Matijo Čopa je pri osemintridesetih pod vasjo Tomačevo odnesel val reke Save. Oseminštiridesetletnega Franceta Prešerna je pokopala vodenica. Fran Levstik je sicer preživel srečanje z abrahamom, a je že šest let pozneje zapustil ta svet. Ivan Cankar je po nesrečnem padcu pri dvainštiridesetih letih umrl za posledicami španske gripe. Dragotin Kette in Josip Murn sta komaj triindvajsetletna oziroma dvaindvajsetletna svoj konec doživela v zatohli sobici ljubljanske Cukrarne. Ivan Grohar je dobesedno izstradan umrl star 44 let. Vodjo Slovencev med prvo svetovno vojno, doktorja Janeza Evangelista Kreka pa je ob vrnitvi iz Dalmacije v Šentjanžu na Dolenjskem na mrtvaški oder popeljala srčna kap. In še bi lahko naštevali žalostne primere iz naše narodne zgodovine.
Doktor Janez Bleiweis, trdna gorenjska grča, pa se je dokaj srečno prebil do svoje sedemdesetletnice. No, po pravici povedano - kakega hudega napora ali bolezni, ki bi mu stregla po življenju, sicer v tej dolgi dobi tudi ni doživel, vsakoletni pljučni katar, ki ga je pozimi marsikdaj spravil v posteljo, pa je že večkrat grozil, da so mu ure štete. Kljub temu pa mu je vedno uspelo premagati turobno ljubljansko zimo.

Sedemdesetletnica
Naključje je hotelo, da je Bleiweis svoj rojstni dan praznoval ravno v mesecu novembru, ko neprijetna mestna megla že začenja kazati svoje ostre zobe. Pa vendar je bil tudi v tem času vedno deležen številnih čestitk in podoknic čitalniških pevcev. Tako bi bilo tudi 19. novembra 1878, če slavni mož ravno tega leta ne bi praznoval svoje sedemdesetletnice. Njegovi ljubljanski prijatelji, slovenski rodoljubi in člani Narodne čitalnice, so se odločili, da mu priredijo slavje, kakršnega ni bil deležen še noben - živi - Slovenec. V ta namen se je ustanovil poseben odbor, ki je sklenil k praznovanju povabiti tudi pripadnike drugih, predvsem slovanskih narodov, s katerimi je slavljenec gojil prijateljske stike.

Priprav na to slavnost pa je bilo toliko, da so odborniki dokaj pozno, šele v četrtek, 14. novembra, v obeh ljubljanskih časnikih objavili obširni program, ki je predvideval kar dva uradna praznična dneva. Seveda pa je bila poleg tega sporeda napovedana še vrsta posameznih dogodkov, saj so se tudi rojaki drugod po Sloveniji slavnemu očancu želeli zahvaliti za njegov dolgoletni trud.

Dolga pot
Dr. Janez Bleiweis je bil v času svojega sedemdesetletnega jubileja gotovo najbolj znan in upoštevan Slovenec. To ni bilo nič čudnega, saj je svoje niti skrbno razpredel po številnih kotičkih narodnega delovanja.

Rojen je bil 19. novembra 1808 v Kranju, sicer pa Bleiweisov rod izhaja iz bližnjega Trstenika. Njegovi predniki so se menda pisali Plavež, a so jim matične knjige pozneje popačile ime. Oče Valentin je tako zapisan še kot Pleiweiss in je priimek v taki obliki ohranil do smrti. Sin Janez in drugi otroci pa so bili Bleyweissi. Janez (zapisan kot Johann) pa se je podpisoval kot Bleiweis. Po kranjski ljudski šoli je v Ljubljani štiri leta obiskoval gimnazijo, potem pa še dve leti filozofije na liceju. Te nauke je končal jeseni leta 1826, ko se je podal na študij zdravilstva na Dunaju. Tudi tam je sproti opravljal izpite in 15. oktobra 1832 zaključil svoj študij kot doktor medicine. Hotel je priti čim prej do kruha in tudi do poroke, saj se mu je priljubila Lotti, uradno Karolina Fellner, hči njegove ovdovele stanodajalke. Poročila sta se leta 1834, potem ko je dobil mesto na živinozdravniškem inštitutu na Dunaju. Nekoliko pozneje (meseca novembra) pa je na svet prijokal tudi že sin Karel.

