Dodobra pa so jo spoznali tudi nekateri Slovenci, ki so se tjakaj podajali zaradi študija v njenem glavnem mestu, po naše imenovanem Inomost, ali pa jih je na tuje zanesla želja po dodatnem izobraževanju pri tamkajšnjih mojstrih rokodelskih strok.
Ni čudno torej, da to slikovito pokrajino opeva tudi znana narodna pesem, ki sočustvuje z dekletom, ko ta toži: "Moj fantič je na T'rolsko vandrou, oj zdaj pa tam bolan leži …"
Omenjena pesmica je bila priljubljena že pred prvo svetovno vojno, vendar pa je ravno po letu 1914 dobila še poseben pomen. Na T'rolsko takrat namreč niso več "vandrali" le posamezni slovenski fantiči, pač pa se jih je tja odpravil skoraj cel "regiment". Ali bolje rečeno – tja so ga "odpravili" drugi, da bi namreč to mejno deželo zavaroval pred grabežljivim Lahom, ki se ni zadovoljil le s stegovanjem rok po krajih ob Soči, ampak se je želel polastiti tudi prelepih tirolskih hribov in dolin.
In tako je naneslo, da je poveljstvo avstro-ogrske armade za zavarovanje svoje meje tjakaj poslalo tudi neuničljivi in na gališki fronti že dodobra prekaljeni 17. pehotni polk, znan kot železni polk kranjskih Janezov.
Zapisano v neminljiv spomin
Že skoraj sto let bo od tedaj, od tistega junija 1916, ko so slovenski možje in fantje zavzeli svoje položaje na tirolskih vrhovih, pa je na njihovo bojevanje še vedno živ spomin. Vrsta zgradb iz tistega časa je še ohranjenih, tako da povezane predstavljajo pravi muzej na prostem, kjer se še dandanašnji obiskovalec lahko prepriča o težavnem življenju junaških branilcev dunajske monarhije.
Med temi ostanki starega časa pa posebno pozornost vzbuja tudi srednje velika skala na gori Monte Chiesa, ki je ohranila svojo nekdanjo podobo, obenem pa tudi napis, ki krasi njeno prvo stran. Takole je že na vrhu vklesano v trdi kamen: I. R. 17, 1. Baon. Nato v sredini sledi napis Hoch Habsburg. Pod njim pa lahko prepoznamo še datum, ki ga bomo ta teden tudi sami zapisali v svoje koledarje, namreč 22. 7. Dodana mu je letnica – 16. Čisto spodaj pa v velikih črkah kraljuje že nekoliko poškodovani napis: "HRAST SE OMAJA IN HRIB, ZVESTOBA SLOVENCEV NE GINE."
Omenjena skala je s svojim napisom vred postala znana že pred skoraj stotimi leti. Že takrat so jo fotografirali z raznih koncev, sliko pa so povzeli ilustrirani časopisi. Tako jo še dandanes vidimo – na vrhu okrašeno s konico topovske granate, pod katero se včasih še razloči tablica z grbom Habsburžanov.

H kamniti gmoti pa se je za fotografske namene občasno postavilo tudi poljubno število slovenskih vojakov.
Napis na skali namreč jasno izpričuje, da gre za 17. pehotni polk, po nemško imenovan kot 17. Infanterie Regiment (od tod tudi kratice), in sicer za njegov 1. bataljon. Naslednji nemški napis pozdravlja Habsburžane, spodnji pa izpričuje zvestobo Slovencev stari dinastiji.
Fotografija je bila že večkrat objavljena tudi v današnjem času, žal pa so obiskovalci razstav ali bralci knjig in časopisov ostali prikrajšani za navedbo avtorja teh pomenljivih verzov. To pa je bil nihče drug kot slavni slovenski bombastični pesnik Jovan Vesel - Koseski, ki se je od tega sveta poslovil nekega pomladnega dne pred 130 leti. Pa tudi omenjene besede o slovenski zvestobi prav letos praznujejo svoj 170-letni jubilej.
Veselov Janez iz Kosez
Janez Vesel je na svet prijokal 12. septembra 1798 pri Bokšetovih v Spodnjih Kosezah, vasici blizu Moravč. Pravzaprav gre za zaselek Gorenje nad cesto Lukovica–Moravče, štiri kilometre od tega trga in skoraj deset kilometrov od Domžal. Mladost je preživljal v rodnem kraju, po katerem si je pozneje nadel svoje pesniško ime.
O njegovem otroštvu piše Makso Pirnat: "Tu ga je tešila in uspavala skrbna mati s sladko domačo pesmijo. Po tokavah in ledinah koseških so mu potekala mlada leta. Od svojih rojakov se je navzemal one krepke, odločne govorice, po kateri se odlikujejo Gorenjci. Zanimale so ga domače šege in navade, in omilile se mu ljubke pesmi, ki so se tedaj češče oglašale, nego – li sedaj. Tu se mu je vsejalo v srce močno seme domovinske ljubezni."
Oče Martin in mati Marija (prej se je pisala Cerar), ki sta se poročila že leta 1786, sta gospodarila na dobro stoječi kmetiji v Gorenjah številka 14. Njun zakon sicer ni bil bogato obdarjen z otroki. Kljub temu pa sta sina Janeza lahko pogrešila pri obilnem delu in ga poslala na šolanje v Ljubljano.
