Tisti znameniti, ki je v noči s štirinajstega na petnajsti april usodno prizadel slovensko prestolnico. Ljubljanske hiše so bile razmajane ali porušene, bilo pa je tudi nekaj človeških žrtev. Potresni sunki so se širili tudi v ljubljansko okolico, in tudi tam je bilo veliko škode. V šentviški župniji je tiste strašne noči ubilo kar tri njene prebivalce – starega Žogrovega očeta v Zgornji Šiški in zakonca Šušteršičeva pri "Slepem Janezu " v Zapužah.
Močno poškodovana je bila tudi šentviška cerkev. Obok nad oltarjem se je sesul na tla in ni kazalo drugega kot ta del svetišča podreti ter vse zgraditi na novo. A kaj ko so imeli farani veliko dela že z odpravo potresnih posledic na svojih domovih. Toda sčasoma se je s prizadevnostjo kmečkih gospodarjev tudi to nekako uredilo, tako da je lahko prišla na vrsto tudi domača cerkev sv. Vida. Sklenili so dvigniti zvonik še za eno "nadstropje ". Ob oltarju so načrtovali povsem nov predel, ki naj bi ga krasila mogočna kupola. Cerkev so zaprli za javnost, bogoslužje pa je začasno potekalo kar pred kapelo na pokopališču.
V vsesplošnem vaškem vrvežu pa je tiste, ki so opravljali pripravljalna dela za gradnjo novega cerkvenega prizidka, in pa zveste farane, ki so hodili tamkaj mimo, da bi se udeležili maše na pokopališču, nekega lepega poletnega dne konec julija 1895 presenetila nenavadna stavba. Bil je to srednje velik železen valj, ki je bil pokrit s piramidasto, prav tako kovinsko streho. Vse skupaj je segalo kaka dva metra visoko. V notranjost te nenavadne zgradbe, ki je bila še najbolj podobna vogelnemu delu kakega srednjeveškega gradu, so vodila vrata, ki so se odpirala navzven in nad katerimi je bil zgovoren napis: Aljažev stolp. Nekateri farani so bili začudeni nad to pojavo, drugi pa so iz časopisov ali vaških novic že povzeli, da gre za planinski razglednik, ki ga župnik Jakob Aljaž namerava postaviti na vrhu Triglava. Izdelal ga je domači klepar Anton Belec, ki je imel svojo delavnico na dvorišču hiše, ki je stala na drugi strani, prav nasproti cerkve sv. Vida. Stolp je vzbudil vsesplošno pozornost. Ljudje so vstopali v to malo hišico na prostoru pred cerkvijo in izražali svoja mnenja. Tako se je pozneje marsikateri lahko pohvalil, da je bil tudi sam že v Aljaževem stolpu, čeprav pozneje osebno ni nikoli obiskal Triglava.
Neka "nora" ideja, ki pa je vseeno doživela svojo uresničitev
Star slovenski pregovor, da "gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor", je bil leta 1895 že dobro znan. Posebno še, ker je bilo leta 1893 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo in so v hribe začeli zahajati tudi mestni ljudje. Pri Aljaževem stolpu je zmajevanje z glavo še posebej prišlo do izraza. Kdo bo pa ves ta "pleh" zdaj spravil na vrh Triglava in kako bo to storil, so se spraševali šentviški farani, ko so sicer občudovali odličen izdelek svojega kleparskega mojstra Belca. Vendar sta domiselni snovalec te stavbice, dovški župnik Jakob Aljaž, in njen spretni izdelovalec, šentviški mojster Anton Belec, že naredila svoj načrt, ki pa se je zdel "nor" že na samem začetku, saj kaj podobnega nikomur na Slovenskem sploh še ni prišlo niti na misel, kaj šele da bi mu uspelo tako brezupne sanje tudi uresničiti.
Vendar je šlo tokrat drugače. Ni namreč minil niti mesec dni in Aljažev stolp je že stal na mestu, za katerega je bil predviden – 2863 metrov visoko, na vrhu Triglava, sivega očaka slovenskih gora.
Na Gorenjskem
Tista zima pred velikonočnim potresom leta 1895 je bila res nekaj prav posebnega. V Ljubljani je 8. februarja izšla prva številka novega lista, ki se je imenoval Planinski vestnik. Bilo je to ravno tri dni pred II. občnim zborom Slovenskega planinskega društva, ki je glasilo spravilo na svetlo. Ta društvena organizacija je bila uradno ustanovljena 27. februarja 1893. Že v drugem letu svojega obstoja si je julija 1894 postavila prvo postojanko v bohinjskem pogorju – Orožnovo kočo na Črni prsti, nato pa je njena savinjska podružnica zgradila še Kocbekovo kočo na Molički planini. Poleg tega pa je to društvo zaznamovalo, popravilo ali zgradilo mnogo planinskih poti po slovenskih hribih.