V širši strokovni prostor je Janez Bleiweis stopil že pri svojih tridesetih letih, ko je napisal - v nemščini seveda - priročno knjigo o bolezni konj. Vmes je namreč leta 1835 pridobil še diplomo živinozdravnika. To delo mu je prineslo prvo javno počastitev, saj ga je ljubljanska Kmetijska družba leta 1838 izbrala za svojega častnega člana. Tako strokovno moč, kot je bil tedaj Bleiweis, so želeli čim prej privabiti tudi v Ljubljano in to jim je uspelo leta 1841, ko je zasedel mesto profesorja na Medicinskem in kirurgičnem učilišču.

Dr. Bleiweis se je nastanil pri svoji poročeni sestri v Souvanovi hiši, pozneje pa je oče, trgovec Valentin Pleiweiss, kupil lepo stavbo nasproti stolnice, imela je številko 15, koder so potem tri generacije Bleiweisovih (prvo nadstropje oče Valentin, drugo nadstropje sin Janez in tretje nadstropje vnuk Karl) živele vsa naslednja leta.

Že leta 1842 je Bleiweis postal tajnik Kmetijske družbe in ko je ta poleti 1843 začela izdajati svoj tednik Kmetijske in rokodelske novice je postal njihov urednik in tudi pisatelj poučnih člankov vse do svoje sedemdesetletnice.

Leta 1849 je postal vodja podkovske in živinozdravniške šole v Ljubljani in tudi to vlogo je vestno opravljal še leta 1878. Vmes pa je leta 1856 je postal še deželni živinozdravnik za vso Kranjsko.

Seveda pa je ves čas tudi deloval na slovstvenem področju. Njegove Bukve za kmeta iz leta 1843 so bile uvod v vrsto slovenskih priročnikov za vsakdanjo rabo.

V letih od 1848 do 1868 je bil ljubljanski mestni odbornik in potem namesto sebe tjakaj umestil sina Karla.

Bil je tudi deželni poslanec od leta 1861. Ravno leta 1878 je bil tudi imenovan za namestnika glavarja dežele Kranjske.

Njegova zasluga je bila, da so se že leta 1846 v spored nemškega stanovskega gledališča uvrstile slovenske pesmi, v letu 1848, pa je postal predsednik Slovenskega družtva, ki je prirejalo "besede" s petjem in igrami ter izdajalo knjige in pesmarice. Najdemo ga tudi pri Matici Slovenski, kjer je deloval kot odbornik, urednik in pisatelj.

Gojil je tudi stike s pripadniki tujih narodov in v Novicah objavljal predstavitve raznih ljudstev sveta, njegova zasluga pa je, da so Slovenci spoznali tudi odlomke iz Korana, muslimanske svete knjige.

Na slavnosti ob njegovi sedemdesetletnici je bilo torej pričakovati raznovrstno občinstvo, ki se mu je želelo zahvaliti za vse, kar je storil zanje.

Številni slovenski kraji so bili meseca oktobra in novembra deležni izrednih občinskih sej, na katerih je bila ena sama točka dnevnega reda - proglasitev doktorja Janeza Bleiweisa za častnega občana.

Podobno pa je bilo tudi pri slovenskih društvih, ki so slavljenca razglasili za častnega člana. Knjižna založba Matica Slovenska je to storila v sredo, 13. novembra.

"Posel je posel," pa si je verjetno dejal ljubljanski fotograf Ernest Pogorelec, ki je Bleiweisa fotografiral posebej za to priložnost ter oskrbel fotografije kar v treh različnih formatih. "Vse tri podobe so izvrstne in jih rodoljubi lahko naroče pri g. Pogorelcu," je oznanjal dnevnik Slovenski narod.

Bleiweis – vir nove poezije
V petek, 15. novembra, je Slovenski narod prinesel nov dokaz, da bo Bleiweisova slavnost obogatila tudi slovensko poezijo. Uredništvo je namreč objavilo sonet z naslovom Poslano, ki je bil podpisan le s črko "C.". To bi utegnila biti Ljubljančan Josip Cimperman ali zagrebški Slovenec Fran Celestin. Kot se spodobi, pa ima ta sonet tudi akrostih, ki se bere: Dr. Ivan Bleiweis. Kitice pa izpričujejo:
Da bode prišel narod v boljše stanje, / Roditi mora boljši mir mu sprava; / Ima uže vrle sinove bistra Sava, / Vodnike tud' za uk in delovanje.
Ak' nam življenje nij le mirno spanje, / Narodu treba je utrditi prava; / Bolezen huda je na pol veljava, / Ljubav za dom nam pravi v bojevanje.
Edina želja torej je naroda / In to molitev srčno izrekava, / Veselje da še vživaj mnoga leta.
Enkrat prinese boljši čas svoboda, / Imenu Tvoj'mu večna slava / Sonetja vez, ki bo po nji zapeta.

