S tem pa je na Slovenskem vedno križ. Skopim podatkom o avtorjih, ki jih vsebujejo nalepke na samih nosilcih zvoka in slike, ter dodatnim pojasnilom na ovitkih gramofonskih plošč, kaset ali zgoščenk, včasih sicer uspe potešiti našo radovednost, še največkrat pa se zgodi, da nas pri kaki starejši skladbi odpravijo kar s podatkom, da gre za narodno ali ljudsko blago. Nekateri slikovni posnetki na svetovnem spletu pa avtorjev sploh ne navajajo, tako da človek dobi vtis, kot da je objavljena skladba delo izvajalca samega.

Tako je tudi v primeru Gerbičevega »Pastirčka«, ki se začenja – včasih pa tudi naslavlja - z verzom Kaj pa ti vriskaš ali Kaj pa ti piskaš … Spomnili smo se ga, ker je ravno v preteklem tednu pred sto dvema letoma doživel svojo krstno predstavitev.

Vzgled naših severnih sosedov
Dunajski filharmoniki vsako leto na novoletni dan dopoldne pripravijo koncert glasbe očeta Johanna Straussa, njegovih sinov in njihovih sodobnikov. To se dogaja že od leta 1939 in letošnji nastop je bil že triinsedemdeseti po vrsti. Ob neposrednem prenosu ga je menda spremljalo poslušalstvo in gledalstvo devetdesetih televizijskih in tristotih radijskih postaj.

Posebnost tovrstnih koncertov je vsekakor v tem , da je vsaka točka sporeda pospremljena vsaj z osnovnimi podatki o nastanku, namenu ali vsebini zaigrane skladbe. Občinstvo pred sprejemniki lahko tako, mimogrede - ko traja še aplavz, ki ga je deležen kak pravkar odigrani valček ali polka - izve vrsto zanimivosti o naslednji točki. Napovedovalec nas, denimo, seznani , da je bil valček »Na lepi modri Donavi« napisan leta 1866, prvič pa izvajan 15. februarja 1867 na koncertu dunajskega moškega pevskega društva, da je bil potem temeljito predelan, da se je izvajala tudi različica z besedilom, da je velik uspeh doživel tudi v Ameriki in podobno.

Pri nas pa je seveda drugače. Srečujemo se s težavo, ko morajo nekateri izvajalci zaradi pomanjkanja lastne ustvarjalnosti v svoj spored uvrščati tudi skladbe drugih avtorjev. Vse lepo in prav, če bi bili pri tem tudi pošteni ali vsaj dosledni. Če je avtorstvo splošno znano, potem ni težav. Za skladbe starejšega datuma pa se je razpasla grda razvada – da kadar se komu ne ljubi preverjati, kdo je avtor besedila in glasbe pri točki, ki jo prejel v svoj spored in si od njenega izvajanja obeta lepe denarce, skladbo enostavno razglasi za ljudsko ali narodno.

In pri tem tudi Gerbičeva najuspešnejša skladba ni izjema.

Dunajski vzgled - tudi pred stotimi leti
Leta 1910 slovenski časopisi z izjemo nekateri leposlovnih mesečnikov še niso objavljali slikovnega gradiva. Prav zato se je v tem pogledu kot sila dobrodošel izkazal dunajski tednik »Das Interessante Blatt«, ki je občasno objavil tudi kako fotografijo iz krajev južnega dela monarhije. Jeseni leta 1910 se je tako spomnil pomembnega slovenskega skladatelja Frana Gerbiča ( priimek pišemo s trdim »č«, kot so ga zapisovali tudi še za časa njegovega življenja, čeprav se je sam podpisoval kot Gerbić). V svoji 39. številki je v četrtek, 29. septembra, opozoril na njegov izjemni jubilej – čez nekaj dni naj bi mož dočakal starost sedemdesetih let.