Fantič je v prestolnici najprej obiskoval dve leti (od 1808 do 1810) mestne ljudske šole, normalke. Nato pa se je podal v Celje, kjer se je pet let trudil na tamkajšnji gimnaziji. V povsem nemškem svetu se je začel navduševati tudi za poezijo, posebno še za tedaj zelo znanega nemškega pesnika Friedricha Schillerja. Ta mu je tako prirastel k srcu, da je ostal njegov občudovalec še poznejša leta.
Vesel pa se je v pesništvu kmalu poskusil tudi sam.
Po celjski gimnaziji se je vrnil v Ljubljano in šolanje nadaljeval na tamkajšnjem liceju. Dva letnika filozofije je opravil v šolskih letih 1816/17 in 1817/18. Tudi v tem času se je ukvarjal s poezijo. Kot je bilo tedaj še v navadi, je pisal v nemščini.
Kot začetniški mladostni pesnik se je dokaj kmalu predstavil tudi v javnosti. V Ljubljani je imel tedanji nemški list Laibacher Zeitung tudi tedensko prilogo, imenovano Laibacher Wochenblatt, poslovenjeno: Ljubljanski tednik. In ta mu je v petek, 17. januarja 1817, v svoji tretji številki tekočega leta objavil prvo pesmico, hvalospev tedanjemu deželnemu guvernerju. Bil je seveda napisan v nemškem jeziku. Janez pa se je podpisal kot akademik Johann Vessel.
Kot nemški pesnik se je potem v istem listu predstavil tudi pozneje in še naslednje leto. Tedaj pa je tudi že presenetil s povsem svojevrstno poezijo.
Prvi slovenski sonet
Ljubljanska gimnazija je bila v tistem času še vedno urejena v duhu nekdanjega profesorja in ravnatelja Valentina Vodnika, ki je bil tudi znan slovenski pesnik. Poleg tega se je leta 1817 na liceju ustanovila tudi stolica za slovenski jezik, ki jo je vodil duhovnik in profesor Fran Metelko. Vse to je vplivalo na mladega Janeza, da se je želel poskusiti tudi kot slovenski pesnik. V Vodniku je videl svetel vzgled.
Svojega vzornika pa je kaj kmalu prerastel in se lotil povsem nove pesniške oblike.
Vodnik se je namreč v svojih pesmih loteval le preprostih rim v slogu alpskih poskočnic, nadobudni Vesel pa se je ozrl tudi malo naokrog, predvsem po sončnih italijanskih deželicah, kjer je že stoletja cvetela drugačna poezija. Nekateri pesniki so bili namreč mojstri soneta, pesmi, kakršna v slovenščini še ni bila uveljavljena. Znani Francesco Petrarca se je, denimo, predstavil s tovrstno zbirko, ki ji je dal naslov Canzoniere.
In tako je po tujih vzorih tudi koseškemu Janezu uspelo skrpati sonet, ki velja za prvega na Slovenskem.
Pesem je verjetno po stari navadi najprej napisal v nemščini in jo potem prevedel še v slovenščino. V nemščini je imela naslov Der Trost, torej "tolažba". Za pravi slovenski naslov pa se Vesel ni mogel odločiti.
Sklenil je torej, da za nasvet povpraša kar tedanjega prvaka slovenske poezije, samega presvetlega Valentina Vodnika.
O obisku pri njem je dobrih štirideset let pozneje zapisal: "Ko sem o tem z Vodnikom govoril, je sedel častitljivi pesnik ravno za pisalno mizo; na to vzame svoje slovarske spise v roke, mi pove več besed za nemški 'Trost', tudi 'tolažba' je imenoval; poslednjič pa mi vendar 'potažba' nasvetuje; pri tem sem tudi ostal …"
Prva Veselova slovenska objava
In tako je Laibacher Wochenblatt v petek, 5. junija 1818, na naslovnici svoje 24. številke prinesel obe različici Veselove "tolažbe". Na desni strani je bilo slovensko besedilo z naslovom Potashva, na levi pa nemško z naslovom Der Trost. V obeh primerih pa je bilo v podnaslovu označeno, da gre za Sonett.
Veselova slovenska pesem je bila seveda natisnjena v stari pisavi, bohoričici, in bi jo za današnje potrebe lahko prepisali nekako takole:
"Potažva.
Naj zgine svet, gorijo naj pušave,
Vihar valove morja naj dervi,
Na zraku černimo naj grom buči,
Naj burijo snežnikov goličave:
Skuz' zapušene žalostne planave
Naj čudne vojske silni glas gromi,
Naj lakota nevsmilena mori,
Nabira truplov kupe naj kervave;
Sej moje bitje na temo sveto,
Sej ni na zemlji moje Duše Dom,
Živlenje zgine kakor kratko leto; –
Tje v' svete, – čiste angelske dežele,
Kjer pil očeta veličastvo bom,
Skuz' grobov noč, me kliče čast, – vesele."
Koseški Janez se je pod slovenskim primerkom podpisal kot Janes Vesel, pod nemškim pa Johann Vessel.
Prvi slovenski sonet je med mladimi navdušenci za slovensko poezijo naletel na ugoden odmev. Veselu pa je prinesel neminljivo slavo tedanjega slovenskega pesniškega prvaka. Nad njegovo poezijo je bil navdušen tudi tedanji ljubitelj književnosti Matija Čop. France Prešeren, ki je takrat še obiskoval ljubljansko gimnazijo, pa je tudi postal pozoren na to novo obliko, ki jo je sam pozneje razvil do popolnosti. Prav zato je Vesel tisto obdobje svojega pesnikovanja, čeprav šele začetniško, ohranil v lepem spominu. Desetletja pozneje je o tem zapisal: "Zame je tedaj to delce le za to važno, ker me je z Vodnikom, Čopom i posredno tudi s Prešernom – tedaj s tremi možmi, katere tako visoko spoštujem, v duševno dotiko pripeljalo."