Zaradi navdušenja nad domačim planinskim svetom je Slovensko planinsko društvo kmalu po nastanku dobilo podružnice tudi v drugih krajih, že leta 1893 v Kamniku in Mozirju. Končno pa so se zganili tudi Gorenjci neposredno izpod Triglava, ki so kar nekoliko zavistno gledali, ko so jim Ljubljančani pred nosom zgradili svojo planinsko postojanko. Že v prvi številki novega planinskega glasila so tako napovedali lastno podružnico, tudi pod Triglavom. In 10. marca je bila v Radovljici dejansko ustanovljena nova podružnice Slovenskega planinskega društva za radovljiški okraj. Udeleženci ustanovnega občnega zbora so si tudi razdelili posamezna območja delovanja in za odbornika v Zgornjesavski dolini je bil določen Anton Žlogar, župnik v Kranjski Gori.
Ko nastopi Jakob Aljaž
Prisotnosti dovškega župnika Jakoba Aljaža ob ustanovitvi radovljiške podružnice časopisi ne omenjajo. Vsekakor za planinstvo tedaj še ni bil kaka pomembna oseba, zato je bil za odbornika na njegovem koncu določen sosednji župnik Žlogar. Kljub temu pa je imel Aljaž že tedaj nekaj opravka s planinskim svetom. Meseca marca, ko se je sneg nekoliko stopil, je namreč opazil, da je slap Peričnik, ki je spadal v njegovo župnijo, pozimi nekoliko spremenil svojo strugo. Nekaj zmrznjenih skal in kak štor so namreč zagozdili korito in voda jo je ubrala v drugačni smeri. Pa se je Aljaž odločil, da bo treba Peričnik popraviti. S seboj je vzel še domačina Janeza Klinarja - Požganca in cerkovnika Alojza Pezdirnika.
Takole se je čez skoraj trideset let pozneje spomnil tistega dogodka: "S seboj smo nesli orodje: kramp, lopato, sekiro, vrv, kladivo itd. Zgoraj strugo prekopljemo in napeljemo vodo v staro, nekdanjo strugo. Potem naveževa na vrv Požganca in ga spustiva po skalnatem koritu do roba, da preseka štor in s kladvom razbije skalo, ki je prej Peričnik zadrževala. Potem Požganca potegneva kvišku in onadva mene navežeta na vrv in me spustita po koritu doli, da čez rob pogledam in svojo radovednost napasem. Pa napasel sem jo kar hitro; kajti mrzla voda ob steni mi je skoz obleko do živega prišla in klical sem, naj me hitro nazaj potegneta. Potem smo nekaj macesnov posekali in ob strugi položili ter s krampom ruševja, peska in druge šare nakopali, da je Peričnik zopet po sedanji strugi tekel in lepo prosto padal. Stroške sem sam plačal in nič objavil."
Ta Aljažev opravek je bil seveda premalo, da bi ga razglasili kar za odbornika nove planinske podružnice, vendar je imel on v tistem času v ognju še neka druga železa. Ob uspehu ljubljanskega planinskega društva, ki je na Črni prsti zgradilo prvo domačo planinsko postojanko, je namreč skoval poseben načrt. Na vrhu Triglava si je zamislil posebno slovensko zavetišče, s katerim naj bi nadkrilil nemško planinsko organizacijo, ki je v Triglavskem pogorju tedaj zgradila že dve koči – Dežmanovo in kočo Marije Terezije. Nemci so do teh postojank zgradili tudi planinske poti. Na vrh Triglava pa še niso prodrli. Tudi Slovensko planinsko društvo si leta 1893 očaka slovenskih gora ni vzelo v svoj delokrog. Odločili so se le za nižji planinski svet, Orožnova koča s 1346 metri je bila najvišje, kar so si zadali za svoj cilj. Triglav s svojimi nezaznamovanimi in neurejenimi potmi pa je zanje spadal že v nedosegljivo visokogorje. Načelnik osrednjega odbora Fran Orožen je na ustanovnem zboru radovljiške podružnice celo dejal: "Smelo trdimo, da ima Slovensko planinsko društvo in slovensko planinstvo zdravo jedro, ker ne goji one vratolomne turistike, ki pogubi vsako leto nemalo ljudi!" Zato so se Ljubljančani po izgradnji Orožnove koče omejili na mestno okolico – na Šišenski hrib, kjer so leta 1895 načrtovali postavitev razglednega stolpa, in Šmarno goro, kjer so namestili vpisno knjigo. Leta 1895 pa so se tudi odločili, da se za običajni društveni izlet podajo na romarske Višarje.

Slovenski vrh Triglav je bil torej s svojima kočama dotlej povsem v nemških rokah. Vsi napisi so bili nemški, tujci pa so s tečaji tudi vzgojili redne vodnike – seveda slovenske domačine iz bohinjske ali dovške strani.
