Belém (krajše za Santa Maria de Belém) je zgodovinsko pomemben del oziroma predmestje Lizbone, ki leži na desnem bregu reke Tejo - ta se nekaj kilometrov zahodneje izliva v Atlantski ocean. Iz Beléma je, ko je bila Portugalska pomorska velesila, odplulo veliko raziskovalcev, ki so v imenu Portugalske odšli "odkrivat svet". Že leta 1415 so tu dvignile sidro ekspedicije, ki so hitele osvajati Ceuto in Maroko. Leta 1497 je v Belému Portugalcem pomahal Vasco da Gama in odplul okoli Afrike proti Indiji.

Kulture v Belému ne manjka
Belém je tudi neke vrste "kulturna četrt" Lizbone, saj so tu številni muzeji in ogromni Centro Cultural de Belém, ki ima podobno nalogo kot ljubljanski Cankarjev dom. CCB, kot mu ljubkovalno pravijo Lizbončani, so zgradili leta 1992, ko je Portugalska predsedovala Evropski uniji. Podoba Beléma se je sicer prvič močno spremenila leta 1940. V želji, da odvrne pozornost od druge svetovne vojne, v kateri je bila Portugalska nevtralna, je takrat portugalski diktator Salazar organiziral Razstavo portugalskega sveta. Leta 1960 so postavili še velikanski Padrao dos Descobrimentos (Spomenik odkritjem), ki upodablja ladijski kljun, na njem pa stojijo najpomembnejši portugalski pomorščaki in osvajalci.

Unesco ju je "posvojil" leta 1983
A največjo kulturnozgodovinsko vrednost imata v Belému samostan Mosteiro dos Jerónimos in stolpič Torre de Belém, ki so ju leta 1983 vpisali na Unescov seznam svetovne dediščine. Samostan in stolpič stojita dober kilometer narazen, a stolpič je bil zgrajen tudi zato, da bi varoval samostan.

Stolpič je simbol Lizbone
Utrjeni stolpič Torre de Belém je danes eden izmed simbolov Lizbone. Zgradili so ga iz dveh razlogov: beli stolpič je prvi pozdravil ladje, ki so po Teji plule v Lizbono, bil pa je tudi del obrambnega sistema, ki je varoval mesto. Torre de Belém so zgradili na majhnem rečnem otočku, ki pa je zaradi napredovanja obale že dolgo del kopnega. Gradnjo, ki je potekala med letoma 1515 in 1521, je naročil portugalski kralj Manuel I. Opazni so vplivi arabske arhitekture, Torre de Belém pa je predvsem bogato okrašen v t. i. manuelinskem slogu, ki je portugalska različica pozne gotike. Za manuelinski slog (ime je dobil po Manuelu I., "v modi" pa je bil prva desetletja 16. stoletja) je značilna razkošna ornamentacija - portale in okna so krasile podobe iz narave (predvsem morsko živalstvo, rastlinstvo) ter podobe, povezane s pomorstvom (sidra, vrvi, vozli ...) in z vojsko. Zgradbo sestavljata dva dela - štirinadstropni stolpič in nizka obrambna ploščad.

Zapor, carinarnica, svetilnik ...
Ko so leta 1580 Lizbono zasedle španske čete, je v španske roke "padel" tudi stolpič. Njegove obrambne vloge je bilo takrat na neki način konec, saj sta bila v naslednjih stoletjih v njem zapor in carinarnica, nekaj časa pa je služil celo kot svetilnik. Med obnovo v sredini 19. stoletja so arhitekturni mojstrovini dodali nekaj neomanuelinskih elementov, leta 1910 pa so Portugalci 35 metrov visoki stolpič razglasili za spomenik nacionalnega pomena.

"Najodličnejša stavba v Lizboni"
Samostan Mosteiro dos Jerónimos je po mnenju mnogih najbolj najodličnejša zgradba v Lizboni, prav gotovo pa je najuspešnejši dosežek manuelinskega sloga, ki je tukaj združil prvine gotike in renesanse. Gradnja po načrtih glavnega arhitekta Dioga de Boitace, ki ga je nasledilo več mojstrov, je trajala približno več deset let, začeli so leta 1502. V triladijsko cerkev z dvema bogato okrašenima vhodoma so v 19. stoletju prenesli ostanke dveh velikih Portugalcev - Vasca da Game (1468-1523) in pesnika Luísa de Camoesa (1527-1570). Med gradnjo samostana so arhitekti upoštevali več slogov, kar je najlepše vidno na obokanih galerijah, ki obdajajo patio (po mnenju mnogih najlepši del celotnega kompleksa) - mešajo se manuelinski in arabski slog, opazna pa sta še vpliva Francije in azijskih držav, ki so jih osvojili Portugalci. Med obnovo sredi 19. stoletja so samostanu dodali zahodno krilo, v katerem so danes muzeji.

Tina Tarter