Ob njegovem mešanem zboru Trenotek je urednik Novih akordov, kjer je bila skladba leta 1914 objavljena, zapisal: "Če skladateljski naraščaj začne s takimi proizvodi, smemo gledati v bodočnost polni lepih nad." Šest let pozneje pa hudi kritik Josip Vidmar piše, da je Kogoj "naš prvi izraziti zastopnik večne glasbene umetnosti".

Vendar pa Kogoj ni bil med tistimi, ki so zavračali in popljuvali vse, kar so ustvarile prejšnje generacije. Nasprotno. Imel je dokajšnje spoštovanje do skladateljev stare, predvsem čitalniške dobe, pa tudi do pesmi, ki so zaradi nenehnega izvajanja polagoma prešle že med ponarodele.

Zanimal pa se je tudi za izvirno narodno pesem. Tisto neokretno, pa vendar pristno snovanje preprostega slovenskega človeka, ki je svoja občutja pogostokrat izražal v pesmi, besedi in tudi v glasbi. Kogoj je o tem pripravil še celo predavanje, ki je vzbudilo tolikšno pozornost, da ga je sklenil objaviti tudi v tisku. Pisalo se je leto 1921, torej osem let predno je mladi skladatelj presenetil slovensko javnost s svojo opero Črne maske, ki še dandanes velja za eno najodmevnejših glasbenih del dvajsetih let prejšnjega stoletja.

Skrivnostna "vigred"
Vse skupaj se je pričelo nekaj let poprej, ko je mladi Kogoj kot študent glasbe prebival na Dunaju. Nekega dne je po stari navadi spet posedal s prijatelji v eni tamkajšnjih kavarn. Pogovarjali so se o teh ali onih stvareh, nekaterih povsem vsakdanjih pa tudi drugih, dokaj strokovne narave, in mimogrede prišli tudi do slovenskih narodnih pesmi, ki jih je tiste čase omenjala neka razpravica. Nekdo izmed prisotnih ga je povprašal, ali pozna narodno nagrobnico iz Bele krajine Vigred se povrne, ki je dotlej že dvakrat izšla v priredbi sodnika in glasbenika Oskarja Deva. Kogoju je bil naslov popolnoma neznan, zato mu je prijatelj pesmico potihem zapel, da seveda ne bi vznemirjal ostalih kavarniških gostov.

Kogoj je takoj zaznal, da skladba ni preprosta pesmica, ki bi se jo dalo odpraviti s tremi, štirimi akordi, kot je bilo to v navadi pri narodnih melodijah, pač pa je kazala »naprednejšo« harmonsko zasnovo. Nekako tako, kot so jih po kopitu ustvarjali v čitalniški dobi. Zato je sklepal, da pesmica izvira iz tistega časa, da torej ni belokranjska, kot je v objavah navajal Dev, in da bi se mogoče dalo najti tudi njenega pravega skladatelja.

Na poti prvih ugotovitev
Marij Kogoj se je pozneje vrnil v domovino in morda tudi že pozabil na dogodek v dunajski kavarni. Nadaljeval je svoje skladateljsko delo in raziskovanje preteklosti. Leta 1921 je tako pripravil celo zbirko starih nabožnih skladb z naslovom 14 Marijinih pesmi. Priredil pa je tudi nekaj narodnih. Obenem pa je zbiral še gradivo za obširno in temeljito slovensko glasbeno zgodovino. O tem je poročal ljubljanski Pevec, ki pravi: »Po kritikah, ki so bile v stvarnem oziru točne in pisane z obširnim obzorjem in z visokega vidika, smemo upati, da bo delo ne le prvo v našem slovstvu, ampak tudi prvovrstno v stvarnem oziru. Kolikor vemo, ne bodo nanizana le imena s primernimi letnicami in deli, ampak se bomo v knjigi poučili pred vsem o notranjih gibalnih silah.«

Med brskanjem za nekdanjimi glasbenimi tiski je Kogoju kaj kmalu v roke prišla tudi zbirka Glasi gorenski, ki jo je leta 1861 pripravil, izdal in založil Andrej Vavken, zasilni učitelj in organist v Cerkljah na Gorenjskem. In glej, prav na zadnjih straneh je bila objavljena pesem Otožnica po rajnkem g. Kamilu Mašeku, c. kr. učeniku glasbe v Ljubljani. Prva kitica se je začela prav z verzom , ki ga je že poznal: »Vigred se povrne, vse se ozeleni /…/.« Ob naslovu pa je bilo na desni strani zapisano: »Besede J. Puhar-jeve.« Skladateljevega imena pa ni bilo najti.

S tem odkritjem je bila potrjena Kogojeva domneva, da pesem ni narodna, da ima torej dobro prepoznavnega avtorja. O skladatelju pa mu še vedno ni bilo nič znanega. Ker je zbirko izdal Andrej Vavken, ga je štel za avtorja objavljene melodije.

O svojem odkritju je potem veselo pravil raznim znancem in to omenil tudi poslušalcem svojega predavanja z naslovom O narodni pesmi.

Puharjeva Otožnica
Puharjeva pesem je sestavljena iz petih osemvrstičnih kitic, ki vse objokujejo pokojnega ljubljanskega glasbenika Kamila Maška, ki je junija 1859 komaj 28-leten umrl za jetiko. Prišla bo nova pomlad, piše Puhar, a prijatelja Kamila ne bo več med njimi:

»Vigred se povrne,
Vse se oživi,
Tratica pogerne
Se z cvetlicami.
Drobne ptičice pojo
Spet v domačem gaj!
Al prijatla sem nazaj
Nikdar več ne bo.

