Že okrog leta 1898 je namreč madžarski raziskovalec Bela Vikar, sicer pisatelj in etnograf, obiskal tudi Prekmurje in v vasi Tišina naredil nekaj posnetkov z voščenimi valji. Pesmi sta mu zapela domačina, enaindvajsetletna Anuška Horvat in petinštiridesetletni Ferenc Džuban. Med ohranjenimi primerki je zlasti značilna narodna »Marko skače«, ki je dandanes znana po vsej Sloveniji.

Skrivnostni Janko Žirovnik
Obstaja pa tudi verjetnost, da je oba imenovana snemalca slovenskih narodnih pesmi prehitel šentviški nadučitelj Janko Žirovnik. Ta se je z zbiranjem začel sistematično ukvarjati leta 1881, ko je bil še nadučitelj v Gorjah pri Bledu. Med domačini tega okoliša je zbral vrsto narodnih melodij in jih potem priredil za moški pevski zbor. Glasbena matica v Ljubljani mu je že leta 1884 izdala prvo zbirko, ki obsega 21 njegovih harmonizacij. Ker je knjižica doživela neverjeten uspeh, so jo že leta 1885 ponatisnili, obenem pa izdali še drugi zvezek. Tudi ta je naletel na lep odziv, in tako sta leta 1890 oba doživela ponoven natis. Žirovnik je tedaj zamenjal službo in se ustalil v Šentvidu nad Ljubljano. Tudi tam je zbiral narodne melodije, večje število pesmi pa je tedaj zapisal tudi v Kamniku.

Kot kaže, pa je bil že kmalu tudi lastnik fonografa. Tako je nekega lepega dne presenetil šolske otroke, ko jim je v razred prinesel napravo, ki je do tedaj še niso videli. Zato so bili presenečeni, ko je učitelj v nekakšen pločevinast lijak zapel znano pesmico »Pobič sem star šele osemnajst let, cesar me hoče k soldatom imet«. Pri petju je z roko vrtel nekakšen valj na tej napravici. Po končani pesmici pa je zopet začel vrteti ta valj in iz iste troblje se je zaslišala njegova pravkar odpeta melodija. O tem dogodku je v šolsko kroniko za leto 1896 /97 zapisal: »9. 4. so učenci poslušali 'fonograf' in da so se bolj prepričali o njegovih funkcijah, zapel sem jim na prazno ploščo: Pobič sem star šele 18 let, ktero je fonograf prav izvrstno reproduciral.«

Ob tem se postavlja vprašanje, ali si je Žirovnik tudi pri zapisovanju pesmi pomagal s fonografom. V tistem času se je namreč še vedno ukvarjal z zbiranjem pesmi, saj je po letu 1900 pa vse tja do leta 1914 izšla cela vrsta njegovih pesmaric, v katerih je objavil na novo zbrane narodne in ponarodele pesmi. Teh se mu je do leta 1905, ko je zapise izročil Odboru za nabiranje slovenskih narodnih pesmi, nabralo že več kot 200.

O kakih voščenih valjih, na katere bi utegnil snemati nabrane melodije, pa v zapisnikih tedanjega časa ni sledu.

Pobuda z Dunaja
Na začetku 20. stoletja je dunajska delniška družba Universal Edition sprožila izredno misel, da bi se zbrala glasbena dediščina avstro-ogrske monarhije. Ta je bila tedaj slikovita paleta raznih narodov in narodnosti, ki so se odlikovali po izredni pestrosti ritmov in melodij.

Podvig je nosil naslov »Das Volkslied in Österreich«, kar so pri nas prevedli kot »Narodna pesem v Avstriji«.

Pobudnikom je uspelo pritegniti tudi ministrstvo za nauk in bogočastje. In tako je minister Wilhelm von Hartel obljubil tudi denarna sredstva. Obenem pa je pobudo priporočil tudi deželnim vladam z opombo, da gre za »patriotično delo, ki bi naj domači umetnosti in avstrijskemu narodnemu karakterju postavilo nevenljiv spomenik«.

Delo je kmalu steklo kot po naročilu. Tako je bil že jeseni leta 1904 na Dunaju ustanovljen glavni odbor, potem pa po pokrajinah še posamezni krajevni odbori. V Ljubljani je ta dobil ime »Odbor za nabiranje narodnih pesmi« ali okrajšano kar: OSNP.

