Pitje kave je na Slovenskem sicer že dolgo časa uveljavljena navada ali bolje rečeno razvada, zato ni čudno, da je še celo pisatelj Ivan Cankar skodelici te poživljajoče pijače posvetil eno svojih najlepših črtic. V nečem pa se "kofetkanje" njegove dobe vendarle razlikuje od tega v sedanjem času. Nakup in pitje kave sta uživalcem tedaj prinašala nekakšno "dodano vrednost". To sicer ni veljalo za vsako kavo, za tisto iz Vydrove tovarne v Pragi pa prav gotovo. Ob naročilu njenih kavnih zavojčkov so kupci namreč dobili še posebno darilo - mesečni poučno-zabavni list, ki se je imenoval Domači prijatelj.

Podjetnik z resnično pravo idejo
František Vydra je bil rojen leta 1869 v kraju Vraž na Češkem. Izšolal se je za pivovarja in leta 1893 prevzel pivovarno v Dobrovicah pri Pragi. A že po dveh letih je to obrt opustil in se v istih prostorih lotil proizvodnje kavnih nadomestkov. Začel je z majhnim številom delavcev, a mu je delo počasi začelo naraščati. Kljub temu je še leta 1901 zaposloval le dvajset delavcev. Ker pa je posel lepo tekel, se je leto pozneje preselil v Prago in tam vzpostavil proizvodnjo v nekdanji rafineriji sladkorja. Obenem s selitvijo pa je dejavnost razširil še na izdelavo drugih hranil, kar se je spet pokazalo kot dobra poslovna poteza. Že po petih letih je namreč Vydrova tovarna število delavk in delavcev povečala na več kot stopetdeset ljudi. Pri njem pa se je na novo zaposlilo tudi štirideset uradnic in uradnikov. Temu, komaj dvestočlanskemu kolektivu pa je medtem uspel še en podvig.

František Vydra se je domislil, da bi poleg običajne proizvodnje prehrambnih izdelkov lahko izdajal tudi poučno-zabavni list. Začel je kar v svoji rodni češčini, potem pa tudi tu presegel meje. Tako je že leta 1901 začela izhajati Vydrovy besedy, dve leti pozneje pa še nemška Kaffeetisch. V letu 1904 pa se je usmeril še proti slovanskemu jugu. Pojavili so se slovenski Domači prijatelj, hrvaško Sjelo in srbsko, v cirilici pisano, Srbsko cveće.

Domači prijatelj se rodi
Prva številka novega slovenskega leposlovnega mesečnika, imenovanega Domači prijatelj, je izšla aprila 1904. František Vydra, ki je bil zapisan kot lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik, je slovstveni del uredništva zaupal mladi, 25-letni slovenski pisateljici Zofki Kveder, poročeni Jelovšek, ki je živela v Pragi. Bila je že uveljavljena v slovenskem kulturnem prostoru. Poleg prispevkov po raznih leposlovnih listih je leta 1900 prav v Pragi izdala svoje prvo samostojno delo, zbirko črtic, Misterij žene, sledile pa so še knjige Ljubezen (1901), Odsevi (1902) in Iz naših krajev (1903). Zofka je imela na skrbi leposlovni del Domačega prijatelja, medtem ko je za drugo vsebino, predvsem za oglase in podobno, poskrbel tovarnar Vydra.

Že takoj na začetku so si zastavili cilj, da naj bi Domači prijatelj postal "popularen, beletrističen list za najširše občinstvo". Jedro časopisa je ves čas izhajanja (več kot desetletje: 1904-1915) predstavljal leposlovni del, ovitek in dodatne strani pa so bile posvečene predstavitvi tovarne in njenih izdelkov. O tem je Zofka leta 1913, ko je minevalo deseto leto izhajanja, zapisala: "Domači prijatelj je dokaz, kako se da dandanes prozaična stvar spojiti s koristnim in lepim idealnim delom. Naš lastnik F. Vydra v Pragi je češki podjetnik širokih mislij in smelega, obrenem solidnega trgovskega poleta. On potrebuje za svojo tovarno reklame. A priznal mi bo vsak, da je način, s katerim si je to reklamo osigural, ravno tako plemenit, kakor duhovit. Vsebina Domačega prijatelja je literarna, jaz, urednica, za njo odgovarjam in jamčim, a priloge napolni seveda tovarna s svojimi potrebnimi priporočili in objavami. Podjetje je seveda kristalno čistega poštenja in solidnosti. Ta lastnost g. F. Vydre je dala možnost, da se je razvil Domači prijatelj svobodno v to, kar danes je: dobri, ljudski, k temu brezplačni mesečnik."