Venec v izložbi
Z Bleiweisovo slavnostjo so imeli večinoma opraviti le moški, njegovi sotrudniki, svoj pečat pa so ji sklenile dati tudi ljubljanske narodne dame. Pri Ljubljanskem zlatarju in juvelirju Josipu Tamborinu so naročile srebrn lovorov venec, 35 centimetrov višine in 31 centimetrov širine, ki je spodaj nosil napis Narodnemu buditelju gospodu dr. J. Bleiweisu v spomin sedemdesetletnice. Venec je vseboval 78 lovorovih peres z vgraviranimi imeni vseh darovalk. Sredi venca pa je slavljenca pozdravljala pesmica Lujize Pesjakove.
Vrli Tamborino je delo opravil že do sobote in venec razstavil v izložbi svoje trgovine na Kongresnem trgu.

Prvi slavilci na Bleiweisovem domu
Čeprav je bila Bleiweisova slavnost razglašena v vseh slovenskih in številnih tujih časopisih, pa nekateri niso mogli urediti, da bi se lahko osebno udeležili tega slavja. Med njimi tudi Bleiweisov stari prijatelj Kočevar, ki je prerokoval: "Slovenija dozdaj nij imela slovesnejšega dneva od 19. novembra katerega bodeš obhajal svojo sedemdesetletnico."

So pa zato nekateri drugi vso zadevo vzeli kar se da resno. Ljubljanski bogoslovec, glasbeno nadarjeni Ludvik (imenovan tudi Ljudevit ali Ludovik) Hudovernik je denimo zložil precej obširno in zahtevno skladbo za klavir, ki jo je poimenoval Brilantna polka. Naredil si je tudi stroške in svoje delo izdal v tiskani obliki. Njegovi sovrstniki pa so bili med prvimi, ki so slavljencu prišli osebno čestitat na njegov dom. Že v nedeljo, 17. novembra, je po veliki maši v bližnji stolnici (samo nekaj korakov čez cesto) na stanovanje Bleiweisovih prišlo zastopstvo bogoslovcev (peterica) pod vodstvom kanonika in semeniškega vodje dr. Čebaška. Stari Bleiweis jih je sprejel v salonu.
Za njimi pa so se v istem prostoru ob pol dvanajstih zvrstili še ljubljanski mestni odborniki obeh strank, trinajst po številu, na čelu z županom Antonom Laschanom. Župan je seveda govoril v nemščini. Poudaril je, "da je 70. leto velika milost za vsakega, ki ga doživi, zlasti če zamore v tej starosti še tako krepko in vsestransko delovati kakor g. jubilant. Ko je mestni odbor zvedel o tej svečanosti, sklenil je skupno čestitati g. jubilantu, kot vknjiženemu meščanu in bivšemu mestnemu odborniku. Ta sklep mestni odbor izvršuje tem radostnejši, ker mora vsakdo priznati ljubezen, vdanost in požrtvovalnost, s katero je dr. Bleiweis ves čas dosledno deloval za korist dežele slovenske." Častni ljubljanski meščan dr. Bleiweis pa se je lepo po slovensko zahvalil za pozornost.

Obiskala ga je tudi delegacija Kmetijske družbe in deželni glavar vitez dr. Kaltenegger. Slovenski narod pa je tega dne - izhajal je namreč tudi ob nedeljah - celoten uvodnik in vrsto zapisov posvetil prav Janezu Bleiweisu. Podlistek o njem se končuje z mislijo: "Kar jeden človek more nositi raznih častij in častnih naslovov, vse mu je Bog v preobilnej meri podaril, in narod slovenski počastil ga je z imenom, katerega poprej še nobednemu svojih ljubljencev nij dal – s predragim in preljubim imenom svojega "očeta"."

