Miklošič in dvorna knjižnica
Prvi Miklošičev poskus, da bi prišel do zaposlitve v dvorni knjižnici, se ni izkazal za uspešnega. Eden izmed razlogov za njegov neuspeh je bil tudi pomanjkanje objavljenih strokovnih del. V letu 1844 je Miklošič izdal svoje prvo pomembnejše delo – recenzijo primerjalne slovnice nemškega jezikoslovca Franza Boppa (Vergleichende Grammatik des Sanskrit, Zend, Griechischen, Lateinischen, Litauischen, Gotischen und Deutschen), v kateri je opozoril na napake, ki so se pripetile Boppu zaradi nepoznavanja slovanskih jezikov, in jih ustrezno popravil. Že naslednje leto je izšlo še eno njegovo pomembnejše delo – kratek etimološki slovar staroslovenskega jezika (Radices linguae slovenicae veteris dialecti). S tema dvema deloma je Miklošič v znanstvenih krogih na Dunaju zaslovel kot najboljši filolog svojega časa, ki je zasenčil svojega učitelja Kopitarja.
Izjemno znanje, ki ga je Miklošič pridobil v dvorni knjižnici, se je izkazovalo tudi v njegovih kritičnih analizah besedil stare cerkvene slovanščine.
Revolucionarno leto 1848 je Miklošič doživljal kot uradnik dunajske dvorne knjižnice. Spomladi je bilo ustanovljeno slovensko društvo Slovenija, katerega predsednik je postal prav Franc Miklošič. V narodnem programu je društvo zahtevalo združitev vseh Slovencev v eno upravno celoto, pod vodstvom avstrijskega cesarja, enakopravnost slovenskega jezika v javnem življenju ter neodvisnost avstrijskega nasproti nemškemu cesarstvu. Sredi leta 1848 je bil Miklošič, v šentlenartskem okraju na Štajerskem (njegov domači okraj) izvoljen za poslanca ustavodajnega državnega zbora, ki se ga je, s soglasjem dvorne knjižnice, tudi udeležil. Tam se je z njegovim delom bolje sznanil minister Franz Stadion, kar je bilo pozitivno za Miklošičevo nadaljnjo kariero na akademskem področju. Minister Stadion je Miklošiča že naslednje leto (1849) predlagal novemu cesarju Francu Jožefu I. kot edinega kandidata za eno izmed dveh stolic slavistike na dunajski univerzi – za področje slovanske filologije in literature, s čimer se je cesar Franc Jožef strinjal. Konec aprila, natančneje 30. aprila, 1849 je bil Miklošič imenovan za izrednega profesorja na dunajski univerzi. S tem imenovanjem je bil obenem potrjen univerzitetni študij slavistike na dunajski univerzi. Ugled in zaupanje, ki je bilo poverjeno Miklošiču z ustanovitvijo slovanske filologije, sta toliko večja, če vemo, da sta bili stolici za romansko in angleško filologijo na dunajski univerzi ustanovljeni šele dobrih deset oziroma dvajset let pozneje.
V letu 1848 je cesarska akademija znanosti na Dunaju razpisala nagrado tisoč goldinarjev za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič je tri leta pozneje predložil svoje delo pod naslovom »Vergleichende Lautlehre der slavischen Sprachen« in po pozitivnih ocenah obeh slovanskih članov akademije, Čeha Palackýja in Slovaka Šafařika, dobil obljubljeno nagrado za opravljeno delo. Prvo delo s področja primerjalnega glasoslovja slovanskih jezikov v zgodovini slavistike je izšlo v prvi izdaji leta 1852 in v drugi izdaji leta 1879 na skoraj šeststotih straneh.

Med pedagoškim in znanstvenoraziskovalnim delom
Za 13. junij 1849 je Miklošič napovedal začetek svojih predavanj, in sicer tri ure predavanj o slovnici staroslovanskega jezika in dve uri o slovanski literaturi in zgodovini. Poleg tega je še vedno opravljal delo v dvorni knjižnici. V tem času se je začel posvečati abecedni in sistematični katalogizaciji slovanskih knjig, ki jih je v dunajsko knjižnico prihajalo vedno več. Naslednji dve leti v življenju Franca Miklošiča sta bili pomembni, saj je dosegel praktično vse, kar je na akademskem področju bilo mogoče doseči. Imenovan je bil v rednega profesorja in dobil povišico plače, ki je zdaj znašala tisoč šeststo goldinarjev, izvoljen pa je bil tudi za rednega člana cesarske akademije znanosti.