Skoz cveteče veje
Dije sapica,
Spod zelene odeje
Potok spet šumlja,
Truma meglic pisana
Plava skoz nebo,
Al prijatla mil oko
Krije večna tma.

Vem, da tam prebiva,
Kjer je večni dan,
Da Boga vživa-
O preblagi stan!
Vender, ko nanj spomnim se,
Mi oko rosi,
Da prijatel ljubljeni
Nas zapustil je.

Ptičice preljube,
Nježne pevkinje.
Britke srca zgube
Mi spomin, bude.
Srčno–milih pesmic vir
Z njim usahnil jer;
Milo, zdaj po mojstru se
Tož' slovenski lir.

Z Bogam, drag Kamilo!
Mojster glasovit,
Ti z domačo vilo
Vedno čmo slavit.
Z nar lepš' cvetjem mu pokrij
Pevcu grob «Spomlad«,
Dokler glas zbudi ga enkrat
Rajskih harmonij.«

Zapleti
Malo pozneje je Kogoj obiskal Novo mesto. Pomudil se je tudi pri tamkajšnjem notarju dr. Bleiweisu, ki je bil že seznanjen z njegovim predavanjem. Tam pa je doživel prvo presenečenje. Bleiweis mu je namreč povedal, da je pravi skladatelj Otožnice upokojeni višnjegorski nadučitelj Janko Skerbinec. »Na tako presenečenje nisem bil pripravljen in sem nemalo osupnil,« piše Kogoj o tem pozneje.

Še bolj pa je bil presenečen, ko je nekega dne prišel domov. V njegovem stanovanju ga je že čakal prav ta Janko Skerbinec. Bil je možakar pri osemdesetih letih, a še vedno čil in zdrav. Tudi on je slišal za Kogojevo predavanje in za njegovo domnevno razkritje pravih avtorjev znane pesmice Vigred se povrne. V pogovoru mu je nato stari učitelj povedal celo vrsto podrobnosti v zvezi z njenim nastankom.

Marij Kogoj ni mogel dolgo vzdržati in kaj hitro se je dogovoril z doktorjem Francem Kimovcem, ki je bil urednik Pevca in glasila Pevske zveze. List je z dvojnimi številkami začel izhajati ravno v januarju leta 1921. Tako je že druga dvojna številka (3. in 4.) prinesla Kogojevo najnovejšo ugotovitev: »Pesem je nastala krog leta 1860. Nastala je pa tako: I. Puhar je visoko čislal Kamila Maška. Kot veseljak je rad pil in pel in napravil tudi več okroglih napevov. Ko je Mašek umrl, je napravil tekst omenjene 'Otožnice' in naprosil Škerbinca s katerim sta se bila seznanila leto prej, naj mu napravi napev, kar je Škerbinc tudi storil. Do Vavkna pa je pesem prišla ravno po Puharju, ki je tedaj kaplanoval v Cerkljah, kjer je bil Vavken za učitelja. Vavknu je pesem bila všeč in jo je uvrstil v svojo zbirko. Že tedaj so ga opozorili na to, da jemlje tuje skladbe v zbirko na svoje ime, a odrezal se je, da nikjer ne pravi, da so pesmi njegove. In res: Pogledam še enkrat v zbirko in tam stoji, da je pesmi le 'postavil' in ne zložil. S tem je njegova izjava potrjena, ali na vsak način je to ravnanje Vavkna nekoliko neugodno označuje, zlasti ker je – kot vse kaže – to delal večkrat. Tako je n. pr. tudi pri 'Zahvalni' v D-duru, ki jo je 'postavil' za prvi zvezek svojih 'Cerkvenih pesmi', pozabil povedati, čigava je. Skladba je zopet Škerbinčeva. Skladbi 'Mlin' in 'Halo, halo, na pot strmo' iz prvega zvezka 'Glasov Gorenjskih', kakor pravi, tudi nista Vavknovi, ampak napeva Puharjeva. Vavken pove, da so besede Puharjeve – tega povedati ne pozabi nikoli – a čigav je napev, zamolči. Da je povsem nejasno, katere skladbe so Vavknove in katere ne, je razvidno iz 'Napevov cerkvenih pesmi', kjer čisto jasno pove, da je pesmi le nabral in za petje postavil.«

Znameniti fotograf
Skrivnostna Otožnica je od radovednih raziskovalcev njenega izvora zahtevala kar nekaj truda.

Pri besedilu samem niso imeli težav. Bilo je nesporno Puharjevo. Njegovo ime ob prvi objavi leta 1861 na Slovenskem sicer še ni bilo kaj prida znano. O njem bi nekaj vedeli povedati le v duhovniških, slovstvenih in fotografskih krogih. Ker pa je bila fotografija pri nas tedaj šele v povojih, so Puharja v širši javnosti poznali le po nekaterih pesmicah, ki jih je do tedaj objavil v nemškem in slovenskem časopisju.

Janez Puhar je bil v času izida Gorenjskih glasov kaplan v Cerkljah, kjer je bil kot učitelj in organist nastanjen Andrej Vavken. Bila sta torej »soseda« in dobra prijatelja.

