Objava njene fotografije tiste čase ni bila nič posebnega, saj je časopisno tiskarstvo že toliko napredovalo, da slikovno gradivo celo v dnevnikih ni bilo več redkost. Bolj kot njena podoba in za tista leta nenavadno visoka starost pa je bralstvo presenetilo nekaj posebnega, kar je častitljiva gospa zaupala radovednemu novinarju. Hedviga Finčeva je bila namreč tedaj med redkimi Ljubljančani, ki so se še lahko pohvalili s tem, da so osebno poznali pesnika Prešerna.

Pri Heinrichovih v šempetrskem predmestju
Ljubljanski profesor Franc Ksaver Heinrich je izhajal iz Olomuca na Češkem. Poročen je bil z Eliso Kohl iz Kura v Švici, katere ded je nekoč služil kot stotnik v švicarski gardi. Poleg tega je pripadal plemiškemu rodu Hoell von Register. V času, ko je Napoleon že tretjič rovaril po slovenskih krajih in v letih od 1809 do 1813 gospodaril tudi lirskim provincam, sta se naselila v ljubljanskem šentpetrskem predmestju. Heinrich je poučeval na ljubljanskem liceju.

Potem sta se premaknila v mestno središče na številko Stadt 269, kjer se jima je 2. maja 1827 rodila hčerka Hedviga Othilia Ferdinanda. Prešerna takrat še ni bilo v Ljubljani, ker je študiral na Dunaju, vendar pa je ravno pred novim letom 1827 bival na Ježici pri stricu Jožefu, kjer se je pripravljal na izpite. Od tam se je kdaj pa kdaj podal tudi v prestolno mesto in se nekoč spotoma ustavil tudi v uredništvu lista Laibacher Zeitung, ki je enkrat tedensko objavljal prilogo llyrisches Blatt (Ilirski list). Kot kaže, njegov obisk v tamkajšnjih prostorih ni bil zaman, kajti že v prvem tednu nastopnega leta, natančneje 12. januarja 1827, je bila v tem glasilu objavljena njegova prva pesem Dekelcam, ki ji je priložil še nemški prevod z naslovom An die Mädchen.

Prešeren je že naslednje leto končal študij in se preselil v Ljubljano, kjer je nastopil službo pri davkariji. Pozneje je prešel k prijatelju odvetniku Blažu Crobathu, pri katerem je opravljal posle koncipienta. Leta 1837 sta se v hišo Crobathovih vselila poljska pregnanca: Emil Korytko in Bohuslav Horodynski. Iskala sta družbo med mestnimi izobraženci ter se kmalu seznanila tudi z odvetniškim pomočnikom Prešernom in profesorjem Heinrichom, pa tudi z malo Hedvigo. Ta se je še na stara leta spominjala obiskov v rodni hiši. Vedela je povedati, da je bil Prešeren vnet kegljač. Pa tudi to, da ji je s prijatelji zapel pesem Luna sije.

Da je stara dama Prešerna res poznala, da je zahajal k njim domov s svojima poljskima prijateljema, da ji je zapel kako pesem – o tem skoraj ni dvoma. Njena izjava, da ji je že tedaj zapel tudi pesem Luna sije, pa je bila leta 1926 nekaj povsem presenetljivega. Žal pa so bili takratni ''prešernoslovci'' premalo pozorni na njeno trditev ali pa so jo v časopisju enostavno prezrli. Škoda, kajti ravno to njeno pričevanje postavlja na glavo marsikatero poznejšo prešernoslovsko pisanje o tej tematiki.

Preprosta računica
Emil Korytko je v Ljubljani živel v letih od 1837 do 1839. Umrl je namreč že 31. januarja tega leta. Njegov prijatelj Horodynski ga je sicer preživel, a niti sam ni dosti dlje vztrajal v slovenskem prestolnem mestu. Kmalu zatem so ga namreč odrešili pregnanstva in lahko se je vrnil v ljubljeno domovino. Prešeren je torej mali Hedvigi s svojima prijateljema lahko prepeval kvečjemu do božiča 1838, ko je Korytko nevarno zbolel in se poslej ni več dvignil iz postelje. Tisti čas pa je bila deklica stara komaj enajst let in pol. Da bi ji torej prešerni samci prepevali to pesem, ni kaj dosti verjetno, ni pa seveda – v šali povedano – niti izključeno.

Pomembnejše je vprašanje, komu naj bi bila ta pesem posvečena. Na Slovenskem se na splošno meni, da jo je pesnik namenil Primičevi Juliji.

Izvirna poezija
Če je pesnik Prešeren stal pod oknom Primičeve Julije, je pesem morala nastati tja do leta 1835, ko se je deklica že zaročila s svojim poznejšim ženinom Josefom plemenitim Scheuchenstuelom. V eni od kitic pesnik namreč pravi: ''po nje zgubi, ako ljubi druzga, poč'lo bo srce''. Takrat torej še ni računal, da bi bila njegova izvoljenka že lahko oddana drugemu snubcu.

