Nasprotniki novega ukrepa menijo, da bodo s tem prizadete predvsem potepuške mačke, še bolj pa ptice, ki živijo na območju mesta. Spet drugi zagovarjajo ukrep in pravijo, da bo pripomogel k večji čistoči mesta.

Predvsem golobi se največkrat omenjajo kot glavni krivci. "Leteče podgane", kot se jih pogosto, ne ravno upravičeno, imenuje, naj bi bile krive za vso nesnago, saj ta pernata bitja s svojimi iztrebki grenijo življenje marsikateremu občanu ali pa mimoidočemu, ki na svojo obleko dobi kakšen pozdrav iz višin. Spet druga zgodba so vrane, ki zelo rade brskajo za hrano po smetnjakih in pri tem razmečejo vsebino vse naokoli. Golobi pa vseeno ne povzročajo takšnega kaosa kot vrane, zato so pri nekaterih v glavnem starejših prebivalcih, ki jih vestno krmijo, dojeti kot nekakšni domači ljubljenci. Ne glede na posameznikovo mnenje o teh letečih bitjih pa jim je treba priznati zelo pomembno vlogo.
Pogled na koledar razkriva, da je danes 1. september. Dan, ko se šolarji, polni energije po dolgem in vročem poletju, ponovno vrnejo v šolske klopi. 1. september je tudi dan, ko se spominjamo začetka druge svetovne vojne – največje morije v zgodovini človeštva, ki se je začela z nemškim napadom na Poljsko na današnji dan pred šestinsedemdesetimi leti in je trajala šest let. Zahtevala je ogromno človeških in tudi živalskih življenj, med katerimi so precejšen krvni davek plačali tudi golobi pismonoše. Golobi, ki se jim je s prvih frontnih črt uspelo prebiti mimo toče krogel, udomačenih sokolov in divjih ptic, ki so prežale na njih, in se vrniti v domače golobnjake, so bili sprejeti kot heroji. Sporočilo, ki so ga prinašali, je običajno odločalo med življenjem in smrtjo. Uporabili so jih v skrajni sili, ko so vse tehnološko moderne radijske naprave odpovedale in častniku za zveze ni ostalo drugega kot signalni golob. Najbolj znani golob, ki je služil v okviru britanske desantne enote in rekorder po številu rešenih vojakov v enem samem letu, je bil Viljem Oranski (William of Orange), ki je v odločilnih trenutkih bitke za Arnhem prenesel sporočilo iz zasedene Nizozemske prek Rokavskega preliva v Veliko Britanijo.

Prenos sporočil z golobi
"Že v starem veku so porabljali golobe za prenašanje vesti z ladij na morju, iz trdnjav in mest na velike daljave. Grki, Rimljani, kalifi v Bagdadu, Egipčani i. dr. so imeli dobro urejeno golobjo pošto v vojni in miru, za vojaške, politične, trgovske in zasebne namene. Tudi v srednjem veku so porabljali golobe poveljniki v iste svrhe. V novem veku so se golobi zlasti obnesli v vojni l. 1870/71, prav posebno pa v obleganem Parizu, kjer so imeli 354 poštnih golobov, ki so letali tja in nazaj. Po l. 1871 se je na Nemškem uvedla zelo razsežna reja poštnih golobov. S tem poslom se je bavila cela vrsta strokovnjakov in društev. Tudi Belgija, Francija in druge države so se nato začele zanimati za rejo poštnih golobov ..." Tako je časopis Tedenske slike pred skoraj sto leti, v času najhujših bojev prve svetovne vojne, svojim bralcem na kratko orisal zgodovino poštnih golobov.