Rodil se je 26. avgusta 1814 v Kranju. Oče je bil znan kamnosek in mu je po domači mestni ljudski šoli, normalki, omogočil še šolanje v Ljubljani. Kot tamkajšnji gimnazijec je mladenič pokazal zanimanje tudi za razne zunajšolske dejavnosti. Posebej so ga zanimali matematika, fizika, kemija, pa tudi botanika in risanje. Bil pa je nadarjen tudi za glasbo.

Po končani gimnaziji bi rad študiral katero izmed teh smeri, a je na željo matere vstopil v ljubljansko bogoslovje. Tudi tam je bil priden študent in tako je pri štiriindvajsetih pel novo mašo v Kranju. Nato pa je kot kaplan odšel službovat v Leskovec pri Krškem.

To je bilo leta 1838, leto pred tem, ko je Francoz Daguerre iznašel fotografijo. Puhar, ki se je tudi sicer sproti seznanjal z novostmi na področju tehnike, se je takoj navdušil nad to novotarijo. Dagerotipski postopek, imenovan po izumitelju, pa je bil dokaj drag in privoščili so si ga le bogataši. Daguerre je namreč posnetke izdeloval na kovini. Puhar pa si je v ta namen omislil kar stekleno ploščo. Za kemikalije je uporabil žveplove izparine. Nastala je nekakšna fotografija, ki ji je Puhar nadel ime »svetlopis«. Za datum svojega odkritja je označil 19. april 1842. O tem svojem izumu je pozneje, 28. aprila 1843, poročal v ljubljanskem nemškem listu Carniolia.

Janez Puhar, ki je torej komaj štiri leta po uvedbi dagerotipije dodobra izpopolnil svoj postopek fotografiranja na steklo, pa za to ni bil deležen pravega priznanja. Še isto leto je sicer njegov ljubljanski članek ponatisnil neki graški strokovni list, medtem ko so ga na Dunaju, v Parizu in New Yorku resno vzeli šele v letih 1850, 1851 in 1852. Vmes pa je že neki Francoz objavil svoj postopek fotografiranja na steklo in si tako dobil tudi prvenstvo pri tem izumu.

Leta 1852 pa je Puharju umrla sestra Frančiška. Tedaj se je v javnosti izkazala tudi njegova pesniška žilica. V katoliškem tedniku Zgodnja Danica je pokojnici posvetil krasno otožnico z naslovom Venec na grob sestre Frančiške Pucher, spoštovane pevke na cerkvenem koru kranjskiga mesta.

Istega leta pa je izšlo tudi nekaj njegovih nemških pesmi, ki jih je prinesel nemško pisani ljubljanski list Laibacher Zeitung. Njihovi naslovi so: Hoffnung, Maibluthen, Aufblick itd.

V letu 1856 je Zgodnja Danica prinesla oznanilo o novi smrti v Puharjevem sorodstvu: Venec spoštovanja in prisrčne bratovske ljubezni na grob čast. gospoda Matevža Pucherja, kaplana v Naklim.

Puhar je veljal za družabnega človeka. Ker je imel rad glasbo, je hitro navezoval stike z drugimi ljudmi. Igral je klavir, violino in kitaro. Med njegovimi znanci je bil tudi ljubljanski glasbenik, mladi Kamilo Mašek, s katerim sta se kmalu spoprijateljila. Mašek je sprva deloval le v ozkih ljubljanskih in dunajskih krogih, leta 1857 pa je začel izdajati nemško-slovenski glasbeni časopis Cacilia, ki je naročnike pridobival z vse dežele. Začel pa je tudi uglasbljati Prešernove pesmi, vendar pa te tedaj še niso bile godne za objavo.

Ker je bil bolehne narave, se je šel zdravit v eno izmed zdravilišč na Štajerskem. Tam pa je 29. junija 1859 nenadoma umrl pri starosti komaj osemindvajsetih let. Puharja je prijateljeva smrt močno prizadela, tako da je – kot v primeru sestre Frančiške in brata Matevža– tudi v Kamilov spomin napisal otožno pesmico.

Ker je Kamilo umrl konec meseca junija, ko se je že začelo poletje, se Puhar v pesmi ozira na naslednjo pomlad in toži, ker bo ta prinesla novo cvetje in zelenje, vendar pa prijatelja Kamila ne bo nikdar več nazaj v domače kraje.

Puharjev novi znanec
Janez Puhar je v Cerkljah na Gorenjskem deloval kot kaplan od leta 1853. Štiri leta pozneje pa je tja prišel službovat mladi učitelj Andrej Vavken.

Štel je komaj 18 let, ko je že nastopil svoje učiteljevanje v tem gorenjskem kraju. Po rodu je bil Notranjec, rojen v Planini 29. novembra 1838. Tudi njega so dali šolat v Ljubljano, kjer je najprej končal štiri letnike realke, nato pa prestopil na učiteljišče. Takoj po maturi je 18. aprila 1857 kot začasni učitelj prišel službovat v Cerklje. Ker kraj še ni imel lastne šole, je sprva poučeval kar v neki stari hiši, nato v mežnariji, dokler leta 1860 niso končno le zgradili pravo »učilno zidano«. Šola je postala dvorazrednica, Vavken pa nadučitelj.

Ko se je dobro usidral v kraju, se je leta 1861 poročil z vdovo Marijo Zor. V tem letu pa je izšla tudi njegova prva glasbena zbirka, ki ji je dal naslov Glasi gorenski. Na ovitku tudi omenja, da je pesmi »postavil Andrej Vavken učenik«. Delo je zaupal Egerjevi kamnotiskarni v Ljubljani.