Veselova študijska leta
Janez Vesel se je po končanih filozofskih letnikih na ljubljanskem liceju odločil za študij prava. Kot vsi drugi mladeniči se je torej moral odpraviti na Dunaj. Za tamkajšnjo univerzo je imel imenitno priporočilo, ki mu ga je izstavil licejski profesor matematike Gunz. Opisal ga je kot enega izmed treh pesnikov, s katerimi se je tedaj ponašala ljubljanska kulturna srenja.
Pričakovati je bilo, da bo Janez Vesel v državni prestolnici še dalje razvijal svoj pesniški talent in napisal mnogo novih nemških ali morda celo slovenskih del. A zgodilo se je nekaj povsem drugega: po odhodu iz Ljubljane ni od Vesela -pesnika ostalo prav nič. Poskrbel je le za to, da je na Dunaju dve leti redno obiskoval pravna predavanja, ki jih je potem nadgradil še s tremi v Gradcu. Leta 1823 je tamkaj svoj študij tudi končal in se vrnil v domovino.
Dolgoletni molk
Novopečeni pravnik Janez Vesel je dokaj hitro dobil prvo primerno zaposlitev. Dve leti (od 1823 do 1825) je bil konceptni praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Ljubljani. Vrvenje karbonarskega gibanja, ki je tedaj zajelo Italijo in imelo privržence tudi v Ljubljani, ga torej ni smelo zanimati. Ni pa našel niti poti med slovenske mladeniče, ki so se ravno tedaj pripravljali na ustanovitev samostojnega pesniškega lista. Imenovali naj bi ga Slavinja in bi bil moral izhajati vsak teden kot priloga mestnega poltednika Laibacher Zeitung. Žal pa jim je dunajska vlada te namene preprečila.
Vesel pa se je zanimal le za svoje pravno uradovanje in tako je dosegel novo imenovanje, ko je postal uslužbenec pri finančnem ravnateljstvu za Primorje, ki je imelo sedež v Trstu. Poslej so bili Trst, Tolmin in Gorica mesta, kamor so ga vodila službena pota.
Leta 1832 pa je napredoval v finančnega svetnika.
O kakem pesništvu pri njem torej ni bilo več govora. Ilirski list Illyrisches Blatt, ki je tedaj izhajal kot priloga Laibacher Zeitunga in koder so svoje slovenske pesmi objavljali tudi nekateri njegovi nekdanji sošolci z ljubljanskega liceja, Janeza Vesela tako ni pridobil v krog svojih sotrudnikov. Tudi ne Krajnska čbelica, kjer je dve leti mlajši France Prešeren blestel s svojimi soneti in jih leta 1834 zložil kar v prvi slovenski venec, posvečen Primičevi Juliji.
Vesel je ostal izgubljen za slovenski kulturni prostor.
Odrešujoče Bleiweisove Novice
Kot pri mnogih slovenskih pisateljih in pesnikih je tudi pri Janezu Veselu ustanovitev tednika Kmetijske in rokodelske novice pomenila korenito življenjsko in ustvarjalno prelomnico. Prva številka tega lista je izšla 5. julija 1843 in že takoj napovedala, da bo v tem, sicer strokovnem listu za kmete in obrtnike, dovolj prostora tudi za slovensko poezijo.
In tako je nenadoma oživela tudi Veselova pesniška žila.
Vroče tržaško sonce in milo primorsko podnebje sta verjetno poskrbela, da se je začel tajati led okoli njegove pozabljene dejavnosti. In Janez Vesel se je leta 1844, po več kot dveh desetletjih pesniškega molka zopet oglasil.
Zdaj ni bil več ognjeviti mladenič, ampak zrel mož pri 46 letih, ki si je medtem v zakon že pripeljal bogato nevesto in si z njo ustvaril številno družino, ki je na koncu štela dva sinova in pet hčera.
Zdaj tudi ni bil več nemški pesnik, temveč kleni slovenski narodnjak, ki je pripomogel, da je svoji deželi dal ime, s katerim se ta ponaša še dandanes.
Vrnitev Janeza Vesela
Ljubljanske Novice so svojo 36. številko leta 1844, ki je izšla 4. septembra radostno začele s sestavkom SREČA IN VESELJE. Razlog za tak naslov je bil obisk dunajskega cesarskega para, ki je v nedeljo, 1. septembra, obiskal Ljubljano. Cesar Ferdinand I. in cesarica Ana sta bila deležna velikega slavja.
Novice pišejo: "Čigavi jezik bo dopovedal vse veselje, ki so ga Krajnci v nedeljo popoldan obhajali, kader sta se presvitli Cesar in Cesarica v Ljubljano pripeljala? Cela Ljubljana Jima je šla naproti, od stariga do mladiga vse je hrepenelo, obličje našiga premilostljiviga Očeta FERDINANDA in naše presvitle Cesarice ANE MARIJE, pred ko bi bilo mogoče, viditi. Med streljanjem in zvonenjem po vsih cerkvah, sta se v mesto peljala, za Njima pa je bilo ljudi in kočij, de se je vse terlo. Ljudje so ukali, 'Vivat' vpili, veselje razganjali. De se je vse razlegalo! Deržavni stanovi in mestna gosposka so, kolikor je bilo mogoče, vse storili, veseli dohod našiga presvitliga Cesarja in Cesarice po vrednosti obhajati, in vse dni je bilo po celim mesto tako veliko veselje, de bi ga ne bilo lahko popisati! Prihodnič bomo našim bravcam od teh obhajil kaj več povedali."
