O tem nam je sam nekaj malega razkril v enem izmed svojih Sonetov nesreče, ko pravi: "Navadile so butare se pleča / in grenkega se usta so bokala. / Podplat je koža čez in čez postala. / Ne straši več je trnjovka bodeča."

Neizprosen boj z zlo usodo pa mu je včasih le uspelo popestriti s kakim veselim dogodkom v krogu svojih prijateljev in znancev. Taki so bili njihovi godovni večeri v zasebnih stanovanjih ali prijetnih sobicah kake mestne krčme.

Godovnik France
V Prešernovem času so bila godovanja in praznovanja drugih osebnih jubilejev še posebno vesel dogodek. Rojstnih dni namreč ljudje navadno niso praznovali. V skladu s krščanskim izročilom je bil popularnejši posameznikov god. Osebna imena so se tisti čas določala po raznih nebeških zavetnikih, svetnikih in mučencih. Starši so otroke večinoma imenovali po osebi, ki je godovala na dan otrokovega rojstva ali vsaj v dogledni bližini. Godovne dneve so potem vsako leto slovesno praznovali, dan pred tem pa slavljencu pripravili tako imenovani ofreht, posebno godbo s pokrovkami in drugo podobno ropotijo.

Tretji otrok in prvi sin pri Ribičevih v Vrbi, tako se je po domače reklo hiši, v kateri sta gospodarila Šimen Prešeren in njegova žena Mina, se je rodil 3. decembra leta 1800. Tega dne pa je bil na koledarju zapisan sveti Frančišek Ksaverij, španski misijonar, ki je umrl davnega 3. decembra 1552. In tako je France Prešeren kar po njem dobil svoje ime. Vsako leto omenjenega dne je tako praznoval svoj god in rojstni dan obenem.

Godovi z grenkim priokusom
Kljub veselem vzdušju, ki je spremljalo Prešernova tovrstna praznovanja in godovanja njegovih prijateljev ter znancev, pa je tudi v te dogodke kanila kapljica pelina. Tudi tu ga 'sovražna sreča' ni pustila pri miru. Še najlažje se je je otresel pri svojih ljubezenskih težavah. V nekem sonetu tako opisuje žalost ob godovanju svoje ljubljenke: "Bil je tvoj god, glasno so strune pele, / obhajali so s petjam ga in plesam / prijatli in prijatljice vesele ..."

Vendar on ni bil povabljen na to slavje, zato žalostno vzdihuje:
"Jaz praznoval sem z mokrim ga očesam, / v samoti so za srečne dni puhtele / iz polnega srca želje k nebesam."
Dva dogodka, ki sta sledila, pa sta pokvarila tudi njegovo osebno godovanje.
Najprej leta 1840. Konec novembra - tridesetega v mesecu - goduje sv. Andrej in ta dan je vsako leto praznoval njegov prijatelj Andrej Smole. Ravno tistega leta je uresničil tri svoje velike literarne podvige: dal je tiskati Vodnikove pesmi in kar dve igri - Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi in prevod angleške igre Varuh (The Guardian) Davida Garricka. Na praznovanje svojega godu je povabil svoje najdražje prijatelje, med drugim tudi Prešerna. Žal pa se je slavje končalo tragično. Še pred začetkom je Smoleta zadela kap in umrl je prijatelju Francetu tako rekoč na rokah. Namesto da bi se ta torej veselil bližajočega lastnega godu, se je moral ukvarjati s sestavljanjem osmrtnice za pokojnim prijateljem, ki je bila v Ljubljani prva tiskana v slovenščini. Svoj god, ki je sledil pogrebu, pa je praznoval z žalostnim spominom na pokojnega Smoleta, zadnjega človeka v Ljubljani, ki bi mu - po prav tako tragični smrti Matije Čopa leta 1836 - še lahko pomagal pri slovstvenih načrtih.