Ob reformi gimnazij je bil Miklošič izbran za prenovo učbenikov za pouk slovenščine na gimnazijah. Zagovarjal je uporabo čistega slovenskega jezika, v katerega bi se vrivalo čim manj narečnih besed.

Miklošič v zasebnem življenju
Zadnjega julija leta 1852 se je Franc Miklošič poročil s hčerko svojega kolega iz dvorne knjižnice viteza von Eichenfelda, Cecilijo von Eichenfeld. Devetintridesetletni Miklošič je tako stopil v zakon s premožno mlado damo (ob poroki je imela enaindvajset let) iz dokaj ugledne družine. V zakonu sta se jima rodila sinova Franc (1855–1923) in Moric (1858–1933). Zakon je trajal le petnajst let, saj je Cecilija nekaj let po rojstvu drugega sina, leta 1867, umrla.

Miklošičeva primerjalna slovnica slovanskih jezikov
Glavno in najpomembnejše Miklošičevo delo je bilo v štirih zvezkih izdana Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. Kot prvi zvezek je leta 1852 izšlo na cesarski akademiji znanosti nagrajeno delo Vergleichende Lautlehre der slavischen Sprachen – Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov, v katerem je Miklošič sistematiziral fonetiko posameznih slovanskih jezikov, ki se je v določeni meri nanašala na glasovni sistem starocerkvenoslovanščine. Pri tem je upošteval staro slovenščino oz. starocerkvenoslovanščino, novo slovenščino, bolgarščino, srbščino in hrvaščino, ukrajinščino, ruščino, češčino, poljščino ter lužiško srbščino. Delo je imelo v znanstveni srenji velik odmev, saj do tistega časa tovrstne primerjave ni naredil še nihče. Prvi izdaji je sledila tudi druga izdaja, v kateri je Miklošič še temeljiteje obdelal tematiko ter izdal precej dopolnilnih študij. Drugi del njegove primerjalne slovnice slovanskih jezikov (Vergleichende Stammbildungslehre der slavischen Sprachen) je obravnaval primerjalno tvorbo osnov iz korenov in preprostejših osnov slovanskih jezikov. Šlo je za temeljno delo, ki je prineslo nova spoznanja s področja tvorbe imenskih in glagolskih debel. Kot tretji zvezek primerjalne slovnice je izšlo primerjalno oblikoslovje slovanskih jezikov (Vergleichende Formenlehre der slavischen Sprachen) v prvi izdaji in kot primerjalno besedotvorje (Vergleichende Wortbildungslehre der slavischen Sprachen) v drugi izdaji, dvajset let pozneje. Zadnji, četrti del primerjalne slovnice je posvetil obravnavi skladnje (Vergleichende Syntax der slavischen Sprachen). V več knjigah, na skoraj devetsto straneh, je do potankosti preučil skladnjo slovanskih jezikov. Veliko njegovih ugotovitev je aktualnih še v današnjem času, kljub številnim novejšim raziskavam s tega področja. Primerjalna slovnica slovanskih jezikov mu je več kot upravičeno prinesla naziv »očeta slovanske primerjalne slovnice«. Med pomembnejše delo, ki je še danes aktualno pri preučevanju jezikoslovcev, uvrščamo tudi Miklošičev Etimološki slovar slovanskih jezikov (Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen), izdan le pet let pred njegovo smrtjo. V njem je v več razpravah obravnaval med drugim tudi izvore starocerkvenoslovanščine (Die Wurzeln des Altslovenischen), tujke v slovanskih jezikih (Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen), pa tudi besede turškega izvora v jezikih, kot so grščina, albanščina, romunščina, bolgarščina, srbščina, ukrajinščina, ruščina in poljščina (Die türkischen Elemente in den südost- und osteuropäischen Sprachen) ter druge.

