Priljubljenost znanega slovenskega pisatelja pa je pripomogla k temu, da se je dvorana začela polniti že dosti prej, kajti nihče izmed obiskovalcev ni želel tvegati, da bi ostal brez sedeža ali celo pred vrati. Točno ob napovedanem času je - potem, ko sta se namestila tudi dr. Josip Ferfolja, odgovorni predsednik zborovanja in pristojni vladni komisar - k mizi sredi odra stopil slavni govornik Ivan Cankar. Občinstvo ga je pozdravilo z dolgim, bučnim ploskanjem.
Ko se je to poleglo, je pisatelj, vidno zadovoljen s tolikšno pozornostjo, radostno povzdignil svoj glas:
"Prijatelji, Tržačani! Preden vam spregovorim o velikih in važnih stvareh, ki so v živi zvezi z življenjem našega slovenskega naroda in z življenjem nas vseh, vam sporočim, Tržačani, pozdrave iz Ljubljane! Nekoč je rekel ljubljanski župan doktor Ivan Tavčar lepo in resnično besedo: "Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča!" Brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihale! Brez Trsta, brez morja, bi bila svobodna, samostojna, demokratična Jugoslavija nemogoča, bi bila mrtva že ob rojstvu; pokopana za vekomaj. Kdor pride iz Ljubljane k vam, čuti, da pride domov, da stoji na domačih tleh, da govori s sebi enakimi, ki ga razumejo, ki sočustvujejo z njim in so z njim enih misli. Pozdravljeni!"
Spet je po dvorani završalo od navdušenja, Cankar pa je sedel za mizo in si pripravil liste, na katerih je imel od besede do besede natančno zapisano vse, kar je nameraval povedati svojim tržaškim prijateljem.
Cankarjevo tokratno predavanje (v Trstu je namreč prej govoril že šestkrat) je potekalo v času, ko je že skoraj štiri leta divjala svetovna vojna. Državni zbor na Dunaju je kmalu po začetkih sovražnosti prenehal delovati in se je znova sešel šele spomladi leta 1917. Slovenski, hrvaški in srbski poslanci, združeni v jugoslovanskem klubu, so tako 30. maja s posebno izjavo - deklaracijo -, ki jo je prebral dr. Anton Korošec, zahtevali, naj se vsa ozemlja avstro-ogrske monarhije, koder prebivajo imenovani narodi, združijo v samostojno državno telo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije. Po vseh slovenskih pokrajinah so nato v podporo tem prizadevanjem zbirali podpise. Do pomladi 1918 se jih je nabralo že 200.000.
Oktobra 1917 je medtem skupna avstrijsko-nemška armada prebila italijansko bojno črto ob reki Soči in sovražnika potisnila globoko v njegovo zaledje. Vse je torej kazalo, da bo vojne kmalu konec in da se tudi Slovencem obetajo lepši časi. Ivan Cankar je tudi med vojno prebival na ljubljanskem Rožniku. Zaradi nekaterih izjav v podporo Srbom je bil leta 1914 nekaj časa zaprt. Potem so ga celo potrdili k vojakom in je služil v Judenburgu. Po odpustu pa se je še naprej ukvarjal s književnim delom. Po raznih listih je objavljal krajše pripovedi, dokler ni leta 1917 pri Novi založbi izšla njegova knjiga Podobe iz sanj. Avgusta 1917 se je preselil v mesto, začeli pa so se kazati tudi že znaki njegovega telesnega pešanja.
10. marca 1918 mu je Ljudski oder, izobraževalna organizacija tržaških socialistov, poslal vabilo, naj bi tisto pomlad v Trstu prevzel javno predavanje na poljubno izbrano tematiko. Cankar na vabilo ni takoj odgovoril, zato so mu 16. marca poslali ponoven dopis. Tokrat so imeli več sreče in kar hitro so se dogovorili že za prihodnji mesec. Tako je Cankar v začetku aprila dobil potrditev svojega predloga: dr. Josip Ferfolja, predsednik Ljudskega odra mu je sporočil: "Določeno je torej, da predavaš tu v soboto 20 t. m. ob 8h zv. s temo Očiščenje in pomlajenje." Na rob dopisnice pa je pošiljatelj pripisal: "Pripravi se pošteno!"