Na Dunaju
Medtem ko so se v Ljubljani pripravljali na slavje, pa tudi v drugih krajih društveniki niso mirovali. Na Ptuju je v nedeljo, 17. novembra, čitalnica napravila slavnostno veselico Bleiweisu na čast, slovenski dunajski študentje, združeni v društvo Slovenija, pa so tudi načrtovali poseben program. V dvorani Krischke III, na Ungargasse 52 so v ponedeljek, 18. novembra, napovedali poseben komers. Njihovo veselje pa je skazila mestna policija, ki je prireditev "zaradi narodno-politične tendence", kot pravi obrazložitev, PREPOVEDALA!

Ponedeljek, 18. novembra
Tudi letos, 2013, se dnevi v tednu pokrivajo s tistimi leta 1878. Za ponedeljkove večerne ure, 18. novembra, je bil napovedan začetek velikega slavja ob Bleiweisovi obletnici.
Dopoldne ob pol deveti uri se je slavljenec s svojo družino udeležil tihe maše v stolnici, nakar se mu je doma poklonila Katoliška družba, bogoslovni profesorji in razna druga duhovščina. Prišel pa je tudi odposlanec deželnega predsednika, ker je bil ta zadržan zaradi obiska na Dunaju.

Slavljenec je potem popoldne lahko šel še na svoj običajni sprehod in se posvetil drugim opravilom, saj je bil še vedno marljivi sotrudnik Novic in vodja podkovske šole, kar mu ni privoščilo počitka niti v času praznovanja.

Bilo je že hladno. Ponekod na podeželju pa je tudi že zapadel sneg. Zvečer pa se je začelo. Na sporedu je bila svečana baklada. Za pol deveto uro je bil napovedan zbor udeležencev, a so se nekateri na dvorišču čitalniške stavbe, ki je domovala nasproti nemške Kazine, začeli zbirati že ob sedmi uri. Potem so se uvrstili v sprevod in se šele ob devetih zvečer končno le podali proti hiši slavljenca. Najprej so se usmerili čez park Zvezda na Kongresnem trgu. Pot jih je dalje vodila po Gosposki ulici, nato pa so se spustili po klancu navzdol proti Ljubljanici. Prehodili so Turjaški trg in Breg, prek šentjakobskega mostu pa prečkali Ljubljanico in nato zavili proti Staremu trgu. Potem so mimo mestne hiše prispeli do ljubljanske stolnice in do hiše Janeza Bleiweisa. Ta dolga procesija pa je seveda imela svoj red. Na čelu so stopali člani požarne straže, za njimi mestni godbeniki in nato telovadci Sokoli. Sledili so meščani, pevci, člani čitalnice in drugih ljubljanskih društev, odposlanci kmečkih občin, zastopniki veteranskega društva in na koncu še en oddelek mestnih gasilcev. Meščani so nosili bakle, Sokoli pa plamenice.

Na vseh ulicah že od čitalnice dalje so ob staneh stali radovedneži in množica je sčasoma naraščala. Na planem je bilo več tisoč ljudi. Pred Bleiweisovo hišo so se nosilci bakel postavili v red, po štirje skupaj na levo in na desno, v sredo pa so stopili Sokoli s plamenicami, mestna godba in pevci. Prizor je bil veličasten.

Slavljeni Janez, oče naroda, se je prikazal na oknu svojega, torej drugega nadstropja. Potem so se zvrstili govori, petje Slavnostnega speva in igranje mestne godbe. Njen kapelnik Ivan Zörner je posebej za to priložnost sestavil venec narodnih pesmi. Program pa je končala obvezna slovenska narodna himna Naprej zastava Slave. Narod piše: "Ta je bila pa vzvišen trenotek. Ko se je bilo namreč iz čitalniškega zbora začulo "Naprej zastava Slave" snelo je ljudstvo namah klobuke raz glava in razoglavo poslušalo budečim in naudušenim glasom naše "marseljeze". In v resnici pokazal se je v malo hipih vpljiv te krasne pesmi. Ljudstvo, ki je bilo dozdaj popolnem tiho in mirno, nij moglo več zadržavati svojih čutov in predno so še zadnji akordi te pesmi utihnili, zavriskalo je iz dna srca "živio" in "slava", in starčeka dr. Bleiweisa pozdravljalo je s klobuki, baklami, rutami, sploh vsak izražal je po svoje radost svojo ..."

