Tove (Marike) Jansson se je rodila 9. avgusta 1914 kot prvi otrok švedskega umetniškega para, kiparja in slikarke, ki sta živela v finski prestolnici Helsinki. Vse življenje je ostajala zvesta svojim švedskim koreninam, in je, čeprav je živela na Finskem, pisala v švedščini ter celo glavno mesto Finske naslavljala po švedsko Helsingfors. Odraščala je v sproščenem umetniškem vzdušju, kjer nikdar ni manjkalo gostov, ki so uživali gostoljubje njenih staršev. Poletne dni svojega otroštva je Tove skupaj z družino preživljala na majhnem, petdeset kilometrov od Helsinkov oddaljenem otočku, kjer so od maja do septembra najeli kočo. Za prav to vzdušje se zdi, da ga je pozneje prenesla v knjige o Mumindolu in njegovih prebivalcih, med katerimi je marsikateri našel navdih v zanimivih gostih Tovejinih staršev, mali otoček poletnih pustolovščin pa je postalo bivališče Muminov.

Bogato izročilo umetniške družine
Ko je bila stara petnajst let, se je preselila v Stockholm, kjer je študirala slikarstvo (1930–1933) in nadaljevala svoj študij v Helsinkih (1933–1937) ter Parizu (1938). Svoj umetniški talent je izkazala že zgodaj, ko so jo štirinajstletno sprejeli za ilustratorko pri finski satirični reviji Gram, s katero je sodelovala 25 let. Istega leta je tudi opisala svoje življenje v povesti Kiparjeva hči (Bildhuggarens dotter). Med letoma 1932 in 1943 je sodelovala pri več skupinskih razstavah na Finskem in v tujini; svojo prvo samostojno razstavo je imela leta 1943 v Helsinkih, tej je sledila še ena leta 1946, ki je doživela precejšni uspeh in požela dobre kritike. V teh letih je Tove Jansson veljala za eno izmed najbolj nadobudnih in obetajočih mladih umetnic na Finskem.

Kmalu po tem, ko je začela pisati in slikati povesti za otroke, je skupaj z bratom Larsom začela objavljati serije stripov o mumintrolih v časniku Večerne novice, ki je pozneje sam nadaljeval to delo. Skupaj sta izdala deset zvezkov stripov. Prvo zgodbo o Muminih (Småtrollen och den stora översvämingen, kar bi v slovenskem jeziku pomenilo Mali troli in velika povodenj) je slikarka in pisateljica izdala leta 1945 kot odgovor na povojno depresijo, zaradi katere je želela napisati nekaj naivnega in nedolžnega. Urednik je pri prvi knjigi zavrnil ime Mumin v naslovu, ker se je bal, da bo zmedel bralce, zato je Janssonova uporabila izraz "mali trol".

Nič več niso to osamljeni troli, ki se skrivajo pred drugimi prebivalci gozda, pa tudi "trolska bebavost" se je preobrazila v pretanjeno inteligenco, polno naivnosti in domišljije. Radi se družijo z drugačnimi sopotniki in jih gostoljubno sprejemajo v svoji "muminhiši", nikdar premajhni za novega prebivalca. Bolj kot denar in zlato - nakit hranijo v mlaki na vrtu, ker se tako lepše sveti iz vode - cenijo majhne, drobne, mnogokrat najdene predmete, ki bi drugače veljali za staro šaro. Svoja veselja in radosti najdejo v majhnih stvareh ter lastnih ustvarjalnih dejanjih.

'Izmaličena podoba Kanta'
Prvo podobo mumina je Janssonova oblikovala že v svoji mladosti, ko se je z bratom spopadla v filozofskem dvoboju o Immanuelu Kantu in ga "izgubila". Iz jeze in ihtavosti je na domačem stranišču narisala najgrše bitje na svetu ter podenj napisala "Cant". Šele pozneje so dobili prijaznejšo podobo v stripih in prvi knjigi Mali troli in velika povodenj. Ime bitij pa nedvomno izhaja iz družine Jansson; nekateri pravijo, da je bil mumintrol plod domišljije Toveinega strica, ki je deklici poskušal preprečiti nedovoljene obiske domače shrambe, tako da ji je pravil o mumintrolu, ki živi v kuhinjski omari in mrzlo piha v ljudi. Po drugi strani pa naj bi si petnajstletna Tove nadela psevdonim "Mumintrollet", kar naj bi pomenilo mamin trolček.

Natančno izdelani liki in njihovo okolje
Vsekakor so iz trolov izšla prijetna bitja, ki uživajo življenje v svoji samotni muminhiši, kjer nikdar ni tiho in prazno. Prvobitni stanovalci so Muminočka, Muminmama, Mumintrolček in še dva iz rodu – Smrkljica in njen brat Smrk. V vsaki knjigi se poleg teh značajev in drugih stalnih junakov pojavijo še novi, ki jim ob besednem opisu nujno pripada tudi narisana podoba. Vendar ne ostaja le pri podobah junakov; skoraj vsako knjigo spremlja tudi nazoren zemljevid Mumindola oziroma kraja, kjer junaki trenutno so, pa tudi muminhiša je do potankosti opisana in narisana.