Omenjeno ministrstvo je za njegovega predsednika 4. maja 1905 imenovalo graškega profesorja slavistike, sicer Slovenca z Gorjanskega na Krasu, doktorja Karla Štreklja. Ta je v kratkem okrog sebe zbral še druge člane, nakar je vlada z dekretom, ki nosi datum 23. oktobra 1905, ljubljanski odbor tudi uradno postavila na noge.

Prizadevno delo
Prošnja za zbiranje narodnih pesmi, ki jo je slovenski odbor obelodanil na posebnem vabilu in v časopisnih člankih, je naletela na odličen odziv. Prizadevni zapisovalci so tako do leta 1913 v Ljubljano poslali več kot 13. 000 primerkov. Žal pa so bili zapisi melodij preveč odvisni od glasbene izobrazbe samega zapisovalca. Nekateri so bili pravi veščaki in so imeli »absolutni« posluh, drugi pa so imeli težave že z intoniranjem. Vse to se je še posebej odražalo takrat, ko je šlo za večglasno petje. Zapisovalec je tedaj navadno povzel le glavno melodijo, ne pa tudi posameznih glasov.

Težave pri zapisovanju bi tako najlažje rešil fonograf, ki bi petje izvajalca posnel na voščeni valj, s tega pa bi strokovnjaki prepisali melodijo.

Kako deluje fonograf
Fonograf predstavlja eno prvih snemalnih naprav. Razvil se je iz fonavtografa, ki ga je že leta 1857 izumil francoski raziskovalec de Martinville. Svoj izum je opisal takole: »Glavni del naprave je elipsoidna membrana. V enem od njenih gorišč je pritrjena merjaščeva ščetina, ki zariše lateralne zvočne krivulje na papirnatem valju, prekritem s čadom. Valj vrtimo ročno z vijačno ročico in ga hkrati v smeri osi odmikamo, tako da se vanj zarisujejo valovite zvočne krivulje v obliki vijačnice.«

To napravo je potem dvajset let pozneje izpopolnil znani ameriški izumitelj Thomas Alva Edison. Pri njem je zvočno valovanje povzročilo nihanje membrane, na katero je bila namesto merjaščeve ščetine pritrjena trša rezalna igla. Z njeno pomočjo se je na valj iz staniola vrezala vijačna sled v obliki vdolbin in izboklin. Če pa si posneti valj hotel poslušati, je bil postopek obraten. V posneto brazdo je bilo treba namestiti iglo in potem valj vrteti z isto hitrostjo kot med snemanjem. Konica igle je povzročala nihanje membrane, vse skupaj pa se je spremenilo v zvočno valovanje, ki je »obudilo« pevski zapis. Manjši »lijak«, ki je bil pritrjen na napravo – in ga je bilo mogoče tudi sneti z nje –, se je torej najprej uporabljal kot nekakšen ustnik za snemanje, potem pa še kot zvočnik za poslušanje posnetka.

Fonograf pri nas
Če je šentviški nadučitelj Žirovnik že leta 1897 vedel za fonograf in ga znal tudi uporabljati, potem seveda ni treba posebej poudarjati, da je ta izum poznal tudi graški profesor dr. Karel Štrekelj, ko je leta 1905 prevzel vodenje OSNP-ja.

Predvidel je kar dve napravi, eno za Kranjsko in Primorsko, drugo pa za Štajersko in Koroško. Tako je –še pred svojo uradno potrditvijo – pisal primorskemu duhovniku Janezu Kokošarju: »Za zapisovanje melodij upamo izposlovati od ministrstva dva fonografa. Enega teh bi od časa lahko prepuščali Vam in prišel bi tudi tje človek, ki bi Vas navadil, kako ravnati ž njim.« Drugo pismo pa je naslovil mariborskemu učitelju Gabrijelu Majcnu: »Zastran zapisovanja melodij upamo izposlovati od ministrstva dva fonografa, od katerih bi bil eden namenjen za slovenski Štajer in slovensko Koroško.«

Njegov predlog so potem odborniki vključili v program za leto 1906.

Te zamisli pa Štreklju ni uspelo uresničiti. Ne leta 1906 in tudi ne pozneje. Zataknilo se je pri ministrstvu, ki ni bilo pripravljeno plačati te naložbe. Ljubljanskemu odboru so poslali le pohvalo za »zavidljivo vnemo«.