Ovojni papir je lično oblikovan in je ohranjen v različnih barvnih odtenkih.

Vse skladbe v Vavknovih Glasih, osem po številu, so napisane za petje s spremljavo klavirja. Omemba, da je založnik Vavken pesmi »postavil«, pomeni, da je napisal le priredbe. Izvirni skladatelji niso navedeni, le pri eni pesmi piše, da gre za nemški napev. Pri besedilih pa je bil Vavken dokaj natančen. Napisana sta oba avtorja. Največ pesmi, petero, je prav Puharjevih. Zastopan je še učitelj Andrej Praprotnik. Puharjeve so: Zdrava, draga domovina, Poziv Gorencam, Mlin, Selsko veselje in znana otožnica, posvečena Kamilu Mašku.

Skladba Otožnica je torej zadnja v zbirki in zaseda 18., 19. in 20. stran. Obsega 28 taktov, ki so dokaj pestro aranžirani. Vavken je najprej štiri takte namenil klavirju, nato pa 12 taktov pojeta le sopran in alt. Zatem se jima v osmih taktih pridružita še tenor in bas. Izvedbo pa spet zaključijo štirje takti klavirske igre.

Besedilo prve kitice je zapisano med notami, preostala štiri pa si sledijo samostojno v kiticah.

Triindvajsetletni ženin in založnik Andrej Vavken se je torej v kratkem času dobro vživel v cerkljansko župnijo. Kot učitelj je bil dolžan opravljati tudi organistovsko službo, kar pa mu ni bilo težko. Bil je namreč kar izdatno nadarjen in tudi izvežban. Potrebno znanje pa mu je dalo predvsem učiteljišče. Glasbo ga je poučeval tudi Kamilo Mašek. Morala sta biti kar dobra prijatelja, saj ga je Vavken občasno nadomeščal pri službi organista v mestni cerkvi sv. Jakoba. Ni čudno torej, da je v svojo prvo zbirko vključil tudi spomin na nesrečnega, prezgodaj umrlega prijatelja.

Zbirka v primežu kritike
O najnovejši Vavknovi zbirki sta leta 1861 pisala Učiteljski tovariš in Novice, ki sta oba izhajala v Ljubljani.

Novice 8. maja 1861 pišejo: »Moramo jih prav, prav pohvaliti. Razen enoglasne Mlin, ki je tudi mična, čeravno ne tako kot druge in svojemu napisu menda prav ne odgovarja, so vse tako polnoglasne, melodične, da bode mnogoktera globoko segla v serce slušavcem. Nam najbolj dopada dvospev: Poziv Gorencom: tako je mičen, da ga le ginjenega serca moreš slišati. Prav v duhu svojega napisa je zložena poslednja Otožnica po ranjkem gosp. Kamilu Mašek-u, ki bo njegovim prijatlom in učencom pri petji solzice vabila v oči … Živo moramo tedaj priporočati ta lepi dar vsem ljubiteljem domačega petja.«

Učiteljski tovariš pa v svoji peti, majski številki med drugim zatrjuje: »Reči moramo, da v teh glasih veje nekak posebni mili duh, ki prečutno sega iz serca v serce. Prav živo jih tedej priporočamo vsem, ki radi pojo in poslušajo lepe in poštene slovenske pesmi.«

Vavken postane fotografski model
Od številnih Puharjevih fotografij se jih je le malo ohranilo, pa še te niso v najboljšem stanju. Zanimivo je, da se na dveh od teh pojavlja prav učitelj in organist Andrej Vavken.

Na eni ga vidimo spredaj na levi strani fotografije, ki v ozadju prikazuje cerkljansko cerkev. Na drugi pa sta upodobljena dva žejna možakarja, ki sta si ali pa si bosta privoščila dobro kapljico. Prvi na levi s steklenico je zopet Andrej Vavken, kozarec v roki pa drži slikar Ivan Franke.

Obe fotografiji sta nedvomno nastali v času, ko je Puhar še kaplanoval v Cerkljah. Te pa je zapustil leta 1861. Andreja Vavkna je torej upodobil prav v času, ko je ta izdal svojo glasbeno zbirko Glasi gorenski.

Janez Puhar je bil potem premeščen še v Smlednik, Kamnik in na koncu še na Dovje. Tudi tam je kljub skorajšnji petdesetletnici še vedno služboval kot kaplan. Nikoli se torej ni dokopal do položaja župnika.

Vdihavanje težkih kovin, ki jih je potreboval pri svojih fotografskih poskusih, pa mu je načelo zdravje. Po tedanji navadi se ga je lotila jetika.

Umrl je v Kranju pred 150 leti, 7. avgusta 1864. Čez dobrih štirinajst dni bi praznoval svoj petdeseti rojstni dan.

Andreju Vavknu pa je bilo dano daljše življenje. Pozneje je postal znan slovenski cerkveni skladatelj in založnik. Večkrat je bil izvoljen tudi za cerkljanskega župana. Za svoje zasluge ga je cesar odlikoval s križcem. Od tega sveta pa se je ločil leta 1898, potem ko je imel za sabo le desetletje več kot prijatelj Puhar.

Objokovani Kamilo
Pokojni Kamilo Mašek – opeva ga zadnja skladba Vavknovih gorenjskih pesmic –, je bil dober znanec pesnika Janeza Puharja in skladatelja ter založnika Andreja Vavkna, vendar pa sam ni nikoli dočakal starosti svojih prijateljev. Življenje in delo mu je namreč že pred dopolnjeno tridesetletnico pretrgala jetika, za katero se je zdravil zadnja leta.

