Leta 1819 v Ornansu rojeni sin kmečkega umetnika se je začel slikanja učiti v 40. letih 19. stoletja, pri tem pa si je pomagal s kopiranjem Velázquezovih, Halsovih in Rembrandtovih del ter s slikanjem narave. Tako je razvil značilno grobo potezo nanašanja barve, pod vplivom prijatelja Pierra-Josepha Proudhona pa je težil k realističnemu zajemanju motiva in hkrati ujetju duha svoje dobe. Takšne objektivno zajete podobe vsakdanjega kmečkega in delavskega življenja v tistem času še niso bile sprejemljive, saj je akademsko slikarstvo določalo drugače, Courbet pa se je v zgodovino umetnosti zapisal kot začetnik realizma.

Leta 1849 je umetnik naslikal eno svojih najbolj znanih del Pogreb v Ornansu, ki ga danes hranijo v Musée d'Orsay. Za podobo pogreba v svoji domači vasi se je naslonil na tradicionalno narativno postavitev in figure upodobil v naravni velikosti. Žanrsko upodobitev zaznamuje težka kompozicija, umetnik pa skuša z vertikalno postavitvijo poudariti temačno vzdušje dogodka.

Obrazi pravih ljudi
Splača si vzeti čas tudi za pozorno opazovanje posameznih figur, saj so te polne individualnih potez in značajev, kjer ni prostora za idealiziranje. Tako izbor motivike kot surova upodobitev običajnih ljudi pa je bila za marsikaterega sodobnika škandalozna. Nenazadnje tudi pes nima kaj iskati na pogrebu, je Courbetovi sliki očitala publika. Slikar na svojem delu poudarja krščansko motiviko, ki pa je v bistvu že skoraj karikirana.

Brez možnosti za odrešitev
Za pravo občutenje Courbetovega realističnega pristopa se ni odveč ustaviti še pri enem njegovem delu: Mož in deček lomita kamenje. Inovativnost njegovega slikarstva je predvsem v tem, da delo nima nobenih dodatnih moralističnih in krščanskih poudarkov. Pred nami je žalostna usoda moža in dečka. Njunemu napornemu delu ni videti konca. Gledalca šokira slika, ki je brez morale, življenja protagonistov pa so brez izhoda.

Vpliv na impresionizem
Slikar, ki mu je uspelo izzvati celo ogorčenje Napoleona III., je kljub nepriljubljenosti po letu 1850 doživel nekaj uspeha, potem ko je ponovno razstavljal na pariškem Salonu. Prav tako ga je precej dobro sprejelo občinstvo v Nemčiji, ki jo je večkrat tudi obiskal. Leta 1871 se je pridružil pariški komuni, po njenem porazu pa je bil aretiran in obsojen na zaporno kazen, zato je leta 1873 pobegnil v Švico.

Courbetovo realistično slikarstvo - slikal je tihožitija, krajine, pa tudi portrete, akte in živalske podobe - je pomembno vplivalo tudi na druge umetnike, zlasti impresioniste.

Maja Kač