Če je bila pesem posvečena Juliji, bi torej dejansko lahko nastala do omenjenega časa. Vendar pa v tisku ni izšla in niti ni ohranjen kak rokopis iz tiste dobe.

Prešeren pesmi niti pozneje ni objavil, morda ker je izvedel, da se je stanje v tem pogledu spremenilo in bi Julijo s svojim nadaljnjim dvorjenjem spravil v neroden položaj.

Drugo vprašanje, ki se postavlja radovednemu raziskovalcu, je vsekakor v tem, kdo je pesem potemtakem uglasbil in kakšna je bila njena melodija. Jurij Flajšman, ki velja za skladatelja nam najbolj poznanega napeva, takrat še ni bil star niti dvajset let. Drugi poznejši skladatelj tega besedila, Kamilo Mašek, pa ni bil goden niti še za ljudsko šolo.

Iz vsega povedanega sledi, da torej obstaja le majhna verjetnost, da bi Prešeren Luno Hedvigi zapel s Korytkom in Horodynskim. Ker pa je ta še kot 99-letna starka v pogovoru s časnikarjem izpostavila natanko to pesmico, seveda obstaja verjetnost, da ji je Prešeren tovrstno pozornost izkazal kdaj pozneje. Morda s kakimi drugimi prijatelji, ki pa so morali biti dobri pevci, kajti on je v tem pogledu veljal za človeka brez posluha. Vsekakor je to moralo biti vsaj do leta 1846, ko se je odselil v Kranj, Hedviga pa je tedaj imela že blizu dvajset let.

Spodbude
Večina prešernoslovcev pesem Luna sije datira med leti 1843 in 1846. Opirajo se namreč na Prešernovo pismo prijatelju Stanku Vrazu iz leta 1843, v katerem mu pesnik sporoča: ''Zdaj pišem kranjske pesmi, ki naj bi kmečkim fantom bile všeč; ko jih bom nekaj zložil, bom izdal svoja carmina.''

Prešeren je to pisanje opremil z datumom 12. december 1843, poltretje leto pozneje pa tovrstne pesmi najdemo v rokopisu njegovih poezij, ki je romal v cenzuro na cesarski Dunaj. Med preprosto pesemsko bero na začetku bodoče zbirke je na tretjem mestu zapisana tudi pesmica Pod oknam.

Takole se glasi njenih sedmero kitic:

Luna sije,
Klad'vo bije,
Trudne, pozne ure že;
Pred neznane
Serčne rane
Meni spati ne puste!

Ti si kriva,
Ljubezniva
Deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
Ti mi braniš
De ne morem spat doma.

Obraz mili
Tvoj posili
Mi je vedno pred očmi;
Zdihujoče
Serce vroče
Vedno k tebi hrepeni.

K oknu pridi,
Drug ne vidi
Ko nebeške zvezdice;
Se prikaži,
Al' sovraži
Me srece, povej, al' ne?

Up mi vzdigni
Z roko migni,
Ak' bojiš se govorit'!
Ura bije,
K oknu ni je,
kaj sirota čem storit'!

V hram poglejte,
Mi povejte,
Zvezde! al res ona spi;
Al posluša,
Me le skuša,
Al za druziga gori.

Ako spava,
Naj bo zdrava!
Ak' me skuša, nič ne de;
Po nje zgubi,
Ako ljubi
Druzga, počlo bo serce.

V Poezijah, ki so bile natisnjene decembra 1846 in nosijo letnico 1847, je bilo besedilo razen manjših popravkov objavljeno brez spremembe in v taki obliki je vabilo slovenske skladatelje k uglasbitvi. Lahkoten ton italijanske romance je kar narekoval nežne melodije. V tistem času, ko je sicer še prevladoval glasbeni klasicizem, to ni bilo nikakršna ovira.

Skladbica Prešernove oboževalke
Ob izidu Poezij je bil pesnik Prešeren že samostojni odvetnik v Kranju. Tam se je spoznal z novimi ljudmi in med njimi tudi z rodbino plemenitih Vestovih, ki so prebivali v bližnjem Šmartinu. Njihova domača hči Marija, rojena leta 1811, je bila glasbeno nadarjena. Ob Prešernovi preselitvi je bila že poročena in je stanovala zdoma. Tam se je verjetno seznanila s Prešernovimi Poezijami, ki so januarja 1847 prišle na prodajne police knjigarn. Ker ji je bila njegova podoknica očitno všeč, se je potrudila in zložila preprosto melodijo. Skladbica je imela značaj ''mehke italijanske glasbe'', kakor so jo označili v času njenega nastanka.