Vsebina
V Domačem prijatelju je prednjačila kratka slovenska proza. Med posamezne črtice pa je Zofka uvrščala pesmi. Kdaj pa kdaj je izšel tudi kak poučen članek. V zadnjem delu so sledili aforizmi, smešnice in uganke ter obvezno zaglavje Listnica uredništva. Pri občinstvu so bile najbolj priljubljene uganke. Za pravilne odgovore so reševalci seveda dobili nagrado. Ugankarski del lista je bil v upravi tovarne same.

Naročniki in kupci novega lista
Domači prijatelj v svojem dolgoletnem izhajanju ni imel nobenega naročnika, pa tudi kupca ne. List je namreč izhajal povsem brezplačno, zato ga ni bilo mogoče nikjer kupiti, niti ne naročiti. František Vydra je namreč (iz)našel posebno tržno nišo - neposreden stik med proizvajalcem in kupcem. Njegove izdelke so posamezniki naročevali po pošti in plačevali po povzetju, mesečnik pa jim je pripadel za "dobro vago", kot so nekoč dejali. To so pojasnili že na naslovni strani, tam, kjer je bila običajno zapisana cena pri drugih listih: "Ta časopis izdaje Vydrova tovarna v Pragi VIII in ga pošilja svojim odjemalcem popolnoma zastonj. Na Domačega prijatelja se ne more naročiti, tudi od inozemstva ne." Novi mesečnik je bil torej tudi v tem pogledu svojevrstna posebnost. Prvenstveno je bil namenjen le ozkemu krogu - odjemalcem Vydrove tovarne v Pragi. Ker pa prepovedana ali nedosegljiva stvar vedno pritegne največ zanimanja, so si zainteresirani že vedeli pomagati, kako priti tudi do posameznih številk Domačega prijatelja.

Upoštevanje slovenščine
Vsi literarni prispevki v Domačem prijatelju so bili zapisani v slovenskem jeziku. Enako velja tudi za oglasna sporočila. Poleg tega je v slovenščini potekalo tudi poslovanje s kupci. Za popularnost tovarne so dali tiskat tudi razglednice v raznih jezikih, tako tudi v slovenščini. Upoštevali so jo celo pri embalaži izdelkov, vrečice so tako nosile slovenske naslove - Vydrova žitna kava ... Enako pozornost je Vydra seveda posvečal tudi odjemalcem iz drugih jezikovnih področij.

Sodelavci novega lista
Zofka Kveder - Jelovškova je že v prejšnjih letih navezala stike z raznimi literarnimi ustvarjalci tedanje dobe, ki jih je nato povabila k sodelovanju. Med njimi je bil tudi pisatelj Ivan Cankar, ki pa je imel takoj svoje pomisleke o zasnovi novega mesečnika: "List mi ni pogodi, namreč kot reklamno podjetje. Da bi se tudi v tem sumnjivem okviru dalo kaj napraviti, je pa gotovo. In boljše je vsekakor, da imaš stvar Ti v roki, nego da bi jo imel kdo drug." Kljub dvomu pa njegovo črtico Poet najdemo že v drugi številki tega lista, maja 1904. Pridružili so se mu tudi drugi in tako se je sčasoma ustvaril širok krog "domačih prijateljev", ustvarjalcev izvirne slovenske poezije in proze. Med Zofkinimi sotrudniki tako najdemo tudi Antona Aškerca, Frana Govekarja, Vekoslava Špindlerja, Etbina Kristana, Janka Lavrina, Josipa Kostanjevca, Cvetka Golarja, Pavla Goloba, Ivana Prijatelja, Albina Prepeluha, Milana Puglja, Rudolfa Maistra, Ksaverja Meška, Iva Česnika, Leo Fatur, Damirja Feigla, Josipa Korbana in druge. Novi mesečnik pa je odprl prostor tudi neuveljavljenim imenom ali popolnim začetnikom, kot sta bila pozneje denimo Prežihov Voranc in France Bevk. Zanje je po ustaljeni uredniški navadi tedanjega časa obstajalo posebno zaglavje na zadnji strani lista, imenovano Listnica uredništva, kjer je Zofka presojala njihove pesniške ali pisateljske poskuse in jim delila nasvete, kako naj pišejo. O tem je pozneje zapisala: "Koliko jih je začelo pri nas, kakor petošolci in so danes župniki, nadučitelji, doktorji. Dva kmečka fanta sta nam poslala več črtic, ki bi bile vredne tudi slavnejših imen. Šivilja, mlekarica, jetniška paznica, so nam pošiljale zanimive plodove svoje nadarjenosti. Hlapec in rudokop, knjigovez in trgovski sotrudnik, kmečka dekleta, starci in mladi so nam odkrivali svoje misli in fantazije in nam pisali najodkritosrčna prijateljska pisma ..." Prav pri oceni teh začetnih kulturniških proizvodov je Zofka pokazala svojo popustljivost in širokogrudnost, zato je marsikatera pesmica ali črtica, ki bi jo neizprosni uredniki v domovini enostavno vrgli v koš, prišla na svetlo v Domačem prijatelju. Tudi tista o fantu, ki si je jeseni leta 1905 zaželel rdečih rož, mnogo let pozneje pa se je ponašal z doktorskim nazivom.