Glava družine je Muminočka, še vedno nedolžen in nekoliko deški gospod s cilindrom na glavi, ki nikdar ne nasprotuje vragolijam svojih varovancev. Zelo rad ima morje in nevihte, dneve pa preživlja tako, da piše svoje spomine na otroške dni. Njegova žena Muminmama je kljub svoji trdni morali širokomiselna, prijazna, vedno pripravljena pomagati in skuhati kakšno dobroto (predvsem palačinke z malinovo marmelado). Prepoznamo jo po črtastem predpasniku in nikdar manjkajoči črni torbici. Mumintrolček pa je otrok, poln domišljije, neustrašen in prijazen, otrok, ki hiti vedno novim dogodivščinam naproti. Njegov najboljši prijatelj je Njuhec; filozofski vagabund, ki vsako zimo, ko se preostali odpravijo na zimsko spanje, zapusti Mumindol, da bi videl še preostali svet. Oblači se v star zelen klobuk in površnik ter kadi pipo. Poleg njih je nepogrešljiva junakinja še Smrkljica, malce nečimrna in nagnjena k ličenju, spogledljiva, romantična in predvsem dekliško nasprotje Mumintrolčka. Ima brata Smrka, ki je bister, a tako neroden, da mu po navadi vse spodleti.

Popolno nasprotje družabnih Muminov so Samuhi, brez čuta za sobitja, manjka jim humorja, precej so glasni in nemalokrat malce neprijetni. Predvsem se radi zaposlijo s kakšnimi nepotrebnimi dolgočasnimi konjički in postavljajo pravila, česa se ne sme. Tu sta še razgrajaška Mala Mi in njena sestra Mimlovna hči, Ema, njena nečakinja Fifika, naelektreni protejci, ki ne govorijo in ne slišijo, zelo dobro pa vidijo, Mora – strah in trepet Mumindola - ter veliko likov, ki vedno znova prihajajo in odhajajo.

Bogat opus
Komaj opaženi prvi knjigi je sledila druga, Komet v Mumindolu, leto dni pozneje, in tretja Čarodejev klobuk (1948), ki je prevedena tudi v slovenščino. V njej spoznamo vse glavne junake, prebivalce Mumindola in njihove navade; od tega, da se odpravljajo na zimsko spanje, do njihovega pomladnega prebujenja, ki mu sledi kopica poletnih dogodivščin. Knjigo so z navdušenjem sprejeli tudi prek skandinavskih meja in jo prevedli v številne jezike. Sledile so Muminočkova junaštva (1950) in leta 1954 Vražja kresna noč. Na zimski potep je Tove leta 1957 poslala Mumintrolčka v povesti Zima v Mumindolu, ki sklene prikaz letnih časov. Sledile so Vem ska trösta Knyttet (1960), Det osynliga barnet och andra berättelser (1962) – zbirka desetih zgodb iz življenja znancev iz Mumindola. Leta 1968 je izšla predelana izdaja uspešnice Komet v Mumindolu, tokrat pod naslovom Kometen kommer, kjer fantazijsko deželico ogrožajo nevarnosti iz vesolja. Med seboj sta povezani zgodbi Pappan och havet (Očka in morje, 1970) in Sent i november (Pozno v novembru, 1970); mumindružina se znajde na nekem majhnem osamljenem otočku z ugaslim svetilnikom, medtem ko se morajo drugi junaki znajti sami v muminhiši. Sledili sta še dve knjigi Den farliga resan (Nevarno potovanje, 1979) in Skurken i Muminhuset (1980). Poleg pravljic o Muminih je Janssonova pisala tudi ilustrirane knjige za odrasle in še nekatere druge otroške pravljice.

Selitev v arhipelag
Leta 1942 je Tove skupaj z Larsom na otoku Pellinge v arhipelagu finskega zaliva zgradila poletno hišico, kjer sta skupaj preživljala poletja in tam ustvarjala. Ko se je družina povečala, je skupaj z življenjsko sopotnico, finsko grafičarko Tuulikki Pietilä, svojo poletno rezidenco zgradila na majhnem, z grmovjem poraščenem otočku, kjer sta ustvarjali petintrideset poletij - dokler ju leta 1991 nista premagala starost in neprijetno viharno poletje in sta tudi v poletnem času ustvarjali v helsinškem stanovanju. Svojo poletno kočo pa sta uredili, jo zaklenili in ključ obesili nad vrata ter pustili na voljo morebitnim obiskovalcem ter brodolomcem.

Obisk v Ljubljani
Za svoje delo je pisateljica in slikarka prejela več nagrad, med njimi tudi nagrado Hansa Christiana Andersena (poleg Janssonove so nagrado prejeli tudi npr. Astrid Lindgren, Erich Kaestner …), ki ji jo je leta 1966 dodelila mednarodna žirija. Mesto podelitve nagrade vsako leto izberejo z žrebom in leta 1966 je žreb določil Ljubljano. Tako je T. Jansson obiskala Ljubljano, kjer se je srečala s prevajalko svojih del v slovenščino in drugimi slovenskimi umetniki. Med kongresom je po besedah prevajalke Darinke Soban pripovedovala o sebi, o svojem življenju na majhnem otočku, ustvarjanju. Povedala je tudi, da je ljubljanski kongres prvi, ki se ga je udeležila, in bila prijetno presenečena, ker se je v tistem času pripravljal prvi prevod Muminov v slovenski jezik.

Umrla je 27. junija 2001, stara 87 let. Vendar je za seboj pustila domišljijski svet, ki razveseljuje mnoge otroke po vsem svetu. Poleg ilustriranih knjižic so Japonci posneli tudi risanko, sami liki pa so postali zelo priljubljeni, kar danes pomeni, da jih je mogoče kupiti v vseh mogočih oblikah; od podob na zvezkih, posteljnini do plišastih igračk (prve je bilo mogoče dobiti že v 60. letih 20. stoletja). Finci pa so zgradili kopijo hiše v "naravni velikosti" in muzej, posvečen Mumintrolom ter drugim junačkom.