Leta 1848, ko je na Dunaju izbruhnila meščanska revolucija, so po vsej državi ustanavljali narodne straže, saj so se bali množičnih nemirov tudi zunaj državne prestolnice. Tako enoto so ustanovili tudi v Kranju in njen član je bil tudi odvetnik Prešeren, pa tudi rodoljuba Franc Potočnik iz Krope in Viktor plemeniti Vest, Marijin brat, iz sosednjega Šmartina. Ko sta nekoč v narodni stražnici srečala Prešerna, sta mu zapela melodijo Marije Vestove Luna sije. Poročilo pravi, da je bil pesnik močno ganjen. Usedel se je za bližnjo mizo, glavo položil na rokav desnice in zajokal …

Prvič v javnosti
Pomladne sapice, ki so odgnale star fevdalni sistem, so tedaj prijetno zapihale tudi v Ljubljani. Konec aprila ustanovljeno prvo slovensko društvo, imenovano Slovenski zbor, je 30. maja pripravilo prvo javno prireditev z glasbo in recitacijami v domačem jeziku. Imela je tak uspeh, da so se 6. junija preimenovali v Slovensko družtvo, čez štirinajst dni pa pripravili že drugi javni nastop. Na predstavi, imenovani beseda, so spet predstavili nekaj zanimivih točk in med njimi tudi Prešernovo pesem Pod oknom, ki jo je uglasbil ljubljanski glasbeni učitelj Jurij Flajšman. Podoknico je zapel pevec solist.

Slovenski tednik Novice je o tem poročal pohvalno. Pridružil pa se mu je tudi nemški Illyrisches Blatt.

Ker je občinstvo z zanimanjem sledilo izvedbam slovenskih pevcev in njihovih zasedb, se je Slovensko družtvo odločilo pesmi, izvedene na prvih dveh besedah in še na tretji, ki je sledila v začetku julija, izdati v posebni knjižici. Na koncu sta nastala kar dva zvezka pesmarice z naslovom Slovenska Grlica, ki sta izšla konec septembra 1848. Oba sta bili tisto leto med najbolj prodajanimi izdajami v Ljubljani.

Luna sije je našla mesto v prvem zvezku.

Ljubljanska tiskarka Rozalija Egerjeva je v ličnem zvežčiču izdala šestero besedil brez not. Mednje je kajpada uvrstila tudi Prešernovo pesem Luna sije.

Skladatelj Flajšman
Flajšmanova uglasbitev Prešernove podoknice je postala velika uspešnica leta 1848. Skladatelj je bil tedaj star trideset let, v Ljubljani je zasebno poučeval glasbo, obenem pa tudi lepopisje v Mahrovi trgovski šoli. O tej stroki je tistega leta izdal celo drobnejšo knjižico.

Po rodu je bil iz Beričevega, kjer je luč sveta ugledal 18. aprila 1818. Ljudsko šolo je obiskoval v župniji Dol pri Ljubljani, potem pa še v prestolnici, kjer se je nekaj izobraževal tudi na realki. Pozneje je poučeval na Vrhniki, kjer je bil tudi farni organist. Zaradi manjših nesporazumov se je podal v Ljubljano, kjer je bival do svoje smrti.

S Prešernom sta kmalu postala znanca in bila leta 1844 člana zasebnega muzikalno-humorističnega društva, ki se je sestajalo v gostilni Pri divji kozi. Svoj sedež je imela na današnji Čopovi ulici. Ta srečanja so imela glasbeno-zabavni značaj, vendar pa udeleženci od oblasti za to dejavnost niso imeli potrebnega dovoljenja. Da pa jim mestna policija ne bi delala težav, so se preselili iz njenega dosega, v Šiško, v hišo posestnika Liningerja.

Flajšman je uglasbil več Prešernovih pesmi, vendar pa se je ljudem najbolj priljubila prav njegova Luna sije.

Odziv
Na jesen leta 1848 se je na Bledu, vedno dobro obiskanem letovišču, mudil tudi celovški časnikar Vinzenc Rizzi. Bil je ljubitelj Prešerna in je sam tudi nekoliko pesnikoval. Tako je že leta 1844 v nemščino prevedel nekaj Prešernovih pesmi. Za celovški list Deutsche Monatshefte aus Kärnten je leta 1849, po pesnikovi smrti, prispeval oceno njegovih Poezij. Takrat se je spomnil tudi blejskega prizora izpred leta dni. V spisu najprej hvali tamkajšnjo naravo, potem pa dodaja: ''Bilo je v jeseni pretečenega leta, ko sim te rajske kraje vidil, in v teh krajih mi je bila v sercu njegova krasna pesem. Jasno je bilo nebo, po bleškem jezeru je plaval čoln napolnjen z veselimi pevci. Slovenske pesmi so donele; in zraven nadušne pesmi: 'Živi, živi, duh slovenski' so se tudi tvoje ljubljenec Slovencev razlegale: Mornar, pod oknom itd., ki so se med prosto ljudstvo razširile …''