Po tem navdušenju se je ljudstvo spet uvrstilo v sprevod, se mimo tedanjega liceja (danes ga ni več in je tam živilski, Vodnikov trg) podalo na Vodnikovo ulico in potem čez mesarski (danes Zmajski) most na drugo stran Ljubljanice. Prek šempetrske (danes Trubarjeve) ulice so dospeli do frančiškanske cerkve in potem po klancu navzgor do ljubljanske pošte, od tam pa nazaj na dvorišče narodne čitalnice. Vsi njeni prostori so bili nabito polni občinstva. Tu se je slavje seveda nadaljevalo ob jedači in pijači ter veselih napitnicah na Bleiweisov račun. Tam so bili zbrani vsi narodni veljaki, ki so se bratili z gosti iz Hrvaške in Češke. Izmed Hrvatov je bil najpomembnejši udeleženec slavnosti pisatelj Avgust Šenoa.

Slovenski narod je o tej bakladi zapisal: "Slavnost na predvečer dr. Bleiweisovega rojstvenega dne, baklada, 18. nov. je bila velikanska narodna demonstracija, izvršila se je sijajno. Ljubljana kaj podobnega nij še videla. Več kot 15 000 ljudij je pri bakladi dokazovalo, da narodna stvar v Ljubljani živi, in se širi. Nemškutar naj bi se tu vprašal: je li to "nemška Ljubljana?" – Tu se je videlo, da kjer je masa, kjer je ljudstvo, tam je narodna stvar in narodna zavest."

V torek dopoldne
Po radoživi ponedeljkovi noči je napočil slavnostni praznik, 19. november, sedemdeseti rojstni dan doktorja Janeza Bleiweisa. Napovedanih prireditev v počastitev tega jubileja je bilo več in potekale so od enajste ure dopoldne do jutra naslednjega dne.
Ob pol enajstih so se v čitalniški dvorani začeli zbirati odposlanci raznih odborov. Ob enajstih je tjakaj dospel tudi slavljenec in program se je lahko začel. Stari očak je spet moral poslušati ognjevito besedičenje o svojih neminljivih zaslugah za slovenski narod. Izročili so mu posebno poslanico - adreso, ki so jo oblikovali narodni poslanci in odborniki. Prebral jo je Peter Grasseli, še istega večera pa sta jo objavila tudi že Slovenec in Slovenski narod.

Slavljenec se je zahvalil z ginjenim glasom: "Po tem, kar sem sinoči in denes tu doživel – rad umrjem!" Za tem so se vrstili govori raznih odposlancev iz raznih koncev slovenske dežele. Med Hrvati pa je povzdignil glas znani pisatelj in urednik Avgust Šenoa, ki je slavljencu izročil poslanico, v kateri piše, da Hrvate in Slovence ne loči drugo "nego mali potok". Po teh besedah so v dvorani zadoneli "živio" klici, Bleiweis pa je dejal "da je bila vedno njegova težnja, ka se Slovenci in Hrvati združijo" in da se "ta ideja uresničuje kar kaže denašnja svečanost". Urednik Biankini iz Zadra pa je dokazoval naklonjenost Dalmatincev do Slovencev, ki jih druži skupna usoda, nevarnost Damoklejevega meča - potujčenja.

Torkovo popoldne
Ob dveh popoldne se je težišče slavnosti preselilo v hotel Evropa na sečišču Dunajske in Marije Terezije (danes Gosposvetske) ceste. Tam se je ob napovedani uri v restavracijskem salonu začel slavnostni banket, ki ga številni niso hoteli zamuditi. Tu je bil Bleiweis spet obkrožen s slavnimi imeni tedanjega političnega in kulturnega življenja iz slovenskih in drugih krajev. Vesel jim je dejal: "Užil sem včeraj in denes veliko dobrot in ljubezni, tako veliko, da jih ne morem več, premaguje me, zatorej oprostite, da ne morem dolgo mej vami v tej sobani prestati. Hvala vam, hvala. Kakor sem danes kot Krezus bogat ljubezni, vendar sem siromak v besedi, s katero bi se za to zahvalil. Kako bi bilo mogoče z jezikom povedati, kar sem čutil, ko sem včeraj videl prizor, kakor ga Ljubljana nij še imela, ko se mi je denes zjutraj, in zdaj tu taka čast izkazala ..."

Vmesni čas
Po vsem tem so se nekateri tuji gostje raztepli po mestnih ulicah, zvečer pa je bila na sporedu napovedana sklepna prireditev v narodni čitalnici. Že rahlo utrujeni Janez Bleiweis pa si je privoščil običajen sprehod in krajši počitek.