In potem leta 1848. Prešeren je že oktobra zbolel in je moral leči v posteljo. Stanje se je slabšalo iz tedna v teden. Ko so o tem izvedeli v Šent. Ropretu na Koroškem, kjer je kot župnik služboval njegov brat Jurij, se je pri njem bivajoča sestra Lenka kljub ostri zimi podala čez Ljubelj na kranjsko stran in mu prinesla denarno pomoč. Tako je tjakaj pripešačila ravno v času bratovega rojstnega dneva in godu. Tistega dne se je še kot starka dobro spominjala: "Tretjega decembra 1848 ob njegovem godu sem bila dva ali tri dni v Kranju pri doktorju (tako so Franceta klicali domači op. avtorja). Napravili so mu malo ofrehta pred godom zvečer. Takrat je prišla Jelenovka (znana kranjska gostilničarka op. avtorja): pa nič ni mogel vstati. Ponujala mu je: "Vsake sorte pečenko imam," je rekla, kar hočete pa izberite. Začetkoma ni hotel nič slišat. Potem si je pa puranove izbral. Pa je ni spravil doli."

Takšno je bilo torej zadnje Prešernovo godovanje. Dva meseca in nekaj dni zatem je po trinajstih bolniških tednih zapustil ta svet.

Ob teh žalostnih pripetljajih na dan 3. decembra, ki se ga je v zadnjem času oprijelo tudi ime 'ta veseli dan kulture', pa imamo ohranjeno tudi eno veselejše poročilo. Izbrskali smo ga iz spominov njegove hčerke Ernestine.

Prijateljica Ana
Ljubljanski odvetnik Blaž Crobath, pri katerem je bil kot koncipient zaposlen tudi pesnik France Prešeren, je za svoja otroka Lujizo in Evgena potreboval pestunjo, zato so vzeli v službo trinajstletno Ano, hčerko dninarja Martina Jelovška. Ta je do tedaj končala ljudsko šolo pri uršulinkah in se priučila tudi ročnih del. Njena krstna botra je bila Julijana Primic, mati mlade Julije, ki je ravno tiste čase segla Prešernu v srce. Malo Ano so vzeli za svojo in jo hoteli narediti za postrežnico izbirčni hčerkici. Ana pa se je uprla in se preselila h Crobathovim. Prešeren nanjo sprva ni bil pozoren, pozneje, ko se je Julija uradno zaročila z Antonom Scheuchenstuelom pa je z mladenko navezal tesnejše stike. Zaradi tega je bila pri Crobathovih odpuščena in šla se je učit za šiviljo. Znanstvo s Prešernom pa je ohranila. Tako se jima je po treh letih, 15. oktobra 1839 rodila hčerka Terezija. Prešeren si je obetal, da bo kmalu dobil samostojno advokaturo in dekle popeljal v zakon ter tako uredil njen položaj. Šestnajstletna Ana, ki sicer pri svoji starosti še ni imela pravega materinskega čuta, pa je otroka dala v rejo na kmete. Deklica je tamkaj kmalu začela bolehati, vrnili so jo nazaj v Ljubljano, kjer pa je pri sedmih mesecih (16. maja 1840) umrla.

Kljub nasprotnikom - nadaljevanje zveze
Po otrokovi smrti so si Anini sorodniki prizadevali, da bi se njuna zveza prekinila, a je Prešeren dejal: "Zvesta si hočeva biti, drug drugega ne pozabiti in čakati, dokler se razmere zasučejo tako, da te bom mogel vzeti!"

Deklici je pripomogel, da se je šla učit še kuhanja in ji leta 1841 priskrbel službo hišne pri trgovcu Recherju. Ta je tudi dovolil, da sta se vsak večer shajala v enem izmed njihovih gosposkih prostorov. V tem prijetnem okolju je Prešeren dejal: "O, ko bi jaz imel takole sobico! Kako rad bi ostajal doma in bi v prijaznem pomenku preživela dolge večere ali pa bi delal. Koliko več bi lahko pisal, ko bi imel takole mehko gnezdece!"
Meseca marca 1842 pa je Prešeren Ano vzel iz Recherjeve službe, saj si je ob ponovni prošnji obetal mesto samostojnega odvetnika. Žal pa je znova dobil odklonilen odgovor.