Aljaž na Triglavu
Dovški župnik Jakob Aljaž je prav dobro poznal stanje na triglavskih strminah, saj je ta gora po "kranjski " strani spadala v njegovo župnijo. Videl je, kako so tujci ob pomoči slovenskih vodnikov radi obiskovali očak slovenskih gora. Videl je, kako se šopirijo Nemci s svojo planinsko organizacijo, in sklenil je na tem področju storiti korenit premik. V svojem župnišču si je tisto zimo (torej 1894/95) kar na tleh zarisal tloris bodočega kovinskega razglednika, ki naj bi ga postavil vrh Triglava. Tamkajšnji svet je bil občinska last, torej so imeli zanj pravico vsi posestniki, 137 po številu – seveda tudi on sam kot zastopnik župnijskega urada Dovje.

Mladostni prijatelj Belec
Po izdelavi načrta za kovinski stolp je bilo za Aljaža seveda ključno vprašanje, kateri klepar bi mu lahko izdelal tako stavbo in kako bo železje spravil na višino, ki je nekateri Slovenci tedaj niso bili zmožni doseči niti ob teži svojega nahrbtnika. Aljaž se je tedaj spomnil na svojega mladostnega prijatelja Antona Belca iz Šentvida pri Ljubljani.
V času, ko je bil Aljaž še bogoslovec v Ljubljani, se je kot pevec večkrat mudil v Šentvidu, kjer je tedaj deloval znani pesnik in skladatelj Blaž Potočnik. Ta je bil poleti leta 1866 glavni pobudnik za ustanovitev šentviške narodne čitalnice, katere predsednik je bil potem vse do svoje smrti leta 1872. Med ustanovitelji čitalnice je bil tedaj klepar Jakob Belec, po domače Klanfar, ki je imel svojo delavnico natanko nasproti cerkve. Belec je sprva stanoval v sosednji hiši, pri "Kautmanu", Šentvid št. 19. Tam se mu je v zakonu z domačinko Heleno Skalar 9. junija 1857 rodil sin Anton. Ker je bil njegov edini moški potomec, ga je najprej poslal v ljubljanske šole, potem pa vzel nazaj na svoj dom ter ga izučil za kleparja in ključavničarja. Kmalu po Antonovem rojstvu pa je oče Belec kupil sosednjo Matijakovo hišo, Šentvid št. 20, in si tam sčasoma uredil tudi veliko kleparsko delavnico. Domačini so hiši dali vzdevek "Pri Klanfarju". Stari Klanfar je v svojem Antonu dobil vrednega naslednika. Oba sta se odlikovala po pokrivanju zvonikov. Mladi Anton se je dodatno izpopolnjeval še v Nemčiji, Franciji, Švici, Angliji, Belgiji ter celo na Danskem in na Norveškem. Tako je kmalu zaslovel po vsej deželi. Časopisi so pogosto hvalili njegova dela. Poleg tega se je tudi društveno udejstvoval. Že pri sedemnajstih je postal tajnik domače narodne čitalnice. Bil je med odborniki Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov. Leta 1888 je ustanovil prostovoljno gasilsko društvo, ki ga je izbralo za svojega predsednika. Bil je tudi ključar domače župnijske cerkve sv. Vida. Leta 1892 se je poročil z Dolenjko Jožefino Zavodnik, s katero je imel do leta 1895 dvoje otrok. Prvorojena deklica je umrla kmalu po porodu, sinček Karol pa je bil tisto zimo pred potresom star komaj nekaj mesecev.
K temu mojstru je torej v zimi 1894/95 nekega dne "prirajžal" Jakob Aljaž in mu razložil svoj vražji načrt. Anekdota pravi, da je Aljaž Belcu dejal: "Tu me imaš, pa naredi tak stolp, da bom jaz lahko šel notri." Aljaž je bil namreč kar obilne postave. Belec pa je zadevo vzel resno. O tem Aljaž pozneje pripoveduje: "Moj mladostni prijatelj Anton Belec iz Šentvida je moj načrt še izboljšal ter stavbo požrtvovalno, brez dobička ali zaslužka, mojstrsko izvršil. Tovarnar inženir Amman, posestnik cementne tovarne (v Mojstrani, op. avtorja), mi je brezplačno ponudil cement, pa sem ga hvaležno odklonil in se odločil za železo."
Dogovori
Spomladi tistega leta se je potem Aljaž začel dogovarjati z ljubljanskim odborom Slovenskega planinskega društva, da bi tamkaj v okviru rednih mesečnih srečanj predaval o bodočih gradnjah na Triglavu, med katere je seveda uvrščal tudi svoj triglavski stolp. Predavanje naj bi bilo meseca aprila. Nesrečni potres za veliko noč, 14. aprila 1895, pa je ta njegov načrt preprečil. Zato pa so v maju ljubljanski planinci širši domači javnosti razkrili vsaj njegovo zamisel o postavitvi razglednika na Triglavu.