Prizadevni vodja je torej leta 1912 legel v svoj prezgodnji grob, ne da bi dosegel nabavo teh prepotrebnih naprav.

Več sreče z novim vodstvom
Po Štrekljevi smrti je ministrstvo za novega vodjo OSNP-ja izbralo doktorja Matijo Murka, sicer tudi njegovega naslednika na graški slavistični stolici. S tem pa je naletelo na ravno pravega človeka za uresničitev Štrekljeve zamisli. Murko je namreč fonograf zelo dobro poznal. Še več – z njim je znal tudi izredno dobro upravljati, saj je kot slavistični raziskovalec leta 1912 v Bosni nanj posnel vrsto narodnih pesmi.

Kmalu po tem, ko je bil 17. januarja 1913 uradno imenovan za slovenskega vodjo, se je odpravil v Ljubljano, kjer je za 11. april sklical sejo OSNP-ja. V vabilo je uvrstil tudi točko »Pogovor o rabi fonografa«.

O tej tematiki je potem tudi osebno poročal in predlagal, naj Slovencem fonograf posodi dunajska akademija znanosti ali pa naj ta ustanova slovenske narodne pesmi snema kar sama.

O njegovem predlogu so potem sklepali tudi na junijskih sejah glavnega odbora na Dunaju.

Pomoč Rusinje Linjove in nadaljnja prizadevanja
Kot bi Slovencem padla sekira v med, se je potem tistega poletja na Bledu prikazala Rusinja Linjova, ki je v tamkajšnjem okolišu in v Beli krajini s fonografom posnela večje število narodnih pesmi.

Murko pa se je spet odpravil na jug in snemal tamkajšnje narodno petje.

Slovenci pa se niso predali malodušju. Ljubljanski odbornik Matej Hubad se je osebno podal na Bled in se pri Rusinji pozanimal o prednostih fonografa in o možnostih za njegovo nabavo.

Po Hubadovi vrnitvi je minilo še pol jeseni, da so se odborniki na seji 29. novembra končno le odločili za nakup take aparature. Denarna sredstva so začasno pridobili na ta način, da so enega izmed zbiralcev prikrajšali za plačilo. Nakup dodatnega fonografa pa so prihranili za naslednje proračunsko leto.

Fonograf končno prispe v Ljubljano
Še malo je bilo treba počakati in prizadevanja OSNP-ja so končno le obrodila sadove. Tako je lahko sklicatelj nove seje dne 11. februarja 1914 zapisal veselo novico: »Fonograf je dospel.«

O tem so nemudoma obvestili tudi predsednika Murka v Gradec, in ta jim je 23. februarja odpisal: »Ker imate zdaj fonograf, kazalo bi, da poizkusite njegovo porabnost odborniki v Ljubljani ali na malih izletih v prvi vrsti za kontrolo in popolnitev dosedanjega zapisovanja … Poleti bi bolj kazalo, da v prvi vrsti rabite eden fonograf odborniki, posebno bodoči uredniki melodij in njegovi pomočniki, z drugim fonografom, ako bo ga kazalo kupiti, pa bi se lahko nabiratelji pošiljali v bolj oddaljene kraje.«

Kdo pa jih bo naučil uporabljati to napravo?
Novi fonograf je bil zdaj končno le v Ljubljani, a kaj, ko v mestu ni bilo prav nikogar, ki bi s to napravo znal tudi rokovati. Zato so jo začasno shranili kar v fizikalni kabinet II. državne gimnazije, kjer je sicer služboval profesor Anton Štritof, tajnik OSNP-ja. In tam je čakala, da se je kdo usmili.

Na seji mesec dni zatem, 5. marca, so odborniki še vedno žalostno ugotavljali: »O uporabi fonografa ne moremo govoriti, ker ni nikogar, ki bi to razumel.«

»Lupus ex fabula«
Medtem pa so se tudi že Belokranjcem izpolnile njihove dolgoletne sanje in zamisli. Dočakali so gradnjo železnice. Vse je nestrpno pričakovalo dan, ko bo po njej v deželo pripeljal prvi vlak.