Mašek je bil sin češkega uglasbenega učitelja in skladatelja Gašparja Maška ter italijanske operne pevke Amalije Horny. Rodil se je 11. julija 1831 v Ljubljani. Mati mu je umrla, ko mu je bilo komaj šest let. Od tedaj je zanj skrbel oče, ki mu je nudil tudi prve glasbene nauke. Deček je bil izredno nadarjen in je že v rosnih letih začel skladati. V revolucionarnem letu 1848 je godba ljubljanske Narodne straže že igrala njegove skladbe, na odru stanovskega gledališča pa so Slovenci predstavili eno izmed njegovih zborovskih pesmi. Tedaj je tudi že zasebno poučeval klavir.

Pozneje je želel študirati glasbo in je v ta namen nekaj časa bival na Dunaju. Leta 1854 pa je prevzel službo učitelja javne glasbene šole v Ljubljani, ki jo je prej opravljal njegov oče. Postal pa je tudi organist šentjakobske cerkve, kjer mu je občasno pomagal tudi učiteljiščnik Andrej Vavken.

Mašek je bil že prej nekoliko bolehen. Moral se je zdraviti tudi v toplicah. Spomladi 1859 je odšel v Steinitz (po naše Stajnica) pri Radgoni. In ni ga bilo več nazaj. Pokopali so ga kar na tujem, kar je posebej prizadelo njegova prijatelja Puharja in Vavkna.

Skladatelj Skerbinec
Na naslovnici zbirke Glasi gorenski zelo nazorno piše, da je pesmi »postavil« Andrej Vavken. To pa je pomenilo, da je založnik objavljene skladbe le zbral v samostojno knjižico ter jih priredil za večglasno petje ob spremljavi klavirja. Vavken sam morda niti ni vedel, kdo je pravi avtor raznih melodij, ki so tedaj množično krožile med preprostimi pevci.

Vendar pa v primeru Otožnice, namenjene pokojnemu Mašku, sprva ni bilo dvoma o tem, kdo naj bi Puharjevemu besedilu napisal tudi melodijo. Ker navedbe pri posameznih skladbah – z eno izjemo – v zbirki ni bilo, so imetniki zbirke namreč avtorstvo pripisovali kar Vavknu samemu. Vse do tistega prelomnega Kogojevega predavanja. Tedaj pa se je v zvezi s tem pojavilo novo ime.

Janko Skerbinec, Marij Kogoj ga zapisuje kot Škrbinca, je bil doma iz Stranj pri Kamniku. Rojen je bil kot kmečki sin 27. maja 1841. Ljudsko šolo je obiskoval pri kamniških frančiškanih, nato pa se je podal na učiteljsko pripravnico v Idriji. Z devetnajstimi leti je nastopil svojo prvo službo v Kranjski Gori. Tam je deloval vse do leta 1862. Povsem netočna je torej njegova trditev, da je bil ob pripravi na Vavknovo zbirko učitelj v Preddvoru in da mu je pesem v spomin na pokojnega Kamila izročil cerkljanski kaplan Janez Puhar sam. Skerbinec je prišel v Preddvor službovat šele leta 1862, ko Janeza Puharja v Cerkljah že ni bilo več. Vavknova zbirka pa se je tedaj že leto dni prodajala na knjižnem trgu.

Skerbinec je potem v Preddvoru služboval dve leti – do 1864, ko je bil prestavljen v Dol, nato pa v Kamno Gorico. Leta 1868 se vrnil v Preddvor in tokrat ostal šest let. Zatem pa je prevzel mesto nadučitelja v Višnji Gori, kjer je vztrajal celih 35 let. Leta 1911 so ga upokojili, nakar je živel še do 31. marca 1928. Skerbinec je bil vešč organist in pevovodja, pa tudi skladatelj. Vendar pa sosledje dogodkov kaže, da sam ni mogel biti skladatelj znane Otožnice, če se seveda opremo na njegovo lastno pričevanje, da je bil tedaj, torej med junijem 1859, ko je Mašek umrl, in pomladjo 1861, ko je pesem izšla v Vavknovi zbirki, učitelj v Preddvoru. Prva v tem času je v šolskih dokumentih zapisan kot učitelj v Kranjski Gori in kot takega ga navaja tudi seznam naročnikov Učiteljskega tovariša.

Greh ali zasluga Oskarja Deva
Mnogo desetletij po izidu Vavknove zbirke Glasi gorenski je pri ljubljanskem založniku Lavoslavu Schwentnerju izšla knjižica Slovenske narodne pesmi I. Na naslovnici je pisalo, da je »pesmi harmoniziral in deloma za koncert priredil« Oskar Dev.

Zbirka z letnico 1906 obsega 24 priredb narodnih pesmi za mešani in moški zbor. Pri vsakem naslovu je zapisan tudi kraj, kjer je prirejevalec zapisal izvirnik posamezne pesmi. Iz tega se vidi, da je Oskar Dev obredel velik del slovenske domovine.

Na 18. strani je kot trinajsta po vrsti pesem Vigred se povrne. Pod naslovom pa je kot kraj zapisa naveden Črnomelj.

Melodija te priredbe se v drugem delu (Al' prijatla /…/) nekoliko razlikuje od izvirnika, ki ga je leta 1861 objavil Andrej Vavken.

