O njem bi pravili, da je vzorno skrbel za svoje posestvo, hodil na lov, prirejal zabave v salonih svojega prostornega gradu, obenem pa se trudil, da bi svoje sinove izobrazil za čim bolj donosen poklic, hčere pa oddal v zakon kakemu bogatemu sosedu.

Čas, v katerem je imenovani gospod preživljal mlada leta, je dejansko narekoval povsem ustaljeno življenjsko pot, ki običajno ni predvidevala odstopanj od začrtane smeri, razen če je kdo zabredel v osebne ali premoženjske težave.
Pri njem pa je zgodba potekala drugače. Še pred dopolnjenim tridesetim letom sta namreč dva dogodka temeljito posegla v njegove načrte in ga popeljala v druščino, za katero je bila prikrajšana večina njegovih sodobnikov. Za prvi odmik so najprej poskrbeli slovenski preroditelji, ki so se zbirali okoli uredništva edinega domačega tednika, za drugega pa so bili zaslužni Dunajčani, ki so leta 1848 zakuhali pravo revolucijo.

Friedrich Karl Wilicher je zapisan v krstni knjigi župnije Planina pri Rakeku, kjer se je 7. septembra 1818 rodil v družini poštnega upravitelja Franza Wilicherja, ki je bivala na hišni številki Zgornja Planina 67. Oče je bil dokaj premožen posestnik v tem notranjskem obcestnem kraju, saj je državni poštni službi posojal konje, ki jih je ta potrebovala za oskrbo na relaciji Ljubljana-Trst. Poleg tega je bil tudi lastnik gradu Steinberg, po slovensko imenovanega Kalec. Tega je leta 1786 kupil njegov oče Matevž in ga leta 1793 izročil svojima sinovoma Janezu in Francu. Zadnji pa je postal njegov lastnik prav v letu, ko se mu je rodil sin, imenovan Friedrich Karl. Posestvo je bilo precej obsežno in je že sredi 18. stoletja vključevalo 27 celinskih in eno tretjinsko kmetijo, vsaka pa je po tedanji navadi štela kakih petdeset parcel (travniki, njive in gozdovi). Donosen posel pri pošti in dohodki, izvirajoči iz grajskih pravic, so ustvarili dobro osnovo za lagodno življenje mlade družine, v kateri se je rodilo šest otrok.

Friedrich Karl Wilicher je najprej obiskoval štirirazredno ljudsko šolo v Postojni, nato pa še gimnazijo v Št. Pavlu na Koroškem, kjer so tedaj študirali sinovi premožnih plemiških in meščanskih družin. Izkazal se je kot nadarjen in prizadeven dijak. Ker pa je šentpavelska gimnazija imela le štiri razrede, je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Potem pa se je odpravil študirat pravo na Dunaj in v Gradec. Denarne težave, ki so pestile premnoge slovenske študente, so mu bile tuje. Še več. Vdal se je dokaj svobodnemu življenju v obeh prestolnicah. Predstavljal je središče zabavljaške družbe. Njegov življenjepisec Josip Tominšek nam razkriva: "Duhovitega mladeniča, ki je imel vedno dovolj denarja, veselega dovtipnega zabavnika so imeli povsod tem rajši, ker je bil izredno lep človek.- "Der schöne Fritz " (Lepi Fric op. a.) tako so ga nasploh nazivali v Gradcu. Bil je visoke rasti, pravomerne postave in širokopleč: posebno so ga dičili plavi kodri, ki so mu segali na ramena." V prijetni družbi je spoznal rusko krasotico, ki je stanovala v hotelu Stadt Triest, in to znanstvo mu je rodilo prve pesmi, zapisane v nemščini. Poleg tega je razkril tudi svoj glasbeni talent in leta 1842 lepo izdajo svojih klavirskih skladb posvetil graškim študentom prava. Ker pa pri študiju ni napredoval, mu je oče odtegnil denarno pomoč in sinko se je leta 1843 znova znašel na trdnih kraških tleh, brez dokončane izobrazbe, star že 25 let. Kakšna škoda. Mladenič je imel še veliko načrtov na polju svojega slovstvenega udejstvovanja. O tem nam priča njegova trodejanka z lepo izpisanim naslovom: Anna von Gösting. Tragödie in drei Akten von Friedrich Karl Wilicher. 1843. Delo je zaradi nepredvidenih dogodkov tistega leta seveda ostalo nedokončano.