Malo pred binkoštnimi prazniki se je tudi doktor Jure Adlešič, nadarjeni odvetniški kandidat, ki je zadnje čase prakticiral na sodiščih v Ljubljani in v Trstu, odločil, da se popelje domov v rodne Adlešiče. Jure je v Ljubljani stanoval na Wolfovi ulici št. 12, v hiši znanega zdravnika dr. Ivana Oražna (danes Oražnov dom, internat za študente medicine). Njegov sosed pa je bil ljubljanski odbornik OSNP-ja, dr. Fran Milčinski, sodnik in znan slovenski pisatelj. Prav on je v soboto, 23. maja, nekemu drugemu odborniku, namreč Mateju Hubadu, učitelju na Glasbeni matici in vodji njenega pevskega zbora, poslal prijazno pisemce, v katerem mu sporoča: »Gospod dr. Jure Adlešič gre o binkoštih domov v Belo krajino in bi bil pripravljen s sabo vzeti naš fonograf in v Adlešičih in Bojancih narodno petje vloviti na naše valjčke.« Potem še dodaja, da je Adlešič spremljal neko Rusinjo in da mu je zadeva znana.

Hubad je odpisal že naslednji dan. Strinjal se je s predlogom, a je imel tehtno vprašanje: »Kdo bi nas utegnil točno poučiti o delu z aparatom?«

V nedeljo, 24. maja 1914, Ljubljančani torej še vedno niso vedeli, kako se ravna s fonografom, da bi to znanje lahko posredovali prizadevnemu Belokranjcu Juretu Adlešiču. A so, kot kaže, v naslednjem tednu, potem ko je v ponedeljek stekla belokranjska železnica, uspešno rešili tudi to zadevo.

Jure spet doma
Vrnitev Jureta Adlešiča v domačo vasico bi bila leta 1914 vsekakor bolj vesela, če bi bili živi še starši. A sta se poslovila že pred leti. Najprej je za rakom na maternici januarja 1909 umrla mati Marija, potem pa leto pozneje od ostarelosti še oče Ivan, nekdanji dolgoletni župan občine Adlešiči. S pridnim delom si je nabral dosti premoženja, da je iz te sicer revne vasice, iz katere je mnogo ljudi odšlo na delo v Ameriko, lahko svojega sina Jureta poslal študirat na Dunaj.

Jure je najprej dve leti (1896–1898) obiskoval nižjo gimnazijo v Novem mestu, potem pa še dve leti višjo gimnazijo v Ljubljani. Nato je prestopil na ljubljansko višjo gimnazijo in uspešno maturiral leta 1904. Za svoje nadaljnje študije si je izvolil filozofijo na Dunaju. Vendar pa se je, kot kaže, premislil in se vpisal na pravo. Bil je priden študent in šolanje je uspešno končal z doktoratom iz prava, ki nosi letnico 1910.

Težke gospodarske razmere Slovencev, posebno še Belokranjcev, ki so se morali s trebuhom za kruhom podajati v tujino, so mu vzbudile poseben čut za izseljeniška vprašanja. O tem je razpravljal tudi v tisku. Ko je leta 1913 v Ljubljani potekal IV. hrvaško-slovenski katoliški shod, pa je razvil posebno občutljivo razpravo o tem vprašanju.

Po shodu so bile na Kranjskem znane volitve v deželni zbor. Jure se je vrnil v Belo krajino, kjer sta se septembra v Vinici srečala z Rusinjo Linjovo. Z njeno pomočjo je tedaj spoznal tudi praktično uporabo fonografa, in zato je bil prišel kot naročen za uresničitev zamisli ljubljanskih članov Odbora za nabiranje slovenskih narodnih napevov.

V domačih Adlešičih
Teden, ko je bila odprta belokranjska železnica, je bil deževen že od ponedeljka dalje. Slabo vreme je tako skazilo mnoge slavnosti ob prihodu vlaka. Nadaljevalo pa se je tudi ob binkoštnih praznikih. Jure Adlešič je imel zato težavno delo, saj je moral v dežju tovoriti svojo osebno prtljago, kovček s fonografom, njegov lijak in vrsto voščenih valjev.

Od železniške postaje v Črnomlju je bilo do Adlešičev dobrih dvanajst kilometrov pešpoti. Do Preloke pa še dlje. Mladenič se je seveda nameraval nastaniti v rodni hiši, po domače »pri Tojaginih«. Potem pa naj bi z vso snemalno kramo obiskal še Preloko.