Devova priredba se je kar dobro prijela pri zborovskih pevcih. Zanimivo pa je, da je očividno niso študirali le za koncerte, kot jim na naslovni strani narekuje prirejevalec Dev, pač pa je bila zaželena tudi v vsakdanjem življenju. Tako nam neko poročilo, ki govori o pogrebu učitelja Frana Paplerja v Borovnici, izpričuje, da so mu ob zadnjem slovesu pevci in pevke iz Ljubljane, združeni v društvu Ljubljanski zvon, zapeli prav to pesem.

Kot kaže, pa so imeli to navado tudi v drugih slovenskih krajih, zato se je Devova priredba prav kmalu udomačila.

Vsesplošno zanimanje za vigredno otožnico je Deva navdihnilo tudi za novo priredbo te skladbe, ki se je očitno vse bolj uveljavljala kot nagrobnica. Leta 1913 je zato pripravil posebno izdajo dveh pesmi iz svoje narodne zbirke ki imata poslovilni značaj.

Prva je bila Gozdič je že zelen, druga pa Vigred se povrne. Obe sta tokrat prirejeni za moški pevski zbor. Pri avtorstvu Vigredi pa Dev navaja, da gre za belokranjsko narodno.

Puharjeva Otožnica se je tako lahko še nadalje prepevala po starem kot mešani zbor s spremljavo klavirja ali v obeh Devovih priredbah brez inštrumentalne spremljave.

Še nova priredba
Pokojnega Franca Paplerja, nadučitelja v Borovnici, ki so ga ob postavitvi nagrobnega spomenika počastili pevci in pevke iz Ljubljane, je nekoč, natanko trideset let pred smrtjo, obiskal stanovski tovariš Ivan Kiferle. Med pregledovanjem njegovega notnega gradiva je našel tudi neko staro zbirko, ki je dotlej še ni poznal. Sam o tem pripoveduje: »Leta 1881 sem videl pri takratnem nadučitelju Francu Paplerju v Borovnici zvezek z višnjevim ovojem, na katerem je bilo natisnjeno: 'Glasi gorenjski postavil Andrej Vavken, učenik – kamnotis Egerjev v Ljubljani.' Letnice ni bilo. V zvezku je osem pesmi. In prav zadnja se je glasila: 'Otožnica po rankem g. Kamilo Mašeku, c. kr. učeniku glasbe v Ljubllani. Besede Jan. Puharjeve.' Zadnja pesem je sedanja Vigred. Posebno sta mi dopadli dve pesmi, in sicer: Selsko veselje in Otožnica. Prepisal sem ju in priredil za citre in petje. Omenjeni pesmi sta l. 1912 izšli v III. oziroma IV. zvezku moje zbirke.«

Zbirka, ki jo omenja Kiferle, nosi naslov Slovenske narodne pesmi. Že iz tega je razvidno, da je znana Puharjeva Otožnica tedaj že povsem ponarodela. Kiferle pa ji je spremenil prvo kitico. Namesto starega imena »vigred« je uporabil izraz »pomlad«, torej: Pomlad se povrne.

Spoznanje Oskarja Deva
Puharjeva Otožnica, po narodnem naslovu Vigred se povrne in po Kiferletovem preimenovanju Pomlad se povrne, se je torej že pred prvo svetovno vojno dokaj dobro razširila po slovenskem svetu. Zanjo so tako izvedeli tudi Vavknovi sorodniki v Cerkljah. Njegovemu zetu Josipu Lapajnetu je namreč prišla v roke Devova zbirka, v kateri ta trdi, da je pesem narodna in da izvira iz Črnomlja.

Čez nekaj časa se je z Devom sam tudi osebno srečal in ga opomnil na njegovo pomoto. To se je zgodilo med prvo svetovno vojno, na nekem učiteljskem sestanku na Visokem pri Kranju. Dev je pozneje zapisal, » da sta ga na njegovo veliko začudenje šolska upravitelja Mihelič in Lapajne opozorila, da ta pesem ni narodna in da jo je zložil Andrej Vavken«. Lapajne je Devu poslal tudi izvirno Vavknovo zbirko in ga prepričal o resničnosti svoje trditve.

S tem se je zadeva dejansko pojasnila in Oskar Dev se je pozneje v časopisu celo opravičil za svojo zmoto. Vendar pa je sam imel dovolj razlogov, da je pesmico lahko štel za narodno. Poznal jo je namreč že od svoje rane mladosti, ko je kot sin sodnika domoval v Črnomlju. Sam o tem pripoveduje: »V letih 1875 do 1880 sem obiskoval ljudsko šolo v Črnomlju in do leta 1887 sem hodil tjakaj na počitnice. Ves ta čas je bila ta pesem ne samo v območju črnomaljske ljudske šole med narodom razširjena, temveč se je pela tudi v viniškem, semiškem in podzemeljskem šolskem okolišu. Pela se je na gostijah, na božjih potih itd. in tudi kot odhodnica. Ker se mi je pozneje direktni prehod v melodiji te pesmi nekam sumljiv zdel, sem vprašal pismeno in ustmeno svojega učitelja Franjo Šetino v Črnomlju, ako mu je autor znan. Sporočil mi je, da je to pesem že leta 1874, ko je svojo prvo službo v Črnomlju nastopil, med narodom udomačeno našel, autor da mu torej ni znan. Leta 1907 sem nato to pesem harmoniziral v obliki, kakor se sedaj poje za mešani zbor, in jo vpeljal kot nagrobnico.«

S Kogojem zopet dalje
Prav ta Devova priredba Vigredi je pozneje na Dunaju prišla na uho tamkajšnjemu študentu glasbe Mariju Kogoju in tudi pri njem vzbudila dvome o tem, da je pesem narodnega porekla.

