Življenje Richarda Wagnerja in njegovo delo je mogoče razumeti le ob poznavanju družbeno-političnih posebnosti nemških dežel sredi 19. stoletja; torej tistih posebnosti, vedenje o katerih je nujno za razumevanje dobršnega dela nemške kulturne produkcije druge polovice 19. stoletja. Wagner je pripadal revolucionarni generaciji leta 1848, ki je zahtevala ustavodajno monarhijo in združitev nemških dežel v enotno državo. Kljub začetni gorečnosti so revolucionarji po zatrtju upora in udaru politične reakcije svoje ideale kmalu pokopali in se po večini vrnili v 'bidermajersko' mirno meščansko življenje. Wagner revolucionarnih idealov ne pozabi; projicira jih v svojo umetnost. Svoje glasbeno delo in tudi svoje spise je razumel kot polje javnega boja glede vprašanj preporoda družbe in etike. Stališče do teh vprašanj je sam oblikoval ob spremljanju umetnosti svojega časa in ob spremljanju načina, na katerega je javnost umetnost dojemala. Na podlagi tega je oblikoval tudi lasten ideal umetnosti.

Iz levičarja nastane protonacist
„Boj človeka proti obstoječi družbi se je začel … Ta boj je najsvetejši, najbolj vzvišen, kar jih je kdaj koli bilo. Kajti to je boj zavesti proti naključju, duha proti brezdušnosti, morale proti zlobi, moči proti šibkosti: To je boj za naše po slanstvo, našo pravico, našo srečo,“ so bile misli Wagnerja, ki sta ga pritegnila Proudhonov socializem in Feuerbachova materialistična filozofija. To je bil tisti pozitivni, v prihodnost pravične in svobodne družbe usmerjeni Wagner, ki pa mu je bil tako kot mnogo naprednim in prekucniškim duhovom odmerjen kratek rok trajanja. Iz razočaranja nad nezmožnostjo, spremeniti družbo, je Wagner postajal nestrpen. „Obdal se je z okopi“ (K. Günzel), zgrajenimi iz misli o potrebi po preporodu nemške rase in nemškega duha; Jude in Francoze je vedno bolj videl kot sovražnike. Tako je nastal tisti Wagner, ki je bil tako pri srcu nacistom in ki ga pogosto imenujejo tudi protonacist par excellence.

Mogočni Ludwig in prelestna Wilhelmine
A od kod se je vzel ta Wagner? Richard Wagner se je 22. maja 1813 rodil v družini leipziškega policijskega uradnika. Vendar se je njegova mati kmalu preselila k igralcu in dramatiku Ludwigu Geyerju, ki je malega Richarda tudi navdušil za umetnost. Tudi Wagnerjevi prvi umetniški poskusi so povezani z dramatiko, vendar se je kmalu odločil, da bo v svoje delo vključil tudi glasbo. Nemalo je pri tem imel opraviti Ludwig van Beethoven, čigar glasba je Wagnerja popolnoma prevzela in ki je postal tudi njegov glavni vir navdiha. Za prestop med avtorje oper pa je bila odločilna še ena oseba. Bila je to sopranistka Wilhelmine Schröder-Devrient, ki je za Wagnerja postala simbol idealne združitve drame in glasbe in z mislijo na katero je Wagner dejal: „Če se ozrem na moje življenje, se ne morem spomniti niti enega dogodka, ki bi name naredil tako globok vtis.“

Životarjenje, z vrhuncem v razočaranju v Parizu
Vendar je moralo preteči še mnogo let, preden je bil Wagner sam deležen tovrstnih izrazov občudovanja. Sledila so leta životarjenja, ko se je Wagner prebijal s prevzemanjem mesta glasbenega vodje več provincialnih opernih hiš, na koncu pa je s svojo ženo, igralko Christine Wilhelmine Planer, pristal v Parizu. V francoski prestolnici se je Wagner želel prebiti med najuspešnejše skladatelje svojega časa, deležen pa je bil le prezira in revščine. Pariz je tako postal mesto, kjer se je oblikoval 'sovražni' in zagrenjeni Wagner. Razočaran nad plehkim okusom Parižanom, ki jim ni bilo mar za globoko in sporočilno bogato glasbo in ki so se raje zabavali ob lahkotnih delih judovskih skladateljev J. Offenbacha in F. Mendelssohna, je postal dosmrtni sovražnik Francozov in Judov. Svoje razočaranje nad kulturo Parižanov pa je najbolje izrazil v eseju o nesrečnem skladatelju, ki umre od lakote, Ein Ende in Paris (Konec v Parizu), v katerem med drugim zapiše, da v Parizu ne odloča „konkurenca talentov, znotraj katere se moraš bojevati, ampak konkurenca ugleda in osebnih interesov“.

Uspeh z opero Rienzi
Pariz pa je bil vendarle kraj, kjer se za Wagnerja začenja uspešneje obdobje . Tukaj je dokončal opero Rienzi, ki mu jo je s posredovanjem tedaj že uveljavljenega skladatelja Giacoma Mayerbeera uspelo predstaviti v dresdenski dvorni operi (Hofoper). Delo, ki drugače kot poznejša Wagnerjeva dela še stoji v tradiciji italijanske opere, za katero je značilno izmenjavanje arij in igranih delov, se je občinstvu nemudoma prikupila. Mimogrede, menda je bila tudi najljubša opera Adolfa Hitlerja, zaradi povezave z Mayerbeerom pa je kapelnik in mojstrski pianist Hans von Bülow Rienzi imenoval celo za najboljše Mayerbeerovo delo. V Dresdnu je Wagner ostal šest let. Tukaj je napisal tudi opere Leteči Holandec, Tannhäuser in Lohengrin in tukaj je prišel v stik s skrajnimi levičarskimi skupinami; spoznal je tudi ruskega anarhista Bakunina. Kulminacija Wagnerjevega levičarskega prekucuništva je bila njegova pomembna vloga v revolucionarnem vrenju maja 1849. Ljudje so se tedaj vzdignili proti saškemu kralju Frideriku Avgustu II.; revolucionarno vrenje je vojska zatrla, pobudnikom pa ni preostalo drugega, kot da so pobegnili.