Mala Tinka
Ana Jelovškova pa je zopet zanosila in 18. decembra 1842 povila že drugo Prešernovo hčerko, ki ji je dala ime Ernestina. Prešernu pa to ni bilo všeč, saj se mu je zdelo preveč ponemčeno, zato jo je klical kar 'mala Tinka'. Prav tako pa je bil razočaran, ko je Ana hčerko - tokrat sicer zaradi bolezni oprsja - dala v rejo neki kmetici na Igu. Sama pa se je podala v uk k rokavičarju Horaku, ki je tedaj ravno odprl svojo prodajalnico. Prešeren pa je vztrajal, da se mala hčerkica vrne v Ljubljano in to se je potem tudi zgodilo jeseni leta 1844. Ernestina se je spominjala: "Ko sem imela že skoro dve leti, vzela me je mati vsled očetove želje domov, kjer pa se nisem mogla dolgo privaditi. Moj oče me je prišel nekega večera obiskat - bil je ravno njegov rojstni dan in god obenem; jaz ga takrat še nisem poznala ter nisem hotela iti k njemu. "Glej, glej, noče me pripoznati" je vzkliknil šaleč se. Mati pa je dejala, naj pride bolj pogosto, da se ga privadim."
Tretji december leta 1844 je bil torej eden izmed srečnejših godovnih trenutkov Franceta Prešerna. Mala Tinka se je potem očeta hitro privadila in je odtlej vedno, ko jo je obiskal, veselo zaklicala: "Mama vidiš papá!" Ob neki taki priložnosti je Ani dejal: "Tvojo hčer bodem sam vzgajal, sam bodem pazil nanjo, da je kdo ne zapelje tako rano, kakor njeno mater ..."

Mali France
Kljub neugodnim razmeram, ko Prešeren še vedno ni dobil samostojne službe, sta z Ano vztrajala in 18. septembra 1845 se jima je rodil še sin France. Bil je krščen na ime Frančiška Ksaverija in je torej godoval istega dne kot njegov oče.

Mati Ana je tudi tokrat - že tretji dan po rojstvu - otroka dala v rejo. Ker je bil Prešeren tedaj zadržan in v hudih denarnih težavah, pa je oktobra kljubovalno zapustila Ljubljano in se napotila služit v Trst. Prešeren je dejal svojemu znancu: "Sedaj pa je otroka in mene pustila na cedilu in je šla ..." Za otroka je poslej skrbela njuna stara mati, kateri je Prešeren redno vsak mesec prinašal denar za preživnino. Ana pa je v Trstu kmalu zbolela in se maja 1846 vrnila v Ljubljano.

Končno - nova življenjska prelomnica
Še tisto poletje pa se je Prešernu nasmehnila sreča. Končno so mu ugodili in mu po šesti prošnji dodelili mesto odvetnika v Kranju. Zdaj je upal, da bo tudi lahko izpolnil obljubo, ki jo je dal Ani Jelovškovi, materi njegovih dveh otrok, da jo bo namreč vzel v zakon. Tik pred odhodom v Kranj se je prišel poslovit od Ane, Tinke in Franceta. Tinki je ta dogodek
ostal v neizbrisnem spominu: "Takrat še nisem štela štirih let, toda tistega dne se še prav živo spominjam. Vzel me je v naročje, pokazal mi uro, zibal me, ter vprašal, če pojdem ž njim ko pride pome. Predno se je poslovil, me je vprašal, katerega imam rajši, njega ali mater; odločila sem se zanj. In še zdaj vidim pred seboj to drago obličje s solnčnim smehljajem, te oči, polne ljubezni in nepopisno sladko potezo okrog usten, kojih poljub je bil blagoslov mojemu življenju."

Očetova skrb in njegovi obiski
Po prihodu v Kranj je imel Prešeren obilico dela. Bil je odvetnik za celo Gorenjsko in si je tudi gmotno nekoliko opomogel. Poplačal je svoj dolg, ki si ga je bil nakopal s selitvijo, najemom stanovanja in preživljanjem sestre Katre in pisarja. V Ljubljano je pošiljal denar za Ano in otroka. Tako jim je za Miklavža 1847 poslal pet goldinarjev z izrecnim naročilom Ani, naj za ves denar nakupi darila za Tinko in Franceta. Nekajkrat jih je tudi sam prišel obiskat in se vselej poslovil z obljubo, da 'v kratkem pride po svojo malo kuharico'. Mislil je seveda na svojo Tinko. V Kranju pa se sicer ni dobro počutil. Ani je zaupal: "Ne veš, kako osamljen sem tam gori; ti imaš vsaj otroke, jaz pa - prav ničesar ...!"