Mladi pesnik Joža
Jože Lovrenčič je bil gimnazijec v Gorici, doma iz Kreda pri Kobaridu. Počitnice je vsako leto preživljal v rodni vasi, sredi septembra, ko se je po tedanjem urniku začenjal pouk, pa se je znova vračal v mesto. Tako je bilo tudi leta 1905. Mladenič je poleti zaključil drugi gimnazijski razred, zdaj pa naj bi šel v tretjega. Star je bil petnajst let in torej že dovzeten za ženske čare. Prometne povezave soške doline z Gorico so bile slabe, železnica se je obetala šele prihodnje leto, zato je Jože kot po navadi prisedel na voz enega izmed "furmanov", ki so vozili do goriške prestolnice. Tak način potovanja je bil takrat pri dijakih in dijakinjah že splošna navada, če že niso hoteli pešačiti po dolgi prašni poti. Zato ni čudno, da se je tistikrat z njim vozila tudi ena izmed dijakinj učiteljske pripravnice. Bila je mestno dekletce, nekoliko bledolična, ki se je očitno vračala s počitnic na deželi. Jožetu je bila všeč, vendar pa se ji tega ni upal povedati. Ker pa je bil po naravi pesnik in je nekaj svojih nedolžnih umotvorov že videl tiskanih v listu Vrtec, tiste zaljubljene pa je še uspešno skrival pred širšo javnostjo, se mu je tudi tokrat utrnila mala pesmica. Takoj naslednji dan jo je napisal na izbrano kartico in poslal svoji mestni sopotnici. Potem je čakal, kakšen bo odgovor. Ta je res prišel prav kmalu, tudi kar na dopisnici, kjer je pisalo: "Take neumnosti ne razumem in jih lahko pišete hribovskim bunkam! ..."

Tako torej, hladna prha. A Jože se ni dal. Pesem je poslal na Dunaj uredništvu Zore, ki je predstavljala mesečno glasilo katoliško- narodnega dijaštva. Tisto leto jo je urejal poznejši znani pisatelj Ivan Pregelj. Tudi Zora je imela zaglavje "listek", ki so mu odmerili mesto na ovojnih platnicah in kjer je Pregelj, podobno kot Zofka Kveder v Domačem prijatelju, "kramljal" z novopečenimi pesniki. Pregelj pa ni bil tako milosten kot urednica iz Prage. Njegova ocena je bila podobna tisti, ki jo je Jože dobil od dekleta v Gorici.