Miklošič in Romi
Franca Miklošiča so poleg številnih stvari zanimali tudi evropski Romi, njihova zgodovinska usoda ter jezikovni vidik v odnosu do držav, v katerih so živeli. V monumentalnem delu, ki je izhajalo devet let (1872–1881), v okviru zbornika cesarske akademije znanosti (Denkschriften der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften), je v dvanajstih delih analiziral in opredelil tiste besede Romov, ki so indijskega izvora ter izposojenke iz drugih jezikov, ki so jih prevzemali v svoj jezik med preseljevanjem. V prvem delu je Miklošič opredelil slovanske elemente v romskih narečjih (Die slavischen Elemente in den Mundarten der Zigeuner, 1872), drugi del obsega prispevke k slovnici in leksikonu romskih narečij (Beiträge zur Grammatik und zum Lexikon der Zigeunermundarten, 1873), v tretjem delu, ki je izšel v letu 1874, se posveča preseljevanju Romov (Die Wanderungen der Zigeuner), četrti in peti del obravnavata pravljice in pesmi Romov v Bukovini (Märchen und Lieder der Zigeuner der Bukowina, 1874 in 1876), v šestem delu so objavljeni prispevki k poznavanju romskega narečja v Galiciji, Sremu in Srbiji ter dodatek, v katerem obravnava izvore besede »cigan« (Beiträge zur Kenntnis der Mundart der Zigeuner in Galizien, in Sirmien und in Serbien mit einem Anhang über den Ursprung des Namens »Zigeuner«, 1877). V sedmem in osmem delu je Miklošič primerjal romska narečja med seboj (Vergleichung der Zigeunermundarten, 1877 in 1878), v devetem delu je analiziral glasoslovje romskih narečij (Lautlehre der Zigeunermundarten, 1889), v desetem debloslovje (Stammbildungslehre der Zigeunermundarten, 1880), v enajstem besedotvorje (Wortbildungslehre der Zigeunermundarten, 1881) ter v zadnjem dvanajstem skladnjo (Syntax der Zigeunermundarten, 1881).
Miklošič kot Albanolog
Franc Miklošič je bil med drugim tudi pomemben raziskovalec albanskega jezika. Njegovo najpomembnejše delo s tega področja so, iz treh delov sestavljena, Albanska raziskovanja (Albanische Forschungen), med katerimi zaseda pomembno vlogo razprava o besedah slovanskega izvora v albanskem jeziku (Die slavische Elemente in Albanischen). Miklošič je prepoznal več kot tristo albanskih besed, ki so imele svoje izvore v slovanskih jezikih, npr. beseda mërzit (srbsko mrziti; slov. biti zoprno, sovražiti, biti dolgočasno) ali pa çudit/çudis (čuditi). Miklošič je v svojih delih razpravljal o razvoju albanskega jezika skozi čas, med drugim o razvoju nepoudarjenih samoglasnikov, kjer je ugotovil, da so se pri številnih besedah, ki so se začele na nepoudarjeni samoglasnik, le-ti spremenili v polglasnik ali pa izginili: ëmik postane v sodobni albanščini mik (slov. prijatelj), ëprill – prill (slov. april) in podobno.
Pomen Miklošičevega prispevka k preučevanju albanskega jezika in albanske kulture tudi v novejšem času ni bil spregledan. Ob 100-letnici njegove smrti, leta 1991, so na albanskem Radiu Tirana predvajali polurno oddajo o njegovem delu in življenju.
"Narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni"
Leta 1883 je Miklošičev sedemdeseti rojstni dan precej odmeval v strokovni in splošni javnosti. Ob tem dogodku je Anton Trstenjak napisal Miklošičev življenjepis s pregledom dotedanjih njegovih del, ki je izšel tudi v samostojni knjižici na dobrih petdesetih straneh. O veselem razpoloženju okoli Miklošičevega osebnega praznika priča tudi zapis v Ljubljanskem zvonu z naslovom Kako se je praznoval sedemdeseti god Miklošičev: "Slavnemu našemu rojaku Miklošiču zasijal 20. novembra preveseli in dan danes že tako redki sedemdeseti rojstveni dan. Slovenski narod je pokazal že v septembru, ko se je vršila slavnost njegova v ožji domovini njegovi, v Ljutomeru, v koliko čast si šteje, imeti takega sinú. Pa tudi sedaj, ko se je približal ta veseli god ter je naposled napočil, držal se je znanega izreka: narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni. Ljubljansko mesto in ljutomérski trg sprejela sta ta list naše gore med svoje častne občane; 39 telegramov pa, kateri so došli iz raznih stranij zemlje slovenske in od Slovencev razkropljenih po tujih deželah, priča dovolj spoštovanje, ljubezen, udanost našega naroda za rojaka, kateri se sme ne menj po pravici imenovati `monstrum scientiarum´, nego učitelj in prijatelj njegov Kopitar. Rano v jutru – Miklošič bere v zimskem tečaji ob 8., v poletnem pa že ob 7. uri – voščili so mu na univerzi poslušalci sreče, čilosti, zdravja in mnogih let, da bi še dolgo mogel delati v prid slovanskim narodom in poučevati ukaželjne njih sinove, došle na Dunaj iz vseh stranij široširnega Slovanstva…"