Mladi gospodič se je v novih razmerah hitro znašel. Oče mu je prepustil grad Kalec, fant pa se je oženil z Jožefino Dejakovo iz Senožeč. Tudi njen oče je bil bogataš, zato sta kar dobro zastavila skupno življenjsko pot. Leta 1845 se jima je rodil sin Evgen, v Novicah pa je izšla pesem Predčutki, ki jo je podpisal neki Miroslav. Ta skrivnostnež pa je bil prav naš znanec Friedrich Karl Wilicher. Po vrnitvi v domovino se je namreč odločil še nadalje delovati na slovstvenem področju. Kot lastnik obsežnih posestev je prihajal v trdnejše stike z domačimi ljudmi, preprostimi kmeti in tudi z izobraženci. Eden izmed njih mu je nekoč dejal: "Kaj ti pomaga nemške pesmi kovati? Göthe ali Schiller tako ne boš. Loti se rajši domačega jezika!" Kalski graščak je sprevidel, da ima znanec prav in tako je iz nemškutarskega Friedricha Karla Wilicherja zrasel domoljubni pesnik Miroslav Vilhar, ki je pozneje zapisal: "Slovenska mat me je rodila, Slovenski oče me zkojil, Slovenska vila me zbudila, Slovenec kaj jaz da bi ne bil."
Miroslav Vilhar se je odločil za pravo smer. Njegov življenjepisec Tominšek pravi: "Notranjsko preprosto ljudstvo je bilo res to, kar mi imenujemo "slovensko", je govorilo slovensko in ž njim je kramljala gospoda tudi po slovensko. A ta gospoda se je zavedala, da je nekaj drugega, več kakor kmetje, in da je med njimi in njo ostra meja. To mejo je poostrila s tem, da je med seboj govorila nemški, laški in še posebno izza okupacije francoski. Ker je bila gmotno dobro postavljena, se ji celo ni bilo treba približevati ljudstvu ... V takih odnošajih bi se bil potopil tudi Vilhar v morje tujstva, postal bi bil kakor notranjska gospoda, da bi sam ne vedel kaj: ne Nemec, ne Lah, ne Francoz, ne Slovenec."

V takih razmerah se je Vilhar torej odločil za slovenstvo, čeprav so se drugi notranjski gospodje še dalje držali svojega starega življenjskega naziranja. Vilhar po objavi svoje prve slovenske pesmi slovstveno ni kaj dosti deloval. V naslednjih dveh letih (1846 in 1847) sta se mu rodila še dva otroka, potem pa so ga novi dogodki znova spravili v širšo javnost.

Marca 1848 je na Dunaju izbruhnila revolucija, ki je med svoboščinami prinesla tudi zemljiško odvezo. V nekaterih krajih so kmetje napadli gradove in uničevali njihovo imovino. Številni graščaki so morali bežati, med njimi tudi Vilhar sam. A se je hitro znašel. V Senožečah je ustanovil Narodno stražo in tako stare nasprotnike spremenil v prijatelje. Godba Narodne straže v Ljubljani pa je v svoj spored uvrstila njegovo polko Živio. Naslednje leto ji je sledila polka Slovenka. Spet se je oglasil kot pesnik v Novicah, leta 1850 pa presenetil s prvo slovensko spevoigro v 19. stoletju, ki ji je dal naslov Jamska Ivanka. Zgodba iz časa križarskih vojn je postavljena v okolico Postojne. Glavni junaki izvirajo z gradov Jama (danes Predjama) in Kalec. Govori pa o jamskem vitezu Vladimirju, njegovem posinovljencu Bogomilu, hčerki Ivanki in njenem ženinu, kalškem gospodu Miroslavu. Igra vsebuje vrsto všečnih arij, dvospevov in zborov ter je v celoti ali v odlomkih kar nekajkrat prišla na sporede slovenskih odrov, zelo odmevno pa leta 1900, ko so jo predvajali kot tisočo predstavo slovenskega gledališča. (Šestim odlomkom iz predstave SNG Drama lahko prisluhnete spodaj.)

