V Veliki Britaniji je bilo to motiviko mogoče spremljati v opusu Williama Turnerja (1775-1851), ki ga pogosto označujejo za predhodnika impresionizma. Slikar se je v svojih delih posvečal predvsem vprašanju svetlobe, ob tem pa tekmoval s francoskim slikarjem 17. stoletja Claudom Lorrainom, ki je odprl vprašanje portretiraja prave svetlobe.

Kakšen pomen je imela svetloba v Turnerjevih delih, jasno ponazarja tudi slika Požar v londonskem parlamentu, ki jo je umetnik naslikal med letoma 1834 in 1835. Potem ko je leta 1834 pogorelo poslopje parlamenta Walhall, je Turner dogodek naslikal v dveh variantah, od teh pa velja obravnavano delo, ki ga hranijo v Cleveland Museum of Art, za fantastičnejše.

Ko narava pokaže zobe
Turner je naslikal sijajen prizor, kjer ogenj plamti na vodi in izžiga nebo, ob tem pa dobi gledalec občutek, kot bi nekdo vžgal ves svet. Pred nami je za romantično slikarstvo značilna motivika spopada med naravo in človekom, nakazan pa je tudi nedvomni zmagovalec tega boja. Ne glede na človekova dejanja je narava vedno tista, ki ga lahko porazi. Turner je motiviko naravne katastrofe, ki uničuje groznega človeka, pogosto obravnaval na drugih delih, kot so na primer slike z naslovom Snežni vihar, v njegovem opusu pa je mogoče najti tudi manj dramatične prizore, kot je Vzpon Kartagine oziroma Didona zida Kartagino iz leta 1815.

Na poti k impresionizmu
Prav to Turnerjevo delo so največkrat primerjali s kasnejšimi impresionističnimi deli, kot je na primer Moneteva Impresija, sončni vzhod. Vendar pa loči Turnerjeva in impresionistična dela ključna razlika. Medtem ko imajo namreč Turnerjeva dela vedno neko moralo, pa pri impresionistih moralističnih poudarkov večinoma ni moč zaznati.

Slovo stare dobe
V romantičnem slikarstvu je dobila svoj odmev tudi industrializacija, ki je v tem času preplavila staro celino. Turner je svoj odnos do sprememb, ki ga je v življenje prinašal razvoj industrije, zajel v delu Zadnja vožnja Temeraire (1839), ki zaznamuje konec nekega velikega obdobja in s tem zavračanje industrijske dobe. Tej pa je bolj naklonjen v poznejšem delu Dež, para in hitrost (1844), v eni prvih pomembnih upodobitev železnice.

Preden pa se od Turnerja dokončno poslovimo, velja omeniti še umetnikovo ljubezen do potovanja, ki ga ni popeljala v nemške dežele, Švico in Benetke, ampak tudi na ozemlje današnje Slovenije, o tem potovanju pa je naredil celo nekaj skicirk.

Maja Kač