Slavnostna "beseda" v Bleiweisovo počastitev
Dvorana narodne čitalnice se je spet napolnila ob pol osmih zvečer. Na sporedu je bil obširen kulturni program, ki so ga sestavljale pevske in glasbene točke, končala pa dramska igra. Začeli so mestni godbeniki in zaigrali predigro k Heroldovi operi Zampa. Sledil je slavnostni govor. Kot tretjo točko so čitalniški pevci predstavili najnovejšo skladbo, napisano prav za ta večer. Besedilo je zložil pesnik Josip Cimperman in mu dal naslov Slavnostna kantata. V nadaljevanju piše: "Blagorodnemu gospodu Dr. Janezu Bleiweisu za sedemdesetletnico njegovega rojstva, dne 19. novembra 1878." Pesem ima pet kitic in pravi:

Srčno raduj se, rod, / Rojstva častiti god / Sedemdesetič uže / Danes praznuje sin, / Ki mu slavi spomin / Zvestih rojakov srce!
Slovenski dušni velikan, / Naš venec sprejmi v slavi dan, / Ker domu vsegdar bramba, čast, / Krepko si stal kot v šumi hrast.
V temini rod slovenski žil / In malo znan je v svetu bil; / Rodiš se Ti in duh se tvoj / Razvnel za dragi dom je svoj.
In k delu ti spodžigal nas, / S tešilom Ti si dvigal nas, / Pobegnil vže je dušni mrak, / Prosvete, glej, vihra barjak!
Kar storil očini si do zdaj, / Hvaležna Ti pomni vekomaj, / Častil še Tebe pozni bode svet! / A danes iz srčnih globočin / Želi domovine vsak ti sin: / Bog živi Te še mnogo, mnogo let!

Pripravljalni odbor je to besedilo dal uglasbiti slavnemu skladatelju doktorju Benaminu Ipavcu, ki je do 20. oktobra pripravil daljšo zborovsko skladbo za moški zbor s kvartetom. Med izvajalci tega kvarteta je bil na slavnosti tudi slovenski operni pevec Fran Gerbič.
Po uspešni izvedbi te točke so narodne dame slavljencu podarile srebrni lovorov venec s slavilno pesmijo gospe Pesjakove, tržaške Slovenke pa šopek živih rož. Lujiza mu je posvetila osem kitic in med drugim zapisala: "Glej žene slovenske i venec smo spletle, / Ter svoje v peresca vpisale ime. / O sprejmi ga milo! Ker v slehernem spisu / Čestita razvneto Ti vdano srce. In žene slovenske goreče želimo, / naj vrača in vrača današnji se dan; / Ostani še dolgo, oj, oča domovja / Uzor stanovitosti, čast mu in bran."

Nato so sledile še tri glasbene točke – Bazinov moški zbor Križari na moru zapet v hrvaščini, Maysederjeva Zastavenička za orkester z violinskim solom, Nedvedov samospev Želje in moški zbor Popotnik istega skladatelja, kjer je spet blestel tenorist Gerbič. Glasbene točke so bile sprejete z velikim navdušenjem. Krona večera pa je bila veseloigra v enem dejanju Berite Novice, ki sta jo posebej za to priložnost napisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. Delo govori o Bleiweisovih zaslugah za slovenski jezik.

Večerni odmev
Torkova številka Slovenskega naroda, ki ga je urejal sam pisatelj Josip Jurčič, je kot po navadi izšla v večernih urah tega dne, tako so udeleženci "besede" v narodni čitalnici pred prireditvijo že lahko preleteli uvodnik, ki je objavljal besedilo poslanice – adrese, ki so jo na slavljenca naslovili slovenski državni in deželni poslanci, odborniki ljubljanskega mesta in odborniki narodnih društev. Isto besedilo pa je izšlo tudi v torkovi številki Slovenca, ki je sicer izhajal le trikrat tedensko. In kaj izpričuje to besedilo? Navdušeni slavilci so Bleiweisu pihali na dušo: "BLAGOR VAM! Vsa rodoljubna srca, kar jih je na slovenskej zemlji od sinje Adrije do preko Drave, od Soče do Mure, od Zilje do Kolpe, radostna denašnji dan v duhu z Vami praznujejo! Redko kdo dočaka čvrst na duhu in telesu število Vaši let, a koliko jih je še, ki s tako polno zadovoljnostjo kakor Vi morejo ozirati se na dolgi trnjevi pot za soboj! Skoro bode štirideset let kar ste – dozorel mož z veleobširnim znanjem vrnili se v svojo domovino. Bistro Vaše oko je brzo izpoznalo tožno njeno stanje. Želeč rojakom koristiti in pomagati, iskali ste kakor umen zdravnik uzroke gospodarskemu in duševnemu hiranju prebivalstva, in se zdravljenjem začeli pri korenini. Takoj ste sprevideli, da narodni prerod mora izvirati iz narodovega jedra, iz še zdravega kmečkega stanu, in zato ste obračali vso svojo skrb v prvej vrsti na podučevanje slovenskega kmeta. Treba mu je bilo pouka o vsem. Tujka mačeha, ki je v sinovih tlačenega naroda, ki od prvega tukaj stanuje, videla le robove, nikdar nij brigala se za njihove težnje in bolesti; kaj čuda, da je naš narod zanemarjen zaostal? Vi ste jeli podučavati ga o poljedelskem in obrtniškem napredku, ter zlasti v to svrho ustanovili si glasilo, čestitljive NOVICE katere od tistih časov do zdaj skozi trideset in pet let redno hodijo mej Slovence, obilen sad rodeče."