Po natisu besedila in not Jamske Ivanke (izdaja vsebuje dve knjižici) je Miroslav Vilhar živahno deloval tudi v petdesetih letih 19. stoletja, ki Slovencem sicer niso bila naklonjena. Izhajale so njegove skladbe za klavir, samospeve s klavirjem in za pevske zbore. Posebno priljubljene so bile njegove Pesmi Miroslava Vilharja, tako imenovane "šestke", ker je bilo v vsaki - do leta 1862 jih je izšlo pet - objavljenih po šest njegovih skladb. Iz teh notnih izdaj izvirajo njegove uspešnice, ki so skoraj vse ponarodele: Po jezeru bliz' Triglava, Zagorski zvonovi, Rožic ne bom trgala, Mila lunica, Sonce čez hribček gre, Ko ptičica sem pevala ... Za znamenito Lipo (Lipa zelenela je ...) pa je napisal le besedilo, medtem ko jo je uglasbil in že leta 1861 tudi objavil skladatelj Davorin Jenko.
Ker je družina naraščala - zakonca sta povila osem otrok, štiri dečke in štiri deklice -, je na gradu zaposlil domačega učitelja Luko Zagorjana, ki mu je leta 1858 sledil pesnik in pisatelj Fran Levstik. Ta mu je pomagal pri urejanju pesniške zbirke. In tako je ta leta 1860 tudi izšla v samostojni knjižici. Leta 1860 se je Vilhar vrgel tudi v politiko. Marca 1861 je bil izvoljen za deželnega poslanca. Da bi bolje deloval na tem mestu in bi imeli njegovi otroci večjo možnost za šolanje, se je družina preselila v Ljubljano. Tu se je vključil v Narodno čitalnico in se bolj posvetil pisanju in prirejanju iger. Leta 1863 je začel izdajati poltedenski list Naprej, ki mu ga je urejal prijatelj Levstik. Zaradi njegovega članka o mednarodnih mejah pa je zašel v preiskavo. Bil je obsojen na šest mesecev ječe, ki jih je odsedel na ljubljanskem Žabjeku. List je s tem prenehal izhajati, Vilhar pa je izgubil tudi poslanski mandat, odvzete pa so mu bile tudi nekatere državljanske pravice. Po prestani kazni se je družina preselila nazaj na grad Kalec.
V domačem okolju se je spet podrobneje zanimal za svoje posestvo, ki pa zaradi njegovih slovstveno-založniških podvigov ni posebno uspevalo. Leta 1866, v času avstrijsko-pruske oziroma avstrijsko-laške vojne, je prevzel oskrbo cesarske armade in na svojem posestvu redil 200 volov. Ker so otroci odraščali, je bil njegov grad tudi pogosto zbirališče notranjske gospode. Za novega učitelja je na Kalec prišel literat Jakob Aleševec, s katerim sta navezala kar dobre stike. Vilhar je tako tudi v samoti notranjske pokrajine ustvaril dobro vzdušje. Josip Tominšek piše: "Na Kalcu je vladalo sicer prav patriarhalno življenje. Hlapec Pavle in izvrstna kuharica Micka sta bila izza pamtiveka pri hiši. Kuhalo se je pri odprtem ognjišču, na katerem so v zimskem času sedeli večkrat po cele ure po večerji in kaj pili, peli pa neumorno, Vilhar s kitaro v rokah". Eden izmed snubcev Vilharjevih hčera pa dodaja: "Večkrat nas je skrbna mati (s tem je mislil na Vilharjevo ženo Pepco op. a.) pognala spat; mi smo le še eno zapeli; ko nam je pa mati še dekleta odpeljala, šli smo pa vsi." Včasih je bila na Kalcu tako številna družba, da je zvečer zmanjkalo postelj in so morali nekateri prenočiti kar na seniku.

Vilhar je poleg skladateljskega dela dobro obvladal kar tri inštrumente - klavir, kitaro in flavto. Klavir je imel postavljen v prvem nadstropju, kjer je bila prostorna dvoranica. "Tudi tam se je dosti sviralo, pelo in tudi plesalo. Mlajša Vilharjeva sina sta poprej svirala štiriročno klavir, nego sta znala čitati in pisati ..." še dodaja življenjepisec Tominšek.
Po vrnitvi na grad Kalec Vilhar pesniško in časnikarsko ni več deloval. Bolj izrazito pa se je lotil dramatike in izdal kar šest knjižic lastnih ali prevedenih dramskih iger. Bil je tudi župan občine Knežak. Ko so se leta 1868 začeli pojavljati narodni tabori, ljudska zborovanja, na katerih so Slovenci zahtevali svoje narodne pravice, se je odzval tudi sam in 9. maja 1869 pri svojem gradu priredil veliko zborovanje. Novice so takole pozivale k tej prireditvi: "Narod, ki ne brani svoje pravice, ki ne skrbi za svoj blagor, životari in pogine!" Na tem pivškem taboru se je zbrala devettisočglava množica ljudi, ki je zahtevala uresničitev slovenskega narodnega programa. Vilhar je prireditveni prostor primerno okrasil, na slavolok nad odrom pa dal napisati besede iz svoje pesmi Na jezeru: "Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo."