Fran Gerbič, kulturni pustolovec
Fran Gerbič, o katerem je tekla beseda v nemškem časopisu, je bil rojen 5. oktobra 1840 v Cerknici na Notranjskem. Oče Jože se je ukvarjal s kmetijo, z mesarijo in živinozdravništvom, mati Marjeta z dekliškim priimkom Obreza pa mu je pomagala pri upravi manjšega posestva. V družini je bilo rojenih več otrok, a so nekateri pomrli že v rosni mladosti. Mali France je do leta 1851 prebival doma in obiskoval ljudsko šolo. Potem so ga poslali v Ljubljano, kjer je dokončal še dva razreda normalke, mestne ljudske šole, in potem še tri letnike tamkajšnje realke. Ker ta tedaj ni imela četrtega letnika, se je leta 1856 vpisal na učiteljsko pripravnico. Tu se je seznanil s Kamilom Maškom, skladateljem in učiteljem glasbe, pri katerem je dobil nekaj dodatnega znanja iz petja, harmonije ter igranja na klavir in orgle. Že pri sedemnajstih letih je 14. oktobra 1857 dobil mesto podučitelja v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Kmalu je dosegel stalno namestitev in pozneje še nadučiteljski položaj. Še dalje pa se je ukvarjal tudi z glasbo. Bil je cerkveni organist, kot dvajsetletnik pa je začel tudi skladati. Tako je že leta 1861 v samozaložbi izšla njegova prva zbirka skladb »Glasi slovenski«. Namenjena je bila pevcem ob spremljavi klavirja ali pa moškim pevskim zborom in kvartetom. Kritika je skladbe »prav simpatično pozdravila«, se je spomnil leta 1910 ob svojem jubileju in dodal: "Pesmi so peli povsod, kjer je bil kak moški zbor, posebno pri veseličnih prireditvah v čitalnicah. Napravile so tedaj na poslušalce vedno prijeten vtis, saj tedaj sploh ni bilo mnogo na izbor …"

Gerbič - ki se je tedaj podpisoval še kot France Gerbec - je sodeloval tudi pri ustanovitvi trnovske narodne čitalnice, potem pa se jeseni 1864 odločil za študij glasbe v Pragi. Tam je do konca leta 1867 obiskoval konservatorij in se izpopolnjeval v petju – kot glavnemu predmetu -, klavirju, kompoziciji (harmonija, kontrapunkt, oblikoslovje, inštrumentacija) in še čem. V tem času je eno leto (1866) izdajal tudi »Liro Sionsko«, lasten mesečnik za cerkveno glasbo.

Redne zaposlitve
Po učiteljski, skladateljski, študijski in uredniški poti se je mladi Gerbec, ki je vmes izdal še nekaj cerkvenih pesmi, odločil za poklic junaškega tenorista v praški operi. Še prej pa je malo gostoval po domovini. Junija 1869 ga je hrvaški književnik in upravnik gledališča August Šenoa zvabil v Zagreb, kjer je pomagal postaviti na nogo tamkajšnjo Narodno opero. Leta 1876 se je poročil s češko operno pevko Emilijo (Milko) Daneševo, ki je tudi delovala v zagrebškem gledališču. Po devetih letih pa je zapustil Zagreb in dve leti bival doma v rodni Cerknici, saj je leta 1878 zbolel za hudo pljučnico. Nato pa je jeseni 1880 ponovno sprejel službo junaškega tenorista - tokrat v Ulmu na Wirttemberškem. A tudi tu ni vztrajal dolgo. Že jeseni 1881 ga najdemo med Poljaki - v galicijskem mestu Lvov. Nesrečni dogodek - ko mu je tik pred neko predstavo umrl enoletni sinček Viktor - ga je močno potrl in odločil se je, da se odpove karieri opernega pevca. Sprejel je ponujeno mesto profesorja na Lvovskem konservatoriju. Pri poučevanju pa je spet vztrajal le štiri leta, potem pa se odločil za novo pustolovščino.

Klic domovine
Ko je Gerbič poučeval v Lvovu, so v Ljubljani delovala tri domoljubna društva- Narodna čitalnica, Glasbena matica in Dramatično društvo. Vsem trem je bilo skupno to, da so sicer imela zavzeto članstvo, ne pa tudi primernega umetniškega vodstva. Zato se je odbornik Fran Drenik spomnil na Frana Gerbiča, ki bi bil po njegovem prepričanju primeren za tako odgovorno vlogo. Težava pa je bila v denarnih sredstvih. Vsa društva skupaj so lahko ponudila le plačo za 1300 goldinarjev letno - Glasbena matica 800, Čitalnica 300, Dramatično društvo pa 200 goldinarjev. Gerbič pa je v Lvovu zaslužil trikrat toliko. Vendar se je zgodil čudež. Zmagal je Gerbičev domovinski čut. In odločil se je da se odzove vabilu. Ko je predstojništvo konservatorija izvedelo za njegov namen, so mu bili pripravljeni povišati plačo za natanko isto vsoto, kot so jo ponujali prijatelji iz Ljubljane. Ohranil bi torej dotedanje prejemke in dobil še ta obljubljeni ljubljanski »dodatek«. Gerbič pa jim je odgovoril, da "čuti v sebi neko dolžnost in željo, da po svoji skromni moči kaj stori za razvitek glasbene umetnosti v svoji domovini".