Tako so pisale Novice v svojem uvodniku, poleg tega pa dodale še razveseljivo opombo: "De bi pa tudi naše Novice ta veseli dohod, kakor se spodobi, praznovale smo pesem na posebnim listu natisniti dali, ktera z gorečimi besedami pripoveduje, kar serce Slovenje vseskozi za našiga Vladarja občuti. Tukaj le vam ga z veseljem podamo, in mislimo, de se bodo te besede našiga častitiga pevca po celi deželi razlegale!"
Ta pesem, ki so jo Novice tako toplo priporočile, pa je imela naslov "SLOVENJA PRESVITLIMU, PREMILOSTLJIVIMU GOSPODU IN CESARJU FERDINANDU PERVIMU, OB VESELIM DOHODU NJIH VELIČANSTVA V LJUBLJANO".
Pesem je, kot izpričujejo Novice, natisnjena na štiristranski prilogi, vendar je obsegala le prve tri strani. Vsebuje štirideset kitic, razporejenih v tri sklope. Pesnik na vse pretege hvali dunajskega vladarja, vsakega od sklopov pa zaključi z verzom: Hrast se omaje in hrib, – zvestoba Slovencu ne gane!"
Kdo pa je napisal to pesem? Tega ni vedel nihče, razen ljudi iz kroga novičarskega urednika doktorja Janeza Bleiweisa. Pod pesmijo je bilo namreč podpisano le: J. Koseski.
Pravega imena avtorja pa urednik ni razkril ne v tej in tudi ne v naslednji številki, ki je še podrobneje opisovala cesarsko slavnost v Ljubljani.
"Rojstvo" nove dežele
V času, ko je izšla hvalnica avstrijskemu cesarju Ferdinandu, o "Slovencih" ni bilo kaj dosti govora. Kadar je kdo skušal pripovedovati o ljudeh v deželi pod Triglavom, jih je navadno imenoval le za Kranjce. Za prave prebivalce dežele Kranjske je bilo to seveda upravičeno, vendar pa se je ta izraz sčasoma razširil tudi na druge pripadnike monarhije, ki so govorili slovenski jezik.
Že Trubar je v svojih zgodnjih knjigah svoje rojake nagovoril z izrazom "ljubi Slovenci", a kdo je bral njegove knjige, ki so za povrh izvirale še iz drugega verskega polja. Pa tudi Vodnik v svoji najbolj znani pesmici govori o Zadovoljnem Krajncu. France Prešeren pa ima v svoji poeziji nasploh veliko teh "kranjskih" oznak, čeprav se iz besedila lahko razume, da je meril na vse Slovence. Denimo: … zdaj ko na Kranjskem vsak pisari … Kranjec moj mu osle kaže … Krajnc ti le dobička išeš … itd.
Tudi Vodnik ni pel o prenovljeni Sloveniji, ampak je pesmi dal naslov Ilirija oživljena. In tudi prvi slovenski pesniški zbornik ima naslov kar Krajnska čbelica.
Leta 1844 pa se pojavi neki Koseski in cesarju Ferdinandu sporoča, da ga pozdravlja "Slovenja".

Na novo prerojeni pesnik Janez Vesel iz Trsta je torej v slovenski prostor prinesel tudi novo ime, ki se je hitro prijelo. Čeprav so nekatere raziskave pokazale, da so to poimenovanje bežno zapisali tudi že v nekih drugih krogih, pa je Koseski postal znan kot oče novega izraza za slovensko deželo.
Veselov preporod
Veselova prigodnica cesarju je izšla kot priloga 36. številke Novic. Sedemintrideseta je prinesla podobo - risbo - slavljenega cesarja, v osemintrideseti pa so Novice nadaljevale z objavo pesmic na svoji naslovnici. Tokrat je bil na vrsti prevod iz nemščine z naslovom Grof Habsburgski. Izvirni avtor ni imenovan, a gre za Friedricha Schillerja. Kot prevajalec pa je zapisan J. Koseski. Enainštirideseta številka nato zopet prinaša nemški prevod Orjaška jigrača, zopet s podpisom Koseskega.
Nekaj pozneje, v sredo, 6. listopada (za nas novembra, op. avtorja), pa je novičarska naslovna stran zopet prinesla slavospev. Le da ta tokrat ni bil namenjen presvetlemu cesarju, pač pa kar avtorju, njemu, posvečene pesmi, ki je minulega septembra izšla v posebni prilogi.
Pesem ima naslov GOSPODU KOSESKITU in podnaslov: pesniku Slovenje.
Bralcem Novic neznani in spodaj podpisani: "-n" v sedmih kiticah na vso moč hvali na novo odkritega slovenskega poeta:
"Z pevsko strastjo – ktere Vila/ Te je v zibki nadahnila, /De, ko vdari Tvoja lira,/ Vsaka druga strast umira/ V njene glase vtopljena?
Slavski govor –ktera Vila/ Te v detinstvu je učila, / De besede vse sladkosti / Se v goreči iskrenosti / 'Z gorkih pers izlivajo?
Ktera srečna Rojenica / Nježna loga golobica -/ Ti je gosli v roke dala, / Pesmi peti ukazala, / Ki serce vzdigujejo?