Fant pa kljub temu ni odnehal - pesmico je nekoliko prenovil in jo poslal Zofki, ki jo je "založil" še s svojo preostalo pesniško bero. Tako sta v letu 1906 najprej izšli Pesem bednih in Notturno bednih. Dobro leto po svojem nastanku pa je 1. oktobra 1906 - v 10. številki tretjega letnika Domačega prijatelja - končno le prišla na svetlo tudi pesmica o rdečih rožah. Na strani 241 je pisalo:

Jaz bi rad rudečih rož ...
Jaz bi rad rdečih roč (tipkarska napaka op. a.),
jaz bi rožmarina rad...
z rožami bi rad ljubezni,
z rožmarinom rad bi nad!
Dekle daj mi rož rudečih,
dekle rožmarina daj,
da bom sanjal o pomladi,
da bo moj mladostni maj!
Rož rudečih zame nimaš,
rožmarina tudi nič?--
Žalostno je srce moje,
Žalosten sem jaz fantič!—

Ker je bilo tedanjim dijakom strogo prepovedano sodelovati v literarnih listih, je tudi Jože Lovrenčič svoje avtorstvo skril pod psevdonimom Ksenij Verin, zato je dolgo ostalo neznano, kdo je pravi oče "rdečih rož".

Nekega lepega dne je Domači prijatelj s to pesmico prispel v Gorico, kmalu zatem pa so Jožetu Lovrenčiču poslali tudi honorar - dve kroni. Značilnost Domačega prijatelja je bila namreč v tem, da je dobro plačeval svoje sodelavce, k čemur je nedvomno prispeval odličen poslovni uspeh celotne Vydrove tovarne. Poleg honorarja pa je Jože dobil tudi posebno zadoščenje, kajti na odrezku nakazila je bilo zapisano: "Vaše blagorodje! Pošiljamo Vam honorar za priobčeno pesem »Jaz bi rad rdečih rož« in priporočujoč se Vam beležimo z velespoštovanjem ..."

Svoje zmagoslavje je Jože Lovrenčič skupaj s prijateljem proslavil v eni izmed goriških gostiln, prav v tisti, kjer je bila doma prijateljica dekleta, ki mu je bila pesmica prvotno namenjena.

"Rdeče rože" so kmalu dobile svojo melodijo
Kratka in duhovita pesmica podpisanega Ksenija Verina ni ostala neopažena, zato je že v kratkem času dočakala svojo prvo uglasbitev. Za to je poskrbel mladi dijak idrijske realke.
Valentin Prelovec - tako je bilo njegovo uradno ime, on pa se je po navadi tedanjega narodnoprebudnega dijaštva preimenoval v Zorka - je bil sin idrijskega uradnika istega imena. Rodil se je 11. februarja 1887. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Novem mestu in pozneje še v Kranju. Kot sam piše, "mu šolske knjige niso bile preveč pri srcu, najmanj je bil vnet za matematiko, raje je muziciral sam ali v orkestrih, pel v šolskih zborih, poučeval dijaške zbore in komponiral polke, valčke, fantazije in kadrilje". Ni čudno torej, da se mu je gimnazijska doba zavlekla tja do enaindvajsetega leta.

V šolskem letu 1904/05 ga tako najdemo šele kot dijaka četrtega razreda idrijske realke. Že doma v družini so bili glasbeno nadarjeni, sam pa je kot deček igral violino. Kot gimnazijec v Novem mestu pa se je dodatno izpopolnjeval pri tamkajšnjem kapiteljskem organistu in skladatelju Ignaciju Hladniku, takrat že znanem zaradi njegove priljubljene cerkvene skladbe Marija pomočnica (Marija skoz življenje ....). V Idriji pa mu je še nekaj skrivnosti pojasnil organist in prav tako skladatelj Janez Pogačnik. Zato se je Zorko prav kmalu začel ukvarjati s skladateljstvom. Najprej se je posvetil skladbam za pevske zbore, potem pa je kot realec v Idriji osnoval dijaški orkester Struna in zanj napisal daljšo skladbo za soliste zbor in orkester. Besedilo (Lepa Vida) si je izposodil pri Prešernu. Prevzel pa je tudi mesto pevovodje pri Delavskem bralnem društvu. Pri svojih dvajsetih je leta 1907 izdal zbirko narodnih pesmi z idrijskega konca. Leta 1908 je končno maturiral in tega leta zložil tudi svojo najpopularnejšo skladbo Jaz bi rad rdečih rož. Napisana je bila kajpada za moški zbor s krasnim baritonskim vložkom. Že v uvodu pa je tudi svetoval način izvedbe - v narodnem tonu, hrepeneče.