Adlešiči so bili gručasta vas, ležeča nad levim strmim bregom reke Kolpe. Ob popisu leta 1910 so tamkaj našteli 178 prebivalcev. Kraj je bil središče župnije sv. Nikolaja, ki je imela še dve podružnici in eno kapelo. Prvo ljudsko šolo so postavili leta 1861, leta 1913 pa je dobila novo stavbo. Adlešiči so bili tudi samostojna občina, ki je obsegala sedem vasi. Dolgo je bil njen župan Juretov oče Ivan.

V Adlešičih je bil rojen Jurij Grabrijan, sošolec Franceta Prešerna, ki je tudi pisal pesmi. V času Juretovega rojstva pa je tamkaj kot župnik služboval pisatelj in prevajalec Lavoslav Gorenjec – Podgoričan. Nasledil ga je Ivan Šašelj, ki je tudi marsikaj pripomogel k razvoju in slavi tega kraja.

Druga vas, ki jo je nameraval obiskati Jure Adlešič, je bila Preloka. Ta prav tako leži ob levem bregu Kolpe, kakih sedem kilometrov južneje od Adlešičev. Razprostira se na 300 metrov visokem griču. Na najvišji točki kraljuje župnijska cerkev sv. Trojice. Leta 1910 so v vasi našteli 389 prebivalcev, torej še enkrat več kot v Adlešičih. Tudi Preloka je že leta 1866 dobila ljudsko šolo.

Juretov predhodnik
Ko je leta 1888 v Adlešiče pripotoval češki zbiralec Ludvik Kuba, je tamkaj našel prijaznega sogovornika. Župnik Ivan Šašelj se je namreč tudi sam ukvarjal s preučevanjem narodnih starosvetnosti.

V župnijo je prišel službovat kot mlad kaplan ob božiču leta 1885, ko je bil Jure Adlešič star nekaj več kot leto dni. Ivan je najprej pomagal obolelemu župniku Gorenjcu, ko pa je ta po sedmih tednih umrl za vodenico, je prosil za izpraznjeno župnijo. Najprej so ga imenovali za upravitelja, leta 1889 pa tudi za župnika.

Ivan Šašelj je pred prihodom v Adlešiče služboval kot kaplan v Šempetru pri Novem mestu. Že tedaj se je navduševal za preučevanje zgodovine in brž je napisal »Zgodovino šempetrske fare«, ki je leta 1886, ko je že služboval v Adlešičih, izšla v tisku.

V svoji novi župniji pa se je tudi takoj lotil preučevanja tamkajšnje narodne kulture. Najprej je začel zbirati besedila narodnih pesmi. Poslal jih je v Ljubljano, kjer so leta 1886 in 1887 izšle v listu Slovan.

Nato je nekaj gradiva poslal še celovškemu Kresu, na koncu pa tudi novemu leposlovnemu listu Dom in svet. Žal je zbiral le besedila pesmi, ne pa tudi melodij. Čeha Kubo je prijazno pogostil in ga seznanil z ljudmi, ki so mu zapeli narodne pesmi. Njegovo knjigo »Slovanstvo ve svych zpevech« je tudi priporočil v listu Dom in svet. Šašelj se je takoj tudi lotil krajevne zgodovine, in že leta 1887 je izšla knjiga »Zgodovina adlešičke fare na Belokranjskem«.

Šašelj pa je tudi spremenil ime svoje župnije. Prej so jo imenovali Adlešiče, sam pa jo je začel zapisovati kot: Adlešiči.

Ko je leta 1895 graški profesor dr. Karel Štrekelj začel v snopičih izdajati zbirko »Slovenske narodne pesmi«, se mu je pri zbiranju gradiva pridružil tudi Ivan Šašelj, in mnoga besedila, nabrana v adlešiški župniji, so našla objavo v tem izjemnem, več kot 8.000 primerkov obsegajočem delu.

Leta 1906 je Šašelj izdal tudi samostojno knjižico besedil, nabranih v Adlešičih in okolici, vendar vse v sklopu njegove fare. Knjižica je naletela na ugoden odziv in leta 1909 je sledil še drugi del. Pri zbiranju gradiva pa je imel dva prizadevna sodelavca. O tem v uvodniku piše: »Pripomnim pa, da sem zapisal prav vse edino le v svoji fari, in sicer vse sam, razun kakih pet do šest pesmi, katere je zapisal v tukajšnji fari č.g. Janko Barle in jih je priobčil Štrekelj v svoji zbirki slov. nar. pesmi in par pesmi in dveh pripovedek katere je zapisal naš rojak stud. phil. g. Jurij Adlešič.«

Jure Adlešič je leta 1914 torej nameraval le nadgraditi svoje prejšnje narodnozbirateljsko delo. Do tedaj so mu zadoščali le zapisi besedil, s snemanjem njegovih sovaščanov pa je petje zaživelo v svoji najbolj izpopolnjeni obliki.