Politični emigrant v Švici
Wagner se tako znajde v Švici. Ponovno brez denarja in z ženo, s katero sta imela že dolga leta nesrečen zakon, saj je sovražila opero in vedno znova zapadala v globoko depresijo. V Švici je Wagner ustvaril romantično opero Tristan in Izolda in svoj 'Meisterwerk' (mojstrovino), tetralogijo Nibelunški prstan, ter razvil idejo celostnega umetniškega dela (Gesamtkunstwerk). Wagner je to izrazil v več esejih, v katerih se poklonil filozofu Arthurju Schopenhauerju, čigar filozofija in srečanje z njim sta mu skoraj tako spremenila življenje kot zgodnje srečanje z Beethovnovo glasbo. Wagnerju je bila zelo blizu Schopenhauerjeva izpeljava estetike. Za Schopenhauerja so bili svet videza, narava ali glasba le različni izrazi iste stvari, istega nasebstva, tistega istega duha, ki ga je nenehno iskala filozofija nemškega idealizma, ki vrh doseže s Heglom. Wagner je to filozofijo skušal izraziti v romantični estetiki svojih oper, v njihovi glasbi, ki je kot čisti izraz Ideje najvišja umetnost. „Prisluhnite moji veri: glasba ne more nikoli in v nobeni zvezi, v katero vstopa, prenehati biti najvišja, najbolj odrešujoča umetnost,“ je zapisal Wagner, ki je obenem v glasbi videl tudi najbolj nemško umetnost.

Naklonjenost prismuknjenega Ludvika II.
Če je Wagnerja iz životarjenja v tujini prvič rešil G. Mayerbeer, se je drugi odrešenik prikazal v osebi duševno neuravnovešenega in na bleščavo umetnost 'mahnjenega' novopečenega bavarskega kralja Ludvika II. Kot osemnajstletnik je leta 1864 zasedel bavarski prestol in v München povabil Wagnerja, čigar opere je oboževal. Premiera Tristana in Izolde v Narodnem gledališču 10. junija 1865 je bila popoln uspeh, Wagnerjevo ime pa je postalo čislano med ljubitelji operne umetnosti. Še nekaj se je zgodilo v tem času. Wagner se je zaljubil v Cosimo von Bülow, nezakonsko hčer skladatelja Franza Liszta in ženo zgoraj omenjenega glasbenika Hansa von Bülowa. Iz afere se je razvil srečen zakon, zametek še danes vplivne dinastije Wagner.

Posebno gledališče za svoje opere
S kraljem na svoji strani si je Wagner upal na glas razmišljati o posebnem gledališču, ki bi bilo veliko več kot le prostor za uprizarjanje oper. To bi bil prostor za uprizarjanje njegovih oper in bi bil tako nujen člen v njegovih celostnih umetninah. Wagner je zato dejavno sodeloval pri načrtovanju operne hiše, ki sicer velja za delo arhitekta Otta Brückwalda. Vendar je treba poudariti, da je ta v načrtu izrazil številne ideje, ki jih je že prej za neuresničen projekt nove münchenske prireditvene dvorane podal Gottfried Semper. Med zamislijo gledališča je Wagner vztrajal pri ureditvi izredno globokega odra (36 metrov), jame, v kateri dobi mesto orkester, ki naj bi 'skrit', in skoraj popolni neokrašenosti sten. V središču pozornosti naj bo vendar dogajanje na odru, in ne gledališka stavba sama. Bayreuthsko gledališče je še danes prizorišče festivala glasbenih dram Richarda Wagnerja, čeprav velja za eno najbolj neudobnih gledališč na svetu.

Konec v skrivnostnih Benetkah
Leta 1976 se je z izvedbo prvega bayreuthskega festivala uresničila ena največjih Wagnerjevih želja. Tedaj že več kot šestdesetletnega skladatelja, ki je končno našel uspeh in srečo v družinskem življenju, je vedno bolj mučilo zdravje. A eno njegovih ključnih del še ni bilo napisano. To je bil Parsifal, opera, katere zgodba temelji na krščanskem mitu o svetem gralu in na legendi o kralju Arturju in njegovih vitezih. Wagner je opero napisal tudi kot nekakšno obredno predstavo, s katero naj se posveti oder. Zato Parsifal še danes ostaja uvodna predstava vsakoletnega bayrethskega festivala. Premiera Parsifala je bila leta januarja 1882. Med 16. izvedbo opere poleti istega leta se je Wagner vtihotapil v 'mitološko brezno' (tako je Wagner imenoval jamo za orkester), prevzel dirigentsko palico in glasbenike vodil skozi tretje dejanje. To je bil zadnji Wagnerjev nastop. Kmalu se je njegova družina podala v Benetke, kjer naj bi bolni skladatelj v nekoliko bolj milem podnebju lažje preživel zimo. 13. februarja 1883 je Richard Wagner umrl. Umrl je v Benetkah, mestu skrivnosti, spletk, razburljive zgodovine, burnega menjavanja veselja in tragedij, torej v mestu, ki je bilo značajsko izredno podobno temu nenavadnemu možu, enemu zadnjih, ki je zares verjel v odrešilno moč umetnosti.

Polona Balantič