Kaj je poročal Planinski vestnik
Konec maja 1895 je izšla že peta številka Planinskega vestnika, ki je napovedala tudi drzni načrt župnika Aljaža. Pod zaglavjem "Društvene vesti" so zapisali: "Aljašev stolp na Triglavu. Dobro znani slovenski rodoljub in turist vlč. g. Aljaš, župnik na Dovjem, v čigar župniji stoji deloma slovenski velikan Triglav, je sprožil drzno misel, na vrhu Triglava postaviti majhen stolp. Marsikomu se morebiti zdi ves načrt neizvršljiv, a jekleni vztrajnosti in požrtvovalnosti g. župnika se bode gotovo posrečila izvršitev te čudovite stavbe, katero bode postavil g. Aljaš ob svojih troških. Stolp bode okrogel, 1.90 m visok, 1.25 m bode meril v premeru in imel prostora za 4 do 5 ljudi ter štiri okna proti glavnim stranem nebes. Izdelal bode stolp g. Belec v Št. Vidu pri Ljubljani iz železa. Eden meter visoka kamenita ograja in močne, v tla zabite vrvi bodo varovale stolp proti burji. Pri stavbi ne bode strelovoda, ker bi še bolj privlačeval strele, pač pa bodo opozarjali svarilni napisi v različnih jezikih, da ob nevihti ni bivati v stolpu. Obiskovalcem mogočnega Triglava je znano, da veje dostikrat huda sapa, in od utrudljivega pota razgreti turist ne more tedaj mirno uživati velikanskega razgleda. V stolpu pa bode prav lahko razmotrival prirodne krasote in razsežni razgled, katerega enacega je javaljne najti na svetu."
Takoj zatem pa so ljubljanski planinci razkrili še svoj načrt, da bodo namreč pod vrhom Triglava v skali napravili pribežališče – zavetišče pred nevihto in strelo.
Planinski vestnik je še zapisal, da bo Aljažev (oni pišejo Aljašev, op. avtorja) stolp najvišja stavba "ne le na Slovenskem, ampak nasploh po slovanskem svetu".
Na triglavskem vrhu
Na Triglavu je v tistem času še počival sneg, ki je pristopnikom branil, da bi se podajali v gore. Pristop na triglavski vrh je bil dovoljen vsakomur, saj je bila zemlja občinska. Aljaž pa se je dogovoril z županom, da mu občina proda ta svet, kjer naj bi postavil svojo stavbo. Dogovorili so se za simbolično ceno enega samega goldinarja, ki ga je Aljaž dejansko izplačal meseca aprila. S tem so bili izplačani tudi drugi upravičenci do te parcele, ki jih je bilo še 136 po številu. Za goldinar, kolikor je znašala vsota, se je sicer tiste čase dalo dobiti kakih šestdeset vročih žemljic.
Še eno železo v ognju
Jakob Aljaž se je že kot šolar začel zanimati za glasbo. S petjem se je odlikoval na ljubljanski normalki, pozneje pa na gimnaziji in v bogoslovju. Kot pevec je nastopal tudi med študijem na Dunaju. Kaplanska služba v Tržiču in nato župniji na Dobravi pri Kropi ter na Dovjem sta mu tudi nudili mnogo glasbenega veselja. Kot glasbeni ljubitelj se je proslavil tudi na mestu šolskega nadzornika za radovljiški okraj, kjer je spodbujal glasbeno delovanje med učitelji. Nekaj malega je tudi skladal, še raje pa hodil na koncerte. Ko je spomladi 1893 ljubljanska Glasbena matica izvedla Dvořákov oratorij Stabat Mater, je bil tako navdušen, da je daroval večjo vsoto v društvene namene. To ga je spoprijateljilo z Matejem Hubadom, ki je bil dirigent Matičinega zbora, glasbeni učitelj in vodja njenega artističnega odseka, ki je vsako leto izdal zvezek zborovskih partitur. Hubad je v program za leto 1894/1895 vzel Aljaževo skladbo Občutki, na besedilo Lovra Tomana, ki govori o lepoti gora. Za "pokušnjo" je moški pevski zbor Glasbene matice to skladbo v Ljubljani prvič izvedel na pevskem večeru januarja 1895. V naslednjih mesecih so stekle priprave za njen tisk. Aljažu je to veliko pomenilo, saj dotlej, kljub starosti že blizu petdeset let, ni glasbeno objavil drugega kot dve nabožni pesmi v Cerkvenem glasbeniku.