Dolgo struna ljubezniva / Poje v tihim sramožljiva, / Modropojki slavski streže / Ki beršlanov venec veže / Geslo z njim ovenčati.
Čas je molkost prekiniti, -/ Tvoje gosli razglasiti / Tirja Mati domovina, / Modropijka opomina/ Pesnika mudečiga.
Domovini poštovani/ Lira peti se ne brani,/ V nji se glasi izbudijo / Ki Slovenjo poslovijo,/ in Cesarja miliga.
Zato Tebe tud' slovila / Domovina, pev'c bo mila; / Ti ne jenjaj prepevati / V njeno čast, -in ona mati / Ne bo Teb' bit' jenjala!"
Nepodpisani avtor tega slavospeva je bil Luka Jeran, poznejši slovenski misijonar, urednik, pisatelj in pesnik.
Nov pogum
Slavilni spev, ki so ga objavile Novice, je še bolj spodbudil na novo oživelo pesniško muzo Janeza Vesela. Tako je tudi 46. številka Novic zopet prinesla nov prevod, tokrat prav tako nemškega pesnika, Augusta Burgerja, kjer se je spet podpisal J. Koseski. S prevodom zgodbe Divji lovec pa je ta v dveh nadaljevanjih tudi končal zadnji dve številki (51. in 52.) Novic v letu, ko se je kot ptič Feniks znova pojavil na slovenskem pesniškem nebu.
Stalni "gost" Novic
Kdo bi si mislil, da je "Janez Vesel, cesarsko kraljevi kameralni (to je finančni, op. avtorja) svetovavec v Terstu", ki ga Novice ob koncu leta 1844 navajajo med svojimi naročniki tisti skrivnostni J. Koseski, ki je pred jesenjo tako vznemiril ljubljansko kulturno srenjo.
A počasi so že izvedeli, kdo se skriva za tem podpisom. Koseski je namreč postal dokaj reden sodelavec Novic, ki so rade prinašale njegove sestavke.
Do tedaj najbolj znani slovenski pesnik France Prešeren pa jih s svojo ljubezensko poezijo ni kaj dosti ganil, zato ga Bleiweis ob ustanovitvi lista niti ni povabil k sodelovanju. Poleti 1844 pa je malo pred objavo Koseskega vendarle prinesel ponatis njegovega Krsta pri Savici.
S prvo novotarijo pa se je Prešeren v Novicah predstavil šele januarja 1845, ko je objavil zabavljico ob 26-letnici smrti Valentina Vodnika.

Nova pozornost
Poslej sta Prešeren in Koseski svoje pesmi družno objavljala v Novicah in vzpostavilo se je kar nekakšno tekmovanje ter vprašanje, kdo od njiju je pravzaprav prvak slovenske poezije.
Prešeren je aprila leta 1845 znova presenetil, tokrat z zabavljico Pesem od železne ceste in potem še z manjšo pesniško bero. Še nadalje pa je pesnil tudi Koseski, ki je decembra zopet zablestel. Napisal je namreč pesem Bravcam Novic ob koncu leta 1845.
Tole jim je položil na srce: "Dvignite srčno zaklad slovenskega dlana in uma ... Svetu pokažite lik domače navade in misli ... Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos! ... Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti …"
Ti verzi so se zelo priljubili ljudem in še povečali slavo Koseskega.
"Šest jih pade, kjer porine …"
Z besedami "Gani se, komur je mar zahvale poznega vnuka" je nato Koseski končal svoje novoletno sporočilo bralcem Novic. Kot kaže, ga je potem sam kar dobro upošteval. Že spomladi je namreč Novicam poslal novo pesem, ki je nemudoma postala velika uspešnica.
Hvalnica z naslovom Kdo je mar? je izšla 5. velkiga travna – torej maja – 1846.
Naslov Kdo je mar? bi danes zapisali kot Kdo je to?. Pesem pa ni bila posvečena kaki znani vladarski osebnosti, pač pa je Koseski (še vedno se je podpisoval tako) pihal na dušo domala vsakemu prebivalcu svoje "Slovenje".
V sedmih kiticah je na dolgo in široko opisal veličino slovenskega kmeta, ki ga imenuje "Slovenski oratar", posodobljeno torej: slovenski orač.
Zanimivi sta prvi dve kitici, ki pravita:
"Vse doseže, kar mu drago. / Bodi slava bodi blago; /Vse doseže sosed moj, / Dlan doma mu ne odreče, / Gre na tuje dobro steče, / Njemu zlata kaplja znoj, / Vidši tujče krasne čine / Se zavzame iz daline-/ Kdo je mar?/ Mi zapojmo : Rodovine/ Je slovenski oratar.
Čujte bor, vojaške roje!/ Krogla žvižga, boben poje, /Grad vali se v sip in prah./ Vragu peta se zabliska, / En junak za njim pritiska, / Udri, udri, mah na mah! / Kjer zadene iskra šine, / Šest jih pade, kjer porine, / Kdo je mar?/ Ta pogumen korenine / Je slovenski oratar."
Tudi naslednje kitice se končujejo s slavospevom kmetu: "Ta bogati korenine … taka glava korenine … ta pravičen korenine … ta pobožen korenine ...! " Vse to je seveda slovenski kmet, slovenski oratar. Koseski pa pesem konča z verzom: "Zagromimo čast očine (tj. domovine, op. avtorja), scer slovenski oratar."