Prav zato je po obisku Janka Skerbinca, ki mu je zatrjeval, da je on avtor melodije, v Pevcu čim prej želel s tem seznaniti tudi širšo slovensko javnost.

Skerbinčeva trditev v njegovem članku je bila za mnoge veliko presenečenje, zato je naletela na takojšen odmev.

Slovenski narod je denimo vestičko nemudoma povzel še za svoje bralce. Že v kratkem času je pa od enega izmed njih dobil pismo, ki med drugim pravi: »Že čestokrat imenovana skromna pesmica se je prepevala po Gorenjskem, Dolenjskem in celo po Koroškem prej, nego jo je Vavken uvrstil v svojo zbirko prvega zvezka Glasov gorenjskih.«

Torej je imel Vavken le prav, ko melodije ni pripisal sebi. Očitno je uporabil le nek star napev, na katerega je »prilepil« Puharjevo Otožnico.

V Domu in svetu
Zanimanje za njegovo predavanje in zapis v Pevcu sta mladega Kogoja pripravila do tega, da je svoje ugotovitve pripravil tudi za objavo v leposlovnem listu Dom in svet.

V obširni razpravi, ki jo je raztegnil kar v dvoje nadaljevanj, med drugim piše: »Če kdo hoče napraviti zbirko, se mora spoprijazniti z mislijo, da se je treba pečati tudi z vprašanjem, katere pesmi sploh spadajo v tako zbirko. Če se najdejo varijante, moramo vedeti, katere izmed njih imamo uvrstiti v zbirko in katerih ne. Vedeti moramo, katere pesmi so tako karakteristične, da jih smemo kot narodne predati širši javnosti in v kaki notaciji. V tem oziru vlada pri nas popolna anarhija. Prvič se izbira slabo. V zbirko pridejo pesmi, kakor Luna sije, En starček je živel, Rožic ne bom trgala, Nezvesta itd., torej pesmi, o katerih natančno vemo, kdo jih je uglasbil in kdaj. Torej: ne, da niso ti napevi karakteristični, ampak sploh niso narodni. Celo Oskarju Devu, ki je, kot znano, dosedaj še najbolje prirejal narodne napeve, se je zgodilo, da je v svojo zbirko uvrstil napev, čigar uglasbitelja poznam osebno celo jaz. Tako je kot narodna nagrobnica zaslovela pesem Vigred se povrne, komponirana okoli 1860. leta, izdana v prvem zvezku Vavknove zbirke Glasi gorenjski brez označbe njenega komponista. Komponiral jo je Janko Škerbinec, šolski vodja v pokoju, kar sem po dolgih ovinkih zvedel zadnje čase.«

Priznani in nepriznani skladatelj Skerbinec
Višnjegorski nadučitelj v pokoju Janko Skerbinec pa ni dolgo časa obveljal za skladatelja znane nagrobnice. Že leta 1924 je nek župnik zatrjeval, da je pravi skladatelj te pesmice Gregor Rihar, nato pa je leto pozneje, 3. septembra 1925, Jutro prineslo poziv Vavknovega zeta z naslovom Kulturni boj izpod Krvavca, s katerim vsakogar, ki je v Devovi pesmarici prebral, da je pesem narodna, vabi, naj si pri njem osebno ogleda Vavknove izvirne note iz leta 1861.

To je domnevnega skladatelja Janka Skerbinca pripravilo do tega, da je v Jutro in Slovenca poslal svojo Izjavo, v kateri trdi: »Podpisani izjavljam na častno mojo besedo in ako potrebno tudi pod prisego, da je napev pesmi: 'Vigred se povrne…' moja lastna skladbica. V Preddvoru sem služboval kot učitelj in organist. V Kranju je kaplanoval J. Puher in sva se pogosto obiskovala. On je spesnil besedilo, a uglasbil sem taisto dvoglasno jaz sam 1863. leta. Pela se je pesem povsod, kjer sem služboval, to je v Kranjski gori, Kamni gorici, Št. Vidu pri Stični in v Višnji gori.

Postavil sem jo za moške glasove pozneje sam v As-duru in se je ponovno pela v Višnji gori v letih 1885–1891. Priče so še živeči štirje pevci iz one dobe.

V gradu pri Preddvoru je služilo pri Edvardu Urbančiči, takratnemu graščaku dekle, ki je bila tudi moja cerkvena pevka. Naravno, napev je dobro znala. To dekle se je preselilo v Cerklje in je tam pelo. Po njej je Vavken postavil in izdal ta edinole moj napev. To potrdim z lastnoročnim podpisom v mojem 85. letu.

Janko Skerbinec l. r., upokojen nadučitelj. Višnja gora, 8. septembra 1925.«

Prepirom in pojasnjevanju pa še ni bilo konca
Skerbinčeva izjava pa je tokrat spodbudila sodnika Oskarja Deva, da je novembra 1925 v Slovenskem narodu pojasnil svojo vlogo pri tej zadevi. Priznal je, da ni vedel za Vavknovo zbirko. Pesem je med narodne prištel, ker jo je poznal še iz časa svoje mladosti. Janka Skerbinca pa je z objavo krajev vseh njegovih učiteljskih služb postavil na laž.

