Stene Mavzoleja Galle Placidije so v notranjosti v celoti prekrite s tisoči barvitih mozaičnih kamenčkov. Foto: Wikepedia
Stene Mavzoleja Galle Placidije so v notranjosti v celoti prekrite s tisoči barvitih mozaičnih kamenčkov. Foto: Wikepedia
Mavzolej Gale Placidie
Opečnata zunanjščina dobro prikriva bogatost okrasja v notranjščini Mavzoleja Galle Placidije. Foto: RTV SLO/M. K.
Justinijanov mozaik, San Vitale
Cesar Justinijan, ki najbrž Ravenne nikoli ni obiskal, je za svojo prisotnost poskrbel s podobami na mozaiku v cerkvi San Vitalle.

Današnja podoba mesta, ki leži v deželi Emilii-Romgani, na prvi pogled še zdaleč ni tako veličastna kot Rim ali kakšno drugo bogato italijansko mesto, kot so na primer Firence in Benetke. Nekdaj cesarski sedež je danes povsem umirjeno pokrajinsko mesto, katerega ulice in trgi so morda celo nekoliko dolgočasnejši od številnih drugih mest, v katerih sta srednji vek in renesansa pustila tako močan pečat, da še danes privabljajo številne turiste z vsega sveta.

Ravenna se ponaša s spomeniki, ki so svojo podobo dobili v času starokrščanske umetnosti, torej v stoletjih, preden je rimski imperij dokončno propadel. Po Teodozijevi delitvi imperija leta 395 je Rim začel izgubljati svoj pomen in leta 404 je cesar Honorij prestolnico zahodnega imperija prenesel v Ravenno.

Dve cvetoči stoletji
Tako so začeli mesto v naslednjih dveh stoletjih polniti spomeniki, ki so predstavljali najodličnejšo umetnost tistega časa, približno 1500 let kasneje, natančneje leta 1996, pa so Ravenni zagotovili mesto na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Svoj pečat v mestu je pustila Honorijeva sestra Galla Placidia, po prihodu Ostrogotov je za nekaj spomenikov poskrbel še kralj Teodorik (493-526), najznamenitejše pa je najbrž obdobje bizantinske oblasti (pod to pride Ravena leta 540), ki je prinesla naročila samega cesarja Justinijana.

Zaklad varujejo opečnate stene
Če želimo danes občudovati spomenike, ki so jih ti zgodovinski ljudje pustili za seboj, se moramo podati predvsem v notranjost stavb. Takratna gradnja iz opeke je morda današnjemu očesu nekoliko pusta, zlasti, če jo primerjamo z barvitimi firenškimi pročelji ali s številnimi rimskimi baročnimi cerkvami, zato zunanjščine teh stavb ne delujejo prav nič cesarsko. V njihovi notranjosti pa se skrivajo večje ali manjše površine starokrščanskih mozaikov, ki jih nikjer več ne najdemo v takšnem obsegu.

In prav temu, da je Ravena po svojem razcvetu potonila v pozabo, se moramo zahvaliti za tako dobro ohranjenost njenih spomenikov. Danes lahko mozaike občudujemo v Mavzoleju Galle Placidie, cerkvi San Vitalle, Arianskem baptisteriju, Baptisteriju pravovernih ter cerkvah Sant' Apollinare in Nuovo in Sant' Apollinare in Classe.

Maja Kač