Danes severnonemško Lübeck ne sodi med kljuna gospodarska ali kulturna središča Nemčije, nekoč je bilo drugače. Mesto, katerega zgodovinsko jedro je Unesco leta 1987 uvrstil na svoj seznam svetovne kulturne dediščine, se je kmalu po ustanovitvi leta 1143 razcvetelo. Do sredine 16. stoletja je bilo med najbogatejšimi severnomorskimi pristanišči in iz tega obdobja – natančneje, iz 15. in 16. stoletja izvira tudi najpomembnejša mestna arhitektura, izkaz mojstrskega renesančnega severnoevropskega stavbarstva.

Zgodovinsko jedro Lübecka je popolnoma obdano z vodo in do danes se je ohranilo nekaj primerkov tako imenovane opečnate gotike (Backsteingotik), ki jo sicer tako kot celotno gotiko označujejo sloke in prišpičene oblike, vendar pa je ta gotika obenem bolj izčiščena, bolj "osvobojena" naličja. Tukaj ni čudovitih "kamnitih čipk" in izrezljanih okraskov, tako značilnih za visoko gotiko preostale Nemčije, Francije, Španije in drugih evropskih dežel.

Mesto sedmerih stolpov
Dominant mestne silhuete je sedem. To je znamenitih sedmero stolpov, ki nad mestom gospodujejo vse od srednjega veka in zaradi katerih Lübeck nekateri imenujejo tudi mesto sedmih stolpov. Ti se vzpenjajo nad petimi cerkvami. Najpomembnejša je Marijina cerkev, cerkev meščanstva in mestnega sveta, ki je še danes tretja največja nemška cerkev. Stavbo, ki je (seveda) odličen primer opečnate gotike, odlikuje kar 40 metrov visoka cerkvena ladja, katere veličastje stopnjujejo čudovite freske.

Arhitekturno zmedena mestna hiša
Naslednja arhitekturna znamenitost Lübecka je mestna hiša. Slogovno jo je nemogoče opredeliti, saj je bila večkrat dograjena in preurejena; v njenem obličju in v njeni notranjosti je zato najti posebnosti gotike, renesanse in vseh slogov, ki so se zvrstili do modernizma v 50. letih. Tudi ta je zastopan.

Mogočna mestna vrata z debelušnima stolpoma
Mestna vrata so bila včasih arhitekturni element, ki ga je imelo vsako mesto. Po odpravi fevdalizma, ko si "tamkajšnji fevdalci" niso več mogli privoščiti pobirati "vstopnine za obisk mesta" in ko je bila vzpostavljena svoboda gibanja, so v evropskih mestih podrli večino mestnih vrat. Predvsem v obdobju bliskovite rasti mest v po industrijski revoluciji, ko je nastopila "invazija" delovne sile na mesta. Lübecku je uspelo do danes ohraniti dva izjemna primerka tega "arhitekturnega relikta". Posebej čudovita so vrata Holstentor, mogočen kompleks z dvema debelušnima stolpoma.

Hanzeatska zveza ali 500 let pred Evropsko unijo
Ker sta na seznamu svetovne kulturne dediščine še dve nemški hanzeatski mesti – Bremen in Wismar, velja nekaj besed nameniti še sami politično-gospodarski zvezi z imenom Hansa. Hansa dobesedno – v jeziku visoke stare nemščine – pomeni odred ali preprosto skupino – je bila prvotno zveza severnonemških trgovcev. V drugi polovici 14. stoletja pa se je ta zveza preoblikovala v zvezo mest, katere prvo poslanstvo je bilo zagotavljanje čim boljših razmer za gospodarskih razcvet vanjo vključenih mest. Hansa je postala carinska unija, svojim trgovcem je pomagala, kadar so se v tujini zapletli v težave, vsa mesta skupaj pa so se bojevala tudi proti tuji konkurenci. Na vrhuncu Hanse je zvezi pripadalo okoli 200 mest na obsežnem ozemlju, od finske obale pa vse do Flamske. Nikakor ne moremo pretiravati, če trdimo, da so znotraj Hanse do veljave že prihajale tiste vrednote sodelovanja, ki so nekaj stoletij pozneje privedle do oblikovanja Evropske unije.

Polona Balantič