Nove izvedbe
Prva zvezka Slovenske Grlice sta hitro pošla, zato se je Slovensko družtvo odločilo za nove dotiske, obenem pa tudi že za tretji zvezek, ki je izšel leta 1850. Dve leti pozneje sta tudi prva dva že doživela ponatis. Notni zapisi so bili malo izboljšani, bistvene razlike pa ni bilo.
Medtem je bilo tudi občinstvo deležno novih izvedb. Zanimivo, da so se v prestolnici za to še posebej potrudili kar nemški pevci in igralci, ki so sodelovali v okviru stanovskega gledališča.
Tako že leta 1851 Novice poročajo, da so dva večera zapored ''peli pervi gledišni pevoigravci in pevoigravke slovenske pesmi, med katerimi so nektere tako dopadle, da so se morale ponavljati.'' Med navedenimi skladbami je bila tudi Prešernova podoknica.

Tri leta pozneje so Novice spet poročale o podvigu ljubljanskih Nemcev. Napovedale so igro Laibach in einem andern Weltheile (Ljubljana na drugem koncu sveta) in dodale: ''Vendar spet enkrat se bojo slišali v našem glediši mili glasi našega jezika.'' Po predstavi je navdušen poročevalec oznanil, da je pevka Schmidova v narodni noši zapela dve slovenski pesmi, med njima tudi Prešernovo Luno.

… in tudi nova uglasbitev
Med Prešernovimi častilci je bil takrat tudi mladi ljubljanski glasbenik Kamilo Mašek. Rojen je bil leta 1831 v zakonu češkega učitelja Gašparja Maška in gledališke igralke Amalije Horny. Že spomladi 1848 se je ob prvih slovenskih prireditvah predstavil s svojo pevsko in inštrumentalno bero. Njegovo pesmico Otok bleški so peli na drugi slovenski "besedi", inštrumentalne skladbe pa je igrala godba ljubljanske narodne straže. Dober teden po pesnikovi smrti (15. februarja 1849) so na "besedi" zapeli tudi njegovo skladbo Ukazi, ki jo je zložil na istoimensko Prešernovo besedilo. Mladi Mašek, ki takrat še ni dosegel niti dvajsetletnice, se je, kot kaže, odločil, da bo uglasbil celotnega Prešerna. Začel naj bi kar po spisku. Tretja je bila torej na vrsti prav pesnikova podoknica.

Mašek je za pesem Pod oknam zložil kar dva napeva. Oba imata značaj samospevov, ki ju spremlja klavirska podlaga. Obe različici sta bili objavljeni v petem zvezku Slovenske Grlice, ki je izšel leta 1860, vendar pa z letnico 1859. Sredi tega leta je Mašek umrl in tako nikoli ni videl tiskanih svojih skladbic.

Skromni pevovodja
Ker je po zatrtju revolucije v Avstriji zavel stari absolutistični duh, ki ga je poosebljal ministrski predsednik Bach, se tudi slovensko narodnostno življenje ni moglo razživeti. Slovensko družtvo je moralo tako že leta 1852 prenehati izvajati svoje prireditve. Flajšman pa se je s svojimi pevci z odra stanovskega gledališča moral spet umakniti v zasebne salonske ali gostilniške kroge.
Slovensko družtvo je ostalo samo še na papirju, uspelo pa mu je natisniti še nekaj zvezkov Slovenske Grlice. Zadnji je tako izšel leta 1862.

Takrat je v Avstriji pihal že drug veter in združevanje prebivalstva je spet prišlo v veljavo. Nastajati so začela nova kulturna društva, narodne čitalnice, ki so pri nas v glavnem združevala ljubitelje književnosti. V svojih sredinah so si ustanavljale tudi pevske in inštrumentalne odseke. V Ljubljani so si tako v konec leta 1861 ustanovljeni Narodni čitalnici tudi omislili pevski zbor. Bil je sestavljen prav iz pevcev Flajšmanovega zbora, ki so mu dodali še nove člane, tako da je narasel kar na petdeseterico. Flajšmanu so ponudili njegovo vodstvo, a ga je odklonil. Pri 42 letih je bil ravno na višku svoje skladateljske moči, zato je v tistem času izšlo kar nekaj njegovih samostojnih izdaj: Šolarske pesmi (en zvezek), Beseda (trije zvezki) in Mične slovenske zdravice (trije zvezki). Odločil se je tudi za ponatis prvih treh zvezkov Slovenske Grlice. Zbirki je dal naslov Gerlica, venec slovenskih pesem. Tako je v prvem zvezku izšla tudi njegova prenovljena skladba Pod oknom, napisana na Prešernovo besedilo. Flajšman je spremenil tudi priredbo, saj je zapisana za moški zbor. Zbirka je izšla leta 1864.