V tistem času pa je tudi že nekoliko bolehal. Čutil je bolečine v nogah. Poleti 1871 pa ga je prizadelo vnetje na vratu, ki pa mu ga ni uspelo preboleti. Umrl je 6. avgusta tega leta, pokopali pa so ga v družinsko grobnico v Knežaku.
Odšel je narodni rodoljub, a njegove pesmi so ostale. O njih je ob Vilharjevi smrti pisal tudi Slovenski narod, ki zatrjuje: "Pojo jih ne samo izurjeni pevci, pojo jih že kmečke terice, pod vaško hruško ponučujoči kmečki fantje, samotni voznik in kmečki hlapec ..." Številne izmed njih so zato ponarodele in marsikje se je počasi zabrisalo tudi njegovo avtorstvo.

Pet let po Vilharjevi smrti so v bližnjem Zagorju, ki ga pesnik omenja v svoji uspešnici Zagorski zvonovi, prišli na zamisel, da temu iskrenemu rodoljubu postavijo spomenik. To je bila precej predrzna želja, če upoštevamo dejstvo, da tedaj svojih spomenikov - z izjemo nagrobnih - še nista imela niti Vodnik in Prešeren. V Zagorju pa se je za ta podvig odločila Narodna čitalnica, ki jo je tam želel ustanoviti že Vilhar sam, vendar je to domačinom uspelo šele dve leti po njegovi smrti. Svojo namero so objavili v časopisju: "Da bi se nam, ki smo navdušenost ranjkega Miroslava za blagor naroda in njegovo neumorno delovanje na literarnem polji do zadnjega vzdihljeja občudovati morali, kdaj nehvaležnost očitati ne mogla, smo v čitalniškem zboru na občo željo udov sklenili svojemu nepozabljivemu sosedu spomenik napraviti." Že novembra 1876 so začeli zbirati sredstva in imena darovalcev objavljati v Slovenskem narodu, vendar te zamisli niso nikoli izpeljali.

Nekoliko več sreče je imelo slovensko Pisateljsko društvo, ki je leta 1890 na pročelju hiše Zgornja Planina št. 67, kjer se je Vilhar rodil, vzidalo spominsko ploščo. Tedaj je v Ljubljani že stal spomenik Valentinu Vodniku, ki so ga odkrili leta 1889. Dolgo zatem, septembra 1905, je v slovenski prestolnici dobil spomenik tudi France Prešeren, ki se ga je prej spomnil že ljubljanski literarni klub in mu ob Blejskem jezeru leta 1883 postavil spominsko obeležje, ki ga je krasil manjši kip.

Tedaj pa so se prebudili tudi Postojnčani. Sestavili so odbor na čelu z Josipom Lenarčičem, ki je 10. marca 1906 na naslovnici tednika Notranjec izdal poziv slovenskim rojakom. Poudarili so dotedanjo neuspešno zgodbo s spomenikom v Zagorju in dodali: "Med zavednimi Notranjci se je rodila misel, postaviti svojemu velikemu rojaku boljši in javen spomenik na rodnih njegovih kraških tleh, da se tako izkaže čast in hvaležnost za ves narod možu, ki je vse žrtvoval za probujo in prosveto svojega naroda. Ob preporodu naše narodne zavesti je on kot pesnik, časnikar, pisatelj in neumorni boritelj za pravice slovenskega naroda vsestransko toliko delal kakor malokdo med Slovenci. Narodna zavednost Notranjske je plod njegovega rodoljubnega delovanja. Njegova pesniška dela žive še danes med nami. Kdo ne pozna njegovih ljubkih narodnih pesmi in prikupljivih napevov? Komu ni znana Po jezeru, komu ne Mila lunica?"