Še dodatno železo v ognju
Tista zima pa je bila za Aljaževo glasbeno dejavnost še posebno pomembna. Za maj leta 1893 so namreč v Zagrebu izdali Hrvatsko pjesmarico, v kateri je bilo tudi nekaj enoglasnih slovenskih pesmi. Jakob Aljaž je že dobrih šest let prej Družbi sv. Mohorja predlagal, naj izda tudi kako posvetno pesmarico za splošno ljudstvo, vendar le z besedili brez napevov. A iz tega ni bilo nič. Po zgledu Hrvatov se je zdaj navdušil za izdajo pesmarice enoglasnih napevov. Sestavil je razglas in ga poslal na različne konce Slovenije. Dobil je le nekaj odzivov, največ prav januarja 1895, vendar s tem tudi tokrat ni mogel sestaviti prave vsebine. Zato se je začel dogovarjati s Hubadom, da bi natisnil zborovske skladbe, med njimi največ iz "Matičine" vsakoletne bere. Glasbena matica je namreč že od leta 1873 redno izdajala skladbe za pevske zbore, samospeve ali klavirske skladbe. Z arhivarjem sta do poletja 1895 pregledala arhiv in izbrala najprimernejše skladbe. Prijatelj Hubad pa je pripomogel k temu, da je zadeva prišla na dnevni red enega izmed "Matičinih" sestankov. Dovški župnik je bil tako vabljen na XVII. sejo odbora, ki je potekala 27. junija 1895 v ljubljanskem hotelu Slon.
Dogovorili so se, da lahko Družba sv. Mohorja za primerno odškodnino ponatisne vse že razprodane zborovske zbirke Glasbene matice in tudi nekatere, ki so bile še v prodaji. Mohorjani naj bi tako sčasoma dobili kar tri zvezke skladb za moške in mešane pevske zbore.
Teh želez pa res ne zmanjka
Aljaževa skladba Občutki (Ko je zagledam lepe vas gore …) je bila posvečena lepoti slovenskih planin. Sam pa bi rad uglasbil tudi kako pesem, ki bi opevala Triglav. Žal pa ni našel primernega besedila. A tudi v tem pogledu se mu je sreča nasmehnila ravno leta 1895.
Aljaž je bil namreč podporni član akademskega društva Danica na Dunaju. Sestavljali so ga slovenski študentje katoliške naravnanosti. Ravno ob začetku leta 1895 so se odločili izdajati društveno glasilo Zora. Vsak član ali podpornik ga je dobil brezplačno. Vsebina lista je bila raznolika, objavljali pa so tudi pesmi. In tako je ravno v drugi številki prvega letnika na strani 53 zablestela pesem Triglav. Napisal jo je mariborski bogoslovec Matija Zemljič, ki se je podpisal kot Slavin.
Besedilo v prvi kitici poje takole:
"Oj Triglav, moj dom, kako si krasan!
Kako me izvabljaš iz nizkih ravan
v poletni vročini na svoje vrhe, Da tam si v samoti spočije srce,
kjer poto izvira v skalovju hladan:
Oj Triglav moj dom, kako si krasan."
Pesem ima potem še dve kitici. Ne gre pa za izvirno delo. Besedilo je namreč le prevod nemške pesmi "O, Schwarzwald", ki ga je Zemljič prvič objavil že v bogoslovskem rokopisnem lističu Lipica. Vendar pa je Aljažu prišlo kot naročeno. Druga številka Zore je na Kranjsko prispela sredi maja 1895, ko so jo tudi propagirali v dnevniku Slovenec. Župniku Aljažu je poskočilo srce. Zdaj je bilo treba najti le še pravo melodijo.
Sonce na vrhu Triglava
Meseca maj in junij sta Aljažu torej minevala v glasbenem in planinskem snovanju. Vmes pa je v njegov prid začela delovati tudi že narava. Nekaj dni pred ljubljanskim sestankom v zvezi z Mohorjevo pesmarico je namreč že nastopil čas za pohod na Triglav. Tja gor pa se ni podal sam, pač pa njegova farana Franc Urbas in France Skumavc, znani vodnik in posestnik gostilne "pri Šmercu", kjer so se ustavljali vsi pohodniki na Triglav. Domača vodnika sta 24. junija v triglavske višine popeljala dva Angleža. Ta izlet pomeni zadnji začetek sezone v zgodovini neokrnjenega Triglava. O tem je pisalo v časopisu: "Planjava ali prostor vrhu Triglava je še vsa bela in na kraju, kamor je veter zamet napravil, je še blizu 6 metrov snega. Vidi se kakor poslopje. Sneg kar vidno kopni." Tako. Takrat je triglavski vrh kazal podobo, kakršno je ustvarila mati narava. Že naslednje leto pa je bilo na njem namreč že mogoče zaznati poseg človeka. Na vrhu gore je stal Aljažev stolp.