Med pevci adlešiške in preloške fare
Mlademu Juretu Adlešiču kislo praznično vreme ni preprečilo pogumnega načrta. V nedeljo, 31. maja, je nekaj skladb posnel v Adlešičih, za binkoštni ponedeljek pa se je podal še v sosednjo Preloko. V vsakem kraju je našel po osem pevcev, štiri moške in štiri ženske glasove. Ti so mu skupno zapeli 38 pesmi, za kar je porabil 19 voščenih valjev. Nekatere melodije in besedila so bila tipično slovenska, pri drugih pa se je kazal vpliv tudi z drugega brega reke Kolpe.

Pevci so morali biti pri izvajanju precej pozorni in natančni, saj ponovitve snemanja ni bilo.

Zopet v Ljubljani
Po deževnih praznikih se je Jure Adlešič odpravil nazaj na svoje delovno mesto. Dež je pošteno razmočil nasipe na novi, pravkar odprti železniški progi in vlaki so marsikje morali voziti z upočasnjeno hitrostjo. Po prihodu v Ljubljano je mladi Belokranjec fonograf pustil na železniški postaji, od koder so ga člani odbora dali zopet prenesti v kabinet II. državne gimnazije. To se je zgodilo do 12. junija, ko je bil izplačan račun za to uslugo.

Člani OSNP-ja pa so se potem prvič zbrali na seji 18. junija 1914. Ob tej priložnosti je tajnik Anton Štritof predvajal pet Juretovih posnetih belokranjskih pesmi. Odborniki so bili nadvse zadovoljni in so prizadevnega Belokranjca sklenili takoj nagraditi z vsoto 39 kron in 40 vinarjev. Še več. Sklenili so mu dodati še 110 kron za prihodnja snemanja. Obenem pa so se tudi odločili, da Niku Štritofu, tajnikovemu sinu, naklonijo 100 kron, da bi opravil transkripcijo, torej da bi posneto gradivo »prepisal« v note. A še jim ni bilo dovolj. Sklenili so tudi, da v Berlinu naročijo dodatnih 100 voščenih valjev za naslednja snemanja.

Načrti brez krčmarja …
Kakor so se ljubljanski odborniki odločili, tako so svoje napovedi tudi uresničili. Že 20. junija so izplačali Nika Štritofa, naslednji dan Jureta Adlešiča, 30. junija pa berlinsko tvrdko A. Wertheim.

Tako so bili dani vsi pogoji, da bi se snemanje slovenskih narodnih pesmi lahko uspešno nadaljevalo še tisto poletje.

In to bi se nedvomno tudi zgodilo, če ne bi ravno tedaj, v nedeljo, 28. junija, v Sarajevu odjeknili usodni streli …

Spomin na Adlešiče
Še tisto poletje je avgusta izbruhnila velika evropska vojna, ki je kmalu prerasla v svetovni spopad. Delo OSNP-ja je popolnoma zastalo, saj so morali nekdanji zapisovalci namesto peres v roke vzeti orožje. Kljub temu pa celotno kulturno delo na Slovenskem ni bilo okrnjeno. V Ljubljani je pevski zbor Glasbene matice vztrajno nadaljeval prirejanje koncertov. In tako je 2. decembra 1914 pripravil tudi počastitev rojstnega dneva cesarja Franca Jožefa. V svoj spored so pevci sprejeli tudi pesem, ki so jo izvajali že pred več kot dvajsetimi leti. To je bila belokranjska narodna, » U toj crnoj gori«, ki jo je v Adlešičih zapisal češki folklorist Kuba in ki je izšla v njegovi notni zbirki leta 1890. Matičarji in matičarke so jo na koncertu prvič zapeli že davno tega, 8. junija 1893. Pesem govori o četi junakov, ki so vsi čvrsti, zdravi, samo eden ranjen. Ranjen milo prosi: »Skopljite mi jamo /…/.« Na te besede so tekom let že pozabili, vojni dogodki minulega poletja in jeseni pa so jih znova priklicali v spomin.