Med najpopularnejšimi
Izredno zanimanje za čitalniško gibanje je navdušilo še dva iskrena slovenska rodoljuba. Brežiški odvetnik Radoslav Razlag, ki je takrat slovel tudi kot pesnik (avtor znane Bodi zdrava domovina) in politik, je sestavil zbirko več kot dvestotih besedil najpriljubljenejših slovenskih pesmi, ki jim je dodal še nekaj uspešnic drugih slovanskih narodov. Knjižica besedil z naslovom Pesmarica nosi letnico 1863. Leto dni mlajša je zbirka celjskega čitalniškega glasbenika Gregorja Tribnika, ki pa je izdal prvi in žal tudi edini zvezek zbirke Slovenske pesmi za čvetere moške glase. Tudi ta vsebuje tedanje najpriljubljenejše pesmi, opremljene z notami za moški zbor.

Prešernova Luna sije seveda ni smela manjkati v nobeni od teh izdaj.

Za nameček je besedilo ravno v tistem času doživelo že tretji natis, saj sta se dunajska študenta Josip Jurčič in Josip Stritar odločila za novo izdajo Prešernovih Poezij. Izšla je leta 1866.

Presenetljiv sopotnik
Velik uspeh Prešernove podokničarske pesmice je nedvomno spodbudil tudi nekoga, ki bi ga v nizu Prešernovih občudovalcev najmanj pričakovali. Leta 1865 je namreč novo uglasbitev prispeval ljubljanski Nemec Theodor Elze, ki je bil poleg tega še pastor tamkajšnje evangeličanske cerkve. Če bi pripadal katoliškim duhovnikom, bi se zanj kaj takega vsekakor ne spodobilo. Posvečenemu luteranu, kot so tedaj imenovali evangeličane, je bilo oziranje za dekleti seveda dovoljeno. Prav nič narobe torej ni bilo, če so jim prepevali tudi podoknice in se z njimi celo poročili. Theodor Elze je svoji skladbi za glas in klavir podložil nemški prevod Prešernove podoknice Unter dem Fenster. Besedilo je namreč ravno tedaj v nemščino prevedla nekdanja pesnikova učenka Lujiza Pesjakova in ga objavila v listu Slavische Blätter.

Na odrih in med ljudmi
Prešernova Luna sije je nadaljevala svojo pot tudi v živi izvedbi. Leta 1865 je na primer popestrila Prešernovem spominu posvečeno prireditev v nemškem deželnem gledališču, čez sedem let pa veliko narodno slavnost v Vrbi na Gorenjskem. Pesniku Prešernu je namreč novoustanovljeno slovensko pisateljsko društvo septembra 1872 na rojstni hiši vzidalo spominsko ploščo. Ob tej priložnosti je pesniški, na Dunaju živeči rojak Josip Stritar napisal daljšo pozdravno pesem, skladatelj dr. Benjamin Ipavec pa zanjo zložil kar celo kantato. Ker je Stritar v besedilo vpletel tudi verze Prešernove Lune, se je Ipavec znašel tako, da je tudi sam med note vključil Flajšmanovo melodijo, ki ji je dodal tenkočuten solistični tenorski vložek. Kantata Na Preširnovem domu se je z veseljem in velikim uspehom izvajala tudi po drugih slovenskih krajih.

Hrvaški spreobrnjenec Šenoa
Sedemdeseta leta so Prešernovi podoknici prinesla novo razsežnost. Hrvaški pisatelj August Šenoa je namreč v listu Vienac v nadaljevanjih objavil zgodbo z naslovom Karanfil s pjesnikova groba (Nagelj s pesnikovega groba). V njej opisuje svoja dijaška leta, ko se je kot zagrizen ljubitelj nemštva s svojim slovenskim prijateljem podal v njegov rodni Kranj. Tamkaj se je spoznal z mlado Slovenko Nežico, navdušeno ljubiteljico pesnika Prešerna. Kajpada se je vanjo tudi takoj zaljubil. Deklica je bila navdušena nad Prešernovo pesmico Luna sije in tako je tudi mlademu Zagrebčanu ta pesnikova stvaritev takoj segla v srce. Zgodba se sicer tragično konča, vendar je po zaslugi tega dela tudi pri sosedih zraslo zanimanje za Prešernovo podoknico.

Če nihče drug je bil v tistem času velik propagator Franceta Prešerna prav slovenski pevec Fran Gerbić, ki je Hrvatom pomagal postaviti na noge njihovo narodno opero. Tudi sam je ob počitnicah veliko gostoval okrog in tako je 18. avgusta 1976 na koncertu v ljubljanskem deželnem gledališču ob spremljavi klavirja zapel prav to Prešernovo pesem.

V tretje gre rado – dlje pa še rajši
Prešernovo besedilo je v sedemdesetih letih premamilo že četrtega skladatelja – Antona Hajdriha, da je zanj zložil novo melodijo. Za slovenstvo navdušeni skladatelj je bil po rodu ljubljanski Nemec, rojen leta 1842 kot Anton Wenzel Heidrich. Čitalniško vrenje je tudi njega povsem premaknilo na slovensko stran in postal je zagrizen skladatelj vrhunskih slovenskih besedil. Žal je bil slabega zdravja in je mlad umrl, že pri 36 letih. Še prej pa mu je leta 1876 uspelo izdati prekrasno glasbeno zbirko Jadranski glasovi, v katero je uvrstil tudi svojo različico Prešernove podoknice.