Aljaž in njegovi napredujejo
Leto 1895 je bilo pomembno tudi zaradi tega, ker je minevalo natanko sto let, odkar se je na Triglavu mudil slovenski pesnik, takrat pa tudi še koprivniški župnik Valentin Vodnik. Vodnik vrha sicer ni dosegel, prebil se je le nekaj dlje od Malega Triglava. Kljub temu pa je želela novoustanovljena radovljiška podružnica Slovenskega planinskega društva obuditi spomin nanj in je sklenila svojo prvo planinsko kočo imenovati po njem. Načrt za stavbo je izdelal Josip Ravhekar iz Bohinjske Bistrice, ki je leto poprej že načrtoval in zgradil Orožnovo kočo na Črni prsti. Za datum slavnostnega odprtja so določili 19. avgust, ko je Vodnik leta 1795 prenočil na Velem polju, zadnji planini pred skalovjem Triglava. Blizu tistega mesta naj bi nova koča tudi stala. O vsem tem so razpravljali v nedeljo, 30. junija, na rednem občnem zboru radovljiške podružnice, kjer so tudi na novo izbrali redni društveni odbor. Za odbornika zgornjesavskega dela je bil seveda izvoljen Jakob Aljaž.
Srečanje z abrahamom
Pa smo že v mesecu juliju. Ta je prinesel nove razburljive dogodke za župnika Aljaža in njegove prijatelje, planince in glasbenike. Najprej se je razveselil sam, saj je v soboto, 6. julija 1895, dočakal svojo petdesetletnico.
Bil je sin polgruntarja Antona Aljaža iz Zavrha pod Šmarno goro in njegove žene Špele Zavašnik iz dobrovske fare pri Ljubljani. Rodil se je 6. julija 1845. Po ljudski šoli v Smledniku je učenje nadaljeval na ljubljanski normalki, potem pa še v tamkajšnji gimnaziji. Leta 1866 se je podal študirat na Dunaj, kjer se je posvetil modroslovju. Tam pa se ni dobro počutil. Že v prvem letniku se je vrnil v Ljubljano in vstopil v bogoslovje. Posvečen je bil 31. julija 1871 in imel tudi novo mašo v domači smledniški župniji. Kot kaplan je v letih od 1871 do 1880 služboval v Tržiču, nato pa je dobil mesto župnika na Dobravi pri Kropi. Poleti 1889 je nastopil službo na Dovjem. V njegovo župnijo sta spadali še Mojstrana in Bela ter seveda stari očak Triglav. Tega je prvič obiskal leta 1887, še kot župnik na Dobravi.
Kljub svoji petdesetletnici pa Jakob Aljaž v delovanju zunaj duhovniškega poklica ni imel kaj dosti uspehov. Le dve skromni glasbeni objavi v Cerkvenem glasbeniku in nekaj člankov. Ravno poletje 1895 pa ga je izstrelilo v slovenski glasbeni in planinski svet.
Svete Višarje in sveti Mohor
Slovensko planinsko društvo je novo planinsko sezono začelo po svojem načrtu. Kake nove koče ni več nameravalo postaviti, saj je to prepustilo kar svojim podružnicam. Običajni letni izlet pa je tokrat usmerilo na svete Višarje, sicer znano romarsko točko, na katero so se tedaj že povzpeli številni slovenski verniki. Tja gor so se nameravali povzpeti v nedeljo, 7. julija. Vendar pa jih je že vnaprej pregnala slaba vremenska napoved in izlet so prestavili za teden dni. Jakob Aljaž je bil v tistem tednu že sredi urejanja vsebine prvega zvezka Slovenske pesmarice. Na dan svetega Mohorja in Fortunata, ki praznujeta 12. julija, pa je napisal tudi daljši uvod. Poleg strogo poučnih navodil je pevcem položil na srce: "Pri petju nastane zvok (ton) iz človeškega glasu, zato je petje najimenitnejša vrsta glasbe. Ker pa kaže lepa pesem najsrčnejša čustva, ima veliko pomena za splošno izobrazbo, za oplemenitev človeškega srca, pa tudi za izpodbujo narodne zavesti; to nam kaže slovenska pesem posebno v zadnjih štiridesetih letih …"
Aljaža je potem čakalo še mukotrpno delo popravljanja notnega dela in besedil, za kar si je izprosil pomoč prijatelja Mateja Hubada, ki je bil tistega poletja reden gost na Dovjem.
Med pripravo pesmarice
Dan po tem, ko je Aljaž sestavil uvodno besedilo za najnovejšo slovensko pesmarico, je v soboto, 13. julija, v Ljubljani potekal redni občni zbor Glasbene matice. Poročali so o delu v preteklem društvenem letu 1894/95 in izvolili nov odbor. Eden izmed dolgoletnih društvenih članov, učitelj in glasbenik Srečko Stegnar, se je pozanimal tudi o dogovoru Matice z Jakobom Aljažem. Odgovorila sta mu odbornika Matej Hubad in Vladimir Foerster ter poudarila velik kulturni pomen pesmarice, ker bodo – po njunih besedah – "tako najbolj priljubljene skladbe slovenske prišle v najširše kroge slovenskega naroda".
