V izrazito konservativni Španiji, deželi neprestanih nasprotij, se je leta 1746 obrtniku in obubožani plemkinji rodil deček, ki je pozneje postal eden tistih španskih slikarjev, ki niso oživeli le španskega slikarstva, ampak so pustili močan pečat v celotni svetovni zgodovini umetnosti.

Prvo slikarsko znanje je dobil pri lokalnem slikarju v rojstnem kraju Saragossi, že zelo mlad pa se je odpravil v Madrid, kjer sta delovala Tiepolo in Mengs, dva povsem različna umetnika, ki pa sta imela oba močan vpliv na nadaljnje Goyevo slikarstvo. In prav "različnost" je beseda, s katero gre pospremiti Goyev opus, saj je slikarju, ki se ne prilega nobeni kategoriji oziroma nobenemu slogu, uspelo zmesti tudi umetnostno zgodovino.

Ko usmiljenje izpodrine cinizem
Slikarja, ki je svojo umetnost osredotočal na ljudi in njihovo obnašanje, ob tem pa se na vso moč izogibal tihožitjem, notranjščinam in krajinam, je politično dogajanje v takratni Španiji privedlo do tega, da je na platno ponesel tudi manj prijetno resničnost.

Slikarjev bistri pogled je dal njegovim delom oster in satirični ton, pretresljivi dogodki pa so posmehljivi cinizem počasi nadomestili z usmiljenjem. S francosko zasedbo Španije in odstranitvijo nazadnjaških bourbonskih kraljev so prišle v deželo grozote, ki jih je Goya nadvse izpovedno in realistično ponesel na svoja platna.

Simbolni poudarki resničnega sveta
Na sliki s suhoparnim naslovom 3. maj 1808 vidimo prizor, kako Francozi streljajo talce. Delo je sicer Goya naslikal šest let po samem dogodku, a zato njegova grozljivost ni nič manjša, kot je bila v resnici. Prizor, ki mu še danes uspe dodobra pretresti gledalca, je Goya še dodatno poudaril s simboliko barv. Medtem ko so talci oblečeni v oblačila toplih barv, so vojaki odeti v povsem hladne barve. Soj svetilke razsvetljuje središče slike in dodatno poudari dramatiko dogodka, ki se odvija pred nami. Slikar pa je simboliko še dodatno stopnjeval s postavitvijo razsvetljene figure talca, ki čaka na usmeritev. Drža njegovih rok in neizbežnost tragični usodi nas spomnita na Kristusa in njegovo žrtev.

Nečloveški stroji sodobnega sveta
Svoja najostrejša opažanja je Goya prenesel v grafično serijo Los Caprichos, ki jo je začel delati na prelomu stoletij. Kot stalnico na njih opazimo kontrast med žrtvijo in eksekutorjem, ki je vedno v središču prizora in je upodobljen kot nekakšen nečloveški stroj.

Ves ta občutek razočaranja, grozot in obupa je nato slikar še stopnjeval in med njegovimi poznimi deli najdemo na primer Velikana, ki se odmika od mračnega sveta, kjer se spopadajo majhne človeške figure. Delo izraža Goyevo obupanje nad svetom, v katerem je razumnost že davno propadla, to pa so zamenjale razne pošasti, ki obvladujejo svet v času, ko se v mukah rojeva sodobni svet.

Maja Kač