Že leto pozneje je ljubljanska Glasbena Matica v svojem četrtem zvezku letnih zborovskih partitur objavila Flajšmanovo uglasbitev podoknice Luna sije. Tudi češki glasbenik Anton Foerster ni mogel spregledati te Flajšmanove mojstrovine. Uvrstil jo je v svojo zbirko klavirskih priredb slovenskih popularnih pesmi. Dal ji je naslov Triglav, izšla pa je leta 1887.

Nepozabna
Ker je bilo v drugi polovici devetnajstega stoletja po vseh mestih še živo družabno salonsko življenje, ki je bilo seveda združeno tudi z zasebnimi nastopi raznih inštrumentalistov, je slovenski skladatelj Danilo Fajgelj napisal virtuozno klavirsko različico Prešernove podoknice s Flajšmanovo melodijo. Priredba je bila primerna tudi za odrski nastop. Note so izšle leta 1881 v založbi Glasbene matice.

Tako smo že prišli v osemdeseta leta ki so prinesla pravi prodor Prešernove podoknice.
Flajšmanov napev je za mešani zbor priredil organist in pevovodja Anton Foerster in ga objavil v desetem rednem zvezku, ki jih je objavila Glasbena Matica. Nosi letnico 1882.

Dvanajsti zvezek njene zbirke pa je spet prinesel novo uglasbitev tega besedila. Za solista in moški zbor ga je uglasbil Anton Nedved, prav tako po rodu iz čeških krajev. Od leta 1856 je živel v Ljubljani, najprej kot vodja glasbe pri nemškem filharmoničnem društvu, potem pa še kot pevovodja narodne čitalnice.

Medtem ko sta tedanjo slovensko glasbeno vsakdanjost obvladovala Čeha Foerster in Nedved, si je Slovenec Fran Serafin Vilhar služil kruh na Hrvaškem. Rodne domovine ni pozabil, in to je dokazal tudi s tem, da je leta 1883 v svojo zbirko Skladbe uvrstil tudi svojo najnovejšo uglasbitev Prešernove podoknice, ki jo je napisal za mešani zbor.

Medtem se je širil vpliv starega Flajšmanove napeva. Tako list Slovan poroča, da so ga v nekem kraju poslušali tudi tamkajšnji verniki, ko ga je njihov organist zaigral v zelo pomembnem delu svete maše.

Med Nemci, Čehi in Hrvati
Tako znana uspešnica, kot je bila v drugi polovici 19. stoletja Prešernova podoknica, pa ni mogla uiti niti nemškemu občinstvu in tudi ne tamkajšnjim glasbenikom. Tako je v začetku devetdesetih let Flajšmanovo melodijo za svoj priljubljeni inštrument priredil neki nemški pianist. Izšla je leta 1892 v listu An der schönen blauen Donau (Na lepi modri Donavi).
Prav tako se je potrudil tudi znani zagrebški citraški mojster Josef Sorg. Njegova različica je izšla pod naslovom Luna sije in podnaslovom Serenaden lied v zbirki Pomenik za prijatelje citare - Album für Zitherfreunde, v katerem je v sklopu Sechs Lieder povezal šest tedaj znanih uspešnic.

Češki raziskovalec narodnih pesmi Ludvik Kuba pa je Flajšmanovo melodijo vključil v svojo zbirko Slovanstvo ve svych zpevech. Knjiga s slovenskimi napevi je izšla kot peta po vrsti - leta 1889.

Leta 1893 je zagrebški pevski zanesenjak Vjekoslav Klaić izdal zbirko Hrvatska pjesmarica. Vanjo je poleg najpopularnejših hrvaških skladb uvrstil tudi nekaj slovenskih, med Hrvati najbolj znanih pesmic. Luna sije kajpada ni smela manjkati v tem izboru.

Med slovenskimi narodnimi
Ljubljansko založniško društvo Glasbena Matica, ustanovljeno leta 1872, si je po desetletju omislilo tudi lastno glasbeno šolo, v sezoni 1890/91 pa še pevski zbor. Ta je po odhodu prvega pevovodje Frana Grosa za novega dirigenta pridobil dunajskega študenta glasbe Mateja Hubada.

Hubad je sprva sledil staremu načinu dela, leta 1893 pa presenetil tudi z lastno priredbo slovenskih narodnih pesmi. Vse po vrsti je namenil za koncertne javne nastope. To je bila v tistem času izjemna novost, saj so se izvirne ali prirejene narodne melodije tedaj izvajale le pri zasebnih omizjih. Med skladbami, ki jih je Hubad uvrstil v zborovski spored, je bila tudi Flajšmanova različica Prešernove Lune. Da je Hubad tudi njo štel za narodno, ni bilo takrat nobena posebnost več, saj je že docela prešla v slovensko izročilo.