Golobi kot SOS-signal
Prav v prvi svetovni vojni je uporaba poštnih golobov dosegla vrhunec. Po nekaterih podatkih naj bi antantne sile, predvsem Velika Britanija in pozneje tudi ZDA, imele med vojno na voljo okoli dvesto tisoč golobov, izučenih za prenos sporočil. V tistem času je bila brezžična tehnologija še v povojih in temu primerno nezanesljiva, telegrafske žice pa je bilo dokaj preprosto prerezati. Po koncu vojne so imeli Britanci še okoli dvajset tisoč golobov in štiristo usposobljenih skrbnikov, toda vseeno so se odločili razpustiti to službo. V državnem, pa tudi v vojaškem vrhu je prevladalo mnenje, da je čas golobov pismonoš stvar preteklosti in popolnoma nepotreben strošek zaradi hitro razvijajočih se novih tehnologij, ki so poenostavljale življenje na vseh področjih - tudi na področju prenosa sporočil. V glavni poraženki prve svetovne vojne - Nemčiji - pa niso sledili britanskemu zgledu in so v vsem medvojnem obdobju imeli delujočo službo poštnih golobov. Odnos do golobov poštarjev se je spremenil v drugi polovici tridesetih let, z vzponom totalitarnih režimov in s prvimi slutnjami spopada, ki se je nakazoval v Evropi. V Veliki Britaniji je imel največ zaslug za ponovno vzpostavitev službe golobov poštarjev v letu 1938 major Osman, ki je bil velik ljubitelj golobov. Osman je več let vodilne v državi glasno opozarjal na pomen tovrstne službe in sčasoma mu je uspelo prepričati toge uradnike, da so mu prisluhnili. Ni treba posebej poudarjati številnih pogledov izpod obrvi, ki jih je bil major Osman deležen zaradi svojega promoviranja golobov poštarjev. Velika večina visokih vojaških častnikov in vodilnih dostojanstvenikov v državi je namreč zagovarjala razvoj in uporabo radijske tehnologije za prenos sporočil, kamor so tudi vlagali velik delež finančnih sredstev, ki so bila na voljo za to področje obrambe.

V letu dni od uvedbe poštarske službe so morali Britanci nadomestiti dvajsetletni zaostanek, ki je nastal po razpustitvi enot golobov poštarjev po prvi svetovni vojni. Časa pa je bilo malo. Še ne dvanajst mesecev pozneje, v letu 1939, je v Evropi izbruhnila vojna in golobi poštarji so se znašli pred prvimi resnimi preizkusi uporabnosti v vojni modernega časa.

Kljub pomislekom v britanskem vojaškem vrhu glede uporabe tako primitivnih sredstev, kot so bili golobi, so v skladu z novo doktrino uporabe golobov pismonoš opremili vse bombnike, ki so bili poslani na misije. Bombnik je bil opremljen z dvema goloboma, ki bi lahko v skrajni sili, če radio ne bi deloval, poletela s sporočilom na pomoč.

Winkie postane prvi odlikovani golob
Zima 1942 na Severnem morju ni bila nič kaj prijetna. Konec februarja tega leta se je posadka enega izmed bombnikov odpravljala na polet, ki jih je vodil iz oporišča na Škotskem, čez Severno morje proti norveški obali, kjer so napadli sovražne položaje. Pri tem je bil bombnik večkrat zadet, toda posadki ga je kljub temu uspelo obdržati v zraku in se usmeriti proti domači obali. Nekje nad Severnim morjem pa je prišlo do odpovedi letalskega motorja in pilotu ni preostalo drugega, kot da poskuša zasilno pristati na morski gladini. Tik pred pristankom je posadki uspelo poslati klic na pomoč po radijski zvezi, ki je prišel do matične baze na Škotskem. Toda v letalsko oporišče je prišel zgolj klic na pomoč, ne pa tudi informacija o položaju letala. Območje, na katerem bi lahko bilo letalo, pa je bilo veliko za skoraj štirideset Slovenij.

Pilotu letala je uspelo varno pristati na morju in celotna posadka se je vkrcala v rešilni čoln. Poleg letalcev je pristanek preživel tudi Winkie – golob pismonoša, ki je bil še edina vez med njimi in poveljstvom na celini. Golobu so pripeli sporočilo in ga v izjemno težkih razmerah poslali na pot. Ne le zima, tudi noč je bila. Golob je preživel pristanek letala na morski gladini in pri tem prišel v stik tako s slano vodo kot tudi z ostanki letalskega goriva in olja. Možnosti, da bo Winkie prišel varno domov, so bile majhne. Golobi so se načeloma spuščali podnevi in v poletnem času ter običajno nad kopnim. V položaju, v kakršnem se je znašla posadka, pa ni bilo drugih možnosti. Če golob ne bi prispel varno domov, s pomembnim sporočilom, bi posadka umrla. Kljub majhnim možnostim je golob premagal dvesto kilometrov dolgo pot, ki je bila skoraj v celoti nad morjem in ob zori prispel v domačo bazo, kjer je oskrbnik opazil vidno utrujenega ptiča, prekritega z oljnatimi madeži in z vonjem po letalskem gorivu. V reševalni akciji, ki je sledila, je britanski mornarici uspelo rešiti vse člane posadke, ki so bili premraženi, a nepoškodovani.