Meseca julija so potekali tudi zadnji tedni pouka. Jakob Aljaž je kot vsi duhovniki tedanjega časa poučeval verouk v redni ljudski šoli. Kljub temu pa je bil v mislih pri svojih dveh velikih podvigih – Mohorjevi pesmarici in postavitvi stolpa.
Pesmarica je še lahko nekoliko počakala, saj so 31. julija dotiskali knjige šele za letnik 1896, Aljaževa pesmarica pa je bila uvrščena šele za leto 1897. Torej je imel časa še vso jesen in bližnjo zimo. S stolpom pa je bilo seveda drugače. A moral je upoštevati zadržanost Antona Belca, ki je imel v šentviški župniji pri svojem obrtnem kleparskem delu spričo obnove domačij in cerkve ogromno dela. Zato je bilo bolje počakati, da stvari tečejo po naravni poti. Ostala pa mu je glasba.
Triglavska himna
Jakob Aljaž je pozneje pripovedoval, da je svojo največjo uspešnico Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan zložil kar na poti. Saj mu tudi nihče ne bi verjel, če bi ga skušal prepričati, da je imel tisto poletje še toliko časa, da bi se usedel za klavir in poskušal, kateri napev bi se najbolj prilegel besedilu, objavljenemu v Zori. Kdaj točno je torej nastala pesmica o Triglavu, bi težko sodili, vsekakor pa nekje med majem in avgustom 1895, ko je bila tudi prvič javno zapeta na vrhu Triglava.
Jakob apostol Aljaž
Jakob Aljaž je vsako leto meseca julija praznoval svoj rojstni dan in god. V tistih časih je bilo več poudarka na godovih. Zato je tudi Aljaž več pozornosti posvečal ravno godovanju. Sv. Jakob, starejši apostol, goduje 25. julija. Ob teh priložnostih se je Aljaž rad poveselil s svojimi prijatelji in znanci. Svetega Jakoba pa so praznovali tudi v Šentvidu, saj je bil stari Klanfarjev oče, takrat 68-letni kleparski mojster Jakob Belec, tudi krščen na ime tega svetnika.
Aljaževo župnišče pa ni bilo priča veselih gostov le ob godovanju gospoda Aljaža. Tudi druge dni so si gostje kar podajali kljuko, posebno še v poletnem času.
Lepa dovška in mojstranska okolica sta namreč k Aljažu vabili razne prijatelje. V nedeljo, 28. julija, je tako pri njem gostoval Fran Šuklje, znani slovenski narodni delavec, pisatelj poslanec in še kaj. Skupaj sta odšla na sprehod v bližnjo Mojstrano, kjer sta se ustavila na vrtu pri znanem Aljaževem prijatelju Požgancu, ki je bil duša njegovih prizadevanj za prenos železnih delov stolpa na vrh Triglava. Anton Belec je namreč stolp v Šentvidu sestavil le za pokušnjo. Za izdelavo je določil posebno dvoplastno dodatno pocinkano in proti rji zaščiteno kovino tovarne Winiwarter. Razumljivo je, da so bili posamezni deli zato toliko težji od običajnih. Deli stolpa so tehtali od 15 do 20 kilogramov. Razgovoru zaradi bližajoče se postavitve nove stavbice torej ni bilo ne konca ne kraja.

Tragedija nemškega turista
Dva dni za Šukljetom je bil pri Aljažu na obisku Valentin Jakelj, domači bogoslovec. Bilo je ob devetih zvečer, ko prihiti eden izmed delavcev, ki so se vračali iz Krme, povedat, da se je zgodila nesreča: "Neki turist se je ubil na tistem snegu nad Zasipško bajto pri Vernerju. Jaz in še en delavec, ki popravlja Kugyjevo pot na Triglavu, sva šla domov v Radovno. Oni delavec je lezel na zahodni strani ob steni, jaz sem se pa korajžno podrsnil po zmrzlem snegu na tej strani pri Vernerju. Kar vidim tam ležati turista, z nahrbtnikom, glavo je držal v špranjo pri steni. Ko si ga bolj natanko ogledam, spoznam, da je z glavo udaril ob skalo, ki je ven molela iz stene, in se ubil. Skoraj gotovo se je kod zgoraj prekucnil in z glavo naprej letel."
Aljaž se je zahvalil zasoplemu poročevalcu in mu odredil: "Zdaj pa pojdi v Mojstrano k Šmercu in reci, naj vodniki koj zjutraj vzamejo trugo v mrtvašnici in kar je treba ter mrtvega turista na Dovje pripeljejo. Za plačilo bom že jaz poskrbel!"
Drugo jutro, v sredo, 31. julija, so možakarji, vodniki, odrinili v zgornjo Krmo, Aljaž pa se je napotil k Šmercu pogledat, kdo je vpisan v knjigo tujcev. Tamkaj je prebral: Alois Schmidt, Komotau.