Zadnjič je bil v Ljubljani septembra 1848, ko je tjakaj pripeljal na nabor svojega pisarja Andreja Rudolfa, sicer nezakonskega sina svojega pokojnega prijatelja Andreja Smoleta. Takrat je že kazal znake bolezni. Tinka se spominja: "Ko je vstopil v sobo, sem mu poljubila roko, ravno tako tudi moj bratec; vsakemu je podaril srebrno dvajsetico - to je bil zadnji dar iz očetove roke."

Zadnjič pri očetu
Oktobra 1848 se je Prešernu zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Lotila se ga je vodenica, bolezen, ki je bila pri Ribičevih v Vrbi v rodu. Med bolehanjem ga je obiskalo več prijateljev, pa tudi Ana. Ta je enkrat s seboj pripeljala tudi oba otroka.

Tudi ta obisk je Tinki ostal v neizbrisnem spominu: "Na postelji je ležal moj oče. Pri njem sta bila dva krepka kmeta. Prišla sta ga privzdigovat, ker ga sestra sama ni mogla. Hotela sva mu poljubiti roko, česar pa ni dovolil, ker mu je solzila že sokrovica iz kože … Moj štiriletni bratec se je zelo temeljito zanimal za omaro, jaz pa sem stopila k vratom nasproti postelje, da sem mogla zreti očetu v obraz, ter jokala. Videla sem, da je moj 'dragi papá bolan in mislila, da je hud name, ker si ni dal poljubiti roke. O smrti pa še nisem imela pojma ..."

Po slovesu od Prešerna so šli njegovi obiskovalci na kosilo v znano Maierjevo gostilno. Krčmar je takoj prepoznal Prešernova otroka in jim povedal: "Gospod doktor mi je večkrat dejal: V Ljubljani imam dvoje otrok, ko bi bila le nekoliko večja in moja sestra ne tako odurna, precej bi ju vzel k sebi. Deklica bi lahko kmalu hodila v šolo, poučeval bi jo sam. Imel bi vsaj razvedrilo in ne bi bil tako sam."

Žalostno sporočilo
Nedolgo po obisku Jelovškovih pri Francetu Prešernu v Kranju so zazvonili zvonovi mesta Ljubljana. Tudi tega dne se Tinka dobro spominja: "Ko je poslanec iz Kranja s pismom dekana Dagarina prestopil prag skromne sobice, kjer je ždela mlada ženska pri svojem napornem delu, in se je igralo dvoje ničesar hudega slutečih otrok, je smrtno prebledela ... Dr. Prešeren je pripoznal svoje otroke in mirno umrl, glasil se je konec tega pisma."

Oporoka
Dva dni pred smrtjo, v torek, 6. februarja 1849, je France prešeren napravil oporoko. V njej je za glavna dediča določil svoja otroka: "Premoženja tako in tako nimam, če bi ga pa vendarle kaj ostalo, ga naj podedujeta oba otroka, ki ju imam z neko Jelovškovo v Ljubljani ... Tudi moja zlata žepna ura naj bo last tistih dveh otrok Jelovškove ..."

Prešernovi siroti
"Če bi se zgodilo, da bi umrl, predno bodo otroci preskrbljeni, pa upam, da moji otroci ne bodo zapuščeni. Šele po moji smrti uvidi moj narod, kaj sem storil zanj! /.../ Moji otroci ne bodo sirote," tako je France Prešeren nekoč razlagal svoji prijateljici Ani. Tako je upal, vendar se je zgodilo ravno tisto, česar se je bal. Njegova dediščina je po popisu zapuščine in odtegljajih znašala 522 goldinarjev in 11 krajcarjev. Ta znesek pa ni bil v celoti izterljiv, zato sta otroka po očetu od avgusta 1853 do julija 1855 dobivala po 5 goldinarjev in 25 krajcarjev na mesec.
Ana je sebe in otroka preživljala s svojim šiviljskim delom in podporami. Sodni varuh obeh mladoletnikov je dosegel, da sta kot mestna ubožca prejemala po dva krajcarja na dan. K temu pa je 24 goldinarjev primaknilo še Slovensko društvo v Ljubljani, ki je tisti čas zbiralo denar za Prešernov nagrobni spomenik v Kranju.