Zdravje je Miklošiču pri sedemdesetih še služilo, tako da se ni bilo bati zanj. Večjo prepreko pri njegovem nadaljnjem akademskem delu pa je predstavljal avstrijski zakon, po katerem so morali univerzitetni profesorji z nastopom sedemdesetega leta odstopiti s svojega mesta. Avtor zgoraj zapisanih besed v Ljubljanskem zvonu nadaljuje razmišljanje: "Žalibog se je bati, da strogi zakon, po katerem mora vseučiliški profesor s sedemdesetim letom odstopiti od svoje stolice, oropa morda dunajsko univerzo v kratkem času najizvrstnejše moči, najboljšega učitelja! In čudne li usode! Ravno Miklošič je bil l. 1868. v gosposki zbornici referent tega zakona, ob jednem pa tudi o zakonu o uredbi plač vseučiliškim profesorjem. Miklošič je protivil prvemu zakonu, ali je vlada rekla: ako se prvi zakon ne sprejme, propade drugi. Zastran te neljube alternative je podpiral Miklošič tudi prvi zakon, ker ni hotel škodovati svojim vrstnikom. In lastna šiba bo zadela zdaj njega samega, ako se stvari kakor si bodi drugače na zasučejo."
Miklošič je bil spričo omenjenega zakona s koncem šolskega leta 1885 upokojen. Za svoje zasluge na znanstvenem in šolskem področju je prejel od cesarja Franca Jožefa red železne krone II. stopnje.
Od svojih začetkov v dvorni knjižnici in v vlogi pomožnega cenzorja za slovanske knjige se je Franc Miklošič povzpel do zavidljivih položajev v takratni državi. Večkrat je bil rektor dunajske filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor dunajske univerze. Petindvajset let je opravljal funkcijo predsedujočega izpitni komisiji za srednješolske učitelje in bil član avstrijskega sveta za pouk.
Za svoje delo je bil deležen številnih časti, med njimi naslova dvornega svetnika ter najpomembnejše, viteški red Leopoldovega križa z (dednim) imenovanjem v avstrijski viteški stan (leta 1864), pa tudi izvolitev v dunajsko gosposko zbornico.

"Zdaj je umolknil naš mojster"
Življenjska pot Franca Miklošiča se je končala v jutranjih urah 7. marca 1891, ko je na svojem domu na Dunaju zaspal za vedno. Novico o smrti velikega slavista so po državi prenesli dunajski časniki, kasneje pa tudi ostali. Na našem področju so novico že 9. marca (ponedeljek) objavili časniki Slovenec, Slovenski narod ter Laibacher Zeitung, pa tudi Ljubljanski zvon ter Dom in svet, zagotovo pa tudi večina ostalih. Pokopan je bil dva dneva po smrti, 9. marca 1891, na dunajskem pokopališču.

Miklošičevo življenjsko predanost znanosti je mogoče videti v delih, ki jih je zapustil znanstvenemu svetu, med katerimi je 34 knjig, 108 obširnejših razprav ter člankov v skupnem obsegu preko 21.000 strani znanstvenega gradiva.

Več o življenju in delu Franca Miklošiča si je mogoče prebrati v Miklošičevem zborniku, objavljenem ob stoletnici njegove smrti, leta 1991 (izšel pod okriljem Kulturnega foruma Maribor in Slavističnega društva Slovenije) in v istoimenskem zborniku iz leta 1992 (izšel pod okriljem Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru) ob mednarodnem Miklošičevem simpoziju v Ljubljani.