In ta hrepeneča melodija je prav hitro osvojila srca poslušalcev. Še preden so note izšle v javnosti, pa so ji lahko prisluhnili v Idriji. Ohranjen je letak s koncerta, ki so ga priredili dijaki realke 25. aprila 1909. Prelovčeva skladba je takrat nosila še ime Rdeče rože, izvedel pa jo je pevski kvartet.

Prva objava melodije
Zorko Prelovec je po uspešno opravljeni maturi moral poskrbeti za vsakdanji kruh. Rad bi se nadalje izobraževal v glasbeni smeri, a mu razmere tega niso dopuščale. Po nasvetu in zaslugi znanega literata in sokola Engelberta Gangla je dobil službo uradnika v slovenski prestolnici, kjer se je zaposlil v Mestni hranilnici ljubljanski. V Ljubljani se je kmalu vključil v pevski zbor Glasbene Matice. Tu je spoznal pevovodjo Mateja Hubada, ki je bil tudi vodja artističnega odseka tega društva. Matica je že od svojega začetka vsako leto izdala zbirko zborovskih skladb. V sedemintridesetem zvezku z naslovom 20 moških in mešanih zborov, ki je bil namenjen društveni sezoni 1909/10, je Hubad spet pripravil novo bero zborovskih skladb. Med njimi najdemo tudi Prelovčevo Jaz bi rad rudečih rož, na besedilo Ksenija Verina. Jože Lovrenčič se torej do tedaj še ni izkazal kot avtor tega besedila.

Jože prvič sliši uglasbitev svoje pesmice
V času, ko je Prelovčeva skladba o rožah izšla v tisku, je Jože Lovrenčič končeval svojo gimnazijsko epopejo. Zaradi tega se mu ni prav nič mudilo z razkrivanjem lastnega avtorstva. Ob neki priložnosti pa je tedaj lahko prisluhnil tudi glasbeni različici svojega besedila. Pesem so zapeli neki študentje, ki so bili v Gorici.

Zorko napreduje v Ljubljani
Zorkovo nadarjenost za glasbo so kmalu spoznali člani slovenskega trgovskega društva, ki so imeli svoj pevski zbor, imenovan Merkur. Postal je njihov pevovodja, zatem pa so ga snubili še "zvonaši". Leta 1910 je namreč pevsko društvo Ljubljanski zvon priredilo koncert v Beogradu. Ker to gostovanje v Srbiji avstrijskim oblastem ni bilo pogodu, so zborovodjo, učitelja Waschteta, premestili v Trst. Tako je Zorko postal zborovodja še pri tem moškem pevskem društvu, ki pa ga je kmalu razširil v učinkovito mešano zasedbo. Njegova popularnost je naraščala iz leta v leto, tako da si je leta 1913 lahko privoščil tiskanje razglednice z lastno podobo. Tega leta pa je našel tudi svojo "prinašalko rož in rožmarina". Osebje Mestne hranilnice ljubljanske je nekega dne prejelo rokopisni list, s katerim jih je sodelavec Zorko obvestil, da je stopil na novo življenjsko pot in da prosi "tihega sožalja".