Vrnitev v Ljubljano
Fran Gerbič je tako leta 1886 v Ljubljani prevzel vse tri napovedane službe, pri čemer je izdatno uporabil izkušnje, pridobljene v tujini. Njegova skupna tedenska obremenitev v vseh treh društvih je znašala 36 ur. Pri Glasbeni matici je postal vodja njene glasbene šole, kjer je poučeval petje, klavir, harmonijo in vodil njen občasen pevski zbor. Moško zasedbo je prevzel tudi v Narodni čitalnici. Največ pa je storil v Dramatičnem društvu, kjer si je prizadeval za vpeljavo opernih predstav. Prvo opero »Mesečnico« je naštudiral že za konec januarja 1887. Ko bi jo morali uprizoriti v drugo, pa je ravno večer pred tem (16. februarja) pogorelo ljubljansko gledališče. Tako se je moral truditi dalje v povsem nemogočih delovnih razmerah. K sreči pa je Ljubljana pet let pozneje dočakala novo gledališko stavbo, kjer se je Gerbič že četrti dan po slavnostnem odprtju izkazal z uprizoritvijo opere »V vodnjaku«. Pri opernih predstavah je sodeloval do sezone 1895/96. Petje v Narodni čitalnici je vodil tja do leta 1890. Ostal pa je zvest Glasbeni matici, kjer je leta 1910 dosegel že skoraj četrt stoletni jubilej poučevanja na tem zavodu.

Dodatne naloge
Poleg svoje redne službe pri imenovanih treh domoljubnih društvih pa je Gerbič posegal tudi na druga kulturna in umetniška področja. Še vedno se je ukvarjal s skladanjem in izdajanjem svojih glasbenih del. Za nekaj let je prevzel vodstvo pevskega društva Ljubljana. Od leta 1899 dalje je redno orglal v mestni cerkvi sv. Jakoba. Julija tega leta je pričel izdajati list »Glasbena Zora«, ki mu je v letu 1900 dodal še književno prilogo. Ker pa se je zaradi denarnih težav in pomanjkanja zanimanja moral decembra 1900 odločiti za prenehanje izhajanja, se je pozneje izkazal kot dober sodelavec dvomesečnika Novi akordi, ki je Zori sledil že 1. julija 1901. Njegovo zasebno življenje (imel je dva otroka, hčer Jarmilo in sina Hugona) in kulturno delovanje je bilo tako zapolnjeno do skrajnih možnosti.

Dunajčani prehitijo Gerbičeve ljubljanske znance
Fran Gerbič je bil rojen 5. oktobra 1840. V začetku šolskega in društvenega leta 1910/1911 bi torej moral praznovati svojo sedemdesetletnico. Tega pomembnega jubileja so se spomnili odborniki pevskega zbora »Glasbene matice«, ko so se po prijetno preživetih počitnicah 13. septembra 1910 prvič sestali v prostorih ljubljanske gostilne Novi svet. Sklenili so, da je staremu šolskemu ravnatelju treba dati posebno priznanje za vso skrb, ki jo je pokazal pri vodenju društva. Njihov sklep je 24. septembra uradno potrdil še sestanek glavnega odbora, potem pa so vsi čakali na napovedani datum v začetku oktobra, ko naj bi Gerbič praznoval svojo sedemdesetletnico.

Že v tednu pred tem pa je v četrtek, 29. septembra, nemško pisani dunajski tednik Das Interessante Blatt na svoji 18. strani v zaglavju Theater und kunst objavil krajši zapis o Gerbičevem jubileju in objavil tudi njegovo sliko. Nepodpisani avtor pod naslovom Jubiläum eines südslawischen komponisten (Jubilej južnoslovanskega skladatelja) opisuje življenjsko in delovno pot tega slovenskega umetnika.