Nadaljnja pot Jelovškovih
Kmalu po smrti očeta je svet zapustil tudi njegov sin France. Vzelo ga je poletje leta 1855, ko ni bil star niti deset let. Mala Tinka pa je pri osmih letih začela obiskovati ljudsko šolo v samostanu ljubljanskih uršulink. Bila je znana kot bister deklič. To šolanje je trajalo od leta 1850 do 1854. Potem je tudi ona šla v uk za poklic šivilje.

Ana Jelovšek se je po smrti sina Franceta podala v Trst. Za Ernestino je medtem skrbel stric Martin, dokler ni 10. novembra 1856 sledila materi v Trst. Preživljali sta se s šiviljskim delom. Po dobrem desetletju pa sta se 29. julija 1866 odpravili za zaslužkom na cesarski Dunaj. Tudi tam ju je čakala beda ob šivanju za razne gospe in gospodične velike prestolnice.

Prelomno leto 1874
Na Dunaju zbrani študentje, člani akademskega društva Slovenija, so po nekem naključju izvedeli, da v mestu živita dve s Prešernom povezani osebi - prijateljica Ana in njena hči Ernestina. Izvedeli so tudi za njuno denarno stisko in jima sklenili priskočiti na pomoč. Ob Prešernovem rojstnem dnevu in godu so do leta 1874 radi prirejali večere v njegov spomin. Tega leta, in sicer 12. decembra, pa so se skupaj s Hrvati odločili za dobrodelni koncert v korist Prešernovih ljubljanskih znank. Pesnik in pisatelj Josip Stritar je za to priložnost zložil tudi posebno pesem Prešernova oporoka, v kateri se na koncu spomni tudi Ernestine Jelovškove: "Še eno prošnjo: svetu nepoznana / sirota bo jokala za menoj;/ /Živela v tuji zemlji bo, prognana -/ Moj rod! na mestu mojem ti ji stoj: / Sirota tebi je v zavetje dana, / Saj brez sadu ves trud nij bil ti moj / Solze otiraj revi zapuščeni, / Kar nji storiš, storjeno bode meni."

Nov dobrotnik
Za ubožici iz Ljubljane pa se je zavzel tudi odvetnik, državni in deželni poslanec ter tudi pesnik dr. Radoslav Razlag. Posebno je še olajšal položaj matere Ane Jelovšek, ki je zaradi šivanja ob medli svečavi skoraj popolnoma oslepela. Ta podpora pa ni trajala dolgo, saj je Ana že slabo leto po Prešernovem koncertu (18. novembra 1875 ) umrla. Zadnji dve leti se je - prej dokaj redkobesedna - v pogovoru s hčerko velikokrat spomnila na svojega Prešerna. Ker se po njegovi smrti ni poročila ali stopila v zvezo s kakim drugim moškim, je ta ostal ljubezen njenega življenja.

O razmerju z njim je povedala še veliko zanimivih stvari. Doktor Razlag je zato Ernestini svetoval, naj napiše spomine na svojega očeta. Ta mu je rada ustregla tako, da je v letih 1876 in 1877 nastal obsežen rokopis z nemškim naslovom Erinnerungen an Dr. Franz Prešeren. Da bo hči slovenskega pesnika pisala v nemščini, ni bilo pričakovati, Ernestina pa je očitek utemeljila s tem, da je hodila v nemške šole, da je od svojega štirinajstega leta ves čas bivala v tujini med nemško govorečimi ljudmi, da je imela na voljo ogromno nemškega čtiva in da gotovo dvajset let (torej v času 1855-1875) ni imela v rokah nobene slovenske knjige. Razlag je Ernestini obljubil, da bo pisanje uporabil le za svoje potrebe. A je že kmalu umrl in rokopis je potem Ernestina dobila nazaj. Vmes pa je nekaj podatkov uporabil tudi Fran Levec, ki je o Prešernu leta 1879 pisal v dunajskem leposlovnem listu Zvon.