Po večerni besedi
Občinstvo, ki je prisostvovalo slavnostni besedi, se je po končani prireditvi večinoma razšlo, nekateri drugi pa so vztrajali še do jutra. Tudi v hotelu Evropa, kjer je bil popoldne banket, se gostje niso pustili tako hitro odgnati. Nekaj jih je odšlo ob sedmih v čitalnico, kjer so prisostvovali programu, drugi pa so se še dalje tolažili z dobro kapljico. Narod o njih piše: "Poslednji gostje zapustili so stoprav okolo jutra 20. novembra lepo okinčano dvorano." Nič čudnega, ko pa je hotelir Tavčar tako izdatno poskrbel za njihova grla.

Slavljenja še ni konec
Veselja ob Bleiweisovi obletnici še ni bilo konec, saj so nekateri hoteli nadoknaditi zamujeno. Kipar Fran Zajec je tako še isti teden oblikoval doprsni kip slavljenca. Novice so naslednji dan, 20. novembra, natisnile posebno prilogo s slavilno pesmijo, edine pa so objavile tudi slavljenčevo podobo, na kateri piše: "OČE DR. JANEZ BLEIWEIS."

V Slovencu pa je v četrtek, 21. novembra, dva dni po slavju, izšel Sonetni venček v Bleiweisovo slavo. Zložil ga je pesnik Radoslav Silvester. Ta stvaritev ima na koncu kot po pravilu tudi magistrale, pesnik to kitico imenuje Ravnilo, ki z začetnimi črkami pravi: "Očetu Bleiveisu". Pa se prepričajmo:

Oj sprejmi venček, serčno pozdravilo, / Častiti oče milega naroda! / Edini druži mila ga osoda, / Tvoj slavni dan izraziti čutilo.
Uzor ljubezni Ti je domovina, / Bolela v serce Te je nje nesreča, / Le nji daril vsa leta si cveteča, / Enacih mož zna malo zgodovina.
Iskreni starček sedemdeset letni! / Vipava tudi venček ti podaja, / Emoni noče zaostati beli.
Iz vročih src zdaj sprejmi venček cvetni, / Sloveči vir ljubezni ga napaja, / U rajsko krasni miljeni deželi.

Končni izračun
Svečanost v počastitev sedemdesetletnice doktorja Janeza Bleiweisa je bila nedvomno dostojna oddolžitev za slavljenčeva prizadevanja. Tega so se zavedali tudi prireditelji - slavnostni odbor, ki je tako že naslednji dan, v sredo, 20. novembra, sestavil zahvalo in jo poslal v objavo. Takole pravijo: "Svečanost, ki smo jo v ponedeljek in v torek obhajali, je bila nad vse pričakovanje sijajna. Velikanski uspeh je bil le mogoč, ker je toliko navdušenih močij sodelovalo za rodoljubni namen: Podpisani odbor samo svojo dolžnost izpolnjuje, če se najtopleje zahvaljuje vsem, ki so na kateri koli način pripomogli, da se je mnogovrstni slavnostni program izvršil tako točno in na občno priznanje ..." Nato se odborniki zahvaljujejo avtorjem vseh slavilnih spisov in glasbe ter meščanom, ki so nudili prenočišča za številne goste, ki so prišli iz drugih krajev.