Pevci Glasbene Matice so narodne pesmi začeli predstavljati leta 1893, leto 1894 pa je prineslo tudi tiskano izdajo Hubadovih priredb. Največji javni uspeh so dosegli, ko so leta 1896 gostovali na Dunaju v znameniti zlati dvorani tamkajšnjega društva Musikverein (na prizorišču, ki ga danes vidimo na novoletnih koncertih dunajskih filharmonikov). Doživeli so izjemno lep sprejem sicer izrazitih dunajskih glasbenih izbirčnežev.

Skladbo Luna sije je izvajal mešani zbor Glasbene Matice.

Z Glasbeno Matico veselo naprej
Mojster Hubad se je po velikem dunajskem uspehu odločil za nadaljevanje študija v državni prestolnici. Na vodilnem položaju ga je zamenjal že absolvirani gojenec dunajskega konservatorija Josip Čerin. Ta je glede na priljubljenost Flajšmanove Lune naredil novo priredbo za moški zbor. Ko je decembra 1897 Glasbena Matica praznovala svoj četrtstoletni jubilej pa je v Narodnem domu nastopil s Hubadovo priredbo. Ob tej priložnosti je izšla tudi Pesmarica Glasbene Matice. Zbirka vsebuje le moške zbore, zato je Čerin vanjo vključil tudi svojo priredbo Flajšmanove Luna sije. Dodal pa je tudi izvirna napeva Antona Nedveda in Antona Hajdriha.
Ko se je leta 1898 Hubad srečno vrnil s študijskega izpopolnjevanja, je še nadalje nastopal s svojo priredbo Lune za mešani zbor.

Poleg tega je kot vodja artističnega odseka, ki je skrbel za pripravo glasbenih izdaj, pripomogel k temu, da je Luna sije v priredbi Benjamina Ipavca, taka, kot so jo izvedli v Vrbi leta 1872, dočakala tudi notno objavo. Prinesla jo je redna vsakoletna izdaja partitur Glasbene Matice v sezoni 1902/03.

Pozneje je Hubad s svojo priredbo za mešani zbor očaral Tržačane, ko je Glasbena Matica v njihovem mestu leta 1905 pripravila dva prijetna zborovska večera.

Za angleške novinarje
Dve leti pozneje se je velika skupina angleških novinarjev podala na izlet po deželah avstro-ogrske monarhije. Pot jih je zanesla tudi v deželo Kranjsko, kjer jih je najbolj očaral romantični Bled. Slovenski gostitelji so izkoristili priložnost in tujcem pripravili tudi bogat kulturni program. Tako je posebej zanje nastopila ljubljanska Glasbena Matica. Matej Hubad je med bisere slovenske zborovske bere uvrstil tudi Prešernovo podoknico, ki so jo v angleškem sporedu napovedali z naslovom Serenade. Koncertnemu letaku je bilo priloženo slovensko besedilo vseh pesmi. Zanimivo, da je Angleže še posebej očarala prav ta skladba. Kmalu po vrnitvi v domačo deželo je njihov predstavnik Barker pisal v Ljubljano in prosil za note na koncertu izvajanih skladb. O nastopu pa je pozneje list The Warwick & Warwichshire Advertiser & Leamington Gazette zapisal: ''Peli so slovenske narodne pesmi, izmed katerih so nekatere v resnici čudovito lepe ter razodevajo čustvovanja poln, impulziven čut slovenskega človeka. Serenada slovenskega pesnika Prešerna nas je vse kar očarala, ljubezenske pesmi so polne hrepenenja in občutkov …''

Spet na jadranski obali
Štiri leta po predstavitvi Angležem je pevski zbor Glasbene Matice koncertiral v Opatiji. V tamkajšnjem hotelu Kvarner (Quarnero) je izvedel zanimiv program slovenske glasbe. Zborovodja Hubad ni pozabil na Prešernovo podoknico. Občinstvo je na koncertu dobilo posebne programske liste v hrvaškem, nemškem in francoskem jeziku. Ti so vsebovali tudi izvirna besedila vseh izvajanih skladb, poleg tega pa še prevode v nemščino in francoščino. Pri Flajšmanovi Luna sije so upoštevali znani Funtkov prevod iz leta 1896, ki so ga na koncertnih listih že lahko brali dunajski obiskovalci. V francoski jezik prevedeno besedilo je bilo povzeto v nerimani obliki.

Še druge pobude
Ob Glasbeni Matici so za propagando Prešernove podoknice skrbeli tudi drugi rodoljubi. Tako je novopečeni ljubljanski založnik in trgovec Lavoslav Schwentner ob nastopu službe v prestolnici leta 1898 takoj izdaj skupino šestih narodnih razglednic. Vse so vsebovale uvodne takte najpriljubljenejših slovenskih glasbenih uspešnic. Med njimi je bila tudi Luna sije, ki je izšla celo dvakrat, z notami na rumeni in modri podlagi.