Naključje pa je hotelo, da je ravno tiste dni avstro-ogrska vojska zasedla Beograd, in kronist Glasbene matice je zapisal: »S tem koncertom je povezan še nek poseben dogodek. Koncert se je končal z belokranjsko narodno 'Želja ranjenega vojaka', da ga pokopljejo na bosanskem polju, in med petjem te popevke so oznanili topovi z ljubljanskega gradu, da je padel Beograd. Marsikatero trdo, pa tudi nežno lice so orosile v tem tako izrednem trenutku solze.«

Zanimivo je, da sta to pesem, ki se je tako prikupila ljubljanskim pevcem, za naslednje rodove ohranila kar dva zapisovalca. Ludvik Kuba jo je v Adlešičih zapisal, priredil in objavil v svoji knjigi, Jure Adlešič pa jo je posnel, ko so mu jo pevci – že druge generacije v primerjavi s tistimi iz leta 1888 – zapeli v zboru.

Žalostna usoda voščenih valjev
Tisto poletje po Adlešičevem snemanju je torej izbruhnila svetovna vojna in prekinila tudi delovanje OSNP-ja. Obudilo se je šele leta 1918, vendar ni več nikoli zaživelo v prejšnji meri. Po vojni so si odborniki najbolj prizadevali, da bi gradivo, ki so ga zapisali številni zbiralci, ter Adlešičevi posnetki s fonografom in valji vred ostali v Ljubljani.

Celotno zbirko je hranil odbornik Matej Hubad, potem pa jo je leta 1927 prevzel Etnografski muzej. Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi pa je bil razpuščen.

Njegovo gradivo je v Etnografskem muzeju ležalo tri desetletja, dokler se leta 1957 zanj ni našlo mesto v Glasbenonarodopisnem inštitutu, ki ga je tedaj vodil znani folklorist France Marolt. Končno pa je zbirka pristala v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kamor se je vključil tudi glasbenonarodopisni inštitut.

Ves ta čas, torej od leta 1914, pa ni bilo opravljeno nobeno snemanje narodnih pesmi s fonografom več. Po prvi svetovni vojni za to ni bilo zanimanja, po letu 1945 pa so fonograf nadomestile druge, sodobnejše snemalne naprave.

Še bolj žalostna usoda snemalca Jureta Adlešiča
Življenjska pot Jureta Adlešiča je bila podobna usodi njegovih posnetkov na voščenih valjih, le da je bila še bolj žalostna, lahko bi rekli celo: tragična.

Po prvi svetovni vojni je v Ljubljani odprl samostojno odvetniško pisarno, pri 44 letih se je nato tudi poročil in leta 1935 postal celo – ljubljanski župan. To svojo nalogo je uspešno opravljal v času, ko je Ljubljana slovela po mnogih prelomnih gradbenih posegih in velikih dosežkih na področju kulture.

A leta 1941 je prišla okupacija in sledila je priključitev mesta Kraljevini Italiji. Adlešič se novim razmeram ni mogel prilagoditi in se je po letu dni odločil za odstop.

Po vojni je bil ves čas v nemilosti pri novih oblastnikih, zato je leta 1949, kot petinšestdesetletni starec, emigriral v Združene države Amerike. Pa se mu je tudi tam godilo precej slabo. Delal je celo na neki farmi svoje belokranjske rojakinje in krmil njeno živino.

Končno pa se je leta 1965 vrnil v domovino. Bolezen ga je priklenila na invalidski voziček in leta 1968 je v domačih Adlešičih, kot štiriinosemdesetletnik, zapustil ta svet.

Sledovi ostanejo
Dr. Jure Adlešič se je poslovil pred polovico stoletja in za nameček še štiri leta po tem, ko je v svoji rodni vasi in sosednji Preloki opravil zgodovinsko vlogo – na voščene valje fonografa je posnel tamkajšnje narodno petje in nam tako ohranil delček tedanje narodne kulture. Če ne bi nič drugega ostalo od njegovega življenja in dela, bi bila že to dovolj velika zasluga, da bi ga lahko postavili na odličnejše mesto, kot ga zdaj zaseda v slovenski zgodovini.