Hkrati s sporočilom Ivanu Cankarju pa je Ferfolja o nameravani prireditvi obvestil tudi občinstvo. Tržaška Edinost je tako 5. aprila zapisala, da bo Ljudski oder začel javna predavanja: "Prvo tako predavanje se bo vršilo v soboto 20. aprila ob 8 zvečer. Predaval bo g. pisatelj Ivan Cankar o "očiščenju in pomlajenju." Tik pred dogodkom samim pa so v četrtek, 18. aprila, še enkrat spomnili na Cankarjev obisk: "V soboto pride med nas eden najboljših zastopnikov slovenskih muz, da nam govori o temi, ki ji je dal sugestijonalen naslov: Očiščenje in pomlajenje. Ivan Cankar je znan najširšemu občinstvu po svojih povestih, novelah in romanih v katerih je raztrosenih toli proroških biserov. Naravno je torej, da vlada za sobotno predavanje že danes veliko zanimanje."

Na sam dan prireditve pa je ljubljanski Naprej, dnevni list Jugoslovanske socialnodemokratične stranke prinesel obširnejši zapis o nameravanem Cankarjevem nastopu. Med drugim so zapisali: "Za to predavanje vlada že sedaj v Trstu veliko zanimanje. Pričakovati je, da se tržaški prijatelji in občudovalci našega največjega umetnika udeleže v polnem številu tega predavanja, kojega važnost nam pove že naslov predmeta. Ivanu Cankarju ne bo slovenski narod izkazal nikoli dovolj vso svojo hvaležnost, zakaj on nam ni le sijajni pisatelj in pesnik našega gorja in stremljenja: on nam je že v tej uri apostol in prorok naše velike moči, naše mogočne volje, vse naše lepše bodočnosti! Z Cankarjem smo spoznali veličino našega trpljenja, našega idealizma, sploh vsega našega v sanjah in koprnenju trpečega življenja ..."

Ivan Cankar se je v Trst podal že v petek, 19. aprila, s popoldanskim vlakom. Vožnja mu je prijala, posebej še, ker predavanja sploh še ni imel napisanega. Doma si je že pripravil osnutek in s svinčnikom popisal nekaj strani, ostalo pa je nameraval nadaljevati na vlaku. Pa tudi tam pisanja ni uspel končati. Prijatelj dr. Ferfolja, pri katerem je stanoval med svojim bivanjem v Trstu, je bil nad tem nemalo presenečen, saj mu je prav on sporočil, naj se dobro pripravi na ta večer. Zato je sledila kazen. Naslednje jutro so ga enostavno zaklenili v sobo. Ferfoljeva žena ga je oskrbela z njegovim priljubljenim rumom s čajem in s cigaretami. Potem pa so zadeve stekle: predavanje je bilo kmalu končano in Ivan je bil prost. O tem dogodku je tiste dni poročal svoji zaročenki Mileni Rohrmannovi: "Na kolodvoru me je čakalo več ljudi, nato me je vzel v oskrbo dr. Ferfolja. In v kakšno oskrbo! Drugo jutro me je zbudil, skril mi klobuk in suknjo, dokler ni bil koncept za predavanje do kraja dovršen! Malo sitno mi je bilo, zdaj pa sem mu hvaležen."
Po vseh teh peripetijah se je Ivan Cankar v soboto zvečer končno le lahko posvetil zbranemu poslušalstvu v dvorani Delavskega doma. Zbralo se je več kot petsto ljudi. Cankar jih je že v začetku nagovoril z mislijo, da ima trpljenje tedanjega časa, ki so mu bili priča zadnja leta vojne, tudi neko prednost, saj človeka prerodi in mu vlije novih moči. Ko bolnik prestane hudo bolezen in znova okreva, se počuti očiščenega in pomlajenega. On v sebi ne prepozna več starega človeka, kakršen je bil pred boleznijo. Obenem pa čuti, da ta preizkušnja ni bila nekoristna, temveč je bila potrebna, da je spoznal svoje pretekle zmote in se prerojen ter očiščen zazrl v lepšo prihodnost.
Cankar je nato govoril o velikih preizkušnjah, ki so jim bili podvrženi slovenski ljudje - po bojiščih je vsak dan kosila smrt, po domovih pa sta vladali lakota in beda. Številni so se začeli zavedati zablod preteklosti in z upanjem zrli v boljšo prihodnost. V tem se je zrcalilo njihovo očiščenje in pomlajenje.