Konec tedna pa so se ga spomnili tudi v domovini. Tokrat se je izkazal katoliški dnevnik »Slovenec«, ki je o njem pisal dva dni za Dunajčani, v soboto, 1. oktobra, v podlistku na naslovni strani. Poleg opisa Gerbičevih zaslug je napovedal tudi poseben koncert v njegovo čast, ki ga je za november pripravljalo Slovensko glasbeno društvo Ljubljana.

Tri dni zatem, na dan pred Gerbičevim rojstnim dnevom, sta Slovencu sledila še Slovenski narod in Laibacher Zeitung, dan pozneje pa tržaški dnevnik Edinost. Pozneje sta o tem jubileju pisala še češki Dalibor in hrvaški Pjevački Vestnik.

Častno članstvo in podoknica
V torek, 4. oktobra 1910, se je ob osmih zvečer v prostorih Glasbene matice zbral njen odbor z nekaterimi člani (59 oseb) ter poročevalca dnevnikov Slovenski narod in Laibacher Zeitung. Dnevni red je bil kratek in je imel imel eno samo točko: razglasitev Frana Gerbiča za častnega člana Glasbene matice. Po nagovoru društvenega predsednika dr. Vladimirja Ravniharja, ki je poudaril vse zasluge slavljenca za Glasbeno matico in slovensko kulturo nasploh, so prisotni brez oklevanja sprejeli predvideni sklep, potem pa se skupaj s člani moškega pevskega zbora, ki ga je vodil Matej Hubad, podali na Turjaški trg ob Ljubljanici, kjer je domoval ravnatelj Gerbič. Tam so pevci zapeli tri njegove najnovejše skladbe: Slanca, Vinska in Lahko noč. Slavljenec se je nato ginjen pridružil svojim prijateljem, ki so mu sporočili odločitev o njegovi počastitvi ...

Pozornost tudi z druge strani
Leta 1910 je v Ljubljani delovala vrsta pevskih društev in zasedb. Med njimi sta prednjačila pevski zbor Glasbene matice in pevski zbor Slovenskega glasbenega društva Ljubljana. Obe zasedbi sta bili ujetnici razburkanega ljubljanskega političnega življenja in tako je prvo pripadalo "liberalnemu", drugo pa "klerikalnemu" taboru. Fran Gerbič pa, kot idealen umetnik, med njima ni delal razlike. Kot vodja glasbene šole pri Glasbeni matici je seveda sodeloval tudi z njenim pevskim zborom, kateremu je izročil tudi svoje najnovejše note in prav tri skladbe od njih so mu zapeli ob podoknici. Pri Ljubljani, ki je tudi imela svojo glasbeno šolo, pa je poučevala njegova hči Jarmila, zato je s svojimi novostimi seznanil tudi pevce tega društva.

Tako sta obe vodilni zasedbi kar nekako tekmovali, katera od njiju bo bolje počastila slovenskega zaslužnega skladatelja.

Pevci Ljubljane novembra1910 še niso uresničili napovedi, ki jo je oktobra objavil dnevnik Slovenec, ampak so koncert prestavili na začetek novega leta 1911. Moški pevski zbor Glasbene matice pa je eno od novih Gerbičevih skladb (Slanca) predstavil na koncertu Zveze slovenskih pevskih društev, ki je 4. decembra potekal v ljubljanskem Narodnem domu. Ob tej priložnosti je bil tudi občni zbor tega združenja in tudi na tem sestanku so Gerbiča razglasili za svojega častnega člana. Na koncertu pa je dr. Pavel Kozina poleg Matičine »Slance« zapel tudi štiri njegove samospeve. Glavna počastitev pa je potekala dober mesec pozneje.

Večer v Gerbičevo čast
Gerbičev pevski učenec dr. Pavel Kozina je nekoč zapisal, da Gerbič vse življenje ni mogel preboleti, da se ga je njegova Glasbena matica spomnila le s častnim imenovanjem in skromno podoknico. Zato pa se je prav gotovo potolažil ob tem , da ga je izdatno počastilo Slovensko glasbeno društvo Ljubljana. To je pripravilo res veličastno prireditev .

Gerbičev večer
Koncert v proslavo skladatelja Frana Gerbiča je z izjemo dveh skladb obsegal le njegova dela. Občinstvo v veliki dvorani hotela Union je v nedeljo, 8. januarja 1911, ob pol peti uri popoldne lahko spoznalo veličino njegove glasbe. Prisluhnili so trem pevcem, solistu in dvema solistkama, pianistu, pevskim zborom Ljubljane, pod vodstvom Antona Svetka in orkestru Slovenske filharmonije, ki mu je dirigiral Edvard Czajanek. Spored je bil raznolik in je predstavil vse mogoče posvetne in cerkvene glasbene zasedbe, za katere je Gerbič pisal - samospeve s klavirjem, moške, mešane in ženske zbore s spremljavo ali brez nje in večja dela za orkester. Umetniški vodja je tako predstavil Gerbičev okvirni skladateljski razvoj.

