Joana Mirója, ki se je rodil leta 1893 v Barceloni, je risanje pritegnilo že v otroških letih. Pri sedmih letih je obiskoval neobvezne tečaje risanja, pri 12. letih pa je slikal naravo v pokrajini Taragone in Palme de Mallorce. Ob študiju trgovske šole je pozneje obiskoval akademijo Lonja, kjer je deset let pred njim svoje znanje izpopolnjeval tudi Picasso.

Starši so ga kljub nasprotovanju prisilili, da se je zaposlil kot računovodja v tovarni Dalmau Olivers v Barceloni in nedolgo zatem je doživel živčni zlom. K njegovemu okrevanju je pripomoglo okolje novega družinskega posestva v Montroigu, ki je postal umetnikov najljubši kraj. Posestvo, ki je bilo simbolnega pomena za njegovo umetnost, je Miró vedno znova obiskoval skoraj do zadnjih dni. Življenje je namreč prebil med Španijo in Parizom. Vse dokler njegovega življenja nista na glavo obrnili španska državljanska vojna, nato pa še druga svetovna vojna, je v 20. in 30. letih zimo preživljal v Parizu, poletne mesece pa v Španiji. Natančneje gre za Katalonijo, včasih tudi Mallorco, zlasti pa se je rad ustavil v domači Barceloni in na očetovi kmetiji v Montroigu.

Od nadrobnosti do abstraktnih fantazij
Kako močna vez ga je vezala na ta kraj, pove zabavna anekdota, kako si je s posestva prinesel celo travo. Le tako je lahko dokončal slikanje slavnega dela Kmetija, s katerim se je začel ukvarjati leta 1921, ga dokončal naslednje leto v Parizu, nato pa ga je leta 1925 odkupil Ernest Hemingway. V tem zgodnjem, še predpariškem obdobju zaznamujejo slikarjeva dela poudarjanje množice podrobnosti, po tleh raztreseno orodje, rastlinje, živali in razpoke na stenah, ki jih umetnik oživlja s strastjo priganjajočega spomina. A že takrat so detajli kazali težnjo po stilizaciji, kar je pozneje umetnik le še stopnjeval. Prav Kmetijo je razstavil na prvi nadrealistični razstavi leta 1925, čeprav je med tem že ublažil svoj slog.

K nadrealizmu ga je v Parizu pritegnila predvsem poezija. Potem ko je leta 1923 začel slikati Zorano zemljo, s katero se je spoprijel s precej bolj fantastičnim načinom, se je naslednje leto približal skupini Bretonovih nadrealistov, vendar ne kot aktiven član ali pobudnik. Strinjal se je z njegovo duhovno pobudo in prispeval tudi nekaj pomembnih del, zato ne preseneča, da je celo Andre Breton priznal, da je pomenil "hrupen vstop Mirója v letu 1924 pomemben datum v razvoju surrealistične umetnosti". Po drugi strani pa je bil to tudi pomenljiv trenutek v Mirójevi umetnosti, ki je po Bretonovih besedah "skokoma premostil še zadnje pregrade, ki bi mogle zavreti njegov čisto spontan izraz".

Uresničitev "čistega psihičnega avtomatizma"
Čeprav je na Mirójev slog le delno vplival nadrealizem, je prav v njegovih deli Bretonov "čisti psihični avtomatizem" doživel enega najbolj čistih uresničitev. Miró je svoja platna uporabil kot veliko ali majhno ploskev za izražanje umetniških izjav. Prebiranje teh je ob prvem srečanju z Mirójevim delom mogoče nekoliko težje, a bližje, ko se spoznamo z njegovimi slikami, bolj jasna postajajo vsakdanja, povsem človeška vprašanja, s katerimi se umetnik ukvarja. Čeprav njegova dela delujejo spontana, se umetnik ni povsem predajal avtomatizmu, ampak je svobodno spregovoril skozi povsem zavestno načrtovane podobe. Njegove abstraktne oblike so simbol določene plati njegovega izkustva in le redko ne vsebujejo namigov ali razsežnosti bivanja.

Prepletanje organskega in anorganskega, naivnega in demoničnega
Množica detajlov iz zgodnjih del je počasi začela dobivati abstraktnejše forme. Drevesno deblo se je tako spremenilo v stožec, mogočno polje v vzvalovani ornament, a v nasprotju s kubisti vsebuje ta redukcija posebno mešanico fantastičnega pridiha. Na platnih so kontrastno razvrščene organske in anorganske forme. Z leti postajajo prav organski elementi tisti, ki začnejo nadvladovati Mirójevo domišljijo. Slikovna polja prekrivajo človeške, živalske in rastlinske konfiguracije, sonce, luna in zvezde, vse dokler ne postane množica elementov povsem nepregledna. A ko naše oko pozorno sledi od enega elementa do drugega, razberemo celotno lestvico izrazov, od brezskrbnega otroškega veselja do nečesa izrazito demoničnega.

"Zame mora biti slika podobna iskricam. Bleščati se mora kot lepota ženske ali pesmi. Žareti mora in biti takšna kot tisti kamni, s katerimi so pirenejski pastirji prižigali svoje pipe," je nekoč svoje delo opisal katalonski umetnik.

Veliko število del Joana Mirója, ki je umrl 25. decembra leta 1983 na svojem domu v Palmi de Mallorci, hranijo v washingtonski Narodni galeriji in Fundació Joan Miró v Montjuïcu. Prav na bližnjem pokopališču je tudi Mirójevo poslednje počivališče.

Maja Kač