Ernestinina nova pota
Ernestina je na Dunaju ostala še dve leti po materini smrti. Ker pa je začela bolehati, jo je vzel k sebi stric Martin Jelovšek, ki je bival v Mariboru, kjer je bil sodelavec Slovenskega naroda. Ob obisku Ljubljane se je julija 1877 seznanila s Franom Levstikom in mu, ker je pripravljal novo izdajo Prešernovih pesmi, izročila nekaj rokopisov iz očetove zapuščine. Končno pa se je na dan očetove smrti 8. februarja 1879 za stalno preselila nazaj v svoje rodno mesto.
Ernestina Jelovšek se je po vrnitvi v domovino še naprej preživljala s šiviljskimi posli. Šivala je v glavnem perilo in pozneje tudi odprla šolo za 'belo šivanje'.
Stiki z raznimi pesniki in pisatelji pa so ji odprli pot tudi na slovstveno področje. Ko je leta 1881 začel izhajati Ljubljanski zvon, je bila ona njegova prva ženska sotrudnica. Leta 1883 je v njem objavila zapis Preširen-človek. Občasno je tudi dopolnjevala in predelovala svoje spomine na Prešerna iz let 1876/77. Izpopolnila pa je tudi svoje poznavanje slovenščine, a so spomini še vedno ostali v nemškem jeziku.

Po očetovih sledeh
Leta 1895 je Ernestina obiskala grob svojega očeta v Kranju. To je bilo zanjo po skoraj petdesetih letih ponovno srečanje z gorenjsko prestolnico. O tem je nekaj let pozneje zapisala:
"Izpolnila se mi je najiskrenejša želja, katero sem gojila več nego dvajset let, ali bolje, vse svoje življenje: videla sem gomilo svojega očeta ter molila na njej! Tukaj mi je postalo jasno, da nisem nikdar in nikogar ljubila tako prisrčno kot svojega očeta, katerega se spominjam samo še kakor v megli, dasiravno mi plava njegov pogled in smehljaj neprestano pred očmi. Moj oče mi je ideal, po katerem sodim vsakogar, kdor se mi približa. Če je sploh kako svidenje kak sestanek po smrti, prosim Boga, naj mi da sniti se z očetom. Poleg mrtvaške krste matere, katero sem tudi ljubila in kateri sem marsikaj žrtvovala, nisem občutila tolike žalosti, kakor ob tej gomili, pod katero sniva Prešeren."

Ob stoletnici očetovega rojstva
Leta 1900, ko je minilo sto let od Prešernovega rojstva, so mu rojaki pripravili vrsto slovesnosti. Decembrska številka leposlovnega lista Ljubljanski zvon pa je izšla v posebni izdaji z naslovom Prešernov album. Zanj je poleg znanih slovenskih peres svoje spomine na očeta zapisala tudi Ernestina Jelovšek.

V sestavku Ob samotni uri 48-letna Ernestina med drugim pravi: "Osamljena, zapuščena, reči ne morem pozabljena, - kajti kdo me pozna? - sedim v svoji skriti sobici in sanjam o svojem življenjskem jutru, ko me je še obseval žar očetovske ljubezni … Dasi nimam veliko spominov, vendar, kar jih je, so mi neizrekljive vrednosti! Svetle luči so, ki mi ozarjajo mojega življenja večer. Poznam sicer življenje, ali dosti se ne brigam zanje. Vendar vedno glasneje mi zveni na uho vest, da hočejo Prešernovi epigoni praznovati stoletnico njegovega rojstva. Vedno glasneje slišim: rojstno stoletnico našega ljubljenca, našega največjega pesnika praznujmo dostojno! Saj celo tujci govore, da je on največji jugoslovanski pesnik! In sto let je baš poteklo, kar se nam je porodil Prešeren! Proslavljali ga bodo, povzdigovali v nebesa; ob penečem šampanjcu se bodo govorili vzneseni govori in ponosno se bo poudarjalo: "Bil je naše gore list, bil je veren sin svoje domovine, bil je S l o v e n e c !" Da, bil je vaš pesnik; on je vaš ponos in vaša dika; slavite ga, a ljubite ga tudi! Jaz pa samevam in mislim in sanjam … Mož, kateremu velja to slavje, je bil moj - oče! In sanjam in zatapljam se v žalost ... O, kako iz dna duše me je ljubil! Moj Bog, zakaj sem ga tako kmalu izgubila! Oče je otroku pač vse."