Premrlova ocena Gerbičevih moških zborov
Stanko Premrl, ki je napisal kritiko za Nove akorde, uvodoma pravi: "Take prireditve, pri katerih se izvajajo zvečine le skladbe enega in istega mojstra, se zde nekaterim nekoliko enolične, kar je kolikortoliko tudi res; a po drugi strani so pa vendarle zelo poučne in zanimive. Tako je bil tudi ta koncert vrlo zanimiv in nam je nudil priliko, opazovati in študirati Gerbića bodisi kot posvetnega, bodisi kot cerkvenega skladatelja."

V nadaljevanju pa se Premrl loti tudi ocene posameznih točk sporeda. Tako omenja tudi krstno predstavitev Gerbičevih novitet, med katerimi je bil tudi njegov Pastirček: »Moški zbori: »Deklica mila«, »Slavček, daj mi svoje petje!«, »Vabilo«, »Pastirček«,in »Vinska« so se – mislim - izvajali na koncertu Ljubljane prvič. Glasbena matica jih bo izdala letos v večji zbirki Gerbićevih moških zborov, da jih bodo dobili Matični udje, med drugim tudi kot društveno darilo. Proizvajani moški zbori so prav prikupljive narave, zloženi v lahkem, naši narodni pesmi bližajočem se tonu, in jih zlasti prve štiri odlikuje ona miloba in iskrenost, ki je ravno našim narodnim pesmim lastna, ki poslušalca namah zase pridobi in ga globoko gane«.

Ugodna ocena tudi z druge strani
Stanko Premrl je Gerbičeve najnovejše moške zbore, med njimi seveda tudi »Pastirčka«, ocenjeval s skladateljske plati. Podobno pa je ugajal tudi poročevalcu v dnevniku »Slovenec«, ki se je oglasil že naslednji dan po koncertu v ljubljanskem Unionu. Ta je najprej zapel slavo jubilantu Gerbiču: »Osivel je starček, njegova devojka, njegova muza pa je mlada, tresoča njegova roka, negotova v koraku noga, njegova muza pa iskro skakljaje preletava pestre livade slovanskega juga.«

Temu uvodu sledi opisovanje posameznih točk sporeda in končno so prišle na vrsto tudi najnovejše skladbe za moški zbor, od katerih mu je ena še posebej segla v srce: "Najlepša je pa »Pastiček«. Nežna lahna, prav živo vidim pred seboj lahnoskokega pastirja, ki se pogovarja sam s seboj in deli svojo srečo z ovčicami. Pesem naj se prej ko mogoče kje objavi, da pojde med narod. To je zopet biser, ki ga je treba vdelati v zlato kroniko narodne muzike."

Tudi Dom in svet se oglasi
Ocenjevalec Marko Bajuk je o koncertu Ljubljane pisal še v leposlovnem listu »Dom in svet«, kjer se tudi ni mogel izogniti vtisu, ki ga je nanj napravila izvedba najnovejših Gerbičevih moških zborov. Prav lepo je ocenil »Ljubljanin« 60-članski moški zbor: "Proizvajal je pet kratkih, v narodnem duhu in slogu zloženih zborov. Med temi moramo posebej omeniti »Pastirček: Če ga dvakrat slišiš, ga znaš napamet. Ponarodel bo hipoma ..."