Nato je šel na železniško postajo brzojavit v Komotau na Češkem (po njihovo Homotuv). Obrnil se je kar na tamkajšnji magistrat. Izvedel je, da je bil ponesrečenec profesor na tamkajšnji pripravnici, star 42 let in po stanu samski. Bil je tudi načelnik tamkajšnjega planinskega društva Erzgebirgsverein.
Proti večeru so truplo pripeljali na Dovje. Aljaž je poskrbel, da so ga namestili v mrtvašnico. V petek, 2. avgusta, je bil pogreb nesrečnega nemškega turista. Aljaž je poskrbel za resnično dostojno slovo. Tedaj sta bila pri njem Matej Hubad in ljubljanski mestni učitelj, sicer pa tudi priznani pevec Glasbene matice Anton Razinger. Tega je zaprosil za petje prvega tenorja. Drugega je pel Aljaž sam. Hubad je poprijel prvi bas, za drugega pa je Aljaž naprosil domačina, mizarja Janeza Mraka. In tako je slovenski kvartet zapel žalostinki nemškemu turistu v slovo.
Ganljivi slovenski in nemški odmevi
Izmed Schmidtovih domačih se je pogreba udeležil brat Franz, ki je potem v listu Erzgebirgszeitung zapisal (v prevodu): "Ginljiv prizor. Bili smo na pokopališču Dovje, v obličju visokega Triglava, lepo slovensko petje izvežbanega kvarteta v častni spomin mojemu ljubemu bratu, velika množica ljudi, ki je kazala srčno sočutje ob tej žalostni smrti – vse je bilo pretresljivo in mi neizbrisno ostane v spominu."
V Ljubljani sta o tem seveda pisala Slovenec in Slovenski narod. V Slovenca je dopis poslal kar Jakob Aljaž, ki med drugim piše: "Profesor Schmidt je prišel v nedeljo z deveturnim vlakom dopoldne z Višarij, popoldne je šel k Peričniku. V ponedeljek zjutraj ob 4. uri je šel iz Mojstrane brez vodnika na Triglav, rekoč da mu bo po steni Triglava lahko pokazal pot čuvaj Dežmanove koče. Na Triglavu je bilo tisto jutro (v torek) več turistov, šli so večidel z vrha na Marije Terezije kočo, eni turisti so se obrnili iz koče proti Bohinju, Schmidt pa sam čez Krmo na Mojstrano, kjer je 'pri Šmercu' nekaj prtljage pustil. Drugi dan je hotel na Bled. Pa zadela ga je smrt na kraju, ki ni nevaren in kjer bi se bil lahko izognil …"
Slovenski narod pa pravi: "Z Dovjega se nam piše: Včeraj popoldne ob 7. uri našli so delavci v Krmi na poti raz Triglava čez kočo Marije Terezije, jedno uro hoda pod kočo, pod plazom v snegu ubitega ponesrečenega turista, ki je šel brez vodnika raz Triglava in hotel skozi Krmo priti v Mojstrano nazaj. V gostilni 'pri Šmercu' pustil je turist nekoliko prtljage, odšel na Triglav in obljubil priti nazaj … "
Oglasil pa se je tudi nemško pisani dnevnik Laibacher Zeitung, ki je v soboto, 3. avgusta, objavil tole poročilo (v prevodu): "( Nesreča turista na Triglavu): Truplo profesorja Aloisa Schmidta, ki se je ponesrečil na Triglavu, so včeraj ob 6. uri zvečer slovesno pokopali v Dovjem (Legenfeldu) ob prisotnosti njegovega brata Franza z Dunaja in v spremstvu številnih prebivalcev, gorskih vodnikov in številnih tujih turistov. Vence so prispevali: družina Schmidt, Nemško-avstrijsko planinsko društvo, oziroma njegova sekcija Krain, župnik Jakob Aljaž, Slovensko planinsko društvo, cementarna Dovje (dejansko Mojstrana, op. avtorja) in njegovi trije triglavski tovariši. Kvartet je zapel dve slovenski žalostinki. Danes je dan žalovanja."
Nemški turist Alois Schmidt je bil 29. julija 1895 eden zadnjih planincev, ki so vrh Triglava videli še brez Aljaževega stolpa. Tam gori je bil skupaj z nemškimi dijaki, ki so se potem pri sestopu podali na Velo polje, kjer so prenočevali in kjer so tekla tudi še zadnja dela pri postavitvi nove slovenske koče, posvečene Valentinu Vodniku. Že dobrih štirinajst dni pozneje pa je bilo na Triglavu že povsem drugače. Med planšarskimi stanovi so slovesno blagoslovili Vodnikovo kočo, nekoliko prej pa se je na triglavskem vrhu zasvetil novi razglednik – Aljažev stolp.
(Se nadaljuje v nedeljo, 18. avgusta.)