In tudi o tistem, kar je obdajalo naše prednike. Ena od posledic razmaha razsvetljenske miselnosti druge polovice 18. stoletja je bilo skoraj fanatično odkrivanje preteklosti. Tiste resnične, pa tudi tiste mitične, ki naj bi bila resnična. Strastno odkrivanje sveta prednikov je še posebej močno »okužilo« Nemce, ki so na začetku 19. stoletja poskušali ustvariti svojo kulturo in jo narediti za temelj svoje nove države, ki jim je druge evropske velesile v strahu pred vznikom mogočne srednjeevropske germanske države niso dovolile ustanoviti.

Nemška muzejska kultura
V tem okolju se je oblikovala nemška "muzejska kultura", katere izraz je bila tudi gradnja Muzejskega otoka (Museumsinsel) v Berlinu. V središču nemške (v prvi polovici 19. stoletja pruske) prestolnice na otoku na reki Spree je tako med letoma 1824 in 1930 zraslo pet muzejev, ki prikazujejo kulturo zibelke evropske civilizacije (Egipta, Mezopotamije, stare Grčije in Rima) pa tudi kulture narodov, ki so v naslednjih stoletjih naseljevali staro in druge celine.

Odredba kralja Friderika Viljema III.
V Nemčiji pravijo, da je Muzejski otok eden najboljših materialnih »dokumentov«, ki nam govorijo o dobi, v kateri so Nemci skoraj po božje častili znanje in znanost (das Zeitalter der Bildung und der Wissenschaften). Da so Muzejski otoki sploh začeli oblikovati, pa gre veliko zaslug kralju Frideriku Viljemu III., ki je Prusiji vladal med letoma 1797 in 1840. Kralj, ki mu dvorni razvrat nekaterih njegovih prednikov nikoli ni bil blizu in ki je zato skušal na pruski dvor znova zanesti spodobnost in moralo, je leta 1810 odredil ureditev za javnost odprte umetniške zbirke, leta 1822 pa je prav tako na njegovo pobudo arhitekt Karl Friedrich Schinkel prejel naročilo za načrtovanje prvega muzeja (das Alte Museum ali Stari muzej).

Antična kolonada Starega muzeja
Vrhunski mojster arhitekture klasicizma je s svojo stavbo postavil »pravilo«. Arhitektura vsakega od muzejev, ki so jih zgradili na Muzejskem otoku, je morala izražati značilnosti arhitekture časa, katerega kulturo in družbo je muzejska zbirka predstavljala. Stavba Starega muzeja, katere pročelje krasi veličastna kolonada in katere posebnost je tudi osrednja rotunda, okoli katere so razporejene razstavne sobane, je bila prvotno namenjena predstavitvi vseh berlinskih zbirk visoke umetnosti, po letu 1904 pa so v muzeju predstavljali predvsem antične kulture.

V štiridesetih je sledila gradnja drugega muzeja - Das Neue Museum (Novi muzej) -, katerega načrtovanje so zaupali Friedrichu Augustu Stülerju. Nekakšno zagotovilo, da bo delo dobro opravljeno, je bilo že samo to, da je bil Stüler Schinklov učenec. Stüler je bil tudi tisti, ki se je namenil kompleks dveh klasicističnih objektov dopolniti s stavbo v slogu starogrškega templja. Po njegovi smrti zgrajeni objekt je postal Stara narodna galerija (Alte Nationalgalerie).

V muzejski kompleks integrirani antični oltar
Konec šestdesetih se je spet razmišljalo o gradnji novega muzeja. Zrasel je Kaiser-Friedrich-Museum, ki pa ga danes poznamo pod imenom Bode-Museum. Zdajšnje ime nam razkriva identiteto moža, ki je podal prve konkretne predloge za novi muzej. To je bil umetnostni zgodovinar in strokovnjak za muzeje Wilhelm von Bode. Muzej, v katerem so danes na ogled kiparska zbirka ter zbirki bizantinske umetnosti in kovancev, je bil predzadnji objekt, ki so ga zgradili na Muzejskem otoku. Kot zadnji je bil zgrajen Pergamonov muzej (Pergamonmuseum).

Današnji Pergamonov muzej so po načrtih Alfreda Messla in Ludwiga Hoffmanna zgradili med letoma 1910 in 1930. Muzej je izjemen predvsem predvsem zato, ker je vanj vgrajen osupljivi Pergamonov oltar. Pergamonov oltar je struktura, ki so jo v drugem stoletju pred našim štetjem postavili v anatolskem mestu Pergamon in ki je bila predvidoma posvečena bogu Zeusu. Glavni del izkopavanj oltarja je opravila ekipa nemškega arheologa Carla Humanna, ki je najdbo prinesla v Berlin. Tam je bila rekonstruirana in postala je del muzeja, ki je po njej tudi dobil ime.

Simbol porajajočega se kulturnega turizma
Muzejski otok je kmalu po odprtju prvega muzeja postal vseevropska znamenitost. Bil je tudi simbol porajajočega kulturnega turizma, katerega začetki so bili potovanja bogatih plemičev po sredozemskih deželah, kjer so odkrivali očarljive antične 'stare kamne'. Muzejski otok pa ostaja ena od glavnih berlinskih znamenitosti tudi danes. In tega se Nemci še kako dobro zavedajo. Zato so tudi tik pred prelomom tisočletja sprejeli načrt temeljite obnove Muzejskega otoka, ki naj bi bila dokončana do leta 2015.

Polona Balantič