Najprej se poskusimo vživeti v njegovo mojstrovino Nevihta (La tempesta), ki jo je naslikal leta 1508. Pokrajina, kakršne do tistega časa zahodnoevropska umetnost ni poznala, zavzema glavni del slike, vanjo pa sta umeščeni dve figuri, ki delujeta povsem naključno. Na eni strani imamo golo žensko, ki doji dete, na drugi pa stoječo moško figuro, ki jo gleda. Sprva je Giorgione na tem mestu naslikal še en akt, a si je pozneje premislil in dodal postavo mladeniča.

Glavni element slike pa se skriva v ozadju. Na zatemnjenem nebu se izrisuje blisk strele, ki napoveduje neko grozoto, neko tragičnost, ki prihaja. Slikar je s pomočjo reke, ki se vije v ozadju, dosegel dodatni globinski poudarek kompozicije. Pred nami so naravne sile, ki se bojujejo med seboj, slika pa deluje kot podoba, ki je nekakšna pesnitev brez videne vsebine.

Koncertiranje v beneški atmosferi
Čeprav danes velja, da znamenite slike Concert champetre ni naslikal Giorgione, ki se je rodil kot Giorgio Barbarelli da Castelfranco, ampak drug beneški mojster Titian, se velja ob spoznavanju značilne atmosfere takratnega beneškega slikarstva ustaviti tudi ob tem delu. Na travniku se zabavajo dva ženska akta in dve oblečeni moški figuri, ki so si v naravi pripravili pravi koncert. Beneški duh je mogoče zaznati v žarečih tkivih svile in teles, sijajnih oblačilih in nazadnje tudi v miru krajine z drevjem v ozadju.

Za beneško slikarstvo značilno večerno vzdušje najdemo tudi v ozadju Giorgionejeve Speče Venere, narejene okoli leta 1510, ki umirjena leži v prijetni krajini. To sliko je po vsej verjetnosti dokončal Tizian, ki je bil po Vasariju Giorgionejev učenec.

Moč beneške barve
Pri opazovanju vseh treh del opazimo tudi temeljno značilnost, po kateri se beneško visokorenesančno slikarstvo razlikuje od sočasnega slikarstva v Toskani in Rimu. Če je namreč slikarstvo centralne Italije temeljilo bolj na sami risbi in kompoziciji, je za umetnost, ki je nastajala v mestu sv. Marka značilno, da je temeljilo predvsem na koloritu oziroma barvitosti del. Značilna beneška rdečkasta barva se je nato naselila tudi v Tizianovem opusu, nato pa še v ustvarjanju vseh umetnikov, ki so se v naslednjih stoletjih naslanjali prav na delo beneških mojstrov.

Maja Kač