Odlikovanja za živali
Ne le ljudje, tudi živali so se v vojni večkrat izkazale, zato je bilo v Veliki Britaniji v letu 1943 ustanovljeno posebno odlikovanje, ki je bilo namenjeno zgolj živalim. Dickinova medalja je visoko vojaško odlikovanje - na ravni Viktorijinega križca - in se podeljuje še danes. Winkie je postal prvi golob, ki je bil odlikovan z Dickinovo medaljo.

Vsestranski prenašalci sporočil
Uporaba golobov za prenašanje sporočil na razdaljo je mogoča predvsem zaradi njihovih izjemnih letalskih sposobnosti in možnosti navigacije v prostoru. Močno srce, ki lahko utripa bistveno hitreje kot pri človeku, in krila, s katerimi lahko zamahnejo tudi desetkrat v sekundi, ter letalne mišice, ki zavzemajo velik del golobovega telesa, so tisti, ki omogočajo golobom letenje na razdalje več sto kilometrov. Golobi lahko dalj časa, ne da bi se utrudili, letijo z najvišjo hitrostjo, ki znaša okoli sto kilometrov na uro. Njihove sposobnosti navigacije so prav tako izjemne in še niso popolnoma raziskane. Znajo se vrniti v domači golobnjak tudi iz krajev, kjer predtem še nikoli niso bili. Pri tem si pomagajo s položajem sonca in z "notranjim kompasom". Sposobni naj bi bili zaznavati Zemljino magnetno polje in se orientirati v skladu z njim. Po mnenju nekaterih znanstvenikov, ki so raziskovali to področje, naj bi bili golobi s svojimi očmi sposobni videti magnetne valove Zemlje. V novejšem času so za proučevanje gibanja golobov uporabili sodobno navigacijsko opremo, tako da so spremljali njihovo pot s pomočjo globalnega sistema pozicioniranja (GPS). Najbolj presenetljiva ugotovitev je bila, da golobi ne letijo v ravni črti, temveč precej indirektno – sledili so cestam, železnicam in podobno. V domačem okolju se orientirajo s pomočjo opazovanja terena in markantnejših naravnih (gorski masivi) in umetnih (ceste, mostovi) objektov. Zelo hitro se navadijo na novo lokacijo, kamor se potem vračajo. Tako so lahko tudi ameriške enote v Evropi uporabljale golobe poštarje, ki so se bili že po nekaj tednih sposobni vračati v mobilne golobnjake v zaledju bojišča.

Eden takih golobov je bil tudi G. I. Joe, ki se je izkazal v bojih v Italiji. V oktobru 1943 so britanske enote z zavezniki med prodorom proti Rimu zavzele neki kraj severno od Neaplja. Premagane nemške enote so se predale še pred pričakovanji, tako da so zavezniške enote prispele v mesto dan pred načrtovanim. Toda težava je bila, da je bil za ta dan predviden obsežen letalski napad na kraj, ki bi prisilil Nemce k umiku. Usoda je hotela, da so radijske naprave odpovedale, do vzleta bombnikov pa je bilo še vsega dvajset minut. Poslednje upanje je bil tako golob G. I. Joe, pred katerim je bila naloga preleteti trideset kilometrov v dvajsetih minutah, kar je pomenilo stalno letenje blizu najvišje hitrosti, ki so jo bili golobi sposobni doseči. Golob se je še pravočasno vrnil k svojemu oskrbniku, ki je sporočil letalskemu poveljstvu, naj nemudoma prekličejo bombardiranje. Novica je do letal prispela, ko so bila že na vzletno-pristajalni stezi pripravljena na polet. Golob G. I. Joe je bil po vojni odlikovan z Dickinovo medaljo, saj je njegovo pravočasno dostavljeno sporočilo rešilo življenja okoli tisoč britanskih vojakov in številnih domačinov. Po vojni je skupaj z drugimi odlikovanimi vojnimi golobi živel v živalskem vrtu v mestu Detroit, v zvezni državi Michigan, v ZDA. Poginil je leta 1961, v starosti osemnajst let.