Tudi Jože napreduje in izda pesniško zbirko
Po uspešno opravljenem zrelostnem izpitu se je Jože Lovrenčič podal na Univerzo v Gradcu, kjer je vestno študiral slavistiko in latinščino. Leta 1915 je tako dosegel doktorat in se vrnil v domovino. Kot gimnazijski profesor si je našel službo v Gorici. Ves čas študija in tudi pozneje pa je nadaljeval pesnikovanje. Njegove pesmi so bile tedaj seveda povsem drugačne od tistih začetnih iz leta 1905. Kljub temu pa pesmice Jaz bi rad rudečih rož ni mogel pozabiti. Desetletje po objavi je bila že močno popularna in prišel je čas, da se odkrije njeno avtorstvo. Leta 1917 je Jože Lovrenčič izdal samostojno pesniško zbirko Deveta dežela. Vanjo je vključil svoje najboljše lirične pesmi in tudi tisto o rdečih rožah. Da pa ne bi bil deležen napačnih očitkov o vrednosti tega dela, je k naslovu dodal tudi letnico - 1905. To njegovo namero je dobro prepoznal dr. Izidor Cankar, urednik mesečnika Dom in svet, ki je tokrat ob izidu zbirke prevzel tudi vlogo kritika. Takole piše: "V tej zbirki je tudi pesem "Jaz bi rad rdečih rož", ki ima pod naslovom v oklepaju letnico 1905. Nje predmet je zelo skromna ljubezenska misel: fant bi rad rdečih rož in rožmarina, ljubezni in nad in ker tega zanj ni je "žalosten fantič". Tudi po formi se ta pesem po ničemer ne odlikuje, v drugi kitici prosi n. pr. dekleta rož in rožmarina zato, da "bo moj mladostni maj" - verz, ki je v naglici in zadregi vržen na papir in katerega tudi z dobro voljo ni mogoče izluščiti pametnega ali vsaj jasnega zmisla. Vse to je Joža Lovrenčič gotovo dobro čutil, ko je urejeval svoje delo. Ker je pesem uglasbena in se je z napevom močno razširila, je ni hotel v svoji zbirki utajiti: uvrstil jo je vanjo, obenem pa pristavil letnico njenega nastanka, česar pri nobeni drugi pesmi ni storil, ter tako nekako opravičil nje navzočnost v knjigi."

Nova izdaja in nova uglasbitev
Lovrenčičeva in Prelovčeva pesmica je že v dobrem desetletju prešla med ljudsko blago. Ker je bila v izvirniku napisana za moški pevski zbor, se je pojavila tudi želja po drugačnih izvedbah. Tako je leta 1922 Zvezna tiskarna pripravila priredbo za tenor in bariton - mogoče tudi za sopran in alt - ob spremljavi klavirja. Kmalu zatem pa je besedilo doživelo novo uglasbitev, ki pa je prinesla svojevrstno presenečenje. Pesmico je namreč uglasbil človek, od katerega bi to zaradi njegovega poklica najmanj pričakovali - župnik Vinko Vodopivec.

Tudi on je bil tedaj že uveljavljeno ime v glasbenem svetu. Rojen je bil 16. januarja 1878 v Ročinju ob Soči, kjer je oče Vincenc opravljal službo nadučitelja in organista. Že zgodaj se je začel ukvarjati z glasbo in z dvanajstimi leti že orglal v podgorski cerkvi, kjer je družina živela v njegovi mladosti. Po ljudski šoli je obiskoval gimnazijo v Gorici in tudi v tem času sodeloval v glasbenih zasedbah. Nato je leta 1898 vstopil v bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen 14. julija 1901, potem pa je kaplanoval v Kamnjah in Črničah. Septembra 1907 pa je bil imenovan za vikarja v Krombergu pri Gorici. Svoje skladateljske proizvode je najprej objavljal v posameznih glasbenih listih, potem pa leta 1909 vse skupaj objavil v zbirki Moški zbori. Med prvo svetovno vojno se je moral zaradi bližine fronte in uničenja župnišča preseliti v Cerknico, kjer je služboval kot kaplan in organist. V tej dobi je napisal svoje znamenite Žabe (Žabe svatbo so imele ...). Po vojni se je vrnil v Kromberg in na novo postavil župnišče in cerkev, ki sta bila porušena. Skladateljsko pa je deloval še dalje. Tako je leta 1921 izšla zbirka Skladbe za moški in mešani zbor, dve leti zatem pa še nova - Mešani in moški zbori. V njej je objavil tudi skladbo Jaz bi rad rudečih rož, ki ji je ravno tako kot Prelovec namenil izvedbo moškega zbora. Zaradi njegove popularnosti in vztrajnosti v neznosnih razmerah, ko se je po Primorski šopiril fašistični režim, so člani Pevskega in glasbenega društva v Gorici 9. marca 1924 v njegovo čast pripravili "Vodopivčev večer", na katerem so člani moškega zbora zapeli tudi skladbico o rožmarinu in rdečih rožah.