Bralce so nato še spomnili, da mineva že 35. leto od njegove smrti in tridesetletnica od pobude zagorskih čitalničarjev. Prosili so jih za pomoč pri zbiranju denarnih sredstev. Stroški postavitve spomenika so bili ocenjeni na 12 tisoč kron, do tedaj pa so imeli pokrito le polovico te vsote. Kot kaže, je poziv naletel na prava ušesa in odborniki so smelo oddali dela - bronasti kip Miroslava Vilharja v dvojni naravni velikosti je izdelal akademski kipar Alojzij Repič, spomenik sam pa je načrtoval arhitekt Ivan Jager. Za napravo kamnitega podstavka pa so naprosili mojstra Ivana Zaharijo iz Nabrežine pri Trstu. Nabiranje prispevkov je dobro steklo. Posebno so se še izkazala slovenska glasbena društva - pevski zbori, godbe in tabmburaši -, ki so tisto pomlad in poletje priredila vrsto koncertov, veselic, plesov in zabav, dobiček od prodanih vstopnic pa namenili Odboru za napravo Vilharjevega spomenika. Izkazali so se tudi mojstri in postojnski občinski odbor, ki je dovolil postavitev spomenika na prostornem trgu pred tamkajšnjo ljudsko šolo. Ob tem uspehu so se prireditelji odločili, da prvotno načrtovano odkritje spomenika, ki so ga predvideli v mesecu septembru, opravijo že v nedeljo, 12. avgusta, ob 11. uri. V časopisju so napovedali, da bo to "največja narodna slavnost, kar jih je kdaj doživela Notranjska". Obljubili pa so tudi posebno knjižico z Vilharjevim življenjepisom, ki ga je prispeval profesor Josip Tominšek - on je bil določen tudi za slavnostnega govornika - in izborom Vilharjeve poezije, za kar se je potrudil pesnik Anton Aškerc.

V soboto, 11. avgusta, je Notranjec izšel z dvobarvno naslovnico, ki je prinesla pesem v počastitev Viharjevega spomenika izpod peresa Pavla Grošlja. Dokaj pestra vsebina lista, kjer se je mnogokrat omenjalo Vilharjevo ime, pa je poudarjala, da je on tretji Slovenec, ki so mu postavili spomenik: "Naš narod ne obiluje z bogastvom. Tem večje cene je tedaj, če iz malih svojih sredstev daruje narodu in svojim ljubljencem. Prvi je stal spomenik Valentinu Vodniku, dolgo je čakal nanj France Prešeren, tretji spomenik je spomenik našega Vilharja. Z zadovoljstvom lahko danes poudarimo, da smo častno začeli odplačevati dolg prvemu sinu Notranjske." Tega dne zvečer je bila Postojna slavnostno razsvetljena, topiči so pokali, postojnska godba pa je ob devetih zvečer izvedla promenadni koncert z bakljado. V Zagorju pa so zakurili kres. V nedeljo zjutraj so tržane že ob petih zjutraj prebudili zvoki domače godbe. Dopoldan je bil namenjen sprejemu gostov. Naročili so dva posebna vlaka, enega iz Trsta in drugega iz Ljubljane, ki sta pripeljala več kot tisoč gostov. Slavnosti pa so se udeležili tudi Čehi, člani društva Jules Verne, ki so tega dne obiskali Postojnsko jamo. Tudi goste je na prireditveni prostor spremljana domača godba. Ob 11. uri je na prizorišče stopil profesor Tominšek in v kratkih in izčrpnih besedah orisal delovanje rodoljubnega Miroslava Vilharja. Nato je predsednik Odbora za napravo Vilharjevega spomenika obeležje z nagovorom izročil v varstvo občini, katere predstojnik je obljubil, da bo Postojna skrbno čuvala ta spominski biser. Oglasili so se pevci združenih slovenskih zborov, na čelu s Postojnskim pevskim društvom, ki jih je vodil Ludovik Kubišta, nato pa je sledil ogled Postojnske jame, v kateri sta bila zabava in ples, saj je v eni izmed dvoran igrala godba. Po kosilu pa je ob štirih popoldne na obširnem prostoru za hotelom Ogrska krona sledila ljudska slavnost. Vreme je bilo ves dan krasno in zato so se udeleženci prireditve lahko izdatno zabavali. Iz raznih krajev so na postojnsko pošto prihajali telegrami, s katerimi so rodoljubi pozdravljali Vilharjevo slavje. Prireditve pa se je udeležil tudi Vilharjev 54-letni sin Fran Serafin Vilhar, ki je bil tedaj priznan in priljubljen skladatelj med Slovenci in Hrvati, živel pa je v Zagrebu. Pevci so za očetovo slavnost pripravili prav njegovo zborovsko skladbo, slavnostno kantato V spomin Miroslava Vilharja, za katero je besedilo prispeval pesnik Anton Funtek. Vilharjev spomenik pa so tega dne počastili tudi Čehi s svojo narodno himno Kde domov muj.