Ob teh Cankarjevih besedah je v dvorani spet vzvalovalo navdušenje. Pisatelj je izkoristil odmor za požirek vode in nadaljeval predavanje. Zdaj se je lotil slovenskega političnega življenja, slovenskih strank. Takole je za začetek opredelil njihovo vlogo: "Kakor posamezni človek, je stranka živo bitje, ne mrtev kamen. Raste in razvija se z narodom, iz katerega se je bila porodila; življenje naroda je njeno življenje, trpljenje naroda njeno trpljenje, moč naroda – njena moč. Ako se tega ne zaveda, ali noče zavedati, se sama izlušči iz naroda, je tujka v domači hiši; in sodba ji je pisana!"

Na Slovenskem so tedaj delovale tri poglavitne stranke: "klerikalna", "liberalna" in socialistična. Vse tri so bile potrebne temeljite prenove in Cankar je zadovoljen ugotovil, da so se tega lotile z vso resnostjo. Slovenska ljudska stranka, stranka kmetov, malih obrtnikov in katoliško usmerjenih delavcev je bila priča razdoru že pred vojno. Ta pa se je potem še poglobil. Vendar se je večina članstva med vojno postavila na odločno demokratično stališče. Tudi narodno-napredna stranka, ki je vključevala svobodomiselno meščanstvo, uradnike, učitelje in druge izobražence se je pomladila in se preimenovala v Jugoslovansko demokratsko stranko.
Do očiščenja in pomlajenja pa je prišlo tudi v socialističnem taboru, ki mu je pripadal tudi Cankar sam. Ta Jugoslovanska socialnodemokratična stranka pa se je razcepila na dvoje struj: starine in mladine. Cankar je njeno delovanje ocenil najbolj kritično. Po njegovem mnenju je bila predolgo časa le bleda senca nemške socialne demokracije, ki je skrbela zgolj za strokovne in gospodarske organizacije, ki so delavcem omogočale boljši kruh. Pred leti pa so vanjo začeli vstopati tudi mladi izobraženci, ki so v stranki želeli uveljaviti širši družbeni pogled. Čutili so, da je stranka, potem ko sta ji tekmici "prevzeli" kmete in meščane, poklicana, da vodi slovensko delavstvo v - po Cankarjevo - boj za narodno rešitev in vstajenje. Ti "mladini" so marca 1918 v Trstu prevzeli Ljudski oder in od njih je pravzaprav prišlo vabilo, naj Cankar predava v njihovem Delavskem domu. Vsaka izmed treh političnih strank se je torej resno zavzemala za lastno očiščenje in pomlajenje. Za očiščenje in pomlajenje celotnega slovenskega prostora pa je bil potreben njihov enoten nastop. Ivan Cankar je tudi v tem pogledu nakazal najpravičnejšo rešitev: "Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. - Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel ali njegovega svetovnega naziranja."
"Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: "Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?! - Zdaj pa je vrsta ena, je prapor en sam!"

Enovita vrsta pod skupnim praporom - to je bilo za Cankarja glavno vodilo v tistih časih. Njegova uresničitev naj bi pripomogla k temu, da bi se slovenski narod iz "ponižanja, iz hlapčevstva, iz sramote in bede vzdignil v novo svetlo življenje, očiščen in pomlajen, vreden član v družini narodov, očiščenih in pomlajenih ...".
Pol leta pozneje se je slovenski narod rešil žezla avstro-ogrske monarhije. Vse politične stranke so, upoštevajoč Cankarjev nasvet (ena vrsta - en prapor), dosegle prvo slovensko narodno osvoboditev. Sedemdeset let pozneje je v plebiscitno-osamosvojitvenem procesu pomladno prebujenje slovenskega prebivalstva in političnega prostora pripomoglo k temu, da je Slovenija postala samostojna država. In ker gre v tretje rado, kot nas prepričuje slovenski pregovor, bo morda tudi rešitev zdajšnje gospodarsko-politične krize odvisna od tega, koliko bo prebivalstvo, predvsem pa gospe in gospodje na odgovornih položajih, pripravljeno upoštevati besede, misli in nasvete dobrega starega Ivana Cankarja.
Andrej Mrak