Glasba, izvirniki in prevodi …
Leta 1900, ko je bilo na Slovenskem še posebno slovesno, saj je minevalo 100 let od Prešernovega rojstva, je pravnik in skladatelj dr. Gojmir Krek napisal novo skladbo na Prešernovo podokničarsko besedilo. Izšla je v priredbi za moški (baritonski) samospev ob spremljavi klavirja.

Prešernova stoletnica je dala pobude za nove tiske njegovih poezij. Te so do tedaj doživele tudi že prevodne izdaje. V posameznih listih so zaživeli tudi prevodi posameznih pesmi. Luna je tako sijala še Nemcem, Italijanom, Čehom, Poljakom, Srbom, Rusom, Ukrajincem in Hrvatom. Iz tega časa je posebno zanimiv prevod podoknice v srbščino in njena objava tiskana v cirilici.

Stara pesem se ne da
Prešernova podoknica je bila poleg zborovskih priredb mikavna tudi za inštrumentaliste. Tako jo najdemo v raznih solističnih in skupinskih povezavah za pianiste, violiniste, citrarje in tamburaše.

Konec prvega desetletja v novem stoletju je zašla tudi med mlade. Ti so bili za njeno besedilo dotlej prikrajšani, saj se zaradi ljubezenske vsebine ni pojavljala v šolskih berilih. Zanje je besedilo z melodijo pripravila češka tovarna Kolinska, ki je leta 1908 v Ljubljani ustanovila svojo podružnico. V zavitkih kavne primesi so tako lahko dobili zložene štiristranske lističe s slikovito naslovno ilustracijo. Na naslednjih dveh odprtih notranjih straneh pa so bile objavljene note za dvoglasno petje in celotno besedilo.

Zaradi svoje priljubljenosti je Prešernova Luna sije zašla tudi na prve tuje gramofonske plošče, ki so jih že pred letom 1914 snemala slovenska pevska društva. Tako nam katalog znane dunajske veleblagovnice Ettrich & Sohne med raznovrstno bero že v letih 1912–1914 ponuja tudi plošče kvarteta Glasbene Matice, ki je na eni od njih zapel tudi znamenito Prešernovo podoknico.

Tudi vojska ji ni mogla do živega
Prva svetovna vojna je prinesla vojaško upravo in življenje v slovenske kraje. Kulturne prireditve so postale čedalje redkejše, so se pa zato toliko bolj uveljavljali koncerti vojaških godb, ki so čete spremljale v zaledjih fronte. Prav zato je kapelnik Anton Jakl, ki je že prej v času miru sestavil nekaj venčkov priljubljenih slovenskih narodnih pesmi, spet prišel do veljave. Nekatere svoje uspešnice je namreč priredil za vojaški orkester, nekaj pa jih je priredil na novo. V ta sklop sodi tudi kakih petnajstminutni venček Slovenski biseri, imenovan tudi Slowenische Perlen, ki je bil namenjen prav za Militär Musik, kot so godbam rekli v vojaških krogih. Jakl je to skladbo označil kot svoje štirideseto delo. Med narodne bisere (zbral jih je 26) je uvrstil tudi Flajšmanovo skladbico Luna sije.

Da je znamenita Luna takrat postala narodno blago tudi zunaj slovenskih krajev, priča izpoved primorskega narodnega poslanca in duhovnika Ivana Rojca, ki je za veliko noč leta 1916 obiskal svoje rojake daleč na severu, med Čehi. Tam je slišal prepevati tudi Prešernovo podoknico.

Stoletni odmik
Prešernova podoknica Luna sije se je najbolj uveljavila prav zaradi tenkočutne uglasbitve njegovega prijatelja Jurija Flajšmana. Prijetna melodija v slogu italijanskih popevčic je ljudem kmalu prirasla k srcu in ni je mogla zamenjati nobena od njenih naslednic. Tuji glasbeniki Theodor Else, Kamilo Mašek, Anton Heidrich (Hajdrih), Anton Nedved ter slovenski Marija pl. Vestova, Fran Serafin Vilhar in Gojmir Krek so se sicer vsi izkazali s svojim dojemanjem tega Prešernovega besedila, vendar je vse po vrsti povozil čas.

Flajšmanova različica pa je ostala in je tudi letos ob pesnikovem prazniku popestrila mnogo prireditev.

Prav nič narobe torej ne bi bilo, če bi se pesmice Pod oknom po skladateljski plati lotil še kak sodoben slovenski glasbenik. V današnjem času naj mu služi kot izziv angleška pevka in kitaristka Shirlie Roden, ki je nedolgo tega uglasbila prav to Prešernovo uspešnico.