Vilharjeva slavnost v Postojni je bila tako lepa oddolžitev spominu prvaka notranjskih rodoljubov, ki ga je tiste avgustovske nedelje leta 1906 počastilo več kot štiri tisoč obiskovalcev z raznih koncev slovenske dežele.
Vilharjev spomenik je od tedaj pomenil biser postojnskega trga. Že ob avgustovski slavnosti so zapisali: "Spomenik s primerno urejeno okolico je nov kras in dika Postojne." Še bolj pa so to poudarjali po letu 1909, ko je bila notranjska prestolnica (do takrat le trg) povzdignjena v mesto. Bil je ovekovečen na številnih fotografijah in razglednicah. Po italijanski zasedbi Primorske, ki je sledila prvi svetovni vojni, pa so se nad njim začeli zgrinjati temni oblaki. Dne 18. aprila 1926 so fašistični podivjanci spomenik onečastili s črno barvo, na glavo so mu poveznili fašistično čepico, okoli vratu so zadrgnili zanko in vlekli na razne konce, da bi ga zvrnili na tla. To jim tedaj ni uspelo, pač pa ga je 9. avgusta 1927 oblast odstranila z glavnega trga in ga "odložila" blizu mestne cerkve. Ogorčeni nad tem dejanjem so prebivalci Vilharjeve rojstne Planine na sveti večer leta 1927 sestavili posebno spomenico in pozvali ljudi k nabiranju prispevkov za nov Vilharjev spomenik. Stal naj bi kar v tem obmejnem kraju, ki je k sreči pripadel takratni Kraljevini SHS. Tudi ta zamisel je morala na uresničitev čakati kar nekaj let. Vendar so Planinci svojo obljubo tudi izpolnili in lepo obeležje mojstra Janeza Sajovica predali javnosti 9. avgusta leta 1931, torej tri dni pred petindvajseto obletnico odkritja Vilharjevega spomenika v Postojni. Opuščeni Vilharjev spomenik v Postojni pa so Italijani dokončno uničili 5. oktobra 1941. Kip so odpeljali v notranjost države, njegov kamniti podstavek pa porabili za tlakovanje tamkajšnje tržaške ceste. Odstranitev pa je ob okupaciji Slovenije med drugo svetovno vojno doživel tudi kip v Planini, ki pa je bil po letu 1945 postavljen na novo. Leta 1969 so v Knežaku uredili spomenik trem rodoljubom - Tomšiču, Valenčiču in Vilharju, po osamosvojitvi Slovenije pa je prišel tudi čas, da Notranjska znova opozori na svojega starega narodnega buditelja Miroslava Vilharja. V nedeljo, 21. maja 1995, so na istem mestu kot leta 1906 odkrili nov Vilharjev spomenik Stojana Batiča, na katerega so zapisali iste besede, kot jih je imel vklesane njegov predhodnik: "Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo."

Vilharju je posvečenih tudi nekaj cest in ustanov, celo v Ljubljani. Že leta 1914 pa je dobil svojo planinsko postojanko v pogorju Snežnika.

Tako torej. Orožnova koča v pobočju Črne prsti, postavljena julija 1894 in požgana decembra 1944, kamor smo vas vabili prejšnji mesec, in Vilharjev spomenik, postavljen avgusta 1906 ter odstranjen enaindvajset let pozneje, po osamosvojitvi Slovenije znova stojita na svojih prvotnih mestih in nas vabita, da ju kdaj pa kdaj obiščemo in občudujemo, kot so to radi storili tudi njuni prvotni - narodno ozaveščeni - snovalci v časih stare Avstro-Ogrske.
Andrej Mrak