Čestitka tudi z Dunaja
Slavnostni koncert Ljubljane je nekoliko potolažil Gerbičevo razbolelo dušo, potem ko se ga je njegovo matično društvo spomnilo tako rekoč le obrobno. Bil pa je vesel tudi telegrama, ki mu ga je prav na to prireditev poslal dr. Gojmir Krek, urednik Novih akordov, ki je bival na Dunaju: "Moja želja prisostvovati današnji slavnosti se žal ni dala uresničiti. Le v duhu sem pri Vas in Vam stisnem roko z ono iskrenostjo in onim globokim spoštovanjem, ki jo čuti vsak Slovenec napram Vaši velečastiti osebi. Izhajali ste iz dobe, polne najvišjih idealov, kojih najzvestejši zaščitnik ste bili vse svoje dni in kojih uresničenju je posvečena še danes Vaša neumorna delavnost. Kaj se more primernejšega voščiti v tem slavnostnem trenutku prvoboritelju slovenske glasbe, nego, da se udejstvujejo njegovi zvesto čuvani ideali v blagor našega naroda, ki je bil vsekdar najvišji cilj njegovega trudapolnega in plodonosnega življenja. Če smo napredovali v naši umetnosti, smete pripisovati znaten del tega uspeha samemu sebi. V tem krasnem prepričanju in neskaljeni delozmožnosti Vas ohrani Bog še mnoga leta nam mlajšim v zgled, narodu v korist! Dr. Gojmir Krek."

Viharnik Fran Gerbič
Ob svoji sedemdesetletnici je bil Fran Gerbič še vedno dejaven v šoli Glasbene matice. Še vedno je bil njen ravnatelj in še vedno je imel svoje redne šolske ure. Poleg tega je bil še vedno redni organist cerkve sv. Jakoba v Ljubljani. Pa tudi skladateljsko nikakor ni miroval. Zbirka njegovih najnovejših skladb za moške zbore, ki jo je pri oceni Gerbičevega koncerta napovedal Stanko Premrl, tako nosi visoko številko – Opus 70. Glasbena matica jo je uvrstila med svoje redne letne izdaje. Za sezono 1911/1912 so načrtovali le dvoje naslovov - »Jeftejevo prisego« patra Hugolina Sattnerja in Gerbičevo zbirko z naslovom 20 MOŠKIH ZBOROV V SLOVENSKEM NARODNEM ZNAČAJU.

V zaporedju Matičinih vsakoletnih izdaj (ki so se začele leta 1873) nosi ta zvezek številko 40.

Fran Gerbič pa je bil spomladi leta 1911 deležen tudi počastitve zagrebškega pevskega društva »Kolo«, ki ga je tudi obiskal, mahnil pa jo je tudi v Prago na slavnost tamkajšnjega pevskega društva Hlahol.

Nova ocena Gerbičevega Pastirčka
Konec septembra je Fran Gerbič dočakal tudi že izid svojih moških pevskih zborov. Glasbena matica je vsem časopisom poslala reklamno obvestilo za njegov zvezek, ki med drugim pravi: "Presrčnoljubeznivi spevi, kakor najmilejše slovenske narodne pesmi, bodo ti zbori vsem pevskim društvom dobrodošli in se bodo kmalu udomačili, kakor so se udomačile lepe Ipavčeve pesmi. Z veseljem jih bodo izvajala pevska društva po mestih in deželi …"

To sporočilo so objavili leposlovni in drugi listi, ki se v oceno posameznih skladb tokrat niso spuščali. V »Ljubljanskem zvonu« pa je Emil Adamič posebej poudaril vrednost te Gerbičeve zbirke. Pravi, da so vse pesmi napisane v prisrčnem narodnem tonu, nato pa dodaja: "Priljubile se bodo takoj vsem moškim zborom. Starček Gerbić je v teh pesmih mlad, vriskajoč fant. Srečen, ki si v pozna leta ohrani tak humor in tako prožnost. S temi srčkanimi pesmicami si je za vselej postavil svetel spomenik med vsemi pevci. To se bo kmalu pokazalo. Te pesmi je pel z narodno dušo in našle bodo pot čimprej tudi v njo. Postati morajo narodna last ..."