Obramba proti golobom
V prvih letih vojne je bila zanesljivost dostavljenih sporočil izjemno visoka – nekje od petindevetdeset do osemindevetdeset odstotkov vseh sporočil je bilo uspešno dostavljenih. Tako visok odstotek uspešno dostavljenih sporočil je spodbudil Nemce, da so začeli razmišljati o obrambi proti golobom. Eden izmed načinov prestrezanja golobov je bil s strelnim orožjem, saj so izkušeni strelci lahko zadeli tudi tako majhno in hitro premikajočo se tarčo, kot je ptica. Ta način je bil uspešen, vendar ne toliko, kot bi si nemška oblast želela. Zato so v službo prestrezanja vključili golobje naravne in najhujše sovražnike – sokole. Sokoli so dvakrat večji od golobov in s svojimi očmi lahko goloba opazijo na razdalji do dveh kilometrov. V letenju v ravni črti sicer dosegajo približno enake hitrosti kot golobi – okoli sto kilometrov na uro -, zato pri lovu nanje uporabljajo drugačno taktiko. Sokoli letijo na bistveno višjih višinah in ko opazijo goloba pod sabo, se poženejo v globino. Pri tem pa so praktično nepremagljivi, vsaj kar se hitrosti tiče, saj zlahka dosežejo tudi tristo kilometrov na uro. S svojimi kot britev ostrimi kremplji zgrabijo goloba, kar običajno pomeni konec zanj. Vsak napad sokola pa vseeno ni bil smrtonosen. Golobom je uspelo razviti preprosto, a zelo uspešno taktiko, s katero so presenetili svojega napadalca in pridobili dragocene sekunde, v katerih so lahko pobegnili. Da bi bila obramba uspešna, je moral najprej golob opaziti, da se mu približuje sokol z višine. Ko je bil sokol že tik nad golobom je ta, za delček sekunde, preden bi ga sokol zgrabil, padel kot kamen. Manever je napadalca običajno tako zmedel, da je golobu vmes uspelo pobegniti na varno razdaljo od nevarnega plenilca. Kljub nekaterim uspešnim pobegom pa se je uspešnost vračanja golobov bistveno zmanjšala, od začetnih petindevetdeset odstotkov na samo deset do petnajst odstotkov. Nevarnost pa je grozila tudi vsakomur, ki bi ga Nemci zalotili z golobom, pa ni bil registriran za to dejavnost. Kazen je bila hitra in ostra – smrt.

Ko so bili golobi že daleč stran od nemških krogel in sokolov, je po preletu Rokavskega preliva na njih prežala še zadnja nevarnost. Ob domači angleški obali so namreč živeli divji sokoli, ki so bili enako uspešni pri lovljenju golobov kot nemški, zato se je britanska vojaška oblast odločila, da jih postreli. Odločitev pa se ni izkazala za najbolj modro, saj so nemški vohuni, ki so delovali na britanskih tleh, prav tako uporabljali golobe za prenos sporočil v Nemčijo in divji sokoli ob obali so tudi med njihovimi golobi zahtevali krvni davek. Sčasoma so uvideli svojo napako in začeli ponovno naseljevati sokole, obenem pa tudi začeli program šolanja teh ptic za prestrezanje golobov. Sokole so naučili, da se vrnejo domov s plenom – golobom, namesto da ga pojedo. S tem so Britanci zajeli tako sovražnega goloba in sporočilo, ki ga je prenašal, in so bili lahko korak pred Nemci. Še nekoliko izvirnejša ideja pa je bila zamenjava nemških golobov z drugorazrednimi britanskimi, tako da so ponaredili nemške oznake in jih pripeli na golobe, za katere so vedeli, da nimajo ravno najboljših letalskih sposobnosti. Te golobe so potem z letala odvrgli nad Nemčijo, kjer so se pridružili jatam tamkajšnjih golobov, saj niso bili dovolj močni, da bi lahko leteli nazaj do Velike Britanije. Pri pregledu golobov so Nemci ugotovili, da imajo njihove oznake in so jih poslali na misije k svojim vohunom v Anglijo, od koder pa se golobi niso vrnili v Nemčijo, kot so Nemci računali, temveč v svoja prvotna gnezda po Veliki Britaniji. Tako so zavezniki preprečili marsikatero sporočilo, da bi prišlo do Nemčije, obenem pa izvedeli, o čem nemški vohuni poročajo v domovino. Tako so golobi postali nekakšni tajni agenti. Vohuni so jih radi uporabljali, saj jih ni bilo mogoče motiti tako kot radijske valove, leteli so tiho in s svojo prisotnostjo niso vzbujali pozornosti pri ljudeh.

