Oscar Fingal O'Flahertie Wills Wilde - možak, tako velikopotezen, kot je bilo njegovo ime, je danes za marsikoga morda le priročen vir ciničnih dovtipov, v viktorijanski Angliji pa je njegova larpurlartistična drža pomenila upor ozkogledosti in zadrtosti višjega družbenega sloja. Toda, kdo je pravi Oscar Wilde? Je to “zgolj” duhoviti irski mojster samohvale ali politični prevratnež, ki je svoj dekadenčni esteticizem skušal udejaniti ne le v literaturi, ampak tudi v vsakdanjem življenju?

“Imeti rad samega sebe je začetek ljubezni za vse življenje”
Oscar se se je leta 1854 v Dublinu rodil Siru Williamu Wildu, ki je bil znan kot dober, čeprav malce grabežljiv kirurg (še bolj pa kot ženskar), in Lady Jane, intelektualki iz visokih krogov. Pisala je poezijo pod načičkanim psevdonimom Speranza. Z materjo sta si bila zelo blizu, a je bil njun odnos tudi nekakšno kompleksno nihanje med zamero in golim oboževanjem. Tako na dublinski univerzi Trinity kot pozneje na Oxfordu je imel bleščeča spričevala, kar je v kombinaciji z njegovim vpadljivim slogom oblačenja iz Wilda naredilo os londonske družabne scene ob koncu 19. stoletja. “Zvezda” je bil tako že dolgo pred izdajo “zloglasnega” romana Slika Doriana Graya in takrat precej bolj priljubljene drame Pahljača Lady Windermere (1892), ki je pravzaprav ponujala isti črn pogled na človeško naravo kot roman, le v bolj lahkotni preobleki.

“Uprem se lahko vsemu razen skušnjavi”
Večina literarnih zgodovinarjev se strinja, da je bila Wildova poezija do prvega odkritja lastne homoseksualnosti drugorazredna, plitka in neizvirna. Krivda, ki jo je čutil zaradi svoje spolne usmerjenosti ter ravnanja z ženo Constance in z njunima dvema sinovoma, mu je pomagala izpiliti čut za teme zla, nasilja in trpljenja. Da ga zakon ne bo “pozdravil”, je ugotovil že leto dni po poroki, ko se je zapletel s sedemnajstletnim Robertom Baldwinom Rossom, čemur je sledila cela vrsta bežnih srečanj z mladeniči iz delavskega razreda, pogosto tudi z moškimi prostitutkami (ne pozabimo, da je bila homoseksualnost v Angliji takrat kazniv zločin). V njegovem ljubezenskem življenju je bilo prelomno leto 1891, ko je spoznal Lorda Alfreda Douglasa, s katerim ga je vezalo predvsem, ne pa izključno globoko prijateljstvo. Po Wildovi ločitvi sta brez pretiranega skrivanja tudi živela skupaj, kar je bilo vzrok za omembe Wildovega škandaloznega obnašanja v časopisih.

“Človek ne more biti nikoli dovolj previden pri izbiri sovražnikov”
Oče Lorda Douglasa, ogorčen nad obnašanjem svojega sina, je Wilda v javnosti večkrat obkladal z žaljivkami, zaradi česar je ta (na Alfredovo prigovarjanje) proti njemu sprožil tožbo zaradi obrekovanja. A izbral si je premočnega sovražnika: tožbo je izgubil, na glavo pa si je nakopal drugo, resnejšo - zaradi homoseksualnosti. Na prvem sojenju, kjer so na dan privlekli vse umetnikovo umazano perilo in okostnjake iz omare, se porota ni mogla odločiti, na drugem pa so ga spoznali za krivega in ga obsodili na dve leti v ječi v Readingu. Medtem ko se je ubijal z napornim fizičnim delom, so v Londonu objavili njegov bankrot; hiša in vse v njej je bilo prodano za izplačilo dolžnikov. Wildov ugled jo je v tej aferi skupil še bolj kot njegovo zdravje: Prijatelji so ga zapustili, založniki pa se niso njegovih del hoteli niti dotakniti. Postal je izobčenec iz kroga, ki ga je prej vodil; leta 1900, dve leti po prihodu na prostost, je umrl v zanikrni pariški hotelski sobi.

“Prva dolžnost v življenju je privzeti pozo”
Predsodki o Wildu so presenetljivo trdoživi: kritiki so še globoko v 20. stoletju trdili, da vse njegovo življenje in delo nista bila drugega kot izpiljena poza. Leta 1962 je denimo Malcom Muggeridge zapisal, da bi Wilde, če “iz njega ne bi naredili gejevskega mučenika, zavzel precej nepomembno mesto v literarni zgodovini.” Feministke (in še kdo drug) se rade spotaknejo ob njegovo pogosto mizogino držo. “Ljubezen do ženske je intelektualno sterilna, saj je ženska sposobna zgolj sprejemati. Vzamejo vse in ničesar ne dajo,” je na primer zapisal v Sliki Doriana Graya.

“Grozno, kako ljudje danes o človeku za njegovim hrbtom širijo govorice, ki so popolnoma resnične”
Celo Wildov vnuk Merlin Holland (Constance je po razpadu zakona nazaj vzela svoj dekliški priimek) se strinja, da njegov dedek ni bil le literarni velikan, ampak tudi “obsojenec, bankrotiranec in predrznež … pa tudi karizmatična osebnost, ki se ni bala postaviti v zaščito svoje prepričanje.” Čeprav je živel v 19. stoletju, je Wilde v svojem bistvu moderna figura; zapeta viktorijanska družba ga ni prenesla drugače kot v vlogi dvornega komedijanta. Še zdaj redno prihajajo na spored filmske ekranizacije njegovega življenja in uprizoritve njegovih predstav (kot si lahko ogledate na posnetku na desni, so si ga “sposodili” celo Monty Pythonovci).

Jasno je, s katerim izmed neštetih Wildovih citatov je treba končati: “Samo eno je hujše od tega, da govorijo o tebi - to, da o tebi ne govorijo.”

Ana Jurc