Izid spominov na Prešerna
Ko se je leta 1901 v Ljubljani ustanovilo Splošno Slovensko žensko društvo, ki mu je že od začetka predsedovala odvetnikova žena Franja Tavčarjeva se je med njegove članice uvrstila tudi Ernestina Jelovškova. Leta 1902 pa je obiskala še Vrbo, rojstni kraj očeta Franceta, kjer je tedaj gospodoval Jože Vovk, njen dve leti mlajši bratranec. O tem obisku je napisala črtico za Ljubljanski zvon. Ob obletnici očetove smrti pa je v nedeljo, 8. februarja 1903, za članice ženskega društva pripravila predavanje Prešeren in Slovenke. Tam je povedala: "Ljubiti bi imele Prešerna še posebej Slovenke. Poezije njegove bi morala imeti ali vsaj poznati vsaka količkaj naobražena Slovenka. Saj kolikor poznam jaz pesnikov slovenskih ni nobeden njih Slovenk opeval v tako lepih in različnih pesmih. Da se pa Prešeren klanja predvsem ženski lepoti, se ni čuditi, saj na umetnika vpliva vse, kar je lepo in blago še z dokaj večjo silo, kot na navadnega človeka. - In koga ne veseli gledati mlademu dekletu v zorno lice, v nedolžno, milo oko, v katerem se zrcali tako rekoč lepota stvarstva."

Tega leta pa so končno luč sveta ugledali tudi njeni skoraj tri desetletja preležani spomini. Iz nemščine jih je prevedel uradnik Janko Kessler, uredil pa pesnik Anton Aškerc. Spomini na Prešerna nosi naslov ta izjemno dragocena knjižica, ki jo je založil ljubljanski trgovec in založnik Lavoslav Schwentner. Na 147 staneh zanimivega branja Ernestina opisuje razmere v svoji družini in se loteva razlage nekaterih Prešernovih slovstvenih del.

Zaton v mestni ubožnici
Po objavi svojih prešernovskih spominov pa se Ernestina ni več pojavljala v javnosti. Težke ure je prestajala tudi na poklicnem področju, saj je zaradi napornega šivanja tako kot mati skoraj popolnoma oslepela. Bila je odvisna od raznih podpor. Usmilili so se je pisateljsko podporno društvo, županova žena Franja Tavčarjeva, uradnica Manica Komanova in drugi.

Znanstva s krogi na magistratu so ji omogočila, da je bila sprejeta v oskrbo v mestni ubožnici, ki so jo v slavo 50-letnice vladanja Franca Jožefa leta 1901 zgradili na Japljevi ulici v Ljubljani. Stavba, odprta leta 1902, ki je bila moderno urejena, z zračnimi spalnicami in delovnim prostorom, s kopalnicami, centralno kurjavo in podobnim, ji je olajšala stara leta. Zadnje čase pred smrtjo je bila priklenjena na posteljo. Umrla pa je v ponedeljek, 3. decembra 1917, ob sedmi uri zjutraj, natanko na praznik očetovega godu in rojstnega dne.

"Bila je izredno podučena v naši literaturi, ob kateri se je naslajala tja v zadnja svoja življenjska leta. Energična in z rezkim dovtipom obdarjena žena je bila ves čas svojega življenja naprednega mišljenja in navdušena za naše narodne zahteve," je njeno javno delovanje še istega dne povzel Slovenski narod v svoji večerni izdaji.
Iz starih v nove čase
"Ko bi bila moški, bi se tudi jaz uvrstila med boritelje za narodno blaginjo. Pričela bi tam, kjer je prenehal moj oče utrujen in ves obupan. Tam pravim, kjer je moj oče preminul potrt in pobit," tako je zapisala Ernestina v svojih Spominih na Prešerna.

Ampak tako je Ernestina razmišljala v dobi, ko so bili pesniki in njihove samozaložniške knjižice še redek pojav na slovenskem literarnem nebu. Pozneje pa se je ravno poezija razcvetela do take mere, da že nekaj časa z več sto zbirkami letno predstavlja eno najbolj dejavnih področij slovenske kulture.

Za kaj takega pa tudi ni več treba biti moški. Vrle pripadnice nežnejšega spola namreč danes že tudi v tem pogledu zavzemajo odlično mesto.

Andrej Mrak