Slovensko zmagoslavje
V času Bleiweisove slavnosti so imeli Nemci še večino v ljubljanskem mestnem odboru. Ta svečanost pa je pokazala drugačno vzdušje med prebivalstvom. Zato je Slovenec v soboto, 23. novembra, opozoril tudi na to narodnostno razsežnost preteklega praznovanja: "Zadovoljno se smemo narodnjaki nazaj ozirati na 19. dan novembra, ker ta dan smo zopet pokazali, da smo, da je naša stranka vkljub vsem nasprotnim umetnim volitvam močna, da ima krepke korenine v srcu naroda. Kako je nasprotna stranka vsled tega pobita in osupljena, se najbolj vidi iz tega, ker eden tukajšnjih nemških listov o svečanosti molči, kakor bi je ne bilo, eden pa jo je omenjal le z nekaterimi vrsticami. Med tem ko zabelježijo vsako malenkost, če si kak konj nogo spahne, ali če kje kak pes zacvili v mestu, hočejo prezirati to velikansko svečanost, ko je celo starodavno zidovje bele Ljubljane odmevalo od gromovitih "živio" klicev navdušenega ljudstva slovenskega."

Slovenec nato nadaljuje: "Pa kaj se brigamo za eno peščico zagrizencev, saj imamo velikansko večino naroda na svoji strani. Baklje, ki so svetile prižgane po Bleiweisivem ognju, naj bodo – upamo, da bodo – tisti ogenj, ki hoče z novo močjo razplamtiti narodno zavest v Ljubljani in v celi deželi. Ves narod slovenski je bil v duhu v Ljubljani navzoč pri tej svečanosti, kar je izrazil po tolikih deputacijah in telegramih."

Oče naroda naposled pride do besede
Še Bleiweisov odziv na njegovo počastitev. Tiste dni pred 135 leti kar ni mogel do sape. Poleg osebnih obiskov je bil deležen tudi številnih pisem in telegramov. Bilo jih je kar 342. Brzojavno so mu čestitali Slovenci (182), Hrvati (78), Čehi (53), Srbi (14), Lužiški Srbi (2), Rusi (2), Rusini (1), Slovaki (6), dobil pa je tudi nekaj nemških pohval (4) za svoje delo. Za častnega občana ga je razglasilo 150 slovenskih občin in 38 društev.

Na koncu se je sklenil zahvaliti za vse dobrote, ki jih je prejel od svojih slavilcev. Zato je 26. novembra zapisal: "O svojem 70. rojstnem dnevu doživel sem radosti, koje bi se nikdar ne bil nadejal. Prijatelji od blizu in iz daleka, iz slovanskhi in nemških pokrajin, združeni in posamni, zastopniki društev, zavodov, mest, sel itd. donesli so mi mnogobrojnih dokazov svoje ljubezni in naklonjenosti ustmeno in pismeno, in došlo mi je toliko častnih listin, pa tudi dragocenih umotvorov in krasnih tvorin iz ženskih rok, da ne vzmagam besedi, s kojimi bi izrazil občutke svojega globoko ginjenega srca. Sam dobro vem in se radujem temu, da vsa ta odlikovanja ne veljajo tolikanj meni, posamezniku, marveč dobri in vzvišeni stvari, koji služim doslej 35 let; a zaradi tega mi dolžnost srčne zahvale nikakor ni manjša. Tolikega veselja ves presunjen morem javno svojim prijateljem, vsem skupaj in vsakemu posebej, le s slabimi besedami objaviti svojo najtoplejšo zahvalo za tolika preljubezniva čestitanja z najiskrenejšo željo; naj Bog vsemogočni milostno izvrši nam vsa voščila, koja so tako toplo naglašana bila v nepozabljivih dneh 17. 18. 19. novembra t. l. od predragih mi prijateljev. V Ljubljani dne 26. novembra 1878. Dr. Jan. Bleiweis."

Nekoliko pozneje, leta 1882, je Ljubljana na občinskih volitvah dejansko prišla v slovenske roke in dobila tudi slovenskega župana. Petra Grasselija, ki je bil tudi eden izmed udeležencev in govornikov pri Bleiweisovi slavnosti. Žal pa oče naroda tega veselja ni dočakal. Prav v mrzlih novembrskih dneh, skoraj natanko tri leta po svoji sedemdesetletni slavnosti, ga je v grob položila bolezen, ki ga je morila pred prihodom vsake zime. Vnetje pljuč. Poslovil se je 29. novembra 1881 v starosti triinsedemdesetih let.