Oskarju Devu je v Narodu pritrdil tudi dr. Pavel Kozina: »Avtorstvo te pesmi, kompozicije, si lasti po v Jutru objavljeni izjavi g. Škerbinc upok. nadučitelj v Višnji gori: V tej izjavi trdi, da je pesem zložil leta 1863 in da ima to dozdevno originalno partituro v as-duru za moški zbor regens chori g. Stanko Premrl. Te lastninske pravice pa zgodovina g . Skerbincu ne bo mogla priznati. Avtorstvo se mora neoporečno priznati Andreju Vavknu, upok. nadučitelju v Cerkljah.«

Kozina svojo trditev utemeljuje z raznimi dokazi in protidokazi. Na koncu pa pravi: »Sicer pa je bil Vavken, ki je bil od ordinariata nastavljen kot 'messner und lehrer' (cerkovnik in učitelj, op. avtorja), kakor tedaj vsak učitelj preveč odvisen od duhovščine, da bi se upal kititi s tujim perjem.« O Devovi vlogi pa Kozina pravi: »Da pa je Vigred danes povsem ponarodela, je zasluga g. Oskarja Deva, ki jo je kot belokranjsko narodno pesem objavil v svoji zbirki Slovenske narodne pesmi I.«

Odmev tudi s štajerske strani
Po vsem tem prepiru okrog avtorstva je bilo dve leti mirno, nakar se je v Zborih oglasil celjski zdravnik in skladatelj dr. Anton Schwab. Ta je natresel dvoje novosti; zanikal je, da bi Vigred lahko bila nagrobnica, našel pa je tudi še eno različico melodije.

Takole pravi: »Vsakokrat, kadar slišim to pesem na grobeh, imam občutek, da mi ta pesem ne vzbuja čuta, ki ga pričakujem od nagrobnice … In če kdo pravi, da ga ta pesem globoko gane, če jo sliši peti na grobeh, ni izključeno, da je to le sugestivna prevara. Če si jo enkrat slišal na odprtem grobu katerega tvojih ljubih domačih in jo pozneje zopet slišiš, se spomniš tvojega ljubega rajnkega, kar te gane. - Ta uspeh pa pripisuješ pesmi. - Mora se pa razločevati učinek spomina od učinka pesmi same na sebi. Če bi se ta pesem pela zgolj v gostilnah in na domu, bi gotovo ne izzvala žalostnih občutkov, temveč kvečjemu elegično, turobno ali sentimentalno razpoloženje, kot ga vzbujajo tudi druge slovenske narodne pesmi.«

Poleg tega pa Schwab melodijo Vigredi primerja z nemško pesmico Freund, ich bin zufrieden (Prijatelj, jaz sem zadovoljen op. avtorja). Pravi, da to pesem pozna že 40 let. Melodiji obeh pesmi je postavil drugo pod drugo in opazil veliko podobnosti. Iz tega sklepa, da je Vavken prikrojil neko staro melodijo.

Na koncu pa besedilu nasploh odreka značaj nagrobnice. Pravi, da ni zadosti, da neka pesem le odraža žalost, pač pa mora imeti tudi »tolažilo«. Tega pa po njegovem Puharjeva pesem nima.

Ne glede na vse te razprave pa je Vigred kraljevala in še kraljuje ob zadnjem slovesu slovenskih domoljubov.

Na današnji dan
V sredo, 24. avgusta 1864, torej na današnji datum pred natanko 150 leti, so ljubljanske Novice poročale o žalostnem dogodku, da je Janez Puhar, slovenski izumitelj »svetlopisa« na steklo, nedavno tega zapustil ta svet:
»Iz Kranja. 7. dne t. m. je umrl pri nas naš častiti rojak gosp. Janez Puhar, duhovni pomočnik v pokoji. Pljučna jetika mu je šele 50 let staremu končala na mnoge strani delavno življenje. Bil je rajnki bistra glava, ki je znal mnogo jezikov; marsikatero dobro pesmico slovensko in nemško je skoval; tudi v glasbi je bil izurjen. Kar pa je njegovo ime razglasilo deleč deleč čez meje domovine, je bilo to, da že takrat, ko je bil za kaplana v Bledu (1850), je znajdel svitlopisje na steklo s pomočjo žvepla, o katerem so Novice o svojem času govorile. Čeravno podobe po tem svitlopisju narejene, se niso mogle meriti s tedanjimi daguerotipi in fotografijami, je poskušnjo to vendar akademija pariška za toliko vredno spoznala, da ga je (leta 1851) za svojega uda izvolila, v razstavi londonski istega leta pa je Puhar prejel bronasto svetinjo; bila je ta znajdba njegova priča bistroumne misleče glave. V zgodovini naši ostane Puharjevo ime častito. Naj v miru počiva!«

Novice pa nam žal nič ne povedo o Puharjevem zadnjem slovesu. Svoje drage je zapustil komaj pet let po tem, ko je zemlja zagrnila njegovega prijatelja Kamila Maška, in ravno toliko časa je minilo, kar mu je v spomin napisal nepozabno Otožnico.

Prav nič torej ne vemo, ali so tudi že njemu v slovo zapeli pesmico o vigredi, ki se ne povrne. Vsekakor pa je bil tega v preteklih desetletjih ob odprtem grobu deležen že marsikateri Slovenec. Nekateri pa so, ali smo, še preostali v vrsti ...

Andrej Mrak