Golobi v zadnjih bojih po Evropi
Do sredine leta 1944 se je ravnovesje sil že prevesilo na stran zaveznikov. Pripravljal se je dokončen obračun s silami osi, ki se je začel 6. junija z obsežno invazijo v Normandiji. Kot predpripravo na dan D in na sam dan začetka operacije so zavezniki uporabili več tisoč golobov pismonoš, s katerimi so usklajevali bojne akcije, saj niso želeli tvegati, da bi Nemci izvedeli o njihovih načrtih.

Golobi so se izkazali za nepogrešljive v številnih primerih. Tako se je neka britanska padalska enota znašla v zaledju brez možnosti komuniciranja z ladjami, ki so čakale pred francosko obalo, saj je bila radijska oprema odvržena z letala na napačnem mestu – okoli petnajst kilometrov stran. Enoti je bilo naročeno, da uniči nemško topovsko baterijo, ki je pokrivala del predvidenega mesta izkrcanja, kar ji je tudi uspelo. Po onesposobljenju nemških topov so morali novico sporočiti v poveljstvo, saj je bil v nasprotnem primeru predviden obsežen topovski napad z ladijskih topov, ki bi zagotovo zahtevali življenja številnih vojakov. Edina možnost stika s poveljstvom je bil golob, ki so ga poimenovali Vojvoda Normandije (Duke of Normandy). Golobu se je uspelo prebiti mimo toče krogel in nemških sokolov v domače gnezdo in napad je bil še pravočasno preklican.

Golob Viljem Oranski
Uspešno zavezniško izkrcanje v Franciji na začetku junija 1944 in njihovo postopno napredovanje proti Nemčiji pa nikakor ni pomenilo, da so bile nemške čete že premagane. Nemška armada je bila kljub vsemu še vedno spodobna vojaška sila, kar so zavezniki spoznali tudi na težji način. Za sredino septembra 1944 so načrtovali posebno vojaško operacijo, ki je nosila ime Market-Garden in se je v zgodovino vpisala kot največja letalsko-desantna operacija, v kateri je sodelovalo okoli štirideset tisoč padalcev. Načrt je predvideval desant padalcev na sovražnikove položaje in zavzetje mostov čez Ren. Računali so, da bi v primeru uspeha lahko vojno skrajšali vsaj za pol leta, saj bi bila pot v osrednjo Nemčijo tako prosta. Kljub dolgotrajnemu načrtovanju in skrbnim pripravam zavezniške vojske je bila operacija neuspešna, skoraj pa bi se končala katastrofalno.

Tretji dan operacije se je v bližini nizozemskega mesta Arnhem okoli dva tisoč zavezniških vojakov znašlo obkoljenih z bistveno večjim številom nemških vojakov. Dve diviziji SS, ki sta zapirali obroč okoli britanskih enot, sta imeli desetkrat toliko vojakov, pa tudi dobre povezave z oskrbo v zaledju, medtem ko je zaveznikom že začelo zmanjkovati streliva.

Obkoljenim vojakom je grozilo popolno uničenje in edino upanje so bile dodatne okrepitve, ki pa jih zaradi preproste napake niso mogli priklicati. Radijske naprave, ki so jih imeli s seboj, niso delovale, saj so vzeli napačne kristale, brez katerih so bili radii popolnoma neuporabni. Kot ničkolikokrat do tedaj, ko je tehnologija človeka pustila na cedilu, so uporabili goloba, da bi prenesel sporočilo. Pred golobom Viljemom Oranskim (William of Orange) je bila zahtevna naloga. Od doma ga je namreč ločilo dobrih štiristo kilometrov, od tega skoraj pol nad vodo, in številne nevarnosti na poti. Kljub majhnim možnostim je golob varno prispel v domače gnezdo in v zelo hitrem času – za pot je potreboval zgolj štiri ure. S svojim hitrim prihodom je posredno uspel rešiti življenja več kot dva tisoč zavezniških vojakov in dosegel svojevrsten rekord vojne. Dobrih dva tisoč rešenih vojakov je bilo največje število rešenih življenj, kot posledica enega samega sporočila, ki ga je prenesel golob. Kljub vsemu so bile zavezniške enote v bitki pri Arnhemu poražene, a poraz bi lahko bil prava katastrofa, če sporočilo ne bi doseglo svojega cilja.

Prihodnjič pa zgodba o rjavem medvedu, ki je sodeloval v bitki za Monte Cassino leta 1944.

Rok Omahen

Oglejte si tudi prispevek o golobih poštarjih iz našega TV-arhiva. Prvič je bil objavljen leta 1967 v oddaji Kalejdoskop avtorja Draga Kocjančiča.