Glavni pesnik Novic
Tako bombastično pisanje je bilo kljub prikrojevanju slovenskih besed in verzov večini bralcev Novic neverjetno všeč. Pesnik Koseski pa se sončil v svoji slavi. In prav je imel njegov življenjepisec, ki je v pozneje v listu Dom in svet zapisal: "Novice so vzbudile tudi našega Koseskega; potisnile so mu v roke slovensko liro. Skoro se je poleg premišljene, trezne besede Bleiweisove in drugih rodoljubov razlegala iz Novic po vsej Sloveniji mogočna, krepka pesem Koseskega. In kjer ni prodrla beseda Bleiweisova in drugih, tam so izginile megle mlačnosti in nezavednosti pred toplim pomladanskim soncem Koseskega spevov; in kakor težko kladivo so padale njegove krepke, jedrnate pesmi na mrtva srca rojakov in jih mehčale. In zaslul je po slovenskem Koseski in postal ljubljenec naroda; kjer je prebival Sloven, glasili so se njegovi rodoljubni spevi in s spoštovanjem se je izrekalo ime pesnikovo."
O priljubljenosti Koseskega pa piše tudi neposredni očividec takratnih dogodkov, gimnazijec Janez Trdina: "Nemogoče mi je dopovedati kakov entuzijazem so vzbudile Veselove pesmi v vsej narodni inteligenciji naši, sosebno v duhovščini. Kjer koli sta se sešla dva duhovnika, pogovarjala sta se gotovo o Koseskem. Pri obedu je tekla v vseh župniščih beseda o Koseskem. Pri vinu v gostilnicah, na šetnjah, na vseh shodih in zabaviščih si čul hvalo Koseskega. Ako so se zbrali narodnjaki po kakšnem nujnem opravku, niso se ločili prej, dokler niso rekli katere tudi o Veselu."
Tekmeca
Konec leta 1846 so bile natisnjene Prešernove Poezije, januarja 1847 pa so v lepi vezavi priromale na slovenski knjižni trg. Razveselili so se jih številni rodoljubi, med njimi pa tudi Janez Vesel, ki je v Ljubljano nemudoma pisal, naj mu jih pošljejo v Trst. Prešernova knjižica njegovi poeziji ni predstavljala kake konkurence, saj je bila dovzetnost Slovencev za pravo poezijo takrat še na nizki ravni. Koseskemu pa so prednost pred Prešernom dajali tudi v Novicah samih, saj je Fran Malavašič eden od njihovih sodelavcev že leta 1847 zapisal, da je Prešeren "preveč Krajnc in premalo Slovenec sploh". Po njegovem mnenju je Prešerna mogoče "priličiti labudu, kteri preganjan in ranjen od nemilih viharjev usode po samotnem jezeru življenja plava; iše česar najti ne more; hrepeni po tem kar mu je namenjeno, česar pa doseči ne more, in zdaj v žalosti svojiga srca v milih glasih vzdihuje, zdaj v nevolji srečo v britkim spoznanji njene nestanovitnosti in goljufnosti ojsro toži. Ker on nar ljubši od ljubezni poje, bi ga mogli pesnika ljubezni imenovati."
Nasprotno pa je Koseski po Malavašičevem mnenju "enak bistrovidnemu orlu, kterimu je osoda krepke perute podarila, de se v jasne višave vzdigne in bližnji sosed vseoživljajočega sonca iz njegovih žarkov moč serka, ktera ga uči modrost, de jo v krepkih glasovih spet uči in oznanjuje. Ker so veličastne reči večidel predmeti njegovih pesem bi smeli Koseskega pesnika resnosti in veličastnosti imenovati."
Bleiweisova beseda
Urednik Novic dr. Janez Bleiweis, ki je bil vesel, da sta njegov tednik s svojimi pesmimi vestno zalagala oba pesnika, pa je skušal nekako "umiriti žogico", zato je leta 1848 ob neki vestički iz Kranja zapisal: "Kakor pa je Kranjsko mesto že nekdaj slovelo, slovi po pravici še zdej – zakaj v njem prebiva naš slavni pesnik dr. Prešerin. Terst in Krajnj sta v tem oziru nar imenitniši slovenski mesti: vladarja slovenske poezije kraljujeta v nju: Koseski in Prešerin, - kteri Slovenec ne spoštuje teh dveh mož! Bog nam ju še dolgo ohrani v slavo domovine."
Ob dunajski revoluciji
V revolucionarnem letu 1848, ki je odpravilo fevdalni red, sta se oba pesniška tekmeca kar dobro izkazala in se priključila težnjam slovenskih rodoljubov, ki so zahtevali Zedinjeno Slovenijo, deželno enoto, za katero je štiri leta predtem ime že uporabil Janez Koseski.
Prešeren se je pridružil Narodni straži v Kranju, Koseski pa je postal predsednik Slavjanskega zbora, prvega slovanskega društva v Trstu.
V Ljubljani pa so začeli prirejati prve javne kulturne prireditve, imenovane "besede". Že takoj na začetku, spomladi tistega leta, so v spored vzeli Prešernove pesmi v najsodobnejši uglasbitvi in deklamacije iz Schillerjeve Device Orleanske v prevodu neutrudnega Koseskega.