Prijetna Gerbičeva pesmica
Fran Gerbič je bil navdihnjen tudi za pesništvo, zato je mnogo svojih skladb zložil na lastna besedila. V zbirki dvajsetih moških zborov si je tako pomagal le s tremi drugimi pesniki, druge pesmi pa so njegovo delo. Tako tudi »Pastirček«, ki ima kar sedem kitic in ga zaradi tega lahko beremo tudi kot samostojno pesem:
1. Kaj pa ti vriskaš, kaj pa ti piskaš, mladi pastirček svojim ovcam? Kaj bi ne vriskal, kaj bi ne piskal? Za to piščalko svojo imam.
2. Meni ovčice so tovaršice, večje jaz sreče tu ne poznam. Čreda se pase, radostne glase ptice v grmovju mi žvrgole.
3. Z vrelca pri skali, valčiki mali, žejo gase mi, so mi srebro, Solnčice sije, žarke mi lije. To je bogastvo več kot zlato.
4. Hrano pa daje, še preostaje, službica moja dan mi na dan. Kar je še treba, blagoslov z neba doli pošilja mi na zemljo.
5. Cvetne doline, vse bolečine mi pozdravijo, če jih imam. Nihče ne moti tu me v samoti; čredi sem svoji jaz poglavar.
6. Kaj še strmite?! Sami sodite: Kdo je srečnejši, Jaz al naš kralj? Pa je zapiskal, pa je zavriskal, da je gorovje jekalo krog.
7. Solnce smejaje je zahajaje divno čarobo lilo v prizor. Veter popihnil, jek je potihnil, čujem pa v duši vedno še jek.«
Skladba sama, napisana v ritmu tričetrtinskega takta in v tonaliteti G-dura, je preprosta in šteje le deset taktov. Pevci po navadi izvajajo le manjše število kitic.

Še sedem "pojubilejskih" Gerbičevih let
Leto po Gerbičevem jubileju, ko je ta srečno prestal vse peripetije,v zvezi s praznovanjem sedemdesetletnice, je Gojmir Krek, urednik »Novih akordov«, zapisal: "V naših patoloških časih je že pošteno delo, če kdo privesla svoje telo skoz vse življenjske nevarnosti in težave do sedemdesetega leta ... Kdor je pa vstopivši v 70. leto še zmerom čvrsten delavec in kdor je pod malo ugodnimi razmerami v teh letih še tako napolnjen z veseljem do življenja, tega moramo dvakrat hvaliti ..."
Fran Gerbič pa je po izidu svoje zbirke moških zborov, ki je septembra 1911 prvič prinesla note njegovega »Pastirčka«, živel še šest let. V šolskem letu 1916/17 je bil še vedno –čeprav se je bližal že svoji sedeminsedemdesetletnici - ravnatelj šole pri Glasbeni matici. Teklo je torej že šestdeseto leto njegove delovne dobe, ki jo je nastopil davne jeseni 1857. Leto dni po izidu moških zborov je napisal še metodiko pevskega pouka, še leto zatem pa je postal nadzornik organistov pri Cecilijanskem društvu, katerega odbornik je bil od leta 1899. Službo organista pa je odložil, in to že konec oktobra 1910, ko je praznoval svojo sedemdesetletnico. Tega čilega možaka pa je na oni svet spravila le krajša bolezen. Sredi marca 1917 je šel na obisk v rodno Cerknico, kjer je po starših podedoval hišo in posestvo, in tam je staknil hujši prehlad, ki ga je 29. marca položil v grob.

Pastirčkova nadaljnja pot
Predvidevanja ocenjevalcev Marka Bajuka in Emila Adamiča iz leta 1911 so se uresničila. Gerbičev »Pastirček« je hitro prešel v narodovo last. K temu so prispevale tudi objave v raznih notnih zbirkah. Najprej ga je Ciril Pregelj priredil za troglasni mladinski zbor in leta 1925 tudi objavil v svoji zbirki. Tako mu je omogočil, da se je z njim seznanila tudi šolska mladina. V priredbi za moški zbor sta ga med drugo svetovno vojno prinesla tretja izdaja pesmarice »Glasbene matice« in zbirka Antona Dolinarja »Slovenska pesem«. V svojo pesmarico pa sta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja za Mohorjevo družbo uvrstila urednika Luka Kramolc in Matija Tomc … in še bi lahko naštevali.
Priljubil pa se je tudi izvajalcem, posebno ljudskim pevcem, zato ni čudno, da ga nekateri štejejo za narodno pesem.

Svojo trdoživost pa je dokazal tudi s tem, da ga je mogoče prirediti za razne pevsko- instrumentalne zasedbe in ga izvajati v katerem koli glasbenem slogu, tako da na svetovnem spletu še dandanes, sto dve leti po njegovi krstni izvedbi najdemo vrsto zanimivih izvedb.

Ravno to pa nam jasno izpričuje, kako hudo se je motil Josip Čerin, ki je leta 1897 v uvodnem delu Pesmarice Glasbene matice pri oceni Gerbičevega dela zapisal, da se njegove pesmi med ljudstvom niso priljubile. Morda so res katere doživele tako usodo, a njegov »Pastirček« prav gotovo ne spada mednje.

Andrej Mrak