Še ena uglasbitev rožmarina in rdečih rož iz duhovniškega kroga
Leta 1923 je torej slovensko občinstvo lahko prisluhnilo kar dvema uglasbitvama "Rdečih rož". Treba je priznati, da Vodopivčeva uglasbitev ni bila nič slabša od Prelovčeve. Nič čudnega, ko pa je tudi Vodopivec znal prisluhniti slovenski "ljudski duši". O njegovi glasbi je uvodničar zborovskega glasila Pevec že leta 1921 zapisal: "Vinko Vodopivec je brez dvoma eden naših najbolj popularnih skladateljev. On hoče skladati tako, da se morejo njegove pesmi brez posebnih potežkoč povsod peti." In v tem slogu je bila zložena tudi skladba Jaz bi rad rudečih rož. Pevčev urednik dr. Franc Kimovec, ki je leta 1921 objavil laskavo oceno o Vodopivčevem delu, je verjetno dve leti pozneje zasledil tudi njegovo najnovejšo zbirko, ki je prinesla "Rudeče rože". Ali mu je to dalo navdih, zagon ali morda celo pogum, saj je bil tudi sam duhovnik, ne vemo. Dejstvo pa je, da je v osmi številki Pevca leta 1924 izšla nova uglasbitev Lavrenčičeve pesmice. Skladba je bila tokrat namenjena mešanemu zboru, zložil pa jo je sam urednik, dr. Fran Kimovec.

Tudi on je imel za sabo bogato duhovniško in glasbeno preteklost. Bil je doktor bogoslovja in odličen glasbenik, ki se je dodatno izpopolnjeval na dunajski glasbeni akademiji, pozneje pa zavzemal pomembne službe na ljubljanskem škofijskem sedežu in v stolni cerkvi. Kimovec, rojen istega leta kot Vodopivec, je bil ob uglasbitvi Lovrenčičevih rdečih rož star že 46 let.

Ostalo bo neznano, kakšna čustva so prevevala oba moža svete Cerkve, da sta uglasbila to ljubezensko besedilo. Morda je šlo za kako resno čustvo ali za neizživeto ljubezen v slogu Črtomirja in Bogomile? Ali pa sta moža vsaj na papirju izrazila tisto, česar jima v življenju ni bilo dano?

Srečanje Pri Kolovratu
Prelovčeva uglasbitev je bila že leta 1924 tako popularna, da so med pevci krožili raznorazni prepisi, saj je od prve objave v zbirki Glasbene Matice minilo že več kot desetletje. Tega leta sta se oba avtorja osebno tudi prvič srečala. Zgodilo se je to v ljubljanski gostilni Pri Kolovratu, kjer so se zbirala imena iz umetniškega sveta. Jože Lovrenčič je do takrat o Prelovcu slišal le to, da je Idrijčan, ki je pesem zložil v zadnjem, torej sedmem letniku realke. Oba možaka sta lahko ponosno zrla na svoje skupno delo, kajti že leto pozneje je podlistkar Slovenca o tej pesmi zapisal: "Pastirji po gmajnah jo pojo, v Ljubljani jo slišiš in po deželi in povem, da sem jo že davno slišal v Gorici in v Trstu in v Belgradu." Fašistični oblasti v Gorici pa pesmica kljub temu ni bila všeč. Ko jo je tamkajšnje društvo Mladika junija 1925 hotelo uvrstiti v svoj spored, so od kraljeve kvesture dobili obvestilo, da je pesem prepovedana.

Pesem mladostnega zagona ali skladba za "tastaro" generacijo?
Jože Lovrenčič je bil ob nastanku svoje pesmi o rdečih rožah star komaj petnajst let, Zorko Prelovec pa jih je ob uglasbitvi imel enaindvajset. Njuno delo je bilo torej delo dveh mladostnikov. Prelovec je besedilu dal glasbeno obliko, ki je bila najpogostejša v tedanjem času. Odločil se je za pevski zbor. Njegova skladba je bila torej napisana moderno - v slogu tedanje popularne kulture. Če bi fanta živela v današnjem času, bi to besedilo in melodija gotovo imela sodobnejši prizvok. Morda bi jo slišali v izvedbi kakega rockovskega ali narodno-zabavnega ansambla. Če bi Rdeče rože denimo napisali Kameleoni (tudi oni so bili šele dijaki) v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, torej v začetni dobi naše rockglasbe, bi jo izvedli z električnimi kitarami, orglami in bobni. In takrat nihče izmed mladincev ne bi izrekel, kar marsikdaj slišimo danes, da je to pesem za starejšo generacijo.

Andrej Mrak