Udarci usode
Na začetku leta 1849 so Novice prinesle žalostno vest, da je prenehalo biti srce pesnika Prešerna. Kruta usoda pa je že čez tri leta doletela tudi Koseskega. Zaradi neuspele operacije gnojnega tura, ki se mu je pojavil na licu, je povsem opešal. Otrpnili so mu tudi udi. Njegovo pesnikovanje je bilo končano. In ko so leta 1858 slovenski rodoljubi pripravili veliko slavnost ob stoti obletnici rojstva pesnika Valentina Vodnika, za zbornik z naslovom Vodnik Album – Vodnikov Album ni mogel pripraviti niti ene same pesmice. Objavili so le njegovo prvo slovensko pesem – popravljeni sonet Potažva.
Kljub vsemu pa je Koseski tudi v strokovnem tisku še vedno veljal za pesniškega prvaka. Mladi Janez Trdina, ki je leta 1850 pripravil spis Pretres slovenskih pesnikov, piše: "Prvi pesnik Novic je brez dvombe Koseski, ki se edini do zdaj, če ne iz vseh, pa vsaj iz veliko ozirov na stran Prešerna ustopiti sme. Kar zadene pesniško vrednost samo na sebi, ne moremo sicer Koseskega pevcu Sonetnega venca in Kersta pri Savici predpostaviti. Naj beremo tudi najbolj pesniške pesmi njegove, nas vendar nikdar tisti ogenj ne bo tako užgal, kakor nas pri branju Prešernovih poezij prevzame. Rekel bo sicer kdo, da je vzrok tega objektivnost Koseskega, kar moramo deloma tudi mi potrditi. Pa kar zadene jezik pesmi, kar zadene lepoznanstvo celega sestavka, kar red misli in smislov, moremo pa brez premišljevanja Koseskega prvega slovenskega pesnika imenovati in ga po tej plati nad Prešerna povzdigniti."
Drugačna stališča
Janez Vesel, imenovan Koseski, je tako tudi po prenehanju pesniške dejavnosti ostal prvak slovenske poezije. Leta 1852 pa se je zaradi omenjene bolezni tudi upokojil. Odslej je živel le v krogu svoje tržaške družine. Njegovi otroci se s slovensko literaturo niso ukvarjali in so se bolj ali manj potujčili.
Leta 1866 pa je izšla nova izdaja Prešernovih Poezij. Mladi Josip Stritar je zanjo prispeval tudi kritični uvodnik, v katerem Prešerna razglaša za največjega slovenskega pesnika.
Temu je oporekal dr. Janez Bleiweis, še vedno urednik Novic. Razvila se je manjša polemika, ki je po šestnajstih letih molka zopet obudila dolgoletno pesniško snovanje Janeza Vesela - Koseskega. Oglasil se je seveda v Novicah. Slovenska matica pa je pripravila posebno knjigo njegove poezije. In tako je v nakladi 2.000 izvodov izšla skoraj 700 strani obsegajoča zbirka Veselovih izvirnih pesmi, prevodov in dramskih del, ki ji je dal naslov Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela - Koseskiga, finančnega svetovavca. Matica je knjigo izdala leta 1870. V naslednjih letih pa je Koseski uredil še manjšo bero svoje poezije in izšel je Raznim delom pesniškim in igrokaznim Jovana Vesela - Koseskiga dodatek. Nosi letnico 1879.
V tistem času pa je bila njegova pesniška generacija že v zatonu in precej mlajši Simon Rutar si je lahko privoščil tudi komentar, da se "Koseskega duh že ne plazi več 'ob tleh', nego 'po tleh'. Kakor se vsak človek na stare leta pootroči, tako so tudi Koseskega pesmi te dobe le 'igrače' brez vsake vrednosti."
Kljub vsemu – velika slava
Koseski je s svojo poezijo seveda zašel tudi med glasbenike. Posebno znan je primer, ko je leta 1860 neka ljubljanska druščina zbrala "šest" cekinov in jih namenila slovenskemu skladatelju, ki bi uglasbil uspešnico Koseskega Kdo je mar?. Svojo namero so objavili v Novicah, a je trajalo še dve leti, da se je nabralo deset "cekinov" in je razpis dobil "večjo težo". Prijavilo se je kar devet kandidatov s svojimi uglasbitvami in vse gradivo so jeseni 1862 poslali pristojnim glasbenikom v Prago. Glavno nagrado je potem dobil ljubljanski glasbeni učitelj in skladatelj češkega rodu Gašpar Mašek. Pesem Koseskega je uglasbil za moški zbor s solisti in s spremljavo orkestra. Konkuriral je tudi znani graški Slovenec dr. Benjamin Ipavec, čigar napev se je pozneje občinstvu bolj priljubil kakor Maškov. Poleg teh dveh so znane še uglasbitve Gustava Ipavca, Frana Gerbiča in Frana Serafina Adamiča, ki so se tudi potrudili s svojimi napevi na to Veselovo besedilo.
Nova popularnost
Bobneči narodni slog Koseskega se je torej dobro usidral med slovenskim narodom. Ko so se v devetdesetih letih 19. stoletja v poštnem svetu pojavile tudi razglednice, so bili njegovi verzi zelo dobrodošlo vodilo nadobudnim rodoljubom. Najbolj se je obnesel rek Koseskega iz leta 1845: "Biti slovenske krvi bodi Slovencu v ponos." Vrsta razglednic ob prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje nosi ta napis.
Koseskega pa so se spomnili tudi leta 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna. Takrat se je na evropskem trgu pojavilo neverjetno število razglednic z vojno tematiko.
Tudi uredništvo mesečnika Bogoljub je tisto jesen pripravilo zbirko razglednic, da bi namreč izpodrinilo tovrstno nemško bero. Uspeh je bil neverjeten in Bogoljub je za božič pripravil novo serijo dvanajstih voščilnic. Med njimi je bila tudi ena, ki nosi stavek Koseskega iz "Slovenje", objavljene v Novicah sedemdeset let poprej: "Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovencev ne gane …"
Tudi te razglednice so bile dobesedno razgrabljene in zato ni čudno, da so v slovensko javnost vrnile ime Koseskega in tudi ni čudno, da so potem ravno njegove verze vojaki 17. pešpolka vklesali v skalo na gori Monte Chiesa.
"Kri Koseskega"
V prvi svetovni vojni pa na Koseskega ni spominjal le napis na neki tirolski gori. Med branilci avstro-ogrske monarhije je bil tudi Koseski sam. Ne sicer osebno, pač pa ga je enakovredno "zastopal" njegov vnuk – Julius Kugy.
Kugy je bil sin hčerke Koseskega, Julijane, ki se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem. Ta je svoje ime potujčil v Kugyja. V Trstu je razvil dobro stoječe trgovsko podjetje. Julius se je rodil še v Gorici leta 1858, ko je bil njegov tržaški ded Janez Vesel star že šestdeset let. Študij prava je končal na Dunaju in potem prevzel domače trgovsko podjetje. Ker to zaradi spopadov ni več dobivalo uvoženega blaga, se je po vstopu Italije v vojno kljub svojim 57 letom prijavil v vojsko. Služil je vse od 29. junija 1915 do 2. julija 1918. Svojo odločitev je utemeljil s prepričanjem: "Kdor ne brani domovine v sili, ni pravi mož, ampak slabič in strahopetec."
Ker je bil prestar za nošenje orožja, je pomagal pri izobraževanju gorskih vojakov na soški fronti, saj je bil prej že leta in leta navdušen plezalec v naših Julijcih. Med bivanjem v kavernah je v premorih med spopadi nastala prva od njegovih priljubljenih knjig.
Koseski ni ostal pozabljen
Leta 1898 je preteklo sto let od rojstva Koseskega. Njegovi ožji rojaki so ob tej priložnosti pripravili veliko slovesnost in septembra na njegovo rojstno hišo v Spodnjih Kosezah vzidali spominsko ploščo. Ljudstva je bilo neverjetno veliko in ljubljanski fotograf, sicer moravški rojak Davorin Rovšek, je celo izdal razglednico Koseskemu v spomin. Ob tej priložnosti pa je tudi leposlovni list Dom in svet prinesel njegov življenjepis in dodal pesmico, ki pravi:
"Sloveč ni bil in slavljen ne, / Pač skoro bil pozabljen je, / Dasi zaslužil častnih dik / In venca je iz lovorik.
Kar storil je za narod svoj, / Med nami še ima obstoj./ zakaj pa strt bil nanj spomin, / Ko bil je Slave vredni sin?
To je usoda naših mož, / Da trnja jim sade, ne rož, / In da pozabijo ob noč, / Kaj rodu so bili nekoč."
Spomin Koseskega
Jovan Vesel – tako je v slogu ilirizma spremenil svoje ime –, imenovan Koseski, je med rojaki ostal v spominu kot pesnik bobneče slovenščine. Nekatere besede je prikrojil kar po svoje, jim odrezal posamezne dele ali celo "izumil" kak nov izraz. Zaradi tega je njegova poezija sčasoma postala tarča posmeha in polagoma je zatonil v pozabo. Sem ter tja pa si ga je privoščil tudi kak hudomušnež, kot denimo pisatelj in pesnik Janez Mencinger, ki je Prešernovo pesem Neiztrohnjeno srce prevedel v tako "koseščino".
Prešeren poje: "Grob kopljejo, de zadnji mrlič bo vanj'ga djan, / obraz bledga mladenča prikaže se na dan. / Kopači ostrmijo, de z' ust njih sape ni, / manj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči."
Po Mencingerjevo pa bi se prevedeno v "koseščino" ta verz glasil: "Se groblja kapa, nov mrtvac spusti se not; / kar mlad život medlevši , razgerne se naprot. / Kopunam sapo davi, jih čudbe pana mraz/ kim brusi gled neplažba, zazrejo pak obraz …"
In v takem slogu Mencinger nadaljuje vse do konca pesmi. Koseski je ob objavi tega besedila v Ljubljanskem zvonu letnika 1881 še živel. Verjetno pa mu ni bilo prijetno, da si ga je mladi rod privoščil na tak način. Žalovati pa ni imel kaj dosti časa, saj je marca 1884 umrl v 86. letu starosti.
Na Monte Chiesi
Novičarski pesnik Jovan Vesel - Koseski je imel v dolgih letih slovenske poezije kar dosti posnemovalcev. Žal jih uvrščamo med manj nadarjene poete. Še dandanes izraz "koseščina" predstavlja poezijo nižje vrste. A prav ta se je neverjetno razpasla po slovenskih logih.
Tudi naslov prispevka, ki ga ravnokar prebirate, je vzet iz te ljudske bere, in ne iz poezije Jovana Vesela - Koseskega. Gre torej le za različico enega izmed verzov njegove pesmi Kdo je mar?, ki pa se je veliko bolj prijela kot izvirno besedilo.
Povsem prave pa so besede Koseskega, ki še dandanes krasijo skalo na več kot dva tisoč metrih visočine v tirolskih gorah, tako da bi se tudi on lahko pohvalil, da je njegova poezija končno le pristala na "visoki ravni".